sobota, 21. maj 2011

Adijo

Malo manj me je tukaj in malo več tukaj.
Izbrisati blog.
Morda, ko bodo otroci toliko stari, da bodo začeli brskati po internetu.
Se vidimo.

nedelja, 20. februar 2011

O Belgijcih



Je stereotipiziranje nespoštljivo? Neprijazno? Ne vem.
Ajde malo pa ga že mora biti, da se lahko orientiramo v prostoru.
Za začetek naj povem, da bom govorila o Flamcih in ne o Belgijcih nasplošno. S Flamci sem skupajs sedaj že dobra pol leta, z njimi skupaj jem, delam, igram, se družim, bivam, mi oddajajo stanovanje, so moji sosedje, moji sosprehajalci, moji someščani, moji sodržavljani.
Belgijo lahko v marsičem primerjam s Slovenijo, ni kaj bistveno večja od Slovenije, ima svojo obalo, ki je malo daljša od naše, so brez vlade že od junija (mi smo brez vlade že od 2008), in svoje Hrvate. Valonce. Z njimi se kregajo že praktično od kar Belgija obstaja in se od njih želijo odcepiti bojda že zadnjih 15 let (glej video). Moj landlord pravi, da zato, ker so Valonci paraziti, Francozi v malem.
Tipični Flamec je mešanica Balkanca in Angleža.Alejandro je rekel:- They just don't give a fuck. In to drži. Flamci kar se tiče pravil in zakonov, jih upoštevajo pa tudi ne.Znajo se izmuzniti in tu in tam malo pogoljufati. Če jih primerjam z Angleži, potem se ravno na tej točki od njih razlikujejo. Niso naštelani na pravila.
Angleški pa so v svoji komunikaciji. Tipični Flamec ne pove ničesar direktno. Tipični Flamec se pritoži. Kot sodelavci so na trenutke zelo neugodni. Vse stvari povedo z nasmehom, nikoli ne povedo, če jih kaj zmoti, ali si storil kaj narobe, to izveš šele čez en teden. Od šefa.
Rada pa imam njhovo solidarnost. Do patosa ganljivo znajo priskočiti sočloveku na pomoč.
Uživajo v svojem miru in redu. Housing standard je nižji kot doma, radi imajo udobje, a kaj prida ne dajo na opremo hiše. Ulice in hiše so čiste in v hišah vlada red. Po 22h ga ne srati, ako ne živiš v student housingu, ker jih hitro dobiš na vrata, ali pa se - kako flamsko - pritožijo landlordu.
Flamke so povečini zelo lepe. Rade imajo visoke pete (o belgijskih čevljih sledi post), dolge lase, globoke dekolteje in kratka krila in zelo hitro rade odvržejo zimska oblačila, tako da že sedaj tekajo naokoli brez nogavic. Flamci so bledolični, s čudno oblikovanimi obrazi, preveč želeja v laseh, po večini suhljati, s ploskimi zadnjicami in niti najmanj seksi.Radi kolesarijo in športajo. Oboji, moški in ženske, radi hodijo k frizerju. Frizerajev je tukaj na milijone.
Skoraj vsi govorijo po dva jezika. Flamsko in Francosko. Mlajše generacije francoščino sicer že rahlo pozabljajo. Flamščina je nizozemščina. Pa ni. Je lepša, lepše se jo izgovarja, lažje se jo razume.Radi vidijo, da se govori njihov jezik in to cenijo do te mere, da te ves čas spodbujajo in popravljajo in ti ne dovolijo, da preskočiš v angleščino, ako vidijo, da se vsaj malo trudiš.
Flamci ne kuhajo. Govori se, da 80% Belgijcev ne kuha. Potem, ko vidim kaj ljudje zlagajo na trak v trgovini, tej statistiki verjamem. Zelo radi jedo zunaj. Zunaj naročajo celo tako banalne jedi kot je kuhano jajce. Kuhano jajce s kruhom. Narodna jed je pomfrit. Narodna slaščica so čokoladne drobtinice (mišji drekci po domače) na toastu popečene v mikrovalovki. Vaflje kupujejo zapakirane, že oblite s čokolado.
Najgroznejši pa postanejo, ko se usedejo za volan. Ker avto šola ni obvezna, jih učijo voziti starši, starše so učili voziti dedki. Na cesti ne upoštevajo niti enega predpisa. Pravilo desnega? Prednost pešcem, kolesarjem? Rinjenje v vrsti, zaviranje sredi dvopasovnice, zavijanje brez smernikov, so samo del flamske avtomobilske kulture. Posledično sem se tako šele v Gentu naučila upoštevati varnostno razdaljo, redno gledati v vzvratno ogledalo in nikoli odmakniti pogleda iz ceste.
Za konec. Nisem jih še čisto naštudirala, predvsem zato ne, ker se pretežno družim s tujci, ker je lažje in ker je tako vedno na začetku. Rad se obdaš z ljudmi s podobnimi zgodbami. A ker ostajam tukaj 4 leta, bo počasi nastopil čas, ko se bom začela obdajati tudi z ljudmi z drugačnimi zgodbami.Zgodbami izza flamskega štedilnika, odnosno mikrovalovke.

