Levičarska netoleranca

O tem se je že drugod veliko pisalo, tako da najverjetneje ne sporočam nič novega a vseeno vidim, da bo držalo.
In sicer, kot bolj ali manj redni obiskovalce Twitterja, opažam kako simpatizerji levice vedno znova ponorijo, ko jim je očitana netoleranca. Ampak si ne morem kaj, da se ne bi s tem strinjala. Povprečni simpatizer levice, ki ima možnost objavljati vsem na očeh, je res netoleranten. Pa se ob levičarje in toleranco nikoli ne bi toliko obregnila, ako ne bi vedno znova uporabljali besed razumnost, različnost, nediskriminacija.
In pošizijo. Ker oni so pa ja tolerantni, ker bi dali vsem gejem otroke, romom pol barja, izbrisanim državljanstva, ker bi posrkbeli za vse marginalce. In tako je prav in se strinjam. Za marginalne skupine je potrebno skrbeti. Problem pa je, ker se povprečnemu levičarju vedno znova v grlu zataknejo kristjani pa cerkev pa povprečni Slovenec pa volilec desnih in sosed, ki ob nedeljah kuha govejo župo ob domačih vižah. Slehernež bi lahko rekli. Pa vidim recimo, da se smejijo in norca delajo iz ljudi, ki berejo Demokracijo - na Twitterju je bila celo sprožena ideja, da se slika vsakega mladega človeka, ki na javnem mestu bere Demokracijo. Da ne omenim, da je delni povod prišel od novinarke Mladine, ki pa je ja najbolj toleranten medij v tej državi.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj ni samo v obliki imeti rad črnce, arabce, rome in geje, temveč imeti rad svojega soseda. Človeka, ki je veren pa ni musliman, temveč čisto navaden katolik. Toleranca naj se oblikuje do ljudi, ki čisto zares mislijo drugače kot ti in se s tabo čisto zares ne strinjajo.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj in predvsem formirati neko spoštljivost do ljudi okoli sebe pomeni preprosto, da ni različnost samo tista, ki ti je povšeči in ki je kul, temveč je različnost pogosto tudi tista, ki ti ni povšeči in ki ni kul.
In ko si zmožen oblikovati toleranco do te različnosti, brez obsojanja, posmehovanja, žaljenja in izključevanja, takrat se okliči za tolerantneža.

Shit happens

Pred skoraj enim letom sem se zapletla v neumno zgodbo. V zgodbo "shit happens". In ravno ko sem mislila, da je z zadevo že konec, je le-ta prišla za mano. Nekako tako kot neplačan račun, ki ga porivaš na dno predala - beri TV naročnina pa ti na koncu z obrestmi vred pomaha iz nabiralnika.

Shit happens gre tako:
Z nogo sem se zapletla v kable in s seboj iz mize odnesla zunanji disk prijateljice najboljnaj. O tem se je pisalo že v tem postu.
Bilo je naravnost strašno, še posebej, ker sva bila z najboljnaj ravno na začetku najine zveze in bi tako dogodek tega formata, kaj hitro znal pognati zadevo u maloro.
Skratka ni bilo fino. In sem seveda v opravičilo ponudila Andrejca in Jureta R, da bi ji morda skušala zadevo pozdraviti a se je odločila, da najprej poskusi pri svojih računalniških prijateljih, ker kaj veš kaj tale destruktorka ponuja naokrog.

In seveda po skoraj enem letu, ko sem mislila, da je že vsega skupaj konec in da se je zadeva porihtala in ko sem seveda Andrejcu in Juretu R rekla že hvala za sodelovanje, ampak dekle se je odločilo pomoč poiskati drugod, glej ga vraga: - Ej a bi ti vseeno vprašala te svoje prijatelje, če zadeve pogledajo.
In seveda mi je šlo to na živce. Tako čisto zares na živce. Zdelo se mi je: a. bemuboga kaj se moram zezati z neko zadevo, ki sem jo naredila po nesreči (ma res čisto bemuboga po nesreči) še po skoraj enem letu in b. kaj še po skoraj enem letu še vedno jokaš za tem jebenim diskom.
In potem je šlo še tako, da naj bi zadevo, v kolikor se ne bo dala popraviti, morala tudi kupiti na novo.
To pa se mi sploh ni zdelo več uredu. Pa tudi tak način delovanja mi je nekako tuj.

Razmišljam, da ne moreš nekoga tako mučiti, če veš, da je nekaj storil po nesreči. Po trapasti nesreči. Ne zato, ker ne bi pazil, ne zato, ker bi bil površen pa prehiter pa nemaren, ampak čisto zares po nesreči. Seveda so dogodki, ko lahko rečemo: - You knew better. Recimo brcanje žoge v trgovini s porcelanom. Ampak moj shit happens ne spada v kategorijo - you knew better.

Po nesreči so zame dogodki, ko smo sicer žalostni nad izgubo, ampak hkrati tudi razumemo, da nekdo nečesa ni storil nalašč in da pač shit happens. In da tako kot se je to zgodilo drugemu se lahko morda tudi nam. In kaj bi mi pričakovali od nekoga v takšni situaciji?

To mi luv, da sem ti vrgla po tleh disk, ker sem se zamotala v kable, je zame shit happens, ampak ker ga še po enem letu nisi prebolela ti bom z veseljem pomagala.

Polvikanje in dvojina

Od kar spet redno delam v ambulanti in poslušam zgodbo, za zgodbo, za zgodbo me skoraj ob pamet spravlja dvoje: polvikanje in ne-raba dvojine.

- Kaj ste rekla? A boste poklicala? A boste recept napisala?

Od kje je to? Kdo je začel s tem?

Sem nekje zasledila, da polvikanje izhaja iz primorskega narečja. Razlaga (to sem nekje ukradla) je taka:
Polvikanje je posebnost primorskega narečja in bi ga lahko opisali kot mešanico spoštljivega "vi-kanja" in pogovornega "ti-kanja". Primorci ga uporabljajo namesto vikanja, pa tudi, ko se pogovarjajo z nekom, ki se ga spodobi vikati, a se počutijo dovolj domače, da bi ga lahko tikali.

... a ljudje vseeno redno uporabljajo polvikanje. V trgovini, banki, pri zdravniku ... Slovenci smo očitno z vsemi na yo.

In potem dvojina. Včasih bi kakšno stranko najraje prekinila in popravila.
- Gospa, vem da kuža bruha kri, ampak ali bi lahko malo lepše operirali z dvojino.

Kaj je raba dvojine že čisto izumrla? Kaj se res ne znamo toliko potruditi na dnevni bazi, da bi jo dosledno rabili?

Z dvojino bi moralo biti tako kot z britjem pajsk ali nog ... recimo, da na zadeve tu in tam pozabiš. In se obrastejo. In zadevo spet malo prestaviš a vseeno ne za dolgo, ker veš, da tak v svet pač ne moreš, ker si hudičevo nečeden in te ni fino gledati. Enako velja pri jeziku.
Če se predolgo zanemarjaš te ni fino več poslušati.