Lenčula goes to Belgium

Adijo

2011-05-21T19:44:00.001+02:00

Malo manj me je tukaj in malo več tukaj.
Izbrisati blog.
Morda, ko bodo otroci toliko stari, da bodo začeli brskati po internetu.
Se vidimo.

O Belgijcih

2011-02-20T13:07:00.002+01:00

Je stereotipiziranje nespoštljivo? Neprijazno? Ne vem.
Ajde malo pa ga že mora biti, da se lahko orientiramo v prostoru.
Za začetek naj povem, da bom govorila o Flamcih in ne o Belgijcih nasplošno. S Flamci sem skupajs sedaj že dobra pol leta, z njimi skupaj jem, delam, igram, se družim, bivam, mi oddajajo stanovanje, so moji sosedje, moji sosprehajalci, moji someščani, moji sodržavljani.
Belgijo lahko v marsičem primerjam s Slovenijo, ni kaj bistveno večja od Slovenije, ima svojo obalo, ki je malo daljša od naše, so brez vlade že od junija (mi smo brez vlade že od 2008), in svoje Hrvate. Valonce. Z njimi se kregajo že praktično od kar Belgija obstaja in se od njih želijo odcepiti bojda že zadnjih 15 let (glej video). Moj landlord pravi, da zato, ker so Valonci paraziti, Francozi v malem.
Tipični Flamec je mešanica Balkanca in Angleža.Alejandro je rekel:- They just don't give a fuck. In to drži. Flamci kar se tiče pravil in zakonov, jih upoštevajo pa tudi ne.Znajo se izmuzniti in tu in tam malo pogoljufati. Če jih primerjam z Angleži, potem se ravno na tej točki od njih razlikujejo. Niso naštelani na pravila.
Angleški pa so v svoji komunikaciji. Tipični Flamec ne pove ničesar direktno. Tipični Flamec se pritoži. Kot sodelavci so na trenutke zelo neugodni. Vse stvari povedo z nasmehom, nikoli ne povedo, če jih kaj zmoti, ali si storil kaj narobe, to izveš šele čez en teden. Od šefa.
Rada pa imam njhovo solidarnost. Do patosa ganljivo znajo priskočiti sočloveku na pomoč.
Uživajo v svojem miru in redu. Housing standard je nižji kot doma, radi imajo udobje, a kaj prida ne dajo na opremo hiše. Ulice in hiše so čiste in v hišah vlada red. Po 22h ga ne srati, ako ne živiš v student housingu, ker jih hitro dobiš na vrata, ali pa se - kako flamsko - pritožijo landlordu.
Flamke so povečini zelo lepe. Rade imajo visoke pete (o belgijskih čevljih sledi post), dolge lase, globoke dekolteje in kratka krila in zelo hitro rade odvržejo zimska oblačila, tako da že sedaj tekajo naokoli brez nogavic. Flamci so bledolični, s čudno oblikovanimi obrazi, preveč želeja v laseh, po večini suhljati, s ploskimi zadnjicami in niti najmanj seksi.Radi kolesarijo in športajo. Oboji, moški in ženske, radi hodijo k frizerju. Frizerajev je tukaj na milijone.
Skoraj vsi govorijo po dva jezika. Flamsko in Francosko. Mlajše generacije francoščino sicer že rahlo pozabljajo. Flamščina je nizozemščina. Pa ni. Je lepša, lepše se jo izgovarja, lažje se jo razume.Radi vidijo, da se govori njihov jezik in to cenijo do te mere, da te ves čas spodbujajo in popravljajo in ti ne dovolijo, da preskočiš v angleščino, ako vidijo, da se vsaj malo trudiš.
Flamci ne kuhajo. Govori se, da 80% Belgijcev ne kuha. Potem, ko vidim kaj ljudje zlagajo na trak v trgovini, tej statistiki verjamem. Zelo radi jedo zunaj. Zunaj naročajo celo tako banalne jedi kot je kuhano jajce. Kuhano jajce s kruhom. Narodna jed je pomfrit. Narodna slaščica so čokoladne drobtinice (mišji drekci po domače) na toastu popečene v mikrovalovki. Vaflje kupujejo zapakirane, že oblite s čokolado.
Najgroznejši pa postanejo, ko se usedejo za volan. Ker avto šola ni obvezna, jih učijo voziti starši, starše so učili voziti dedki. Na cesti ne upoštevajo niti enega predpisa. Pravilo desnega? Prednost pešcem, kolesarjem? Rinjenje v vrsti, zaviranje sredi dvopasovnice, zavijanje brez smernikov, so samo del flamske avtomobilske kulture. Posledično sem se tako šele v Gentu naučila upoštevati varnostno razdaljo, redno gledati v vzvratno ogledalo in nikoli odmakniti pogleda iz ceste.
Za konec. Nisem jih še čisto naštudirala, predvsem zato ne, ker se pretežno družim s tujci, ker je lažje in ker je tako vedno na začetku. Rad se obdaš z ljudmi s podobnimi zgodbami. A ker ostajam tukaj 4 leta, bo počasi nastopil čas, ko se bom začela obdajati tudi z ljudmi z drugačnimi zgodbami.Zgodbami izza flamskega štedilnika, odnosno mikrovalovke.

Van vrijdag tot vrijdag

2011-02-12T19:50:00.000+01:00

Skoraj pol leta sem že tukaj. Življenje teče od petka do petka. In nato prekinitev. Dva dneva sladkega počitka, hrustljavih rjuh, svežega vetra v sobi pred spanjem in nekoliko predolgega branja, brez strahu, da bom ves naslednji dan zaspana.
Dan je enak dnevu. Vstajam prezgodaj, v temo, peljem psa na sprehod, oddelam 10 ur, psa peljem na sprehod na podeželje, po mokrem, blatnem, mrzlem in lepem, nato skok do trgovine, kjer preden pridem do parkirišča doživim vsaj 4 prometne nesreče, nakup, skok v avto, spet skoraj 4 prometne nesreče, ko speljujem iz parkirišča, nato dom, težke vreče polne hrane in knjige in pes v dvigalo in že sem doma. Pogled na Gent, globok vdih in izdih, večerja, umazana kuhinja, skajp, on in nato spat. Še malo branja pred spanjem in to je to. To recimo so lepi večeri, drugo je, ko sem dežurna. Takrat se po vdihu in izdihu vrnem v službo lahko tudi 1-2 x na noč. 10 minut vožnje in je. EKG, tahikardija, tahipneja, hipovolemija, anemija, sticky gums, trombocitopenija, prenizka oksigenacija, hipoglikemija, centralni venski kateter, arterijska kri ...
In dnevi minevajo. In spet je tukaj petek in vikend, ko se sprehajam po mestu, kupim preveč hrane, skuham preobilna kosila in prespim popoldan na kavču in nato študiram pozno v večer.Flamsko vsak dan več in vsak dan bolje. Ik begrijp Nederlands maar ...
Med sprehodom po parku s psom sklenem vsakič znova, da bom prekinila svojo rutino in se kam vpisala in nato končam na kavču in spim ob odprti televiziji in mi res čisto nič ne manjka.
Potem pa pride na obisk on iz Slovenije in me zdrami. Prekine rutino, mi pokaže da je zunaj še kaj drugega, morda dolgi sprehodi, predolge kave, muzeji,...ko pride on je Gent drugačen. Po službi me doma nekdo čaka.

In nato odide spet domov in za en dan je konec sveta. Za en dan si ne želim domov in gledati dveh šalic na mizi, dveh dek na postelji in madeža od njegove toaletne vrečke na pralnem stroju. In preveč hrane v hladilniku. Potem jokam kot dež, se z zabuhlimi očmi uležem v posteljo in se spet zbudim v življenju od petka do petka.
Pa vseeno ta rutina ni tako slaba, ker med preobilnimi kosili za vikend lahko pojem celo karamelno torto čisto sama, na zakonski postelji spim na sredini in ves večer gledam na TVju brez pogajanja totalne debilane.

Belgijo pa je res presenetil sneg

2010-12-05T19:26:00.001+01:00

Sem bila doma, ko je Slovenijo tako kot vsako leto presenetil sneg. Miguel je vedel povedati, da podobno kot Slovence preseneti sneg, Portugalce vsako leto presenetijo požari in poplave.
Pa sem teden kasnej videla, da smo Slovenci še v najbolj presenčenem stanju, za tukajšne razmere kralji.
Šlo je nekako takole.
Najprej je padlo 2 cm snega in so vsi zamudili v službo in je vse avtomobile zanašalo po cesti, ker nihče nima zimskih gum in seveda tudi ves teden nismo imeli dela, ker so vse stranke odpovedale preglede, ker se v snegu ne gre na cesto, ker se lahko ubiješ.
In potem je padalo in padalo in padalo in napadlo je celih 10 cm snega. Mrzlo pa je bilo kot hudič. Priznati moram, da sem njihovo zimo podcenila in se nisem kaj prida oblačila pa me je potuhnjeno dobila popolnoma nepripravljeno. In me premrazila za pribl. 3 dni do kosti.
No pa da se vrnem na 10 cm snega. Zjutraj, ko sem se lepo zadekala in stopila ven pripravljena na odhod v službo je bila prva stavr, ki sem jo opazila, odnosno zaslišala ali nezaslišala, tišina. Nikjer žive duše. Mesto duhov. Glavna prometna ulica, ki je na koncu moje ulice je bila prazna. Čisto, čisto prazna. Neskidana kakopak. Potem pa so se dogajale sledeče stvari:
1. Sosed kolesar se ni odpovedal vožnji s kolesom in si je preprosto nadel smučarska očala in odkolesarila v službo.

2. Avtomobile s kupom snega (10 cm je v Belgiji kup) sčistijo ravno toliko, da vidijo ven in se z gomado snega na strehi nato mirno odpeljejo dalje. Ne, kazni za to tukaj ni.
3. Kidajo z metlami. To pomeni, da vztrajno pometajo tako dolgo po snegu na ulici, da je na koncu le-ta čisto gladek. Vmes seveda sočno govorijo.Roko na srce, v enem tednu nisem videla ene lopate.
4. V avto se v snegu ne gre in če se gre potem se speljuje hitro in bremza hitro in se tera 100 na uro in se vpije na pešce, ki prečako cesto, ker so le-ti krivi zato, da morajo oni spet sunkovito bremzati in jih nato zanaša.
5. Na poročilih so povedali: 1. da je zmanjkalo zimskih gum in 2. da je zmanjkalo soli in da to je to, and deal with it.
6. V avto tudi jaz nisem več šla, ker je promet kolabiral do te mere, da si potreboval za vožnjo iz enega konca mesta na drugega lahko tudi 3 ure.
7. Nihče nima zimskih čevljev, dekleta skačejo naokrog v balerinkah. Posameznice tudi brez nogavic.

Ne, ti tedni niso bili prijetni. Snega že tako ne maram po mestih, a ko stvari kolabirajo do te mere, lahko rečem samo, da sneg v Belgiji naravnost sovražim.
Nato je mati narava je pogledala dol, rekla - o bemuboga to pa ni kul, in nam poslala dež, ki je včeraj namesto Belgije očistil avtomobile in skidal ceste.

Stopljena kazen

2010-11-18T20:27:00.000+01:00

In sem dobila prvo kazen za napačno parkiranje. Alejandro iz Venezuele je povedal, da jih tujcem sploh ne flikajo na okna, ker vedo, da jih nihče ne plača.
Jaz sem tujec pa so mi račun vseeno lično zataknili za brisalec.
A se zgodba tukaj še ne konča. Nalepili so ga zjutraj in na začetku najbolj deževnega vikenda na svetu. In ko sem v nedeljo popoldan prišla do avta, je bil račun na oknu stopljen v franže. In seveda je bilo zamegljeno vse razen cene. In tako kot pri meni, tudi na treh avtomobilih parkiranih za mano.
Da.Računov ne pakirajo v polivnil vrečke, temveč ga samo zataknejo za brisalce (najbž moraš vrečko posebej plačat).
V rokah ob koncu vikenda mi je tako ostal papirček v velikosti papirčka čungalunge na katerem piše 25 EUR.
Sedaj pa mi povejte, kako za hudiča naj vem:
1. Kam naj denar nakažem?
2. Kam naj se pritožim?
3. Do kdaj naj denar nakažem?
4. In seveda, kako naj jim povem,da je od kazni ostalo le 2x2cm papirja?

Odločila sem se zelo hitro in papirček vrgla v pepelnik koša za smeti.
Hvala lepa in nasvidenje.

Tukaj sem ali welkom in Belgie

2010-11-11T11:26:00.001+01:00

Kmalu bo okoli mesec in pol od kar sem zapustila Slovenijo in se spet vpisala v šolo. Pri vpisu na ure nizozemščine so me vprašali koliko let šolanja imam za seboj. In sem ugotovila, da že od šestega leta hodim v šolo in da sem hodila v tazaresno službo vsega skupaj samo 4 leta. Torej 22 let že hodim v šolo. Pa ni bilo dovolj in sem rekla, da grem še za 3 leta nazaj. Na specializacijo.
In je šlo nekako takole.
Najprej sva se peljala 12 ur z avtom (šla sva oba, najboljnaj in jaz, ker sama ne bi zdržala). Bila skoraj na pol mrtva, ko sva prispela na cilj. In potem v ne nujno tem vrstnem redu. Vpis, bančni račun, to okence, tisto okence, ta obrazec, tisti obrazec, ta ulica, tista ulica, tukaj se zgubiti, tam ponoreti ...In se je končalo tako, da imam penthouse stanovanje - ja brez šale - imam bemuboga 100 kvadratov teraso z razgledom na Ghent. Ko lulam, če malo odprem vrata, gledam katedrale.Seveda upam, da medtem kdo ne gleda takole tudi mene. Imam kamin in velike prostore. Sexi brez meja. Avto parkiram nelegalno, ker se ne morem registrirati v tej deželi, ker mi vedno zmanjka en papir in potem me vedno prestavijo za en mesec naprej, da lahko ugotovijo, da sem spet pozabila en papir prinesti.
Takole med nami in vsem svetom. Če ste do sedaj mislili, da je naša birokracija neučinkovita in da je nemška neusmiljena in italijanska in francoska nesposobna in angleška zategnjena, dodajam vsemu skupaj novo dimenzijo. Belgijska demokracija - velik odpor do tujcev - ki ga seveda ne skrivajo, ignoranca, neprijaznost in predvsem nesposobnost. Zelo malo vedo in pogosto dajejo napačne informacije, ki jih na naslednjem okencu nato zavržejo, tako da se kot tujec prve mesece v Belgiji vrtiš v začaranem krogu in upaš, da ti bo v neki točki uspelo postati legalen.
Z ostalimi beglijskimi zadevami pa po vrstnem redu:
1. Pivo je odlično in izbira velikanska - pa saj to ste vedli, da je to dežela z največ vrstami piva na svetu
2. Čokolada je nekje tam tam z orgazmično - seveda pomembno kje jo kupiš.

3. Vaflji - najboljši kar na cesti, da se ti čokolada in smetana cedita po rokah.

4. Ste vedeli, da so Belgijci izumili pumfrit?
5. Sem v flamskem delu (Ghent), kjer govorijo flamsko aka nizozemsko in seveda je obvezno znanje nizozemščine - strašen jezik - odhrkavanje, ki ga največkrat slišite med govorjenjem pride od tega, da morate črko G izgovoriti tako, kot da se želite odhrkniti, torej počistiti enotedensko sluz iz grla.
6. Imajo naravnost katastrofalen sistem odvažanja smeti - v trgovini morate kupiti posebne vrečke za bio smeti na katerih je napisano ime mesta v katerem živiš in morajo biti seveda tudi prave barve, enako velja za papir; vreče so drage kot pes in s tem, ko jih kupiš plačaš posredno tudi komunalo. Se pravi, če si doma v Mariboru, moraš uporabiti vrečke na katerih piše Maribor, če uporabiš vrečke na katerih piše Duplek, tvojih smeti ne odpeljejo. Poleg tega tukaj ni kontejnerjev kot ji poznamo doma, temveč se vreče zloži pred vrata bloka na dan, ko jih odpeljejo. Hvala bogu za 100 kvadratov terase še enkrat.

7. In še to - imamo bistveno več praznikov kot doma.

8. Pa še to - od tukaj je seveda tudi t.i. belgijski vitlof, to je un ta fin radič, ki ga lahko u roru popečete in je super mljask in je v Sloveniji drag kot sto mater. Tukaj pa je poceni.
To bo za enkratno javljanje iz Belgije vse.
Za konec. Prenova podobe bloga je še v delu tako tako da gnusna kombinacija barv še ni permanentna.
Groetjes.

Nick Hornby za vedno

2010-09-06T19:57:00.002+02:00

Nick Hornby mi je bil od vedno strašno kul. Prebrala sem vse njegove knjige in pogledala vse filme, narejene po predlogah njegovih knjig. Double pleasure torej.
V zgornji kombinaciji mi je nov. Pa vseeno spet fin do kosti.

Čeveljci za špancirat

2010-09-03T10:14:00.000+02:00

Chloe balerinke za špancirat po mestu.

Hunter škorenjci za špancirat po dežju in gozdu.

Onitsuka Tiger supergice za špancirat kar tako.

Levičarska netoleranca

2010-08-31T14:29:00.002+02:00

O tem se je že drugod veliko pisalo, tako da najverjetneje ne sporočam nič novega a vseeno vidim, da bo držalo.
In sicer, kot bolj ali manj redni obiskovalce Twitterja, opažam kako simpatizerji levice vedno znova ponorijo, ko jim je očitana netoleranca. Ampak si ne morem kaj, da se ne bi s tem strinjala. Povprečni simpatizer levice, ki ima možnost objavljati vsem na očeh, je res netoleranten. Pa se ob levičarje in toleranco nikoli ne bi toliko obregnila, ako ne bi vedno znova uporabljali besed razumnost, različnost, nediskriminacija.
In pošizijo. Ker oni so pa ja tolerantni, ker bi dali vsem gejem otroke, romom pol barja, izbrisanim državljanstva, ker bi posrkbeli za vse marginalce. In tako je prav in se strinjam. Za marginalne skupine je potrebno skrbeti. Problem pa je, ker se povprečnemu levičarju vedno znova v grlu zataknejo kristjani pa cerkev pa povprečni Slovenec pa volilec desnih in sosed, ki ob nedeljah kuha govejo župo ob domačih vižah. Slehernež bi lahko rekli. Pa vidim recimo, da se smejijo in norca delajo iz ljudi, ki berejo Demokracijo - na Twitterju je bila celo sprožena ideja, da se slika vsakega mladega človeka, ki na javnem mestu bere Demokracijo. Da ne omenim, da je delni povod prišel od novinarke Mladine, ki pa je ja najbolj toleranten medij v tej državi.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj ni samo v obliki imeti rad črnce, arabce, rome in geje, temveč imeti rad svojega soseda. Človeka, ki je veren pa ni musliman, temveč čisto navaden katolik. Toleranca naj se oblikuje do ljudi, ki čisto zares mislijo drugače kot ti in se s tabo čisto zares ne strinjajo.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj in predvsem formirati neko spoštljivost do ljudi okoli sebe pomeni preprosto, da ni različnost samo tista, ki ti je povšeči in ki je kul, temveč je različnost pogosto tudi tista, ki ti ni povšeči in ki ni kul.
In ko si zmožen oblikovati toleranco do te različnosti, brez obsojanja, posmehovanja, žaljenja in izključevanja, takrat se okliči za tolerantneža.