sobota, 12. februar 2011

Van vrijdag tot vrijdag

Skoraj pol leta sem že tukaj. Življenje teče od petka do petka. In nato prekinitev. Dva dneva sladkega počitka, hrustljavih rjuh, svežega vetra v sobi pred spanjem in nekoliko predolgega branja, brez strahu, da bom ves naslednji dan zaspana.
Dan je enak dnevu. Vstajam prezgodaj, v temo, peljem psa na sprehod, oddelam 10 ur, psa peljem na sprehod na podeželje, po mokrem, blatnem, mrzlem in lepem, nato skok do trgovine, kjer preden pridem do parkirišča doživim vsaj 4 prometne nesreče, nakup, skok v avto, spet skoraj 4 prometne nesreče, ko speljujem iz parkirišča, nato dom, težke vreče polne hrane in knjige in pes v dvigalo in že sem doma. Pogled na Gent, globok vdih in izdih, večerja, umazana kuhinja, skajp, on in nato spat. Še malo branja pred spanjem in to je to. To recimo so lepi večeri, drugo je, ko sem dežurna. Takrat se po vdihu in izdihu vrnem v službo lahko tudi 1-2 x na noč. 10 minut vožnje in je. EKG, tahikardija, tahipneja, hipovolemija, anemija, sticky gums, trombocitopenija, prenizka oksigenacija, hipoglikemija, centralni venski kateter, arterijska kri ...
In dnevi minevajo. In spet je tukaj petek in vikend, ko se sprehajam po mestu, kupim preveč hrane, skuham preobilna kosila in prespim popoldan na kavču in nato študiram pozno v večer.Flamsko vsak dan več in vsak dan bolje. Ik begrijp Nederlands maar ...
Med sprehodom po parku s psom sklenem vsakič znova, da bom prekinila svojo rutino in se kam vpisala in nato končam na kavču in spim ob odprti televiziji in mi res čisto nič ne manjka.
Potem pa pride na obisk on iz Slovenije in me zdrami. Prekine rutino, mi pokaže da je zunaj še kaj drugega, morda dolgi sprehodi, predolge kave, muzeji,...ko pride on je Gent drugačen. Po službi me doma nekdo čaka.
In nato odide spet domov in za en dan je konec sveta. Za en dan si ne želim domov in gledati dveh šalic na mizi, dveh dek na postelji in madeža od njegove toaletne vrečke na pralnem stroju. In preveč hrane v hladilniku. Potem jokam kot dež, se z zabuhlimi očmi uležem v posteljo in se spet zbudim v življenju od petka do petka.
Pa vseeno ta rutina ni tako slaba, ker med preobilnimi kosili za vikend lahko pojem celo karamelno torto čisto sama, na zakonski postelji spim na sredini in ves večer gledam na TVju brez pogajanja totalne debilane.