Shit happens

2010-08-30T10:36:00.000+02:00

Pred skoraj enim letom sem se zapletla v neumno zgodbo. V zgodbo "shit happens". In ravno ko sem mislila, da je z zadevo že konec, je le-ta prišla za mano. Nekako tako kot neplačan račun, ki ga porivaš na dno predala - beri TV naročnina pa ti na koncu z obrestmi vred pomaha iz nabiralnika.

Shit happens gre tako:
Z nogo sem se zapletla v kable in s seboj iz mize odnesla zunanji disk prijateljice najboljnaj. O tem se je pisalo že v tem postu.
Bilo je naravnost strašno, še posebej, ker sva bila z najboljnaj ravno na začetku najine zveze in bi tako dogodek tega formata, kaj hitro znal pognati zadevo u maloro.
Skratka ni bilo fino. In sem seveda v opravičilo ponudila Andrejca in Jureta R, da bi ji morda skušala zadevo pozdraviti a se je odločila, da najprej poskusi pri svojih računalniških prijateljih, ker kaj veš kaj tale destruktorka ponuja naokrog.

In seveda po skoraj enem letu, ko sem mislila, da je že vsega skupaj konec in da se je zadeva porihtala in ko sem seveda Andrejcu in Juretu R rekla že hvala za sodelovanje, ampak dekle se je odločilo pomoč poiskati drugod, glej ga vraga: - Ej a bi ti vseeno vprašala te svoje prijatelje, če zadeve pogledajo.
In seveda mi je šlo to na živce. Tako čisto zares na živce. Zdelo se mi je: a. bemuboga kaj se moram zezati z neko zadevo, ki sem jo naredila po nesreči (ma res čisto bemuboga po nesreči) še po skoraj enem letu in b. kaj še po skoraj enem letu še vedno jokaš za tem jebenim diskom.
In potem je šlo še tako, da naj bi zadevo, v kolikor se ne bo dala popraviti, morala tudi kupiti na novo.
To pa se mi sploh ni zdelo več uredu. Pa tudi tak način delovanja mi je nekako tuj.

Razmišljam, da ne moreš nekoga tako mučiti, če veš, da je nekaj storil po nesreči. Po trapasti nesreči. Ne zato, ker ne bi pazil, ne zato, ker bi bil površen pa prehiter pa nemaren, ampak čisto zares po nesreči. Seveda so dogodki, ko lahko rečemo: - You knew better. Recimo brcanje žoge v trgovini s porcelanom. Ampak moj shit happens ne spada v kategorijo - you knew better.

Po nesreči so zame dogodki, ko smo sicer žalostni nad izgubo, ampak hkrati tudi razumemo, da nekdo nečesa ni storil nalašč in da pač shit happens. In da tako kot se je to zgodilo drugemu se lahko morda tudi nam. In kaj bi mi pričakovali od nekoga v takšni situaciji?

To mi luv, da sem ti vrgla po tleh disk, ker sem se zamotala v kable, je zame shit happens, ampak ker ga še po enem letu nisi prebolela ti bom z veseljem pomagala.

Polvikanje in dvojina

2010-08-19T21:15:00.007+02:00

Od kar spet redno delam v ambulanti in poslušam zgodbo, za zgodbo, za zgodbo me skoraj ob pamet spravlja dvoje: polvikanje in ne-raba dvojine.

- Kaj ste rekla? A boste poklicala? A boste recept napisala?

Od kje je to? Kdo je začel s tem?

Sem nekje zasledila, da polvikanje izhaja iz primorskega narečja. Razlaga (to sem nekje ukradla) je taka:
Polvikanje je posebnost primorskega narečja in bi ga lahko opisali kot mešanico spoštljivega "vi-kanja" in pogovornega "ti-kanja". Primorci ga uporabljajo namesto vikanja, pa tudi, ko se pogovarjajo z nekom, ki se ga spodobi vikati, a se počutijo dovolj domače, da bi ga lahko tikali.

... a ljudje vseeno redno uporabljajo polvikanje. V trgovini, banki, pri zdravniku ... Slovenci smo očitno z vsemi na yo.

In potem dvojina. Včasih bi kakšno stranko najraje prekinila in popravila.
- Gospa, vem da kuža bruha kri, ampak ali bi lahko malo lepše operirali z dvojino.

Kaj je raba dvojine že čisto izumrla? Kaj se res ne znamo toliko potruditi na dnevni bazi, da bi jo dosledno rabili?

Z dvojino bi moralo biti tako kot z britjem pajsk ali nog ... recimo, da na zadeve tu in tam pozabiš. In se obrastejo. In zadevo spet malo prestaviš a vseeno ne za dolgo, ker veš, da tak v svet pač ne moreš, ker si hudičevo nečeden in te ni fino gledati. Enako velja pri jeziku.
Če se predolgo zanemarjaš te ni fino več poslušati.

Fantastiš

2010-06-24T10:37:00.006+02:00

Konec je. To je to. Ampak bilo je odlično.

Po ta novem bom snela iz stene posterje od bratov Bros in sobo polepila s posterji od tega tipa.

Od zdaj naprej pa za Argentino in za vse kar igra proti ZDA, ker tele je pa treba čimprej domov poslat. Mi grejo blazno na živce. Bljak.

Vesela bađa

2010-06-18T10:11:00.004+02:00

Po zelo kratkem premisleku sem se odločila, da bom letos poleti bađika.

Gre pa zato, da ne vidim več nikakršnega smisla:
1. se odpovedovati dobri hrani
2. se odpovedovati slaščicam in belemu kruhu
3.se odpovedovati gaziranim pijačam, beri pivu in kokakoli
4.v športanju
- Na tej točki velja omeniti, da se mi športati nikoli v življenju ni dalo in da sem od vedno, odkrito povedano, šport globoko prezirala. Športala sem zgolj in izključno zato, da ne bi bila bađolet. Nikoli recimo mi ni bilo jasno, what the hell imajo v glavi osebki, ki sredi vročine kolesarijo v hrib, ali bolje rečeno, kaj imajo v glavi osebki, ki sploh kolesarijo v hrib, ali kaj imajo v glavi ljudje, ki gredo v hrib generally. Zakaj bi kdo to počel prostovoljno? Pri športu telo vedno trpi, vedno me nekaj boli, vedno sem ob sapo in pred nekaj meseci sem si enostavno zastavila vprašanje - zakaj? Zakaj početi nekaj ob čemer se ne počutim dobro? In ker nisem našla primernega odgovora, sem to enostavno prenehala početi. In seveda mi po nekaj mesecih čisto nič ne manjka in čisto nič ga ne pogrešam. Športa namreč.
5.v prekomernem nalivanju z vodo
6.v ne jedenju po 18h
- Jedenje po šesti je ravno najbolj slastno.

In ker razumsko več ne najdem smisla v zgoraj navedenih točkah, to je drugega smisla kot - biti suha - sem sklenila, da to pač več ne bom.
Kar pa se tiče zdravja in šestih točk pa je moj pomislek sledeči - kaj je point v življenju in kaj je bolj zdravo, biti suh in tečen ali debel in vesel?

Jaz bom kar vesela bajsika.

In še to.Že nekaj mesecev gladko ignoriram zgornje točke, a se kazalec na tehtnici od takrat ni premaknil še niti za milimeter, prav tako mi niti ene hlače še niso premajhne.
Kje je torej point, še enkrat?

Jaz sem proti

2010-06-03T13:41:00.008+02:00

Mah, težko je biti apolitičen. Jebi ga.

Na referendumu v nedeljo bom glasovala proti.

Pa pustimo ob strani vse pravne zadeve, kjer mi je par stvari jasnih in par ne, skratka roke ne dam v ogenj, da bi zadevo znala razložiti pravilno.

Sem pa že od samega začetka vedela, da bom glasovala proti.

Čisti common sense.

Zadevo si jaz razlagam nekako takole.

V nedeljo gremo na volišča, zato da bodisi zavrnemo, ali potrdimo neko pogodbo, ki sta jo podpisali dve strani. Se pravi, da odločamo ali se nam ta pogodba zdi dobra, ali ne.

Kaj ni logično, ampak zares logično, da če je neka pogodba dobro spisana, potem praviloma ne bi smela puščati dvomov? Če je neka zadeva napisana črno na belem, potem je to tako in basta, in si je ne more vsak različno razlagati. In kar vidimo v celotni zgodbi s tem sporazumom, je ravno to, DA SI GA VSAK DRUGAČE RAZLAGA, kar preprosto pomeni, da zadeva ni dobro napisana, ker pušča preveč odprtih opcij za različne interpretacije. Zadeva ni jasna in ni eksaktna.

In ker gre tukaj konec koncu za mojo deželo v kateri trenutno živim, POTEM LOGIČNO DA NE BOM POTRDILA nekega sporazuma, dokler ne bo spisan tako kot se spodobi. Natančno.

Če mi že čisto nič ni jasno, potem mi je jasno vsaj to, da je to zadevo potrebno napisati vsaj tako, da jo bodo vsi pribižno enako brali.

In ne, čisto nikamor se nam ne mudi.

Tvit, tvit, tvitam

2010-05-19T18:13:00.003+02:00

Veliko lažje je tvitati kot blogirati . Misel na dan. To je vse. Morda dve, največ tri.

Post, nasprotno pa zahteva celega človeka, pa fotke iskat, pa vejice pedencat (to mi ne gre) in še in še.

Vem ja. Zamujam. Obstaja že sto let, morda že tone v pozabo in sploh ni več hot. Zamudila sem na primer tudi Twiter festival.

Ah briga me, zadeva je naravnost odlična in mi učinkovito pomaga brisati prah iz Lenčule.

Čudovitih je tudi nekaj na novo odkritih tvit prijateljev, ki vsak dan lansirajo v svet nov recept, ali pa dobro idejo, ali pa odštekano novico, ali pa nov modni nasvet.

Meni je tole odlično.

Nine to five levičar

2010-05-12T14:25:00.007+02:00

Pogledam kako se obnašaš na delovnem mestu in ti povem kaj voliš. Si levi ali desni (slovenski levi in desni, da ne bo pomote).

To igrico se igram že od trenutka, ko sem diplomirala in začela službovati po slovenskih službah. V tujini tega pojava ni, zato se tam tega nisem mogla igrati.

In ker ne vem ali je to zgolj naključje (več naključij) ali pravilo, sem sklenila, da svoja opažanja vržem na blog, v mlin svojim štirim bralcem.

Gre pa nekako takole.

Karakteristike levičarja (ali levičarke; v postu bom uporabljala moški spol, ker se mi ne da vedno dodajati črke -a na koncu vsake tretje besede) na delovnem mestu so po mojem, sedaj že 8 letnem opazovanju, sledeče:

1. vedno se pritožuje, kako se mu godi krivica (kako premalo služi, kako mu država vse pobere, kako bo imel predolgo delovno dobo, kako bo imel prenizko pokojnino ...)

2. ves čas pazi in brani svoje pravice

3. vedno oddela ravno toliko kot mora, presežkov ne pozna (po njegovem je presežke treba obračunati, ker so drugače najbrž že kršene njegove pravice); večinoma oddela ravno toliko, da mu ničesar ni moč očitati

4. po naravi je zelo ambiciozen, a ne zna tekmovati (ponavadi je prepričan, da mu stvari po nekem vloženem trudu (stopnjo vloženega truda na delovnem mestu ovrednoti seveda sam), avtomatsko pripadajo)

5. nanašajoč se na točko 4, sotekmovalce zato vedno označi za brezsrčne (pritlehne, nepoštene, lažnive, razvajene - vstavi poljubno) ambiciozneže, medtem ko sebe seveda smatra za neambicioznega človeka; pogosto to rad tudi na glas poudari

6. (ta pojav pa mi je še posebej zanimiv) vedno si izbere nekega posameznika znotraj teama ali posameznika (how the fuck jih najdejo mi nikoli ni bilo jasno), ki ga vsi poznamo in ga malikuje na način: - Veš on pa je zame pravi delavec, ali pa: - Veš ona pa je res inteligentna, ali pa: - Veš to pa je zame človek za kapo dol dat. To ponavadi govori na glas, pred celim teamom, najraje pa pred sotekmovalcem (podnapisi pri takem govoričenju se glasijo nekako takole -> dajmo tem bolje hvaliti nekega, sicer nič slabega hotečega slehernika (še enkrat, how the fuck jih najdejo?), samo da se ne bo pohvalilo nekoga, ki je v teamu pa se utegne zgoditi (najverjetneje) da to ne bom jaz. Ali še huje (in najverjetneje) da bo to moj gnusno ambiciozni sotekmovalec.)

Zgoraj omenjenega posameznika / -co ob kakšni kavi ali med kakšno operacijo v šali nato vprašam:

- Ti pa sigurno voliš leve a ne?

In odgovor je vedno enak:

- Ja. Kako pa veš?

Ne vem kako to vem, ampak vedno znova uganem pravilno.

Moj pep talk

2010-05-06T19:20:00.007+02:00

Ko sva bila z bratranom mala, nama je deda za vsak rojstni dan podaril po en zlatnik. Na vseh zlatnikih je bil Tito. Tita pri nas nismo marali, ampak včasih je bilo pač tako, da so na vse kar je nekaj veljalo, prilepili njegovo (butasto) glavo.

In dedi je rekel: - To je za težke čase.

In težki časi so bili. Tu in tam. Pa vseeno sem te svoje kovance vedno puščala v predalu, zavite v blago in vse te težke čase na koncu le nekako prebrodila. Vsakič, ko je bilo težko sem si rekla: - Ah to ni to, sigurno obstajajo še težji časi in ko bodo prišli, bom kovance prodala.

In kaj so ti, t.i. težji časi? Kdaj pride tisti trenutek, ko stopiš do predala in prodaš zlato? Vojna? Lakota? Potres? Kaj je najtežji čas od najtežjega časa? Kdaj je tisti "top of the tops"?

Jaz mislim, da je moj zdaj. Ja res. Zdaj. Šlo je tako, da sem se kot norec zagnala svojim sanjam naproti, se spotaknila in pogrnila na trebuh, da je naredilo "fljosk".

Pa se ne dam. Vse gre narobe. Strah me je do kosti, žalostna sem, ljudje s katerimi delam niso prijazni, šefi so goljufivi in stiskaški, na trenutke se sprašujem ali sploh še obstaja kakšna stvar, ki je ni treba plačati in ali mi bo ta država na koncu obdavčila tudi zrak in prdce. Pa še prdce od Enke in Dvojke.

Od "pep talkov" se mi bo počasi zmešalo in če še enkrat slišim: - Saj bo bolje, bom enega na gobec. A kljub temu, da izgleda vse kompletno razvalinsko, je nek tak, kaj pa vem kako naj mu rečem, v meni še kar živ. Nek tisti, raje umrem, kot da se sedaj vdam. Nek tisti, ko cmerim kot nora in potem pogledam v luft in rečem: - Nečeš ti mene.

Je to upanje? Trma? Pogum? Norost? Vse skupaj? Ne vem, ampak recimo temu preprosto, da se še ne dam. Bom raje več cmerila in ponoči gledala v zrak in seštevala dolgove, ampak svojih sanj za miren spanec zaenkrat še ne menjam.

O tem kaj lepo diši

2010-03-23T18:48:00.005+01:00

Z vonji gre nekako takole.

Lepo mi dišijo voščenke, barvice in konji. Potem pa še pomlad in poletne noči po nevihti. Tudi bencin mi lepo diši, ne čisto od blizu, ampak ko ga malo kapne na tla na črpalki. Lepo mi dišita tudi od Enke in Dvojke glavi in lepo dišijo pasji dojenčki. Lepo diši tudi iz vrhniške pekarne v poletnih nočeh. Lepo diši iz italijanskih kavarn in francoskih pekarn ter angleških trgovin s povoskanimi jaknami.Lepo diši od Starbucksa čokoladni krof in italijanski nemastni krompirjev čips. Lepo diši tudi v centralni NLB pri Cankarjevem domu, ter v telovadnici Narodnega doma pri Narodni galeriji. Lepo dišijo šardoneji, sivi pinoji in sauvignoni. Dobri seveda. Lepo dišijo tudi cigare, ampak samo na hitro in na kratko, recimo v roki kakšnega mimoidočega. Lepo diši tudi na Krasu. V vseh letnih časih. Pa na morju na otokih, zjutraj in zvečer pa tudi čez dan. Lepo dišijo tudi sivka in stare knjige iz dedkove knjižnice.

Lepo pa diši tudi moj najboljnaj. V ponedeljek diši po vikendu, v petek po tednu, v soboto po vetru in v nedeljo po kosilu. Zjutraj med tednom pa po milu.

Jp

2010-03-10T18:14:00.003+01:00

11.6. 2002 sem v njegovi pisarni opravila zadnji izpit na VF in diplomirala. Takrat je rekel: "Pri meni si sicer znala in z današnjim dnem si tako postala doktor veterine, ampak zaradi svojega obnašanja in tega kakršna si, boš imela najbrž v svoji karieri vedno težave."

Pa takrat še ni povedal vsega. V naslednjih letih sem večkrat sedela v njegovi pisarni. Njemu nasproti. In vedno je imel zadnjo besedo in zadnji nasvet in vedno je poskrbel za finalno dejanje.

Ne, bala pa se ga nisem. Za razliko od ostalih.

Well karma is a bitch mate, ali vsaka rit pride enkrat na sekret.

Kapa rešiteljica

2010-03-07T16:32:00.009+01:00

Kapa. V Angliji me zebe, ker sem poslušala mamo in ne najboljnaj in tako vzela s seboj Dražev plašč in ne naveterodpornebunde, kljub temu, da je razmerje obiski Anglije in poznavanje Anglije mama:najboljnaj -> 1:2835862583625934786.

In seveda me zebe milijon, ker piha kot stomater. Zebe pa me v prekleto povsod. Pa sem kupila kapo in me je takoj nehalo za več kot polovico zebst (pred 15 min me je namreč jebemubogaveter spet zledenel). Seveda so to že vsi - vsi ki sem jim povedala, da kako je fino sedaj, ko imam kapo - vedeli, to namreč, da največ topolote uhaja preko glave.

Pa temu ni tako. Sem šla pogledat. Znanstveniki so namreč pokazali, da preko glave ne izgubimo največ toplote, temveč le manj kot tretjino, t.j. 30-35% toplote. Mene zebe za skoraj 70% manj, tako da vidim, da je bil spet PhD nekomu šenkan.

Zaprašenci in mrtvaki

2010-01-27T20:23:00.006+01:00

Lenčula dobiva status zaprašenke, kar preprosto pomeni: - Jebemuboga nimam več časa pisat. In če malo posurfam po netu, so opcije blogerja, ki se odloči zavzeti status zaprašenca ali mrtvaka, tele:

a. dostjanstveni umik - Silvij

b.updejtiranje bloga na 12 let

c. enkrat mesečno lepljenje videjov iz you tuba s pripisi: - Tako se počutim ...- Tako razmišljam ...- To se mi dogaja ...- Svet je krut

Seveda zaprašenost bloga lahko sovpada tudi s tem, da se egocentričnemu narcisoidnemu posamezniku brez socialnega življenja/partnerja - klasični profil blogerja - končno nekaj dogaja in potem se lahko zgodi tudi tisto najhujše in sicer berljivi blogi, postanejo neberljivi.

Opcije so tele:

a. ljudje se zreproducirajo in potem pišejo blog o tem kako je dojenček podrl prvi kupček in kakšna je zgledala prva posrana plenica in kako mali po dveh mesecih več ne škili

b.ljudje se poročijo in potem dokumentirajo celoten proces v stilu, danes sva šla pogledat cerkev, potem sva izbrala torto, potem sem ugotovila, da moram izgubiti 385789475 kg, da z eso ne bom razplojznila obleke ...

c.ljudje se preselijo na drug konec sveta in o tem pišejo, kar utegne biti zanimivo - beri blog od Šale, ali pa strašanko dolgočasno.

Od vseh opcij sem izbrala opcijo b. zgoraj, in sicer updejtiranje bloga na 12 let.

Izjava meseca v sliki

2009-11-26T12:19:00.005+01:00

"They photoshopped the fuck out of her ..." je bilo nekoč, nekje in za nekoga rečeno. Jap.

S fotošopom je po moje nekako tako, kot s plastičnimi operacijami pri slavnih in lepih. Enkrat pride tista točka, ko bi bilo dobro odnehati.

Josipa, mudelka, to je to. Jebi ga.

Računalnik je lahko zlobnjak

2009-11-25T12:50:00.007+01:00

Jaz ne vem kako je z vami, ampak že ves teden sem z računalniki, bolje rečeno z zunanjimi diski, v nekem hate hate odnosu. Najprej fliknem po tleh zunanji disk prijateljice mojega najboljnaj in dekletu tako enopotezno izbrišem zadnjih nekaj let ujetih v fotko. Fino in seveda nasvidenje prvi vtis.

Takoj zatem pa v enem dihu umre tudi moj zunanji disk.

Ko ga je včeraj Andrejc potestiral mu je velikanski računalnik sporočil takole (v rdeči barvi kakopak):

Test Result:FAIL
Test Error Code:08-Too many bad sectors detected.

Sedaj se zdravi u računalniški bolnici, kjer ga ima Andrejc priključenega na reanimacijske mašine, ki pa kot sam pravi, tudi odkimavajo z glavo, češ, da je zadeva brezupna. Vseeno mu je dal dan do dva, da se zliže.

Disk ne vdaj se! Jutri je nov dan in jaz rabim svojo power point prezentacijo.

Zlobnjaki

2009-10-20T15:41:00.012+02:00

Jaz ne vem kako je z vami, ampak pri meni gre tako, da sem vedno znova na nekaterih semaforjih ujeta na rdeči. Ko bolje pomislim, ugotovim, da ubistvu niti enkrat na njih še nisem ujela zelene. Spomim se dveh. Prvi me bremza, ko letim iz Prul po klancu navzgor in prečkam Dolenjko, drugi pa, ko letim od kina Vič preko Aškerčeve na Prešernovo. Na teh dveh semaforjih je vedno rdeča. Ta dva semaforja sta prava zlobnjaka.

Pogosto, ko sem ujeta v kremplje zlobnjaka se nato sprašujem, ali obstajajo ljudje, ki so na tem semaforju vedno nagrajeni z zeleno lučjo in ali so nato taisti ljudje ujeti v kremplje kakšnega drugega zlobnjaka, ki nagrajuje z zeleno recimo mene?

Zapora

2009-09-23T08:59:00.004+02:00

Situacija je taka, da v službenem WC-ju najbolj sovražim, če se kdo postavi pred vrata, kjer pridno čaka v vrsti, morda celo tapka z nogo, ali pa globoko diha, se gleda v ogledalo, včasih prideta tudi dva in potem kramljata in se malo posmejita in navržeta eno ali dve on how life is ...

Ne vem kako je z vami, ampak jaz potem ne morem lulat.

Zatreskana do vesolja

2009-09-08T08:56:00.006+02:00

Mojo zimsko ljubezen je ustvaril Marc Jacobs. (na sliki)
Od sprehodov ob sončnem zahodu me loči le nežnih 763 ojrov.
Jebi ga, življenje ni potica.

Čizi s stilom

2009-09-01T15:26:00.004+02:00

Ta je zate. Med petjem seveda malo poskakujem, da ni preveč monotono.

"Hoooooooooooney, you so sweet.
Sugar got a long way to catch you."

Zmazek

2009-07-29T20:37:00.006+02:00

Moj odgovor na tip gnusnosti iz slike ostaja vedno enak.

Enciklopedija Britannica.

Pa ne v smislu:" Pa poglejmo v katero družino, poddružino, razred ... spadaš pa ti", temveč enciklopedija Britannica na gnusnosti iz slike. Da je zadeva opravljena temeljito je včasih potrebno nato še stopit na encikopedijo.

Vsem ljubiteljem žužkognusov, ki se utegnete sedaj zgražati ali detonirati pred mojim stanovanjem pa sledeča pojasnila:

1. jaz ne hodim v gnezdo od kobilice, torej naj ne hodi ona v mojo spalnico

2. narava je veliko bolj prostrana od moje splanice - naj kobilice in njim podobna svojat torej ostane zunaj in naj ne bo požrešna še za mojim stanovanjem - sicer pa je pohlep tako ali tako smrtni greh in jih zato logično doleti tudi kazen božja (tako piše v cerkvenem pravilniku)

3. ven je ne bom pometala in nosila, ker je ta svojat ponavadi hudo nervozna in migota in je sploh zelo neprijetna in potem, ko jo enkrat flikneš ven pride spet nazaj noter in jaz je ne mislim sprehajati, ker imam že dovolj sprehodov z Dvojko

4. če izumrejo pa itak ni panike, ker bomo naredili nek nov GSO, ki bo odpravil vse une žužke, ki jih ta svojat je in kao "koristi" naravi in bomo njen manjko tako hitro poštopali

Prepirljivka in tečka

2009-07-22T09:03:00.007+02:00

In se skregam. Se ne trudim več za nek odnos, neko prijateljstvo in je morda najtežje, ker mi na začetku sploh ni jasno zakaj je temu tako. Pa mi je osebe žal in sem malo žalostna. Potem pa mine nekaj časa in ugotovim, da je moje življenje brez tega človeka dejansko lepše. Lažje diham, se ne opravičujem več in nisem večno the bad girl ...

Včasih se mi zdi, da je okoli mene veliko ljudi s katerimi sem skregana. Ko bolje pomislim pa ugotovim, da niti enega izmed njih ne pogrešam. Smo zadnjič doma ugotavljali, da je to nek naš family "thing". Kreganje namreč. Za večino smo prepirljivci in tečke, v resnici pa osebi z grdim nakurjenjem in kreganjem sporočamo sledeče (ker drugače ne znamo):

"Ubistvu mi greš grozljivo na živce že en lep čas, ob tebi se ne počutim dobro in od tebe odhajam spraznjena in ker se mi ne da s tabo flikati tega najinega odnosa, ker vedno zmagaš, ker imaš vedno zadnjo besedo in ker vedno nato igrava vlogo ti=good guy in jaz=bad guy in ker seveda meni to ni povšeči in seveda, ker se mi ne da ti tega razlagati in ker ti tega ubistvu sploh ne znam razložiti na način, da boš razumel-a, si raje izmislim neko budalaštino, ali zaigram nek izpad in te tako pometem iz svojega življenja. In potem bom veljala za uno ta tečno in divjo in oh in sploh, v resnici pa sem dosegla ravno to kar sem hotela. Ni te več v bližini in te nikoli ne bo, ker sva se nepopravljivo skregala. I win, zate mi je pa vseeno."

Damit kako nezrelo.
Ah, jebi ga, tako je.

If you forget me

2009-07-14T12:33:00.004+02:00

Brskaš in brskaš in najdeš nekoga, ki opiše točno tisto kar se ti dogaja v glavi. A milijonkrat bolje.

IF YOU FORGET ME

I want you to know one thing. You know how this is: if I look at the crystal moon, at the red branch of the slow autumn at my window, if I touch near the fire the impalpable ash or the wrinkled body of the log, everything carries me to you, as if everything that exists, aromas, light, metals, were little boats that sail toward those isles of yours that wait for me. Well, now, if little by little you stop loving me I shall stop loving you little by little. If suddenly you forget me do not look for me, for I shall already have forgotten you. If you think it long and mad, the wind of banners that passes through my life, and you decide to leave me at the shore of the heart where I have roots remember that on that day, at that hour, I shall lift my arms and my roots will set off to seek another land. But if each day, each hour, you feel that you are destined for me with implacable sweetness, if each day a flower climbs up to your lips to seek me, ah my love, ah my own, in me all that fire is repeated, in me nothing is extinguished or forgotten, my love feeds on your love, beloved, and as long as you live it will be in your arms without leaving mine.

by Pablo Neruda

Na zmenek z letalom

2009-06-18T14:55:00.006+02:00

Med letom sem razmišljala,

da tisto, ko peljejo multibogataši punce na zmenek z letalom meni najbrž ne bi bilo povšeči.

Predstavljam si, da bi morala z lepo oblekico in bosa prečkati detektorje za železje, ker je potrebno dati čevlje z visoko peto v škatlo za pregled z/pod rentgenom. Pa torbico tudi.

Na večerjo v Pariz (tja namreč multibogataši peljejo punce na večerjo) iz Ljubljane bi najbrž letela v nekem malem letalu, ki bi ga ves čas pajtlalo v zraku in bi ga vsak najmanjši vetrič vrgel iz tira, da ne omenim, da bi mogla pretrpeti celotno vzletanje in pristajanje in da bi zategadelj na cilj prišla čisto zašvicana.

Na poti na večerjo bi nato v limuzini obstala tudi v vseh trefik đemih pred Parizom.

Na večerjo bi torej uletela zašvicana, z umazanimi fusami in jezna kot sto hudičev.

No in po večerji bi morala leteti še nazaj, kjer bi bila spet podvržena pajtlanju, toda tokrat s polnim želodcem. In spet bi zašvicala.

Bottom line - z multibogatašem se po takem dejtu skoraj sigurno ne bi lupčkala, ampak bi mu rekla, da je en velik kreten.

Bruhotine

2009-06-13T14:10:00.007+02:00

"Moje zamolčanje je način, kako poskušati zaščititi šibkejšega"

by Gregor Golobič (13.6.09 za 24ur)

Pa sem bila prepričana, da ima Fredi Miler balls of steel ... yet I was wrong again.

Nesramno

2009-05-28T15:36:00.011+02:00

Z Muki sva bili na koncertu od Macy Gray in je bilo prav fino. Pa to ni poanta tega posta.

Poanta je to, da je bilo na žensko ženskem najbolj ženskuljasto ženskem koncertu tudi precejšnje število moških. Pa naju je samo zanimalo, ko sva jih gledali, kako se prižemajo k svojim puncam in se zibljejo na besedila v stilu: "... a woman to myself ..." in "...why didn't you call me ..", če ob vhodu na prizorišče odlagajo svoje testise v isto škatlo kot pijačo in ostre predmete, katerih vnos je prepovedan, ali zato obstaja posebna škatla/garderoba. In seveda, ali dobijo tudi številko, da jih potem lahko vzamejo nazaj. Tako kot torbice in plašče.

Morda pa si pred koncertom rečejo takole:"Ej, bolje da jih pustim doma, ker potem bom moral stati v ful dolgi vrsti za garderobo." Sicer pa se hmmmm ... pri fantih, ki so se ob svojih dekletih zibali na koncertu poraja vprašanje, ali jih sploh rabijo. Testise namreč.

Seveda pa na vse skupaj lahko pogledamo tudi iz drugega zornega kota in rečemo takole, it takes a big man, da dvigneš roke v zrak in skupaj s 1000 ženskami zakričiš v nebo:" I am beautiful and I am sexy."

And yes you are my love.

Kakšni pujsi. Da ne rečem kar pr....(midve, ne fantje, da ne bo pomote)

The one

2009-05-25T14:49:00.006+02:00

Zadnjič sem brala članek o tem, kako veš, da si spoznal "The one". Dana so bila tudi navodila, kaj vse se ti zgodi (fizično, zato da slučajno ne zgrešiš znakov), ko spoznaš "The one" in potem je bila spodaj še masa komentarjev, na varianto, jaz in moj "The one" in kako sem spoznala "The one".

Seveda sem razmišljala o "The one" nato tudi jaz in prišla do sledečih ugotovitev:

1. "The one" ni samo eden.

Sta vsaj dva. Morda trije. Največ štirje. Pa da ne bom težila s številkami, bom rekla takole: blagor tistim, ki so spoznale svojega "The one" kot najstnice in se uspele z njim postarati in ga vmes ne umoriti. Menim, da sta "The one" vsaj dva. Z enim rasteš, z drugim se staraš.

2. "The one" spoznaš šele, ko se sam odločiš kakšen človek želiš biti in kam si namenjen. Z drugimi besedami - ne pričakuj dobrega shoppinga, če ne veš kaj bi rad kupil.

Če izhajam iz svojih izkušenj, sem svoje velike ljubezni spoznala vselej takrat, ko sem se mesec ali dva pred tem odločila, da od danes naprej pa ne bo nič več po starem in da na take ljubezni kot do sedaj ne bom več pristajala in da z naslednjim bo pa drugače. In potem sem bila nekaj časa sama samcata in sem se držala kot pijana plota novega plana in ... potem je prišel.

3. Spoznati "The one" je zgodba o tebi, ali na koncu it's all about you.

Ko si končno videl izdelek ali spoznal "The one" je več kot jasno, da z njim ne moreš ravnati enako kot z vsemi ostalimi izdelki in fanti, ki jih imaš vse preveč. Nekako tako, kot z jopico iz kašmirja ne ravnaš enako kot s sintetičnim puloverjem iz H&M-a (izzvzeti vsi tisti, ki imate doma rejo kašmirskih koz, ki jih ostrugate enkrat na mesec in na statvah nato pletete izdelke iz kašmirja). To pomeni samo, da s svojim ravnanjem delaš stvari, odnosno ljudi, posebne. Znotraj tega zato verjamem, da obstajajo ljudje, in da jih najbrž ni malo, ki nikoli ne spoznajo "The one", ali kot pravi Jane Austen - "Not everybody can afford love."

In tukaj potem sledi tisti misteriozni: "Ja kako pa veš, da je ta nekaj posebnega in da ne bo enak kot vsi ostali pred njim."

Odgovor: "Preprosto veš (jebi ga, nimam pojma kako to veš)."

Kakšen bo vajin epilog in ali boš njim za vekom veke, tega ne veš, veš samo to, da ko te bo nekdo nekega dne vprašal: "Kolikokrat si bila v življenju zaljubljena?" boš gladko in brez pomisleka odgovorila: "Enkrat (dvakrat, ... vstavi poljubno). "

In takrat se boš spomnila na "The one (dva, tri ... vstavi poljubno)".

C'est quoi ce bordel avec l'amour

2009-05-22T12:50:00.003+02:00

Drži.

C’est quoi ce bordel avec l’amour là ? Comment ça se fait qu’on devient dingue à ce point ? T’imagine le temps qu’on passe à s’prendre la tête la-dessus ?

Quand t’es seule tu te plains: est-ce que je vais trouver quelqu’un ? Quand t’as quelqu’un: est-ce que c’est la bonne ? Est-ce que je l’aime vraiment et est-ce qu’elle m’aime autant que moi je l’aime ? Est-ce qu’on peut aimer plusieurs personnes dans sa vie ? Pourquoi on se sépare ? Est-ce qu’on peut réparer les chose quand ça part en couille ? Toutes ces questions à la con qu’on se pose tout le temps ! ...

Pourtant on peut pas dire qu’on y connaît rien ! On est préparé putain : quand on est petit on lit des livres d’amours, on lit des contes, on lit des histoires d’amours, on voit des films d’amour ! L’amour, l’amour, l’amour ! Et si tu la rappelais juste ?

Les poupées russes

Modni samomor

2009-05-20T14:48:00.007+02:00

Danes zjutraj me je napadla roza pošast, zato sem sklenila, da grem v službo oblečena v stilu easter bunny meets Barbie. Ko sem se v službi nato pogledala v ogledalo in skoraj oslepela, sem padla v globoko roza depresijo.

Šlo pa je takole:
- roza majčka z roza čipkami
- rozasto krilo iz tila
- roza pulover
- roza čeveljci
- roza šal

Nobl za znoret.

Dokumentirano na sliki, ako kdo ne verjame.

Da. Modna policija mi je že zarubila stanovanje.

Poljub iz žerjava

2009-05-17T18:39:00.007+02:00

Za mano so žvižgali že iz avta. So žvižgali tudi iz pločnika. In potem tudi iz motorjev, traktorjev, koles, oken, skratka od povsod, od koder lahko zdolgočaseni delavci visijo in žvižgajo.

In potem stojim pred semaforjem. Vroč popoldan in spet avto brez ACja.

Iz leve mi nato nekdo potrobi. Ne toliko iz leve, kot iz leve zelo zgoraj. Trobljenje niti ni toliko trobljenje, bolj tak eeeeeeeeee zvok (trobljenje iz avta je pibip zvok).

Gledam naprej.

In spet eeeeeeeeeee. In spet eeeeeeeee.

Nato se ozrem na levo zelo zgoraj in iz žerjava, in to hudičevo visokega žerjava, mi delavec pošlje poljub. Tak ta pravi delavski čmjok.

In ker se vsekakor ne zgodi vsak dan, to namreč, da ti trobijo in pošiljajo pojube iz hudičevo visokih žerjavov, mu poljub pošljem nazaj. Tja nekam visoko, visoko u kabino hudičevo visokega žerjava.

Se mi zdi odlično, da bom od zdaj naprej bejbam lahko rekla takole:

- In jor fejs, a ti je že kdo kdaj moril iz žerjava? No men je.

Sem v sramežljivce

2009-04-21T20:50:00.006+02:00

Takole. Odločila sem se, da so mi bolj všeč sramežljivi fantje. Čeprav ne maram negotovosti v kateri me puščajo in milijone in milijone let, ki minejo preden me vprašajo za telefonsko, ali me poljubijo, vem eno.

Ko to kočno naredijo, ne potrebujejo več milijonov in milijonov let, da bi ugotovili, ali si zares želijo biti z menoj.

S pogumnimi, nasprotno, pa gre takole. Po telefonski me povprašajo takoj. Naslednji dan me povabijo na zmenek. Seveda me tudi takoj poljubijo. Po zmenku me seveda tudi pokličejo.

Ko vse to naredijo pa nato potrebujejo milijone in milijone let, da bi ugotovili, ali si zares želijo biti z menoj.

Bottom line: Jebeš pogumne.

Spoštovanje

2009-04-02T20:09:00.005+02:00

Fredi Miler. Pevec. Je za Revijo Vino povedal takole:

"Ne pijem veliko vina, niti drugih alkoholnih pijač. Če pa že, potem refošk s kokakolo."

Da za revijo, ki o sebi pravi, da je namenjena ljubiteljem vina, kulinarike in drugih užitkov, na ves glas brez kančka sramu poveš - ajde, jebi ga, v vin si zlivam kokakolo in oro- menim, da moraš imeti jajca iz fakin jekla, da ne rečem iz diamanta (bojda najtrša naravna snov).

Spoštovanje brat moj (ravnokar sem se s pestjo potrkala po prsih).

Pirata

2009-03-29T14:07:00.007+02:00

Z Domnom sva bila u big bengu in se sprehajala med policami z DVDji. V levi roki sem nosila zunanji disk in 50 praznih DVDjev, v desnici pa nov 8 giga USB.

Med prijetnim kramljanjem je Domen z mobijem slikal ovitke od DVDjev, jaz pa sem gledala koliko stanejo. Vmes naju je ogovoril tudi prijazni prodajalec, češ ali potrebujeva pomoč pri izbiri filmov. Odvrnila sva, da ne.

Domen se nenadoma ustavi: "Poglej naju. Sprehajava se med policami s filmi, s praznim 1000 giga zunanjim diskom, škatlo praznih DVDjev in 8 giga USBjem. Jaz slikam ovitke, ti čekiraš cene. Hudo."