nedelja, 05. december 2010

Belgijo pa je res presenetil sneg

 Sem bila doma, ko je Slovenijo tako kot vsako leto presenetil sneg. Miguel je vedel povedati, da podobno kot Slovence preseneti sneg, Portugalce vsako leto presenetijo požari in poplave.
Pa sem teden kasnej videla, da smo Slovenci še v najbolj presenčenem stanju, za tukajšne razmere kralji.
Šlo je nekako takole.
Najprej je padlo 2 cm snega in so vsi zamudili v službo in je vse avtomobile zanašalo po cesti, ker nihče nima zimskih gum in seveda tudi ves teden nismo imeli dela, ker so vse stranke odpovedale preglede, ker se v snegu ne gre na cesto, ker se lahko ubiješ.
In potem je padalo in padalo in padalo in napadlo je celih 10 cm snega. Mrzlo pa je bilo kot hudič. Priznati moram, da sem njihovo zimo podcenila in se nisem kaj prida oblačila pa me je potuhnjeno dobila popolnoma nepripravljeno. In me premrazila za pribl. 3 dni do kosti.
No pa da se vrnem na 10 cm snega. Zjutraj, ko sem se lepo zadekala in stopila ven pripravljena na odhod v službo je bila prva stavr, ki sem jo opazila, odnosno zaslišala ali nezaslišala, tišina. Nikjer žive duše. Mesto duhov. Glavna prometna ulica, ki je na koncu moje ulice je bila prazna. Čisto, čisto prazna. Neskidana kakopak. Potem pa so se dogajale sledeče stvari:
1. Sosed kolesar se ni odpovedal vožnji s kolesom in si je preprosto nadel smučarska očala in odkolesarila v službo.
 2. Avtomobile s kupom snega (10 cm je v Belgiji kup) sčistijo ravno toliko, da vidijo ven in se z gomado snega na strehi nato mirno odpeljejo dalje. Ne, kazni za to tukaj ni.
3. Kidajo z metlami. To pomeni, da vztrajno pometajo tako dolgo po snegu na ulici, da je na koncu le-ta čisto gladek. Vmes seveda sočno govorijo.Roko na srce, v enem tednu nisem videla ene lopate.
4. V avto se v snegu ne gre in če se gre potem se speljuje hitro in bremza hitro in se tera 100 na uro in se vpije na pešce, ki prečako cesto, ker so le-ti krivi zato, da morajo oni spet sunkovito bremzati in jih nato zanaša.
5. Na poročilih so povedali: 1. da je zmanjkalo zimskih gum in 2. da je zmanjkalo soli in da to je to, and deal with it.
6. V avto tudi jaz nisem več šla, ker je promet kolabiral do te mere, da si potreboval za vožnjo iz enega konca mesta na drugega lahko tudi 3 ure.
7. Nihče nima zimskih čevljev, dekleta skačejo naokrog v balerinkah. Posameznice tudi brez nogavic.

Ne, ti tedni niso bili prijetni. Snega že tako ne maram po mestih, a ko stvari kolabirajo do te mere, lahko rečem samo, da sneg v Belgiji naravnost sovražim.
Nato je mati narava je pogledala dol, rekla - o bemuboga to pa ni kul, in nam poslala dež, ki je včeraj namesto Belgije očistil avtomobile in skidal ceste.

četrtek, 18. november 2010

Stopljena kazen

In sem dobila prvo kazen za napačno parkiranje. Alejandro iz Venezuele je povedal, da jih tujcem sploh ne flikajo na okna, ker vedo, da jih nihče ne plača.
Jaz sem tujec pa so mi račun vseeno lično zataknili za brisalec.
A se zgodba tukaj še ne konča. Nalepili so ga zjutraj in na začetku najbolj deževnega vikenda na svetu. In ko sem v nedeljo popoldan prišla do avta, je bil račun na oknu stopljen v franže. In seveda je bilo zamegljeno vse razen cene. In tako kot pri meni, tudi na treh avtomobilih parkiranih za mano.
Da.Računov ne pakirajo v polivnil vrečke, temveč ga samo zataknejo za brisalce (najbž moraš vrečko posebej plačat).
V rokah ob koncu vikenda mi je tako ostal papirček v velikosti papirčka čungalunge na katerem piše 25 EUR.
Sedaj pa mi povejte, kako za hudiča naj vem:
1. Kam naj denar nakažem?
2. Kam naj se pritožim?
3. Do kdaj naj denar nakažem?
4. In seveda, kako naj jim povem,da je od kazni ostalo le 2x2cm papirja?

Odločila sem se zelo hitro in papirček vrgla v pepelnik koša za smeti.
Hvala lepa in nasvidenje.