Skupaj sva si predstavljala sledečo situacijo:

"Gospod (prodajalec, policaj, sodnik), ne, ne, ni to kar mislite. Zunanji disk in DVDje rabim zaradi doktorata, prijatelj pa je slikal ovitke, ker mu je všeč grafika." (resnica)

Prodajalec (policaj, sodnik): "Sure you did."

Kosmate tace

2009-03-21T10:43:00.005+01:00

Med surfanjem sem naletela na zanimiv pogovor. In potem našla še to. Odlično.

Markus Says:
May 17th, 2007;15:45

I like girls with hairy arms!

Edward Says:
May 17th, 2007;16:30

And I like totally hairy girls, not just with hairy arms. Hair proclaims woman sexually mature adult, why take that hair away? I wish there were more courageous and non-brainwashed women, who dare to walk on the streets (come on) in the way nature had created!

Cash Says:
May 17th, 2007; 18:37

You both have hairy arms.

Markus, meet Edward.
Edward, meet Markus.

If there’s one thing this site is about, it’s bringing people together.

Lepo, bruh in žalostno

2009-03-19T20:27:00.007+01:00

V zadnjih tednih je bilo takole.

1. Oznaka: Lepo

Misel od ZZ Packer

"Constantly saying what one doesn't mean accustoms the mouth to meaningless phrases. Maybe you'll understand that when you finally need to express something truly significant your mouth will revert to insignificant nonsense it knows so well."

2. Oznaka: Bruh

Vem, da je zadeva passe pa vseeno ne razumem. Viktorjev namreč. Nisem jih gledala, ker kot je enkrat povzel Zajc: "Meni je ob gledanju tega nerodno."

Ne razumem zakaj zadeva ne gre takole.

Podeljevalci pridejo na oder in povedo:

"Dober večer moje ime je .... in danes zvečer sem/sva tukaj, da podeliva Viktorja za ....Pa si poglejmo nominirance (gledamo nominirance) ... In Viktorja za ....prejme ...."

Nagrajenec pride na oder in pove (potem, ko se poljubijo in vse ostalo):

"Hvala za nagrado, ob tej priložnosti bi se rad zahvalil ....še enkrat hvala"

Kaj je res tako težko priti na oder brez čigumija, brez rok v žepu, brez debilnih govorov in žalitev ljudi, ki to gledajo, branja nesmešnih vicev in nepotrebne glume, da ti je za vse skupaj vseeno? Ne razumem. Konec koncu odkrito povedano, bi tudi jaz raje gledala kakšen film namesto te budalaštine. In če nam je zadeva že vsiljena in če se je vsa slovenska "estrada" udeležuje in zapravi milijone za obleke, s katerimi se sprehodi po rdečem laufarju, ja presneto, kako je mogoče potem v isti sapi glumit, da ti je za vse skupaj vseeno in da sploh ne veš zakaj si tam. Ne razumem.

3. Oznaka: Žalostno.

Silvij je nehal blogirati.

Čeveljci leta

2009-02-28T18:04:00.005+01:00

Kupila Vogue. Tokrat ameriški. Za spremembo. In se do ušes zagledala v peep toe čeveljce od Agyness. Bolj natančno od Oscarja de la Rente.

Lepo.

Peter Fox je zares super

2009-02-27T14:52:00.008+01:00

Tale tip je kul. Z njim bi se takoj poročila. Eht bed boj. Če si izračunam z njim procente POROKA, torej:

Alenka H. in Peter Fox

potem dobim 74%, kar pomeni, da je verjetnost da se bova poročila kar velika. Superca.

Vanjga, njegovo glasbo in način kako se predstavlja, sem že približno en mesec. Pregledala njegove videje tukajle in se nato kot nora pričela poditi za njegovo glasbo po širinah svetovnega spleta. Med brskanjem po Petrovem materialu, našla tudi nemško verzijo manjifiko stila glasbe -> trube first in nato vse ostalo. Kdo je bil prvi?

Še vedno iščem partnerja za obisk veselice, na kateri bo Peter z ansamblom zaigral v živo. Domc je rekel, da gre z mano samo pod pogojem, da v isti noči obiščeva še kakšen korovski koncert. Ko sem mu predlagala, da lahko namesto tega prižgem multipraktik in ga poslušava med vožnjo domov, ni bil za. Kakšno zmišljevanje, da ne rečem preseravanje.

Da uvidite, kako zelo super je Peter in da kako on res ve, kako se zadevi streže, evo vam pjesmice (v tem stavku sem uporabila tri kakoje - nobl). Če ne razumete besedila, ste si pač sami krivi. Ako ne bi zviška gledali na dojč aktiv v srednji, bi sedaj lahko s Petrom skupaj peli.

Fantje iz zadnjih petih minut

2009-02-17T19:09:00.007+01:00

Poznate tisto, ko šele na koncu večera, na koncu smučarije, na koncu koncerta, na koncu izleta, na koncu žura, na koncu večerje ...opazite nekoga, ki ga prej ves večer, preko celotne smučarije, koncerta, večerje, izleta in žura niste opazili.

Šele čisto, čisto na koncu, ob slovesu, morda medtem, ko tlačite smučke v avtobus, pride on / ona in nekaj pove in to je to. In potem ga še tedne in tedne ne spravite ven iz glave. Seveda bi si najraje izpulili ude, ker ste imeli priložnost in čas si ga bolje ogledati, ali kaj pametnega storiti pa tega seveda niste naredili, ker ste zapravljali čas z recimo smučanjem, popivanjem, plesanjem, poslušanjem koncerta, ali s klepetanjem z neumneži o neumnostih.

Včasih imam občutek, da je moje življenje sestavljeno iz fantov iz "zadnjih petih minut". Jezna sem na vesolje, ker z mano dela tako kot jaz z Enko (Dvojka na te fore namreč ne trza), ko mu pomaham pred nosom s svetlečim predmetom, ki ga potem skrijem in Enka ponori in laja in je živčen, ker bi rad bolje spoznal, beri pogrizel, ta svetleči predmet, ki sem mu ga vzela in skrila, ko je ravno vzbudil njegovo zanimanje. Tako nekako se počutim jaz. Vesolje mi pred nosom pomaha z zanimivim fantom, ki mi ga nato skrije.

Meni se to ne zdi fer in me pošteno jezi in sem živčna.

Komentarji v stilu, če sta si usojena se boste srečala, bodo grobo cenzurirani.

Policaji so super

2009-02-05T15:44:00.008+01:00

O policajih danes ne smemo pisati grdo, ker gremo lahko v zapor. Všeč mi je ta nova, t.i. nepolicijska država. Pred novo nepolicijsko državo smo bili policijska država. Zdaj nismo več. Zdaj smo končno svobodni.
Novo vlado imam zato rada in ji zaupam. Vsako stvar namreč temeljito preučijo in preučijo. S problemi se spopadajo vedno tako, da jih z ekipo strokovnjakov preučijo. Za nas se borijo in skrbijo za blagor te dežele v preučenih pogojih. Fino. Všeč mi je, da nam vladajo strokovnjaki, učenjaki in preučevalci.

S policaji kot organom te države je bilo pa takole. Imela sem hudo nesrečo. Kamion je objel moj avto in jaz avto pred menoj. V snegu so tako sredi Tržaške ceste stali trije popolnoma razbiti avtomobili, pardon, 2 avtomobila in 1 kamion. Dan je bil pa tisti, ko je, kot navajajo mediji, "Slovenijo ohromil sneg". No in seveda je bilo potrebno poklicati policijo. In sem jo. In je prišla. Po 45 minutah. V veliki marici so se pripeljali trije policaji, en je imel očala, druga dva pa ne.

Naj še enkrat opišem sceno. Dva popolnoma razturena avtomobila in kamion, katerega prva polovica je ležala v mojem prtljažniku in zadnjih sediščih, druga polovica pa sredi ceste. Za nami največji zastoj na svetu. In še lažje poškodovana oseba - jaz.

Policaj z očali vpraša: - Kdo je poklical policijo?
Jaz: - Jaz.
Policaj z očali vpraša: - Zakaj ste klicali policijo?
Jaz (popolnoma zaprepadena in v mislih) : - Ne vem mudel, NAJBRŽ ZATO, DA BI SREDI TRŽAŠKE MALO POKRAMLJALA Z VAMI V TEM SNEŽNEM JUTRU!!!!!!(še enkrat preberite kakšna je bila scena, v katero je policaj z očali vstopil)
Jaz v resnici: - Ker smo hoteli prijaviti nesrečo in ker sem poškodovana.

In seveda neučinkovitost policije in njihove debilne akcije in preiskave, kot berem v medijih, nimajo nikakršne zveze z novo vlado in novo notranjo ministrico. Verjamem. Ona ima namreč precej pomembnejših nalog (najbrž tudi preučevanje), kot na primer, da je ga. Rupel spet odšla v Interspar po rolo sekret papirja s službenim avtomobilom, lopovka grda.

Sex v kopalnici

2009-02-01T11:22:00.010+01:00

Obiskala sem Red Light District. Ulico rdečih luči. V Amsterdamu kakopak. No, v Amsterdam nisem odšla s tem namenom, zibanje po tej ulici je bil le eden izmed dogodkov, ki so zaznamovali prejšnji teden. Severne Benetke sem obiskala, da izpilim svoje znanje o delu z mikroskopi v velikosti manjše sobe, ki svetijo s pomočjo laserjev in so strašansko komplicirani. Pritisk na napačen gumb, človeka namreč lahko stane popravila v višini proračuna manjše afriške države.

No pa se vrnimo k izhodiščni temi.
Na ulico rdečih luči smo se odpravili v sestavu: Kitajec, Angležinja, Romunka, Turkinja, Nemec, Slovenka.

Turistov se je trlo do vesolja in v izložbah so stala dekleta. Po večini zdolgočasena, nekatera so klepetala po telefonu, ena je reševala križanko, videla sem tudi eno, ki je srebala juho. Fino.

Nemec mi reče, da to vse skupaj sploh ni seksi. Se strinjam. Srebanje juhe ni bilo nič kaj seksi. Namesto deklet v izložbah pa je moje oko pritegnila izložba sama. Od vedno sem si predstavljala, da se plačljivi seks odvija v sobicah oblečenih v žamet. Mehke rjuhice, veliko zaves, mehka postelja, ogledala, po stenah visijo pripomočki in oblekice za poredne medicinske sestre, ali nune, lisice, biči, maske, itd. :)

Namesto mehke in udobne sobe pa so v nas zijale kopalnice. Da, kopalnice. Stene in tla so prekrivale ploščice, takšne, kot jih po navadi vidimo v mesnici, v ozdaju pa so bile postelje, narejene za ljudi s težavami v križu, prekrite z brisačkami v različnih barvah (stršn grdih). Za kopalnicami, kot sem uspela ujeti v eni izmed sob, ki so gledale na ulico, so se nahajale kuhinje. Da. Dekle je stalo v kopalnici, za njo je bilo ortopedsko ležišče prekrito z brisačkami, v ozadju pa so rahlo priprta vrata odpirala pogled na kuhinjo z neoprano posodo v lijaku.

Z Nemcem sva razmišljala - medtem, ko se je Kitajec kregal s policajem, ki mu je očital, da ga je videl kako fotografira dekleta, Zechuan pa mu je zatrjeval, da je to navadna laž - da ulica rdečih luči ni prav nič seksi.
Prvič, ker se nahaja poleg najlepše cerkve v Amsterdamu, kar je v končni fazi zelo uredu, ker je spovednica, ko opraviš pri dekletih, oddaljena od sobic praktično samo korak do dva.
Drugič, ker masa turistov ulici odvzame vse tisto, kar naj bi takšne ulice imele - skritost.
Tretjič, ker je ulica obdana z najdražjimi stanovanji v Amsterdamu in ker je v bližini par hudičevo dobrih restavracij in potem vse skupaj nekako ne pride do izraza v obliki, kot bi človek pričakoval.
Četrtič, ker so mesarske ploščice, ortopedska ležišča in kuhinje v ozadju sobic hudičevo ne seksi - s tem se je strinjala celotna ekipa.

Zaključek: Ulica rdečih luči ni prav nič kurbiš, priporočam pa ogled cerkve (De Oude Kerk) in obisk italijanske restavracije na drugi strani kanala, ker majo dobro pašto.

V naslednjih tednih bo zanimivo spremljati ključne besede s katerimi bodo ljudje uletavali na moj blog.

Zebe me do kosti

2009-01-12T10:42:00.005+01:00

Danes in včeraj me je dvakrat zazeblo do kosti. Kako vem? Ker se nisem in nisem mogla odzebst, kljub 3869386 puloverjem, ki sem jih navlekla nase.

Sklepam, da če te zazebe do kosti, se lahko odzebeš samo tako, da se tudi segreješ do kosti. In to s puloverji več kot očitno ne gre. Tut s kaloriferjem ne gre. To vem zato, ker sem sedela pred njim pol ure. Tut s čajem ne gre. Segrelo me je samo po grlu, ko pa sem ga spila, me je še naprej zeblo. Pod toplo vodo pa nisem upala, ker sem se bala slečt 3869386 puloverjev.

Na koncu sem se zavila v deke in trpela, šla spat in zjutraj končno pod tuš.
In potem je bilo toplo.
Seveda sem vse skupaj takoj uničila, ko sem peljala Dvojko ven in si oblekla tanek lep plašček in se jovo na novo premrazila do kosti.

Ta mraz naj se gre solit. Mi gre grozljivo na živce.

Žur za lahko noč in Dvojka za dobro jutro

2009-01-08T13:33:00.006+01:00

Moji novi sosedi so študenti. Morda samo študent, ali pa študenta. Nevermind. Bistvo je, da imajo žure. Veliko žurov. Superca. Žuri trajajo do poznih nočnih ur, med tednom batefkors. Mislim, da sem slišala tudi pogovarjanje v štajerskem jeziku. Slišala pa zato, ker so v starih blokih stene tanke kot papir in ko imajo sosedi žur, je čisto vseeno ali je žur v moji sobi ali pri njih. Glasnost je enaka.

Razmišljala sem o metodah utišanja. Udrihanje z metlo po stropu. Nimam metle, samo malo metlico, s katero bi lahko sproducirala le lahno potrkavanje. Druga varianta je zvonenje na vrata. Nah, to ne bo šlo, ker to pomeni, da bi se mogla oblečt in obut in se pogovarjat. In ker so med njimi Štajerci, to pomeni tudi pogovarjanje v tujem jeziku.

In potem sem se spomnila. Žur do poznih ur -> dolgo spanje zjutraj.
Jaz in Dvojka med tednom dolgo ne spiva, ker moram jaz v službo, Dvojka pa po pasjih opravkih in med pasje opravke spada lajanje na vse kar se premika mimo vrat in mimo balkona. In ker so stene tanke kot papir, to pomeni, da imajo študenti zjutraj težave s spanjem, ker imajo lajajočo Dvojko v spalnici.

Porihtano.

1:1 suckers and a damn good morning to you too.

Novoletne bruhotine

2009-01-02T18:12:00.007+01:00

Novoletne bruhotine so logično nadaljevanje božičnih bruhotin. Govorim o stršn prisrčnih čestitkah. Ob novem letu jih ljudje pošiljajo preko smsjev. Meni že ne. Ker me najbrž takšen tip ljudi ne mara, ali pa sem jih črtala iz friend liste (tnx god). Pa se jih je nekaj vseeno odločilo, da mi čestita. Med njimi tudi nekaj tistih, ki jih že leta nimam več v imeniku. Oni me začuda še imajo. Aja, in tudi eno leto o njih ni bilo ne duha, ne sluha.

Ampak to niso prave bruhotine.

Bruhotine so čestitke tega tipa. Z Moni sva jo izbrali za zmagovalko bruh čestitk leta 2008 (naj omenim, da Moni sploh ne ve kdo je Rok z družino - avtor te prisrčnosti). Gre pa takole:

"Sreče se ne da prijeti in ne videti, le v srcu jo nosimo in čutimo. Zato naj bodo v letu, ki prihaja, trenutki polni sreče, iskrenih oči, prijetnih dotikov, zdravja, uspehov in seveda miru. Srečno."

Sklepam, da je mudel z družino, čestitko neprizanesljivo poslal vsem v svojem imeniku, t.j. petim prijateljem vključno s starši.

Druga bruhotina pa so vsekakor čestitke na radiju.Tik preden sem odšla v noč (beri na večerjo k Zajčevim), sem poslušala Radio Si in seveda tudi stršn prisrčne čestitke. V spomin se mi je vtisnila predvsem tale: "Marija (ime je izmišljeno, ker ne vem več kdo je to bil) se ravnokar odpravlja na koktejl parti in želi vsej Sloveniji fantastično leto 2009."

Od Marije to do list pred koktejl partijem:

1. Tuš (lasje, depilacija itd.)
2. Frizura
3. Nohti
5. Puljenje obrvi
6. Mejk ap
7. Kliči na Radio Si in zaželi Sloveniji srečno 2009
8. Oblečt se
9. Tekilo vzet
10. Denar za taxi
dOOOOOOOOOOOOh ??!!!!

Pa da ne bom izzvenela po tem postu kot nek novoletni Grinch, naj razložim, da z novoletnimi čestitkami ni prav nič narobe v kolikor so osebne in lahko iz njih razbereš, da te imajo ljudje na oni strani žice, ali vesolja radi in so si sredi novoletne frke vzeli čas in odtipkali en - mala drži se.

Razstava in pol

2008-12-24T15:32:00.000+01:00

Za božični menu priporočam ogled pregledne razstave Kostje Gatnika v Narodni galeriji: Kaj sem videl 1968 - 2000?

Videli boste slike iz študentske revije Tribuna (kjer je bila celo moja mami tipkarica), videli boste plakate za koncerte (Novi Rock itd.), loge, ki jih je Kostja oblikoval za različna podjetja (Fructalovo drevesce) in lutke in medalje in slike in še milijon ostalih zanimivščin.

Največja poslastica pa so vsekakor ilustracije, s katerimi je Kostja krasil knjige za otroke. Spet sem bila mula, ki se odpravlja spat in sili mamo, da ji bere ena in iste pravljice: Doživljaji mačka Toša, Jure Kvak Kvak, Pekarna Mišmaš, Gal v galeriji ...

Pri Jure Kvak Kvaku ne bom nikoli pozabila slikice na kateri Jure je jagode s smetano, ki sem si jih seveda tudi sama takoj zaželela, ne glede na to, da sem morda ravnokar zmazala največje kosilo na svetu.

Odlična razstava. Toplo priporočam. Nujno pogledat.

3 božične bruhotine

2008-12-23T16:19:00.000+01:00

1. Čestitke od ljudi za katere mi po domače dol visi. Vse leto (morda dve, tri) se nisi oglasil/-a zakaj se moraš ravno za božič? Kaj je narobe z veliko nočjo? Dnevom mrtvih? In če si že taka mona, da ne znaš iz svojega seznama kontaktov skenslat ljudi, ki se jim eno fakin leto nisi oglasil, daj prosim pokliči me in ti rade volje pokažem, kako se zadevi streže ob božiču.

Danes me je totalno iztirila čestitka moje bančne referentke. Ko sem sredi Kalifornije skoraj zaglavila brez denarja, sem en mesec dobivala od nje out of office autoreply, danes pa mi je prijazno poslala celo dve enaki brezosebni čestitki, ker je po nesreči kliknila na gumb send 2x. Hvala.

2. Dobrodelne akcije. Če ste taki smrduhi/skopuhi, da ne znate kaj dobrega za svet postoriti preko leta, potem v svojem stilu tudi tisti evro ob božiču raje zapravite za en per / kuhano vino. In prosim prihranite mi s tisto: - Boljše kot nič. Skopuhi in smrduhi.

3. Fakin božični zvončki v vsakem komadu. Če si preko leta spisal crap komad, ga lahko v kombinaciji z božičnimi zvončki ljudem potisneš še enkrat po grlu ob koncu leta. Seveda sem spadajo tudi evergrini, ki jih ob zvončkasti spremljavi, v kolikor vam jih v 10 - 20 letih še ni bilo dovolj, lahko še enkrat slišite za božič. Vsako leto. Beri Lionel Richie: "All night long" z zvončki batefkors.

Lenčula ma dve leti

2008-12-20T10:34:00.001+01:00

Lenčula je danes stara dve leti in priznati moram, da ko sem pregledala statistiko na google analytics, me je skoraj zabrisalo na rit. Od lanskega leta se je namreč število obiskovalcev mojega bloga povečalo za 1000 (unique visitors), od katerih se jih 71% vrača nazaj ponovno brati moje neumnosti.

Pred enim letom je bil Silvijev blog glavni vhod do mojega bloga, leto kasneje pa večina obiskovalcev vstopa na moj blog direktno preko googla. Vseeno pa so vrata, ki vodijo iz Silvijevega domovanja do mojega, številka 2. Hvala Silvij.

Rada bi vam stresla osladnost tipa: - Mates, you're my inspiration, ampak bi se zlagala, ker resnici na ljubo, ob pisanju postov ne mislim na nikogar drugega, kot samo nase.

My blog my shit.

Ljudje so zanimivi. Po kakšnem smešnem skupnem dogodku me recimo vprašajo: - Ej a boš napisala to zgodbo na svoj blog?
In potem so tukaj še drugi, ki recimo pridejo do mene in se čutijo dolžne mi povedati, kako zelo jim moj blog ni všeč. Ena je nekoč v odgovor takšnim napisala takole: - Če ti kaj ni všeč, pač spizdi dol z mojega bloga. Drži. Blogosfera je danes tako pestra, da se za čisto vsak okus nekaj najde.
In potem so tukaj tretji, ki mi svetujejo, kaj naj spremenim, da bom bolj berljiva. Recimo več fotk ipd. Prejšnji nasvet je uporaben tudi za to skupino.

Vseeno je po dveh letih potrebno kaj tudi spremeniti. Razmišljam recimo, da bi Lenčulo preoblekla in včlanila v kakšno blogersko skupnost. Razmišljam tudi, da bi tu in tam napisala kakšen nasvet za življenje :), že dolgo recimo se lotevam posta o tem, da naj se ženske nehajo ves čas nalivati z litri vode, češ da se rehidrirajo. Ga še dodelujem.

Skratka to bo ob dveletnici vse in kljub temu, da je ta blog predvsem odsev moje nore zagledanosti vase in trdne prepričanosti, da je moje življenje zelo zanimivo, hvala vsem, ki me berete.

O čudnih veterinarskih pogovorih

2008-12-17T14:26:00.001+01:00

V veterinarskem poklicu marsikateri pogovor zveni čudno. Veterinarji se sami sebi sicer ne zdimo niti najmanj čudni, kakor se nam niti najmanj čudni ne zdijo naši pogovori. Kakšne klatimo, se pričnemo zavedati šele, ko se kakšen kurir, dostavljalec ali obiskovalec sunkovitu ustavi sredi inštituta in se nekje v svoji glavi vpraša ali je prav slišal, kar je slišal.

Ker trenutno večji del dneva preživljam za računalnikom, sem sklenila, da bom en dan beležila vse izrečene bizarnosti, ki strašijo naše obiskovalce, ravno toliko, da lahko razložim svoj point. V oklepaju je uradna razlaga.

Imena sodelavcev so izmišljena.

Bizarnost številka 1: "Miran, si dal penis na mizo?" (normalno vprašanje pri vajah iz anatomije spolnih organov) in "Koliko penisov imam danes na razpolago?"

Bizarnost številka 2: "Marija, a so koze v prvem al v drugem predalu?" (s tem je mišljen DNA koz; DNA lahko spravimo v predal, koze pa ne, knede)

Bizarnost številka 3: "Kolk ovc morm dons podelat?" (prečiščevanje in analiza DNA)

Bizarnost številka 4: "Maja daj mi dlako." (dlaka za izolacijo DNA; s tem ni mišljena Majina dlaka); nekoliko kasneje pa: "Te dlake mi skoz bežijo." (med pripravo so mu padale iz mize)

Bizarnost številka 5:" Ti, a mi boš nastavla?" (nastavila PCR reakcijo)

Bizarnost številka 6: "Spet sem konja zgubu." (vzorec krvi od konja)

Bizarnost številka 7: "Gospod, spet ste ovce narobe v škatlo zložili." (vzorce krvi)

Pašta je ubila kuhinjo

2008-12-02T19:51:00.001+01:00

Zadeva, ki me ubija od prvega dne, ko sem poprijela za kuhalnico. Tokrat posneto (postrani in s telefonom).

Zanimivo

2008-11-12T17:46:00.000+01:00

Danes sem na radiju slišala, da imajo na Slovaškem težave s pijanimi medvedi. Fino. Mudeli se bojda do sitega najedo prevretega sadja in potem driskajo in pijani lomastijo po gozdu. Lovci opozarjajo, da se je pijanim medvedom najbolje ogniti. Takoj sem se spomnila pametnih nasvetov mojega bratrana, katerega oče je bil lovec.

Nasvet št. 1: Ako srečaš v gozdu medveda, teci vedno po hribu navzdol (gozdovi so kakopak vedno polni hribov, ki so obrnjeni navzdol). Medved je namreč težek in te bo tako počasi dohajal, ker ga bo ves čas vleklo naprej na nos. Precej let kasneje sem to vprašanje naslovila na profesorja za divjad, odvrnil je, da ko bom to preizkusila, naj tudi njemu sporočim, če deluje.

Nasvet št. 2: Če ni hriba navzdol (dooooh), potem splezaš na drevo. Medved gre seveda za teboj. Ti iz žepa vzameš pipec (pipec imamo v gozdu zmeraj s seboj) in mu ga zapičiš v smrček. Ker medveda pipec v smrčku moti in si ga želi odstraniti, s tacami maha okoli gobca in se tako ne oprijemlje več za drevo, zato zgrmi dol in ti si rešen. Kako potem splezaš iz drevesa in se ogneš podivjani živali s pipcem v nosu, bratrana pri šestih letih ni zanimalo. Tega vprašanja profesorju za divjad nisem zastavila.

Spomnila sem se seveda tudi tega posnetka, iz za moje pojme naj filma na svetu o živalih, ki ga je posnel Jamie Uy. Naslov filma je Animals are beautiful people in sva ga z bratranom na fotelju, s palačinkami v naročju, včasih lahko gledala tudi po tisočkrat. Še posebej dotični odlomek.

Lep dan

2008-11-07T08:50:00.000+01:00

Moj "thing" je prvi jutranji komad v avtu na poti v službo. Po tem kakšen bo, se meri moj dan. Kot že rečeno moj "thing". Ponavadi na 8 sejvanih postajah vedno najdem kakšnega, ki me zaziblje v dobro voljo.

In da me danes čaka odličen dan je napovedal tale komad. Niti sanjalo se mi ni kdo ga izvaja in vpis nekaj besed v Google je navrgel fante na kotalkah. Odlično in zelo seksi.

O copatih

2008-11-01T17:56:00.000+01:00

Glede na to da sem šu frik, me copati, ki so seveda tudi neke vrste čeveljci, puščajo popolnoma hladno. Na copate se gladko požvižgam in tako velja že od nekdaj.

Spomnim se kako sta obe babici ves čas vpili: - Lenka, spet si brez copat, boš videla, ko boš stara kako te bodo bolele ledvice in jajčniki.

Nad bosonogo moi se ni kaj prida navduševala niti moja mama, ki je na copatnem področju pravi ekspert.

Sama pravi: - Kupiti dober copat ni kar tako.

S temi besedami sem bila včeraj vpeljana v svet copat. Da v svetu copat le ni vse tako brezvezno dokazuje dejstvo, da je v Gorici, kamor sva jo včeraj mahnili po špežo in copate kakopak, kar nekaj trgovin specializiranih samo za copate.

- Niso vse enako dobre - pravi mama - samo tista na vogalu je dobra. In tako sva jo mahnili v trgovino na vogalu.

Lastnika trgovine sta super stara gospod in gospa, ki imata v izložbi lično zložene najmodernejše copate kar jih premoreta Italija in Tirolska in svojim strankam postrežeta obuta v copate.

In nakup se prične. Copati za babico in dedija. Za dedija modri, ker črnih ne mara, za babico lepi. Lepi. Lep in copat sta dve zadevi, ki jih do včeraj nisem bila vajena uporabljati v istem stavku. Copat in trenirka - to dvoje gre. Copat in debeli štumfi - to tudi. Copati in no shower day - tudi to gre skupaj. Toda copati in lep. Ne, o tem na tak način nisem še razmišljala. In seveda, ker sem nekoliko med zobmi izdavila, da so vsi copati že po defaultu grdi, sem izpadla kot šarlatan in bila posedena na stol v kot. Še dodatno sem bila utišana, ko sem na vprašanje kakšni se mi zdijo ti copati, odvrnila, da je to težko vprašanje.

Na koncu je mami odšla domov z modrimi copati za dedija in rdečimi copati zase. Jaz sem odšla domov brez copat in z materialom za post.

Med vožnjo domov sem razmišljala, da edini copati, ki sem jih imela rada in jih nosila, so bili copati / plišaste igrače. Dva leva. Tekom enega meseca je Enka copatom odgriznil obe očesi, skupaj štiri očesa in oba nosova. Po pojedbi ušes so iz levčkov nastali opanki, ki jih je mami nato vrgla v smeti.

Razmišljala sem tudi o bizarni slovenski navadi sezuvanja na obiskih in mahanja pred nosom s prešvicanimi copati, ki so za goste. O sezuvanju dam v večernih oblekah, ker Slovenci ne marajo umazanih stanovanj, se je že precej pisalo. Svoje poglede o večernih oblekah in copatih je podala tudi Carrie is Sex and the City, ki so jo v eni izmed epizod iz Manolo čeveljcev prestavili v copate in je bila mnenja, da je to podobno, kot da bi jo slekli do golega.

Pri slovenski navadi preobuvanja v copate me moti predvsem to, da so na obiskih na razpolago vedno samo ponošeni copati. Bljak. Svoje tačke za ceno vesolja ne bi stlačila v kaj takšnega, zato se vedno izgovorim, da bom raje bosa in nato trpim, ker me zebe v tace.

Obstajajo seveda tudi ljudje, ki copate nosijo s seboj na obiske. Pametno, toda sebe si v tej vlogi ne predstavljam. Med metanjem mejkapa na obraz:- Ojoj pa še copati!

Ena izmed naj je copate nosila s seboj tudi na potovanja. Med tiščanjem še zadnje lepe majčke v že tako prenatrpani nahrbtnik: - Ojoj pa še copati!

Kot je razvidno, s copati nimam vzpostavljenega nikakršnega odnosa. Morda se utegne to spremeniti, ko bom prišla nekoliko v leta in bom nato na Lenčuli razglabljala o trendy copatkih. Bomo videli.

Madona je vse super

2008-10-23T19:10:00.000+02:00

Damit koliko časa je že minilo od zadnjega zapisa.

Strašno, strašansko.

Vzroki za grdo grdi zaostanek so sledeči:

- tipkanje doktorata

- delanje poskusov za doktorat

- počitek po tipkanju in poskusih

- sekiranje, ker ne tipkam dovolj hitro in ker imajo poskusi a life of it's own

- jeza, ker je vsem kompletno vseeno, kako zelo trpim, ker ne tipkam dovolj hitro in ker imajo poskusi a life of it's own

-tek za sproščanje in za maraton (juhej danes sem šla po čip; v dar sem dobila lepo majico in grdo torbico)

-sekiranje, ker ne treniram dovolj -> opustitev teka na 21 km in šaltanje na 10 km

-počitek po teku in sekiranje, ker ne treniram redno

-udeležba na različnih vinskih degustacijah - mljask in veselje

-počitek po napornih degustacijah

-sekiranje, ker sem preveč popila in pojedla na degustacijah in seveda sledi utrujenost in zaostanek v tipkanju

-ukvarjanje s psom (sprehodi, hrana, čohanje, neuspešno šolanje)

-počitek

-tipkanje

Veselo za znoret.

Re: Sex in mesto

2008-09-25T15:48:00.000+02:00

Sex and the city and what's it all about sem imela namen napisati že večkrat pa nekako nisem vedela kako in kje začeti. Na koncu se je začetek ponudil sam.

Predlagam, da si ga preberete tukaj.

Zdaj, ko ste ga prebrali, lahko začnem.

Na mojem kavču je ob neki babji veselici ena izmed naj, s kozarcem vina v roki, modrovala: " Da tole zadevo štekaš (v mislih je imela Sex and the city), moraš imeti (se oproščam že v naprej za to besedo) v riti precej dobre pičke, ker te zadeve slehernice ne morejo štekat. Če pa spoznaš tipa, ki to zadevo šteka, kar ne pomeni da jo tudi redno gleda pa mu prosim daj mojo telefonsko."

Podobnega mnenja, brez kletvic seveda, je bila tudi avtorica bestselerja Sex and the City, Candace Bushnell, ki je pri glavnih akterkah s tem namenom izpostavila 3 lastnosti:

1. Vse 4 so zelo uspešne v svojih poklicih (Carrie Bradshaw - kolumnistka; Samantha Jones -uspešna poslovna ženska s kariero v odnosih z javnostjo; Charlotte York - art dealer; Miranda Hobbes - odvetnica).

2. Služijo veliko denarja. -> življenje na Manhattnu ni potica

3. So zelo ženstvene.

Candace Bushnell v svojem pisanju izpostavlja zgodbe žensk, ki se upirajo podobi "prave" ženske in namesto da so v življenju vedno izbrane, izbirajo. Ženske, ki so raje samske kot ujete v bedni zvezi / zakonu. In za povrh v tem tudi uživajo.

"The show is a valentine to being single. ... Being single used to mean that nobody wanted you; now it means you're pretty sexy and you're taking your time deciding how you want your life to be...and who you want to spend it with." (Kim Catrall)

Candace Bushnell v svojih dekletih združi nezdružljivo, oziroma tisto za kar se misli, da je nezdružljivo, in s tem sporoča ženskam, da je v življenju meja samo nebo. Uspešne v poklicu - ženstvene, veliko delajo - so hkrati tudi dobre mame, so vezane - imajo zasebno življenje in prijateljice, ljubijo svoje moške - ostajajo zveste sebi in prijateljicam.

"People thought, oh it's just about sex or it's just about fashion. And then slowly over the years people start to see it's really about love ... and relationships ... and sex ... and basically the battlefield of trying to be in love—whether it be with another person or with yourself." (Michael Patrick King)

Uspešne in svobodne ženske so seveda svobodne tudi med rjuhami. V Sex and the city tako ni ženska tista, ki ne da in jo boli glava, temveč je moški tisti, ki ne seksa, ki ni potreben, ima prezgodnji izliv, težave z erekcijo itd. Vloge se obrnejo, zgodbe se povedo iz drugega zornega kota, moške se razgali do postelje in beyond.

"They were honest about sex, they were honest about the humor of sex." (David Eigenberg)

Ta post bi zaključila na način kot ga avtor posta, ki ste ga prebrali pred skokom na mojega, začne.
Sex and the city res deli občinstvo na dva dela; na prvi, ki ima v riti precej dobre pičke, kot je rekla ena in zato v nadaljevanki lahko razbere kaj Candace sporoča, se uspe nasmejati pretiravanju in tonu s katerim to sporoča in tu in tam najti tudi kakšen dober geg za življenje; in na druge, ki dojemajo nadaljevanko kot parado cunjic, vulgarnosti, profanosti in kot takšno tudi pustijo, da zdrvi mimo njih. Ne z enimi, ne z drugimi ni nič narobe, ali prav.

Poleg osnovnega mesiđa pa je nadaljevanka svetu pustila še:
- tale bestseler
- še tale bestseler
- poklon reviji Vogue aka modni bibliji
- modno čarovnijo, ki jo je ustvarila Patricia Field

Videokasete z nadaljevanko tako nisem vrnila v videoteko, temveč jo spravila na polico, in upam, da jo bom nekega dne lahko dala svoji hčeri, s pripisom: "Moji mali, ker vem, da imaš v svoji riti precej dobre pičke."

Zlobno milo

2008-09-18T09:42:00.000+02:00

Pred kratkim sem kupila najbolj smrdeče milo na celem svetu.

Afrodita Kamilica & Zeleni čaj kremni tuš gel

Na etiketi piše, da vsebuje hipoalergeni parfum. Sure it does.

Oblika stekleničke je precej socialistiš, v nakup me je premamil predvsem napis - kamilica in zeleni čaj, gel/krema za občutljivo kožo - in količina - velikanska. Začetni snif je bil prijeten, zato sva šla skupaj pod tuš.

Tam pa je razočaral. Vonj, ki ga iz njega izvabila voda, me je spominjal na sok zmehčanih prevretih breskev, ki se mi je med jedjo, kot deklici, na vročem trajketu, ki je vozil iz Zadra na Ist, cedil po rokah. O kamilici ne duha ne sluha. Bljak.

Pod tuš ga zato nisem več jemala in sklenila, da ga bom raje uporabljala za umivanje rok. Napaka.Vonj po soku zmehčane prevrete breskve imam sedaj zažrt v kožo na rokah. In da bi bila zadeva še hujša, se je polil tudi po umivalniku, se zajedel v marmor in ga sedaj voham pri vsakem spiranju ust po pranju zob. Zmehčana prevreta breskev is all over the place.

Poanta posta: Ne kupujte tega mila, ker smrdi in se dobesedno zažre v vaše življenje. To milo je naravnost zlobno.

Moderna highly accomplished lady

2008-09-08T18:42:00.000+02:00

Z Radozavrom sva zadnjič z nogami bingljala nad Ljubljanico, gledala sive race in zelenoglave racmane in debatirala o splošni razgledanosti. Radozaver je menil, da moderna dekleta na tem področju precej pešajo. Vprašala sem ga, kaj je zanj splošna razgledanost. Postavil mi je štiri vprašanja, na katera naj bi po njegovem morala poznati odgovor vsaka moderna highly accomplished lady:

1. Sarajevski atentat

2. 57. številka Nove Revije

3. Med kom se je bila 30 letna vojna?

4. Katera zvrst glasbe so Motorhead ?

Na poti domov sem razmišljala, kakšna bi morala biti moderna highly accomplished lady?

Če sodimo po Jane Austen, je highly accomplished lady ženska, ki obvlada vsaj dva tuja jezika, igra en inštrument, obvlada zgodovino, filozofijo, literaturo, slikarstvo, glasbo in z levo roko, medtem, ko debatira o filozofiji kakopak, izveze grb svoje družine v svilen robec.

In danes? Ali obstajajo knjige: Highly accomplished lady manual for dummies? Pustimo žene predsednikov in novodobne kraljice in princese, ki jim bontone položijo že v zibelko. Govorim o pravilih in bontonu po katerem naj bi se ravnale everyday punce, ki se smatrajo za, ali želijo postati highly accomplished ladies.

Lahko bi rekli, da v grobem Jane Austen pravilnik še vedno delno velja, seveda pa potrebuje nekoliko dopolnil in sprememb. Vezenje recimo, je out.

Seveda se tukaj postavlja tudi vprašanje o stopnji detajla, ki ga je potrebno obvladati pri vseh zgoraj naštetih zadevah. Naj highly accomplished lady pozna letnice vseh pomembnejših zgodovinskih dogodkov? Kdaj recimo so odkrili penicilin? Elektriko? Ako je odgovor pritrdilen, ali potem kandidatka za highly accomplished lady status sploh lahko še počne kaj drugega kot glanca svoj imiđ 24/7?