četrtek, 11. november 2010

Tukaj sem ali welkom in Belgie

Kmalu bo okoli mesec in pol od kar sem zapustila Slovenijo in se spet vpisala v šolo. Pri vpisu na ure nizozemščine so me vprašali koliko let šolanja imam za seboj. In sem ugotovila, da že od šestega leta hodim v šolo in da sem hodila v tazaresno službo vsega skupaj samo 4 leta. Torej 22 let že hodim v šolo. Pa ni bilo dovolj in sem rekla, da grem še za 3 leta nazaj. Na specializacijo.
In je šlo nekako takole.
Najprej sva se peljala 12 ur z avtom (šla sva oba, najboljnaj in jaz, ker sama ne bi zdržala). Bila skoraj na pol mrtva, ko sva prispela na cilj. In potem v ne nujno tem vrstnem redu. Vpis, bančni račun, to okence, tisto okence, ta obrazec, tisti obrazec, ta ulica, tista ulica, tukaj se zgubiti, tam ponoreti ...In se je končalo tako, da imam penthouse stanovanje - ja brez šale - imam bemuboga 100 kvadratov teraso z razgledom na Ghent. Ko lulam, če malo odprem vrata, gledam katedrale.Seveda upam, da medtem kdo ne gleda takole tudi mene. Imam kamin in velike prostore. Sexi brez meja. Avto parkiram nelegalno, ker se ne morem registrirati v tej deželi, ker mi vedno zmanjka en papir in potem me vedno prestavijo za en mesec naprej, da lahko ugotovijo, da sem spet pozabila en papir prinesti.
Takole med nami in vsem svetom. Če ste do sedaj mislili, da je naša birokracija neučinkovita in da je nemška neusmiljena in italijanska in francoska nesposobna in angleška zategnjena, dodajam vsemu skupaj novo dimenzijo. Belgijska demokracija - velik odpor do tujcev - ki ga seveda ne skrivajo, ignoranca, neprijaznost in predvsem nesposobnost. Zelo malo vedo in pogosto dajejo napačne informacije, ki jih na naslednjem okencu nato zavržejo, tako da se kot tujec prve mesece v Belgiji vrtiš v začaranem krogu in upaš, da ti bo v neki točki uspelo postati legalen.
Z ostalimi beglijskimi zadevami pa po vrstnem redu:
1. Pivo je odlično in izbira velikanska - pa saj to ste vedli, da je to dežela z največ vrstami piva na svetu
2. Čokolada je nekje tam tam z orgazmično - seveda pomembno kje jo kupiš.

3. Vaflji - najboljši kar na cesti, da se ti čokolada in smetana cedita po rokah.

4. Ste vedeli, da so Belgijci izumili pumfrit?
5. Sem v flamskem delu (Ghent), kjer govorijo flamsko aka nizozemsko in seveda je obvezno znanje nizozemščine - strašen jezik - odhrkavanje, ki ga največkrat slišite med govorjenjem pride od tega, da morate črko G izgovoriti tako, kot da se želite odhrkniti, torej počistiti enotedensko sluz iz grla.
6. Imajo naravnost katastrofalen sistem odvažanja smeti - v trgovini morate kupiti posebne vrečke za bio smeti na katerih je napisano ime mesta v katerem živiš in morajo biti seveda tudi prave barve, enako velja za papir; vreče so drage kot pes in s tem, ko jih kupiš plačaš posredno tudi komunalo. Se pravi, če si doma v Mariboru, moraš uporabiti vrečke na katerih piše Maribor, če uporabiš vrečke na katerih piše Duplek, tvojih smeti ne odpeljejo. Poleg tega tukaj ni kontejnerjev kot ji poznamo doma, temveč se vreče zloži pred vrata bloka na dan, ko jih odpeljejo. Hvala bogu za 100 kvadratov terase še enkrat.

7. In še to - imamo bistveno več praznikov kot doma.
8. Pa še to - od tukaj je seveda tudi t.i. belgijski vitlof, to je un ta fin radič, ki ga lahko u roru popečete in je super mljask in je v Sloveniji drag kot sto mater. Tukaj pa je poceni.
To bo za enkratno javljanje iz Belgije vse. 
Za konec. Prenova podobe bloga je še v delu tako tako da gnusna kombinacija barv še ni permanentna.
Groetjes.

ponedeljek, 06. september 2010

Nick Hornby za vedno



Nick Hornby mi je bil od vedno strašno kul. Prebrala sem vse njegove knjige in pogledala vse filme, narejene po predlogah njegovih knjig. Double pleasure torej.
V zgornji kombinaciji  mi je nov. Pa vseeno spet fin do kosti.