In poznavanja sodobne kulture? Prva highly accomplished lady ne ve ničesar o Katarini de Medici, a ima v malem prstu vse sodobne pisatelje, slikarje, bloge, bande in gibanja subkultur, druga pozna vsa Platonova dela, a o sodobnih zadevščinah ne ve nič? Katera je sedaj bolj accomplished? So dekleta generacije Y plehka?

Za konec sem prišla do sklepa, da je nastopil čas za novo in moderno Jane Austen, ki bi pri celotni zadevi naredila malo reda in razjasnila nekatere dileme, ker postaja nadležno, da se moderne highly accomplished ladies še vedno sodi na osnovi zaprašenih pravilnikov, kjer je igranje čembala na must learn listi.

Časi se spreminjajo in z njimi tudi navodila za dame in pika.

Balerinke za fante

2008-08-29T09:09:00.000+02:00

Po preletu ključnih besed, s katerimi ljudje priletijo na moj blog, sem naletela na tole:

MOŠKI V BALERINKAH (2 obiskovalca)

Fino.

Mislim, da je tole pravi blog za vaju. Lahko pa počekirata tudi tole.

Popolni fant in čačka

2008-08-26T11:31:00.000+02:00

Obstaja nek fant, ki je tako popolni, da se ob njem beseda popolnost pogleda v ogledalo, se pred njim malo zavrti, se zazre sebi tudi globoko v oči, ker tako vidi še v globine svoje duše, in si reče: "Naah, nisem mu kos, okaraterizirajte ga s katero drugo besedo prosim lepo."

Pa bi bilo še vse lepo in prav, če mi ta fant ne bi bil neko predolgo obdobje zelo všeč. Od danes naprej z lahkoto lahko trdim, da je bilo to obdobje izgubljeno. NAPAKA.

On počne naslednje: jadra, surfa, ofroud smuča, fotka, ve vse o filmu, dela doktorat, končuje vzporedno še drugi faks, potuje, hodi na kulturne prireditve, ki so uf in oh, kadi, ko vsi kadijo, pije, ko se pije, ga žura, ko vsi žurajo, je razigran takrat, ko se to spodobi in ima za povrh tudi zares lepo in pametno punco.

Ob njem se počutim kot ena čačka, ki jo človek nariše na bel papir, ko želi preveriti, če kuli, ki je bil odprt čez noč še piše.

Poanta: Zasledila sem, da je nekje zapisal, da si želi biti nenormalen. V istem trenutku je iz neba padlo tudi veliko kladivo in me tresnilo po buči. Ko me je nehalo boleti, sem se odločila, takoj zatem, ko sem se sprehodila dvakrat po inštitutu in v pest preklela izgubo vseh misli in nasmehov in energije za en prazen NIČ, da je danes uradno pozabljen za vse večne čase in se mi zdi zelo vredu, da to razglasim tudi na temule blogu.

Dijo asshole.

Petke ali work'em babe

2008-08-20T19:31:00.000+02:00

Tanja R je na svoji razstavi izgledala nadvse seksi in 10 cm višje.

Tačke, kakopak, so ji namreč krasili peep toe čeveljci s petami. Povedala je, da je tiste ta prave po Berlinu iskala cela 2 meseca. Povedala je tudi, da se v njih hodi kot v japankah - tega ji nisem verjela - zato je dodala stavek, ki je vodil k pisanju tega posta:" Pete zahtevajo celega človeka."

Drži.

Ni skrivnost, da so čevlji s petami najlepši, kar ve tudi čeveljski čarovnik Manolo, ki dela samo in samo in samo čeveljce s petami. Pravilno izbrani čevlji s peto, nogo optično podaljšajo in tudi, če je rahlo zalita okoli gležnjev, to lepo prikrijejo. Za starejše gospe s trombozo in elastičnimi povoji, prejšnji stavek ne velja.

Nenazadnje se petke lepo podajo k praktično vsakemu kosu garderobe in si jih lahko brez večjih kršitev oblačilnih kodeksov, privoščijo tudi v vseh subkulturah. Dovoljuje jih tudi metalska ustava.

Za konec pa, čeprav se vse delamo, da se na to gladko požvižgamo, ko kupujemo cunjice, fante, par lepih petk spravi ob pamet. Bad boy Steve Santagati pravi, da se o tem lahko prepričamo že z ogledom kakšnega pornofilma, kjer dekleta petk ne sezujejo niti med seksom v banji. Pravi, da če bi bilo po moško, bi bile ženske v petkah 24/7. In ne, pri tem je čisto vseeno ali so od Chooja ali Turbošuha. Pomembno je, da so petke.

Zakaj jih punce torej ne nosimo ves čas?

Odgovor: Ker so hudičevo neudobne. Pa ne govorim o žuljenju in tiščanju. V petah je enostavno zajebano hodit.

In ker sem se letos odločila, da svojih ultra lepih novih petk (glej fotko) ne bom več gledala v omari, sem z junijem pričela s projektom - Petke ali work'em good babe.

Tako sem tedensko 1-2 x nataknila na noge ta mučilni aparat (ki izgleda hudičevo dobro) in skušala upoštevati nasvete iz priloženega videa (nujno pogledat). Fantje v službi so bili na začetku projekta mnenja, da bi bilo najbolje, če bi v petah samo sedela. Grozljivo smešno. Lepota čevljev je žal prevladala nad njihovimi debiloidnimi komentarji, zato sem sklenila, da se ne dam in se sprehodila dvakrat po hodniku inštituta in jih prosila, če mi lahko povedo, kje konkretno ga biksam. Ko so se nagledali moje riti, medtem, ko sem maširala gor in dol, so staknili glave in povedali, da ne bi bilo slabo, če bi se malo zravnala in prenehala opletat s tazadnjo.

Predlog o ponovitvi vaje sem seveda zavrnila.

Danes smo avgusta in po dveh mesecih paradiranja v petkah, prvič iz moške pisarne nisem dobila komentarja, če se ne bojim, da mi esa pade iz zaklopov. Fantje namreč niso opazili razlike med japanka dnevom in petka dnevom. Juhej.

Zmaga je v žepu, kljub temu pa življenje v petah še zdaleč ni potica.

Štajerska TV zvezda in štajerski stalker

2008-08-03T19:17:00.002+02:00

Tega, da sem slavna, nisem vedela. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko popolen neznanec vedel kdo sem. Pa je. Šlo pa je takole.

Kraj dogajanja: Boter.

Po grlu s težavo in z velikim kozarcem vode pomagam prispeti precej neužitnim kalamarom do želodca, prosim za račun, ko me natakar, ki se je že ves čas malo čudno smukal okoli mene, potreplja po rami in me v štajerskem jeziku (štajerščina ni slovenščina) vpraša: "Hej, ti si pa Alenka H. a ne?"
Še vedno rahlo omamljena od premastnih kalamarov presenečeno pobulim: "Prosim?"
Natakar:" Saj si Alenka H. a ne?"
Jaz:" Da, kako pa veste, odnosno ali se od kje poznamo?"
Natakar: "S televizije Vas poznam."
Popolnoma zmedena, tokrat ne več samo od kalamarov, še enkrat vprašam: " S televizije? Ste sigurni, da me niste s kom zamenjali? Me zafrkavate?"
Netakar resno in užaljeno:" Ne, nisem Vas zamenjal in tudi zafrkavam se ne."
Jaz: "Ravno pogosto me ni na televiziji (v 30 letih svojega obstoja sem bila na RTVju trikrat, 2x z orkestrom in enkrat, ko sem zaradi butaste izjave v 3 sekundnem intervjuju ob prejemu Prešernovih nagrad, dekanu VF dvignila želodčno kislino za 2 meseca), tako da se me najverjetneje spomnite od kje drugje."
Natakar rahlo užaljeno:" Ne vem, ampak mislim da ne."

Po kratkem razmisleku sem se odločila, da je v vsej zadevi možno samo dvoje, in sicer:

1. Na Štajerskem sem TV zvezda.

2. Imam štajerskega stalkerja, ki se je odločil, da je po mesecih skrivanja v grmovju pred mojim oknom in brskanja po mojih spodnjicah, napočil čas za plan številka dve, v katerem se objektu občudovanja približaš, zato se je preoblekel v natakarja in prebil led.

Delo v temi part II. ali CSI L.A.

2008-07-28T20:36:00.000+02:00

In seveda se je ponudil v USA tudi odgovor na najbol zignorirani post letošnjega poletja z naslovom Delo v temi. In me ubil. Odgovor namreč.

S Švedinjo Elise sva skoraj demonstrativno skočili iz vlakca, ki je 3 km/h vozil po studiih Universal in skrbel, da je nam trem in 58 članski skupini upokojencev iz Švice, ki so med vožnjo peli narodne pesmi in slikali vse kar se je premikalo po studiih (tudi vrtnarje in Fed Ex uslužbence), ker nikoli ne veš kdo je zvezda in kdo ne, prijetno pihljalo.

Vodič, ki je vso vožnjo govoril vice in sem ga zaradi tega imela namen tudi udariti, je iztegnil roko, usmeril prst v velikanski studio in rekel:" Tukaj snemajo CSI Las Vegas."

Z Elise sva nemo obsedeli in medtem, ko so vsi slikali popolnoma brezvezno fasado velikanskega studija, da ne rečem laboratorija laži, skušali zaobjeti dimenzijo te strašanske prevare. Barabe hudičeve. CSI Las Vegas my ass. Zdaj je jasno zakaj ne dvignejo rolet, ker ko bi jih, bi se najbrž zazrli v hrib na katerem piše Hollywood in morje, ne enega ne drugega pa v Vegasu ni. In seveda delajo zato tudi ponoči, ker če bi se zadeva dogajala podnevi, bi jih spet ujeli na laži, ker bi recimo butnili ob kakšnega modela u kopalkah, teh pa v Vegasu tudi ni, razen, če so preostalo garderobo zagemblali. In obdržali samo hotelsko brisačko.

Takoj zatem, ko sva žalost utopili v velikanskih sladoledih, sva se odločili, da CSI L.A., ker sedaj, ko vemo kje se zadeva zares odvija, je najbolje, da rečemo bobu bob in se nehamo tukaj nekaj zmišljevati z nekimi CSI Las Vegas, enostavno bojkotirava in k temu dejanju pozoveva tudi vse ostale, ki so bili na podoben način opeharjeni kot midve.

Las Vegas ja, my ass. Prevaranti.

Kalifornija, Arizona in mrzle tačke

2008-07-13T19:29:00.000+02:00

Tačke u pacifiku. Vtis: are you for real kako je mrzlo. Kopajo naj se tjulni in mone. Jaz se že ne bom.

Spet doma (brez Maria). Rjava, z umazanimi nogami, polna vtisov, ki jih urejam še pozno v noč, ker me jet lag ne pusti spati, iz neta kradem pesmice, ki so me spremljale na poti, odgovarjam na mejle, perem 934876936 novih cunjic, klicarim vse, ki se jih da poklicati, gledam slikice, pogrešam vse, ki jih nikoli več ne bom videla, jezno butam ob tla, ker si z nekaterimi nisem izmenjala mejl naslovov in delno obžalujem, da sem uničila svoj fejsbuk profil, ker bi ga sedaj lahko napolnila z 9385760937 novimi ljudmi.

Vtise iz potovanja je težko opisati, morda še najlažje na način, ki sem si ga izbrala in sicer skozi moje oči in ušesa. Gre pa to nekako takole.

Naslonite se nazaj in si predstavljajte, da ste v avtu. AC nežno pihlja, ste sami, skrbi so v vesolju.
Sedaj počasi skrolajte po slikah in se delajte, da vozite avto po kalifornijski Hwy 1, kjer piha jezen veter in meče morje ob skale, kjer na plažah ni nikogar, samo nekaj ptičev in tjulnov in le tu in tam nekdo, ki sedi na skali in gleda v neskončnost Pacifika ali pa zakopan v pesek pusti, da mu veter briše skrbi. Pred vami in za vami ni na cesti nikogar. Res nikogar (roka na srce). Med vožnjo se ustavljate na osamljenih plažah in strmite v valove in ptiče.

Na videu ni očitno, da je pihalo kot sto hudičev, ker ne vem zakaj sem se odločila posneti svoje obrvi, toda PIHALO JE! Britje vetra pa se menda sliši knede?

Tega, da Kalifornija gori niste vedela, ali pa? Tale pomol je bil moja nagrada za 7 urno vožnjo aka detur iz Hwy 1 zaradi požarov. Med snemanjem je umrl telefon. Smola.

Nato preskočite iz Kalifornije v Arizono. Izberete Route 66 in se peljete skozi puščavo. Če ste na Hwy 1 srečali avto na 5 minut, se ta čas v Arizoni podaljša na 30 min.

Sama samcata ob 6 h zjutraj, ker kasneje bi me sonce kaj hitro zažgalo. 46 stopinj.

In potem je deževalo in končno sem lahko enkrat z nogo stopila na žgoč asfalt. In sem. Sredi puščave sem ustavila avto, pustila dežju da je kapljal in čisto zares zakričala na ves glas. Se mi je zdelo, da je dobro zakričati. Veverica poleg avta je za tisti dan najverjetneje doživela več kot je pričakovala od dneva zjutraj: "Wtf was that?"

V Mojave puščavi ste čisto, čisto sami. Okoli vas rdeče gore, požgana trava, osamljene zapornice, ki so obvisele nad progami, ki jih nihče več ne uporablja. Morda kakšna črpalka, kjer samevajo uničeni avtomobili in bale trave, ki jih veter nosi iz puščave.

Preden sem odšla me je nedko vprašal:"Pa zakaj ravno v Kalifornijo?" in sem se izgovarjala, da zato, ker imam plačano pa kongres pa blah, blah, blah ...

Danes vem samo to, da za kakšno leto pobegniti med rdeče gore, jezno morje, zanimive ljudi in prazne plaže niti ne bi bilo tako zelo švoh.

Sanfrancisko

2008-06-20T04:17:00.000+02:00

Sesti dan. Brez sumnikov. In res je tista od Khaleda Hosseina, ko pravi, da je pri voznji v ulice SF, ki lezijo na vrhu hribov, vcasih okoli tebe in nad teboj samo se nebo.

Sanfrancisko je mesto, za katerega si bom drznila reci, ki mu manjkam jaz.:) Pisano mi je na kozo, ker ga je skupaj ena sama asimetrija. Hribi in doline, ulice z naklonom skoraj 90 stopinj po katerih gres gor in potem spet dol, hise razlicnih barv, z razlicnim vrati, stopnisci, okni, hise razlicnih velikosti, stojece levo, desno, naprej in nazaj.

Moj hostel je lociran na zelo busy ulici Broadway. Prevec luci, prevec ljudi, avtomobilov, restavracij, ogromno hrupa. Luv it. Zase pravi, da je party hostel No.1 v SF. Drzi. Vsak vecer je festa. Vceraj se je jedlo zastonj, danes se bo tekmovala v pitju piva. Kdor ga spije najvec, dobi eno noc v hostlu zastonj. Fino.

Samo utrip z ocesom stran od hostla je China Town. Danes sem prisluskovala nekemu vodicu, ki je povedal, da je to najvecja kitajska skupnost/cetrt ziveca izven Kitajske. Morda. Vsekakor pa drzi tista od Pabla Francisca, ko pravi, da v nekem trenutko, ko preckas ulico in prides iz ameriskega v kitajski del, prides dejansko na Kitajsko.
Napisi, jezik, trgovine in ce zapustis turisticni del, kar pomeni, da zavijes
samo rahlo desno od glavne ulice, o Ameriki ni vec ne duha ne sluha. Dober dan Kitajska. Na Kitajskem sredi SFja gojijo tudi kokosi. To sem ugotovila takoj zatem, ko me je zbudil petelin. Fino. Takoj za vogalom pa so kokosi dozivljale tudi svoj britek konec v klavnici. Popoldan, ko sem se vracala iz kongresa, so bile gole, vsem na oceh, ze izobesene v izlozbah klavnic. Petelinu so ocitno prisparali klavbo, ker me se vedno vsako jutro poklice iz svoje kletke.

Pomocila pa sem svoje tacke tudi v Pacifik. Disalo je po borovcih, pihal je mrzel veter, tako, da sem se morala ogrniti v pashmino, in na pomolu so se prav nemarno soncili morski levi. Obcutki -mesani. Morje in tjulni enostavno ne gredo skupaj pa pika. Par modelov je tudi plavalo. Med tjulni seveda. Fino.

Pa samo mesto ne bi bilo tako lepo, ce ga ne bi poselili tudi lepi ljudje. Tukaj vsi ves cas cvekajo. Ceprav sem sama, nisem v tem mestu nikoli sama. Cvekam z ljudmi pri sosednji mizi na kavi, ker so golobi pokakali mizo in je seveda potrebno to pokomentirat, srecam gospoda s kalifornijsko Enko in Dvojko, materiala imava takoj veliko, srecam fanta, ki ima psa kot Drejceva Caja, spet klepet, nato stara in utrujena Americanka, ki sopiha v hrib in seveda ves svet v hostlu.

Voila, toliko o Sanfrancisku, naslednja postaja je Yosemite, kjer bom objemala sekvoje. Komaj cakam.

P.s.Oproscam se za strasansko grdo urejene fotke, toda na racunalniku, kjer sem jih urejala je pac tole najvec, kar je slo.

Kalifornija drimin

2008-06-12T08:54:00.000+02:00

Voila. Pa grem. Čakam na tisti trenutek, ko se bo iz zvočnikov zaslišal fukiš glas in šapnil: "Welcome aboard boeing 747 flying to Los Angeles."

San Francisco - Napa Valley - Yosemite National Park - Coastal California - LA - Death Valley - Las Vegas - LA - New York

In potem: "Welcome aboard boeing 747 fyling to Frankfurt Germany."

Za popotnico pa dve različni verziji istega komada, ker Kalifornija brez hipijade in kalifornijskih pankurin pač ni nič.

Guess katera verzija je na ajpodu. :)

Morje oranžne

2008-06-07T17:48:00.000+02:00

In sva odtekli. Moni in jaz. Dm-ov tek za ženske. Po apsih in daunsih preteklih tednov sva dvignili ese in telefone, dorekli uro,10 km skrajšali na 5km, malo potrenirali, na ajpode naložili glasbo, Moni sicer ne, ker je bil Zajc mnenja, da je poslušanje ajpoda med tekom egoistično in izključujoče do sotekačic in zato le Moni in gospa Ivanka, ki jih je štela 80 nista imeli ajpoda. Fino.

Po pregledu najinih tekaških kostumov, ki so bili v primerjavi s sotekačicami, ki so bile ovešene z 2756843659 elektronskimi napravami, odete v super duper pajkice s sto zadrgami in obdane z mikro torbicami za mikro denarnice in mikro flaške z vodo, prav đambalajski. Se nisva dali pregnati in sva se vseeno prijavili. Takoj po vplačilu, so nama v roke porinili velikansko vrečko polno materialnih dobrin, ki me je v sekundi spravila v najbolšejšo voljo na svetu. O majicah oranžne barve pa ne gre izgubljati besed, vsekakor boljša izbira, kot lanskoletna toaletni papir like roza verzija. Moni je izgledala super, jaz malo manj.

Ker nisva imeli mikrotorbic, temveč samo velikanske nahrbtnike je bilo potrebno najti garderobo in garderoberke, ki so prispele na mesto dogodka naravnost iz vesolja.Dialog.
Jaz:- Gospa, kaj lahko dvignem svoj nahrbtnik prosim, samo pulover bi spravila.

(nahrbtnik je bil v garderobi)
Vesoljka aka garderoberka: - Kje pa je?
Fino.

Sledi ogrevanje, kjer fant z rdečo barvo na glavi in preveliko merico veselja, sreče in toplih želja skoraj doseže, da z Moni zapustiva tek.Model, biti tako zelo vesel enostavno ni kul.

In nato stečemo. Proga je lepa. V ušesih Amy in okoli mene morje oranžne. Udarci nog ob tla, pred menoj suhe ese, debele ese, povešene ese, ese v hot pantsih, skratka preveč es. Punce so tiho in to mi je všeč. Vsaka zase plava v morju oranžne. Tukaj velja tista od nikoli lansirane Nike reklame: "No Games. Just Sports."

Tečem mimo Moni, mi pomaha, tečem dalje, nič me ne boli, nisem utrujena, samo lepo je. 3 km. Oranžna se počasi zlije iz gozda na travnik. Jankovića tresnem po roki in konec. Nisem utrujena, zato vprašam fanta, če mi lahko naštimajo tajmer na 10km. Odvrne da ne. Prav pa drugo leto. Se vseeno malo stegnem in počakam Moni. Pride nekaj minut kasneje in pove, da je od hudega skoraj pobruhala nič hudega slutečo družino na sobotnem izletu in da se ne počuti ravno hot, ker je preveč rdeča. Pa sploh ni. Zgleda super in hudo dobro.

Sledi hrana in darilca in slaba glasba in po grlu navzdol potisnjena zabava. Ob vzkliku, kdor ne teče ni Slovenc, napoči čas za odhod iz prireditve, ki se je počasi začela sprevračati v vseslovensko zabavo z lesenimi klopmi, golažem, Sašo Lendero in pridihom nečesa kar naj bi bila Slovenka. Dekleta divjajo od štanta do štanta, tlačijo v torbice zastonj darila, ki jim štrlijo ven že iz vseh razpoložljivih žepov in pijejo 7 jogurtov in zeliščnih čajev hkrati, v stilu kot pravi stara bevška: "Kar je zastonj je treba ponucat pa tut če škodje."

Povzetek: lepa proga, fantastična darilna vrečka, katastrofalna barva majic, zelo slaboumen zabavni program in izbor glasbe, voditelja ogrevanja je potrebno užalostit ali prestrašit, ker lahko z veseljem koga še umori, Janković (sorry Radkezi), čeprav ga ne maram, se mi je tokrat dopadel, lepi štanti in prijazni ljudje, garderoberke pa je potrebno poslati nazaj v vesolje.

Tistega na tiho pričakovanega, sisters are doing it for themselves in woman in the moon feelinga, kakor tudi dobrodelnosti prireditve, za katero sem kasneje izvedela, da sploh ni dobrodelna, žal ni bilo niti v sledeh, je pa zato moja omara bogatejša za 4785637496 kozmetičnih izdelkov in meni je to čisto uredu.

Načrt za čuvanje srca

2008-06-02T14:50:00.000+02:00

Zadnjič sem se spomnila na ta video. Pesem mi ni všeč, video pa precej. Še posebej zato, ker sem se nedavno počutila ravno tako kot dekle iz posnetka. Svoje srce sem si oprtala na hrbet in mu rekla, ti kar lepo bij in se čisto ničesar ne boj. Pa sem se mu zlagala. Nekje vmes je namreč nekdo krepko brcnil vanj in jaz sem prvič pomislila ali srce res lahko vse prenese?

Kaj če srce od vsega preveč enostavno poči? Se ireverzibilno obrabi? Se utrudi? Kdaj je tista točka, ko srce odpre prsno votlino in reče: "Punca zdaj pa dovolj jaz se tega ne grem več, adios."

Ker se bojim, da postanem razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca, sem se odločila, da bom na svoje srce bolje pazila. Vstala sem iz kavča, nalepila na srce flajštr, vzela zvezek za plane in pričela s skrbnim načrtovanjem in branjem knjig z nasveti za čuvanje srca. Pri načrtovanju preventivnega programa pa sem naletela na nekaj ovir.

In sicer:
1. Kako lahko svoje srce zaščitimo ne da bi se ogradili od sveta, na varianto - bu, bu,bu prizadet sem bil in menim, da so ljudje v osnovi slabi?
2. Kako lahko zaščitimo svoje srce ne da bi vstopali v svet polni predsodkov in strahov, na varianto - jaz nikomur ne zaupam, ker so me prevečkrat napeli?
3. Kako smo lahko z ljudmi intimni in jih spustimo blizu in hkrati pazimo na svoje srce? Kaj če so ti ljudje grdi in radi brcajo v tuja srca?
4. Kdo sploh so grdi ljudje? So grdi ljudje morda le ljudje, ki imajo srce že čisto zaflajštrano ali pa zelo razboleno in bi jim malo druženja z nezaflajštranim srcem dobro delo?
5. Je druženje zdravih in zaflajštranih src sploh dobro, ker zaflajštrana srca včasih z brcanjem naokrog kaj hitro utegnejo poškodovati zdrava. To pa ni več uredu mar ne?

Marsikaj mi še ni jasno, se mi pa zdi, da bi morala vsa zadeva potekati nekako takole. Ko si v nekoga, ne glede na to kako zelo mehka kolena imaš, je potrebno, z namenom čuvanja srca seveda, vzeti kredo in okoli sebe narisati krog. Ko je krog narisan, pogledaš tistega v katerega trenutno si in rečeš: "Takole, to je to. V ta krog lahko mirno stopaš, se z mano v njem prerivaš, me sprašuješ zakaj krog ni manjši ali pa morda večji in zakaj sem uporabila belo kredo za risanje črte, lahko poleg prineseš tudi svoj krog in narediva presek, to bi bilo super ipd. Ne drzni pa si kadarkoli brez mojega dovoljenja tapkati z nogo po narisani črti in jo brisati, ker sem lahko kaj hitro ob srce. To pa mi ni ravno povšeči, namreč moje srce mi je jako ljubo."

Fantastiš dan

2008-05-26T10:09:00.000+02:00

Za fantastiš dan je potrebno zjutraj recimo tole:

1. Tačke sem lahko po dolgem času obula v svoje nove ultrastajliš peep toe čeveljce (aja, za bejbe, balerinke so out, peep toe so in, več o tem v enem izmed naslednjih postov) brez nogavic but ofcourse in ultra poletno majico, ki se je valjala v omari zadnja dva meseca in sem jo s solzami v očeh enkrat na teden pobožala in ji obljubila, da jo kmalu peljem na sonce. Et voila.

2. V avtu vklopim radio in iz zvočnikov nekje ob gležnjih, se zaderejo Jane's Addiction in daleč najbolšejši komad na svetu "Been caught stealing", ki me je spremljal vse do parkirišča pred faksom. Poleg sem seveda pela na ves glas in se gladko požvižgala na začudene poglede ljudi na semaforjih.

Luv it.

Delo v temi

2008-05-15T10:23:00.000+02:00

Včeraj sem se sprehodila čez 4 TV kanale, ki jih lovi moja sobna antena in tik pred ugasnitvijo ugotovila, da v nadaljevanki CSI Las Vegas ves dan v pisarnah sedijo v temi. Sklepam, da je zunaj dan, ker ko odidejo iz zatemnjenih prostorov na teren, je zunaj svetlo. Ne razumem. Kaj ne znajo dvignit rolet? Lahko pa da po terenu delajo preko dneva in v pisarnah preko noči? To je seveda strašno, ker potem glavni junaki nimajo čisto nič prostega časa.

CS investigejtorji v Sloveniji bi v takšnih delovnih razmerah že davno demonstrirali in zahtevali 298365998375 bonitet, zavarovanj, dodatkov k plači in vsaj enotedensko počitnikovanje za njih in njihovo bližnje in daljne sorodstvo v počitniški hišici v Čatežu.
Ti Američani so res čudni.

Teorija zamota

2008-05-07T10:06:00.000+02:00

Zadevščina iz slike, zamot, mi gre tako zelo na živce, da sem sklenila, da o tem nekaj napišem. Pa so me prehiteli. Dvema modeloma je šla zadeva očitno še toliko bolj na živce in sta se odločila, da se proučevanja zamota, lotita čisto zares. In sicer ju je zanimalo, zakaj se v žepu, torbici, za mizo, v omari, v skrinji, hudičeve žice zamotajo tako zelo izvirno, da z lahkoto posekajo še najbolj podkovano idrijsko čipkarico.

Gospoda Smith in Raymer, fizika kakopak, ker kdo drug bi šel kaj takega raziskovat, prvi profesor fizike na kalifornijski univerzi in drugi njegov pomočnik aka PhD student, ki si je ob predstavitvi programa raziskovalne skupine, najverjetneje mislil, zakaj sem že vpisal MRja (obširne odgovore o smislu življenja underpaid doktorandov nazorno opisuje tale link) in na mojem CVju bo tole izgledalo res super. Zadeve sta se lotila s precejšnjo vnemo in izsledke raziskave objavila tudi v PNASu, ki pa ni revija od muh. Ugotovila sta, da daljša je žica v škatli, ki sta jo uporabljaja namesto žepa/torbice itd., večja je verjetnost, da se bo zamotala ob premetavanju. Skratka dneve sta preživljala tako, da sta različne dolžine žic zapirala v škatle in jih premetavala, najverjetneje jih je premetaval pomočnik in se med tem, kot že večkrat poprej, spraševal, zakaj že je vpisal MRja. Da jima (mu) ne bi bilo potrebno škatle več tresti, sta na koncu razvila program, ki je simuliral dogodke v škatli. Superca. To pomeni, da lahko tak program tudi nabavite in izveste, kaj se bo z vašo žico dogajalo v torbici. Zelo zabavno in poučno.

Kako se te žice odmota, seveda ne pove nihče, tudi onadva tega nista povedala, brezveznika. Moje žice so zaradi zamotov zato for good okrašene z nekaj vozli.

In ker vem, da vas je večina zelo marljvih, sem vam seveda pripela še video, kako žico lahko lično ovijate okoli prstov. Jaz je sigurno ne bom. Predolgo traja.

Keep Headphone Wires From Getting Tangled - The most popular videos are here

He Man

2008-05-01T19:48:00.001+02:00

Včeraj sem zaradi od čebele povzročenega pasjega angioedema (otekline po domače), ob 14h, ko ponavadi še pridno drajsam tla laboratorija, končala doma. Pes je dobil tableto, leden obkladek in riž z jajčkom, jaz pa sem s paštico na kolenih, obsedela pred TVjem in si na SLO 1 ogledala po dolgem, dolgem času risanko He-Man.

Risanka He-Man je bila daleč najbolšejša risanka mojega otroštva in z bratranom sva bila v tistem času prava hemanoholika. V smrtni tišini, ki sva jo ob gledanju zahtevala, sva dnevno pogledala vsaj tri He-Man risanke na treh različnih nemških kanalih. Najina obsesija je prerasla tudi do te mere, da sva z mizerno žepnino, kupila vse figurice iz risanke, tudi premikajočega se pajka Skeletorja in nato uprizarjala bitke Barbike Vs He-Man and Co. Superca.

Seveda risanka iz otroštva tokrat še zdaleč ni imela enakega učinka kot takrat, ker že v prvi rundi nisem mogla mimo imena He-Man. Zakaj He-Man? Kaj morda obstaja kje kakšen She-Man, ako pozabimo na vzhodnonemške metalke kladiva in brkate metalke?

Naslednja stvar, ki me je zbodla v oči, je bil He-Manov imidž. Mož je poln kortikosteroidov, postrižen na princ Valiant frizuro, but ofcourse blond s črnimi obrvmi. Nosi tudi hot pantse, ki znajo nasprotnika na trenutke spraviti v precej neugoden položaj, si mislim, kar pa je tudi zelo uporabna borbena tehnika.

Kot tretje model jaha tigra, odetega v oklep s priročnim sedlom na hrbtu. Kaj je narobe s konji se vprašam? Kamelami? Borci za živali bi se danes, najverjetneje odeti v tigrove kostume s sedlom na hrbtu, privezovali na avtomobile ustvarjalcev risanke.

Hvala bogu, da sva kljub bizarnosti risanke, ki je krojila najino otroško domišljijo, z bratranom vseeno uspela zrasti v tako zelo normalna in inteligentna človeka, z izredno izpiljenim smislom za stil in estetiko.:)

Fantje so kulski

2008-04-21T19:25:00.000+02:00

Sem taf punca. Včasih si ponosno rečem, še bor mašino obvladam (Sime pravi, da je to mala malica) pa bo. Ne, fanta za preživetje ne potrebujem. Sem zadovoljna, ne jokam v blazino, si ne trgam udov ...

Pravijo, da bi morala biti brez njih obupana, me celo vprašajo, če sem, nekateri pravijo, da sem že tako daleč, da sem že neobčutljiva na vse skupaj in sem dejansko že uberobupana. To so "misery needs a company" tip ljudi. Je pač tako, da se moram zaljubiti, da ugotovim, da brez fantov ne gre. Julie Delpy pravi, da se to zgodi enkrat na dve leti. In še res je. :)

Pridejo pa trenutki, ko fante zapogrešam do te mere, da bi zagrabila kar prvo površno simpatijo, si rekla, da je ljubav itak overrated in jo poročila. In naj zveni še tako neumno, sem ugotovila, da me na kolena vedno znova z lahkoto spravijo:

1. Kosmati pajki in gomazeči 6-8 nožci v velikosti bogomoljk in večjih hroščev. Ako se kaj takega priplazi v moje stanovanje, bo prva reakcija strah, smiljenje sami sebi, jok in nato humana evtanazija s knjigo. Sledi neskončna žalost.

2. Psihopati aka ljudje, ki bi morali bivati na zaprtih oddelkih. To so osebe, ki jih rahel pritisk na hupo, pripravi do tega, da sredi križišča vstanejo iz avta in te tresnejo, osebe, ki ob malo glasnejšem navijanju glasbe, potrkajo na tvoja vrata in ti grozijo s tresnenjem, osebe, ki ti razbijejo ogledalo na avtomobilu, ker si jih zaparkiral ... S njimi ne znam. Najprej me razkurijo in nato spravijo v jok. Predvsem pa se jih bojim in me srečanje z njimi spravi v neskončno žalost.

3. Pohištvo od ikeje. Kupim ga, odvijem ga, razstavim ga, razvijem načrte in potem obupano sedim med šraufi in jokam. In seveda sledi neskončna žalost.

Fantje seveda mimogrede opravijo s takimi zadevami. Pajka vržejo skozi okno, z osebami iz zaprtih oddelkov opravijo že samo s tem, da so fantje in izgledajo strašno nevarno, ikejino pohištvo pa sestavljajo med gledanjem fuzbala. Prav kulski so.

Gospod Lewis je škifo

2008-04-15T14:23:00.000+02:00

Včeraj sem približno 129835689tič gledala Pretty woman in ugotovila, da je Richard ubistvu precej bljak tip. Kakšen je v ta zaresnem življenju ne vem, toda gospod Lewis, ki ga Richard igra, je prav škifo.

In sicer:
1. Tip ima pramene. Prosim, ne me prepričevat, da so to naravni sivi lasje, ker niso. Gospod Lewis ima pramene, v tistih časih, najverjetneje narejene s pomočjo kape in pletilke.
2. Bodimo si na jasnem z eno zadevo, ki je nikar ne olepšujmo in sicer, tip je kupil dekle in si nakup podaljšal na 5 dni pa ima vse lase, ne tehta 300 kg, ni metalec in ne manjkajo mu ključni zobje. Ne razumem.
3. Ves čas si v usta polaga stavke: to je drag hotel, jaz imam najdražji apartma, to je fina restavracija, to je nobel dogodek. Sprašujem se: How hard it is to impress a hooker???

To so top tri moteče zadeve, zaradi katerih sem prestavila na Slo 1 in gledala angleški vrtnarki, ki jima v grede padajo mrtveci.

Češka Lenčula

2008-04-07T11:28:00.001+02:00

Sem malo surfala in odkrila, da moj blog obstaja tudi v češčini. Čehi so ga poimenovali Lencula. In ko se lotim branja, ugotovim, da moje tekste prevajajo zelo narobe in tudi slike iz mojega bloga se jim očitno ne naložijo v obliki, kot so prilepljene na Lenčuli in je tako Lencula polna slik nekega dojenčka. Moji globoki teksti, več kot očitno izgubljeni s prevodom, pa se na Lenculi kažejo kot kup meni popolnoma nerazumljivih pesmi. Zanimivo in strašno.

Kdo je Runo?

2008-03-21T09:25:00.000+01:00

Gledam revijo Kraševec. Da. Imenuje se Kraševec in je revija ljubiteljev kraških ovčarjev. Izhaja enkrat mesečno in je hudičevo polna člankov. Razmišljam o tem, da si nikoli ne bom kupila kraševca, ker ti ob nakupu vsilijo v podpis listino, s katero prisegaš, da boš vsaj enkrat mesečno napisal kratek prispevek za to revijo. Lastnike uredniški odbor tudi klicari, jim grozi, diha v slušalke ... Kako drugače pa bi lahko zbrali material za mesečno izdajo? Strašno.

In listam in listam. In naenkrat zagledam Runota aka Dvojko. Poimenovali so ga Joy. In "Joy" se je slikala s samooklicano lastnico mojega psa. Iz slike je razvidno, da to nisem jaz, nimam ne očal, ne tako nerafiniranega občutka za stil, ne nosim planinskih srajc in nimam pramenov, najverjetneje pobarvanih s pomočjo kape, preko katere s pletilko frizerka cufa ven lase in jih barva v rjavkast odtenek sive. Zmoti me tudi to, da pravijo, da je "Joy" ubogljiva.

Vrnem se domov z revijo v rokah, gledam Runa aka Joy aka Dvojko in razmišljam o tem ali moj pes živi dvojno življenje. Me moj pes vara? Ima moj pes dve družini? Kaj se dogaja? Marsikaj se razjasni takoj. Briketi, ki ostajajo v skledi vsako jutro-> Joy zajtrkuje pri drugi družini in dveh zajtrkov ne zmore. Umazano stanovanje -> srečujejo se pri meni in če pogledate obuvalo od gospe - cokli- najverjetneje blatni, ki si jih ne obriše v predpražnik. Prazen hladilnik - > vse mi pojedo. Joy ne uboga -> utrujen je, ker ves dopoldan dela za drugo družino in seveda je pri njih ubogljiv.

Sprašujem se kdo je moj pes? Kdo?

Spet nazaj

2008-03-09T12:05:00.000+01:00

Čaksi, olstarke, konverske ... Vsi smo jih švedrali, nekateri v več barvah z različnimi vezalkami, jih porisali in popisali nekje v devetdesetih in nato z bulerji vred fliknili v omaro, od koder so v kratkem času poleteli v smeti. Bojda so hudičevo smrdeli. Sama sem bila ponosna lastnica 10 parov, ja kot vedno sem morala pretiravati, in seveda vsakega posebej ponosila do lukenj v podplatu. Najraje sem imela rdeče in najmanj čisto črne. Izkušnje so me naučile, da se jih NIKOLI ne nosi na boso nogo, ker se osmradijo kot sto vragov. Tudi za po dežju niso, ker ko se enkrat zmočijo, postanejo nenosljivo trdi.

Supergice datirajo v leto 1917, ko jih je Converse proizvedel z željo po osvojitivi košarkarskega trga. Sprva so bili čeveljci nekoliko prezrti, toda za njih se je močno zagrel košarkaš Chuck Taylor in se Conversu ponudil kot njihov ultimate trgovec. Šefom je predlagal nekaj sprememb, jih okičil s svojim imenom na okroglem žigu, ki se ponavadi nahaja na notranji strani čaksov in voila, čeveljci so šli kot za med. Supergice so nato počasi spreminjali, jim odvzemali in dodajali sloje blaga, črte, plasti gume, nekje okrog leta 1966 pa so jih na željo fanov različnih košarkarskih ekip, ki pač niso želeli nositi zelenih čeveljcev in navijati za vijolični team, ponudili tudi v različnih barvah in ne več samo v beli in črni.

In čaksi so osvojili svet in različne subkulture. Tako so krasili tačke Rockabillijev, punck rock sceno 70 - 80etih, bili hudo popularno obuvalo Ramonsov, v 90etih patili v Seattlu in se zibali v ritmu grunge glasbe, danes pa jih na noge radi nataknejo emo people in nekoliko bolj mladi, manj jezni in poskakujoči privrženci bolj vesele verzije punk rocka. Zanimivo je, da z njimi poplesujejo tudi hip-hoperji, ki so se jih dolgo, dolgo otepali, dovoljeni pa so tudi v metalski ustavi.

Čakse modne smernice vlečejo iz in tlačijo v omaro izmenično že zadnjih 10 let, toda prodajne police so začeli resno zasedati, od grunge-a dalje, šele zadnja 3 leta, Vogue pa je manekenkam z njimi okrasil nogice šele letos.

Skratka čaksi so spet IN in seveda welcome na mojih nogah. Črni seveda.

The Slackers in jaz

2008-02-21T14:05:00.001+01:00

Kolega je rekel, da starih prdul ne gre gledat. Jaz jih grem, kot vedno do sedaj. Tokrat se nadejam več ska-ja manj dub-a in seveda spogledovanja z Vicom.

Pred kar nekaj leti, ko so moje tačke še krasili bulerji in ne balerinke in se mi je zdelo odlično biti pobrita na nulo, ker taf bejbe ne smejo imeti las in je bilo super zabavno se polivati s pivom na punk koncertih, ker to taf bejbe delajo, so iskali na Ska-Oi forumu pihalce. Kot edina mlada saksofonistka, sem bila v band sprejeta kar preko neta brez avdicije. Najverjetneje zato, ker sta bili preostali dve dekleti v bandu za glavo večji od vseh fantov in najverjetneje tudi močnejši in so se ju bali.

In potem smo se dobili na drinku in med srebanjem piva ugotovili, da sem edina, ki ima inštrument, edina, ki ga je v zadnjih nekaj letih tudi dejansko vadila, edina, ki je prestopila prag glasbene šole in edina, ki zna brati note. Bobnar, ki nikoli ni igral bobnov in se je odločil, da se bo igrati naučil sproti med vajami, je povedal, da so note za pusije. Fino.

Pogovor je nato nanesel na Slackerse in na njihov nedavni koncert v Ajdovščini. Dekleti sta vedeli vse, obvladali vsak komad, kako je tam šlo v levo in tam v desno in kako so tukaj preveč dubali in tam preveč pohiteli. Seveda sama ničesar od tega nisem opazila, ker sem se ves koncert spogledovala s pevcem in pazila, da mi kdo ne pohodi zbiksanih bulerjev ali me polije s pirom. Potem smo stresali šale in takrat sem omenila, da je Vic (pevec) hudičevo spogledljiv in luškan. Pogovor je zastal in dekleti sta se med seboj spogledali in prasnili v smeh, češ kako si ti ljubka in profana. Bobnar se ni smejal. Takoj zatem, ko je zvrnil pivo je pošizil in rekel, da se o Slackersih na tak način ne govori, da to ni band kjer so fantje lepi, temveč je to band, kjer so fantje kvalitetni. Da, rekel je kvalitetni. Ker je bil brez zob in zelo hud si nisem drznila ugovarjati, zato sem mirno obsedela in požirala solze in medtem, ko so pokali šale na moj račun, potiho vzela svoj sax in odšla.

Tega banda Metelkova ni doživela. Doživela pa je Pomouzska, kjer sva z Mihi pihali kot za stavo, jaz alt ona tenor, Andrejček je ob vsaki pavzi uglaševal kitaro, Tatica je šizil, ker smo igrali preveč pussy ska, Sašotu nismo dovolili pihati v mikrofon, ker je fušal kot pes, Martinc je bil lep in to je bilo dovolj, Tomaž pa nam je kmalu pobegnil. In da, pod odrom sta stali obe zgoraj omenjeni bejbi. In your face bitches.

En mesec za tem je šel band u maloro.

Long story short, si vidjamo 29.2. na Metelkovi, kjer se bomo spogledovali z Vicom, čuvali balerinke, da jih ne pohodijo, šizili zaradi cigaretnega dima, pili Solo, zmerjali kretene, ki se polivajo s pivom, se smejali zabritim rude girls in migali ese v ritmu ska-ja.

Če ne BI bila, BI bila

2008-02-09T16:53:00.001+01:00

Včasih malo sanjavo razmišljam, kaj vse bi lahko bila. Da, v usta si polagam stavke na BI. Stavkov na BI načeloma ne uporabljam, ljubši so mi tisti z BOM.

A vseeno sem tu in tam malo romantična in preigravam ideje o tem, kaj bi bila, če ne bi bila in kaj bi bilo, če ne bi bilo in kako super bi bilo, ker bi potem ...

Torej, če BI se mi dalo delati v tej smeri, BI bila dvoje: vinogradnica ali lastnica restavracije.

Vinogradništvo mi je že od nekdaj všeč, kljub temu, da o zadevi ne vem praktično nič. Ko je bil pradedek še živ, smo pridelovali vino tudi pri nas na Krasu. Imelo je tri lastnosti: bilo je semi dobro, bilo je naše in nismo ga kupovali od soseda. V lasti smo imeli nekaj brajd, ki jih je bilo potrebno vsako leto obrati in kot muli, mi je bilo to precej odveč. Dolgočasne dneve na Krasu sem najraje preživljala ob gledanju Rai Una, ki ga v Ljubljani nismo lovili. Kot prikovana sem ure in ure strmela v kričave kvize, kjer so v bleščice odete hostese, vrtele velikanska kolesa za srečo.

Ko sem začela ceniti šarm vandime (trgatve) je bilo že vsega konec. Naš nono je umrl, trte smo dali v najem in vino začeli kupovati pri sosedu. S polovičnim navdušenjem in stavkom:" Kaj ne bi bilo fino, če bi ..." sem sicer kasneje zasledila možnost podiplomskega študija vinogradništva v Gorici, naknadno izvedela, da je program slab in idejo opustila.

Vseeno včasih še vedno zavzdihnem:" Kako super bi bilo imeti par brajd in delati vino."

Drugi BI je biti lastnica restavracije. Sem sucker na oddaje, kjer kuhajo in kuhajo in seksi kuharji tiščijo svoje nosove v paradižnike, baziliko in bučke in jih z zamaknjenim pogledom božajo in s solznimi očmi mečejo v krop.

Razmišljam, kako bi ob petih zjutraj na ljubljanski tržnici tudi jaz tiščala nos v paradižnike in bučke in sode z ribami in se nato na kolesu s košaro polno rož, paradižnikov in bučk vozila po megleni Ljubljani in kupovala hrano za svojo restavracijo, kjer bi kuhala po receptih naše none in nato delavcem na ulici iz rok trgala četrtkilske štruce z ljubljansko salamo in jim namesto tega postregla s pašto in mineštro.

Ob večerih, bi stregla gostom hrano v stilu zakotnih provansalskih in toskanskih kuhinj "brez menujev" in poleg stregla vino, ki bi ga seveda izbrala sama. Madona BI bilo super.

O solinah in na novo nastali državi

2008-02-09T16:53:00.000+01:00

Včeraj sem bila na solinah. No, bila sem na morju, toda v spominu so mi ostale predvsem soline. Z mano sta bila: Rado v črni jopici in lakastih čevljih in Domen, v velikanski bundi s kapuco, zaradi katere ni slišal kaj smo se pogovarjali in je govoril kar tja v en dan. Tja v en dan je govoril tudi Rado. In nekje v sredini sta se ujela in potem sta glasovala in razpredala o tem, kako bi me vrgla v kanal in kako bi me prodala kamionistom in kako bi mi vzela ves denar in kako sem razvajena in kako pretepam nedolžne in kradem denar za umetnost. Parkart smo se tudi sporekli. Enkrat o predsednikovi palači (1:0 zame - ha ha Rado), drugič o Kosovu (1:1 Domen Vs Rado) in nazadnje o mlekarstvu in kmetijah (1:0 Rado Vs moi; Domen se je poigraval z idejo, da bi kupil kravo.).

Vstopnine nismo plačali, ker se je Rado uprl, da za nekaj soli ne bo dajal treh eurov, jaz sem razpredala o tem, kako se sploh ne spomnim, da bi kdaj za soline plačala in da bi bilo najbolje, da se prešvercamo. Domen je zaradi kapuce ta del pogovora preslišal.

In potem smo se švercali. Bolje rečeno, švercala sem se jaz. To je pomenilo, da sem se po esi pridričala do kanala in skoraj umrla v živem blatu, medtem, ko sta Domen in Rado razpredala o aktualni politični situaciji v njuni na novo nastali državi in iskala most čez kanal.

Mosta čez kanal ni bilo.

Vseeno smo se po eni uri hoje v napačno smer in dejstvu, da Rado ni želel pogrniti plašča/jopice preko kanala in nam tako olajšati hojo do Pirana in nazaj, vseeno znašli na solinah.

Bilo je brez napak. S fotiča sem obrisala prah, prekrižala prste in upala, da sem blato, šope suhe trave, tu in tam kakšno čapljo in senci fantov uspela ujeti na leto in pol star film poln spominov.

Umazanija

2008-01-30T12:22:00.001+01:00

Utapljam se v umazaniji. Imam umazane čevlje, na plašču bele in rjave pasje dlake, ki se ne pustijo izkrtačiti, imam umazane kavbojke, ker so vedno znova predolge in zato z njimi brišem ljubljanske pločnike.

Umazan imam tudi avto, povsod ležijo računi in plastične steklenice in kupi peska in odtisi pasjih tac na stolih, vzglavjih, prtljažniku ... Avto tudi zelo smrdi.

V stanovanju hodim po pesku, ker Dvojko zadnje čase vozim na sprehod na bližnje polje, od koder nato s seboj prinese vzorce vsaj 5 različnih vrst zemlje in gnojil. Pesku sledi kuhinja, ki je nikoli ne morem dovolj sčistiti, ker je nato vedno potrebno nekaj skuhati in vedno polijem polovico od skuhanih zadev po štedilniku in pultu in seveda nisem neumna, da bi sproti čistila. Sproti čistijo stanovanje ljudje brez socialnega življenja in domišljije.

Popolnoma nova republika v umazaniji je seveda kopalnica. Psu je treba tačke nekje oprati knede? In moja ljubezen do bele barve me je tresnila po nosu. Tačke in tačke in tačke. Adios bele fuge.

Fotelj. Prvotno bel (ja vem ja), odtisi pasjih tac na beli podlagi me prislijo v nakup rdeče prevleke.

Kaj se na njej poznajo dlake? Ne. <- tako so rekli v trgovini -> V resnici pa se in to zelo lepo.
Bele dlake na rdeči prevleki. In seveda spet tačke in malo polivanja tu in tam, saj čaj in kavo pametni ljudje pijejo leže. In seveda jedba zajtrka, ki se obvezno odvija na fotelju. Pa kakšna juhca tu in tam.

Prah. Kdor sproti briše prah, potrebuje terapijo. Jaz ga že ne. Zato ga je pa povsod v izobliju. Hvala bogu, da nisem astmatik.

Dovolj bodi trpljenja, čiščenje it is.

O ajpodu

2008-01-23T17:30:00.000+01:00

Silvij se je zagrebel. Zagrebel do te mere, da je post o mojem partiju, ki bi že po defaultu moral biti na mojem blogu, pisal še isto noč. Torej takoj zatem, ko je bojda skoraj bruhal v taksiju.

V nov dan smo tako zakorakali s svežimi žemljicami, kavo, huronskim mačkom in fantastičnimi fotkami iz partija. Silvij hvala.

Meni pa je zmanjkalo štofa za nov post. Pa ne za dolgo. In če že ne morem pisati o svoji zabavi, lahko vsaj napišem nekaj o darilu, ki sem ga dobila.

Ajpod. Super darilo. Super. Moji naj so me tokrat res spravili v dobro voljo in mi čisto, čisto zares izpolnili največjo materialno željo. No o Manolo čevljih kdaj drugič ...

Da ne bo pomote, darilo sem si zaželela, predvsem v izogib dast kolekterjem in darilom z živalskimi motivi, ker veterinarji imamo zelo radi živali, kar za nekatere izmed mojih naj pomeni, da ljubimo vse kar ima ali je živalske oblike. Šalice s psi, krava podstavek za posodo, pojoča riba za na zid, 973846593746 živalskih kipcev, copate živali, majice živali ...

Da zadeva vseeno ne bi bila tako očitna, so me ves teden pred zabavo, spravljali v obup z izmišljotinami tipa: "Ne, ajpoda nismo kupili, ker ni dovolj ljudi za" ali "Ne, čisto nekaj drugega smo ti kupili ... " Priznam, da mi ideja o tem, da mi kupijo nekaj drugega, niti najmanj ni bila všeč.

In na koncu sem ga dobila. Potem pa ...

1. ajpod ni delal

2. je šel nazaj v trgovino

3. so ga vzeli na servis

4. mi ga vrnili

5. izgubili polnilec

Danes je petek, ajpod se končno ziblje v dobri glasbi, kljub zlobnim namigom, da je najverjetneje crknil zaradi zasičenja s crap muziko. A ker je zadnja izjava prišla iz ust metalca, kot redni bralci mojega bloga najbrž že veste, izjav metalcev ne jemljem resno. Oseb, ki kombinirajo bele superge in pajkice in ne gredo na aerobiko, temveč v noč, vsekakor ne gre jemati resno.

Pa vseeno, moji naj, iskreno hvala za darilo.

Ena noč in spet si v kleti

2008-01-10T18:28:00.000+01:00

Tu in tam vsi odpiramo ventile. S tem ne mislim ventilov na mašinah, temveč govorim o ventilih, s katerimi pridno tesnimo vse morebitne gone in nagone, za katere je bolje, da ostanejo tam kjer so. Daleč stran od možganov, morda nekje v peti ali pa v nohtu na nožnem mezincu.

In potem jih včasih brez kakršnihkoli zadržkov, brez podstavljanja lavorjev in tesnenja s cunjami, odpremo. In zgodi se ...

>>>>>fwd

Noč je še mlada, stoječ pred ogledalom looking like a million dolar, še zadnjič utripneš s trepalnicami, nekje v ozadju Aretha in Lauryn Hill in "... girl you hold the power ...". Svet je lep, kruhovci populjeni, polna optimizma sedeš v avto in ob spremljavi Teddybears priplešeš v mesto.

>>>>> fwd

Na mizi je precej praznih kozarcev, tri steklenice vina, nazdravljaš že s četro tekilo, vonj po parfumu izrine vonj po cigaretih, objemaš neznance, prijateljem in bivšim fantom govoriš da jih ljubiš, nekje vmes popolni neznanki poveš, da če bi bila fant, bi jo najverjetneje osvajala in nato plešeš.

>>>>> fwd

Slabo ti je, vse se vrti pod nogami. "Kozarec vode prosim."

>>>>>fwd

Objemaš fanta, ki lepo diši in se mehko poljublja. Ko se obrne stran, mu pobegneš.

>>>>> fwd

Na zadnjem sedežu taksija nepremično zreš skozi okno in razmišljaš o tem, kako patetična si, kako bi morala pri teh letih narediti to in to in to ... Ah, jutri je nov dan.

>>>>>fwd

Zbudiš se sredi dneva, glava leži poleg tebe in nekje v ozadju zvoni telefon. Tla so mokra, niti sanja se ti ne zakaj, oblekice in nakit za milijon dolarjev so razmetani po predsobi. Na blazini leži telefon, na ekranu odseva poslano sporočilo: "Pusti me na miru, ok?"

In potem samo še maček in maček in maček. In popravci in popravci in popravci.

>>>>>fwd

Dva tedna sta mimo, v opomin sami sebi si na steno pisarne prilepiš karto tistega večera.

Tokrat pa res zadnjič.

No more drama

2008-01-03T08:45:00.000+01:00

Letošnje božično - novoletne počitnice so bile naporne. Med počitnikovanjem sem izgubila 3 kg, veliko ur spanja in veliko živcev. Na koncu pa dopolnila še 30 let.

In sem modrovala in pisala liste in razmišljala o življenju tako in drugače in o zvezah tako in drugače in o fantu tako in drugače.

Drama, drama, drama.

Na koncu sem pošizila, strgala list za dopust in odšla v službo. Očitno se med članki, mašinami in z glavo v laminariju in inkubatorju počutim bolje kot doma. Naj se misli in dogodki urejajo sami.

Hepi berzdaj Lenčula

2007-12-20T15:31:00.001+01:00

(pojte)
"Hepi berzdaj tu ju, hepi berzdaj tu ju, hepi berzdaj, hepi berzdaj, hepi berzdaj tu ju!"
(ko zaključite s petjem, zaploskajte in naredite poskakujoč, en krog po prostoru, kjer se nahajate)

Moj blog je danes star eno leto!

Google analytics pravi, da ga je v tem času obiskalo 1202 ljudi, od tega se jih je pridno vračalo brati moje kozlarije 952. Na teden je blog obiskalo od 150 - 200 ljudi, dnevno, pa od 20 - 50. Daleč najvišja obiskanost bloga je bila v avgustu in septembru, ko je bil lansiran tudi najbol komentirani post (Pet esov in njihovi morski pripetljaji), zaradi katerega je Silvij ljubosumno, za nekaj časa prekinil z menoj vse stike.

Avtorica bloga je v tem letu vsaj enkrat spremenila stil pisanja (vsaj tako rada misli), se samo enkrat semi pošteno razkurila in cenzurirala 2 komenta. S svojim blogom, se ni vključevala v blogerske agregata, kakor tudi bloga nikjer ni oglaševala ali se z njim fočkala po popularnih blogih.

Za sooblikovanje bloga, pa so krivi tudi našteti, ki jih ob tej priložnosti naprošam, da si podarijo kos torte in lubčka in rožo: Silvij mi luv, Petra esa esasta, Mukojzel, Tančula, jošketa Kos, Drejči, Jurij, Domc aka anonymus, Andrejc, Sime aka Sosed, Trajkova aka Tatjana in Tjašonka, občasno se je javljal tudi Kolšk aka Digital Sarma, aja in še moja mami.

In še to. Po enem letu ugotavljam, da sem z njim hudičevo zadovoljna.

Papanov božič

2007-12-19T22:16:00.000+01:00

Ta post posvečam svojemu dedku. Ne, moj dedek ni mrtev, dedku so se samo umirile misli. Utrujene so postajale že lep čas, letos pa je z njimi odtaval nekam, kjer je najverjetneje zelo veselo, ker je dedi ves čas dobre volje.

Lansko leto ob tem času sem bila nanj najverjetneje zelo jezna, zame je bil razvajen in nesramen egoist in seveda je bilo podobno tudi leto pred tem in leto pred tem in leto pred tem.

Naš božič, kot ga prvič lahko vidim šele danes, se je vsa leta namreč tako ali drugače vrtel okrog dedka. Papana. Vse ženske moje družine bi sedaj odvrnile, da tako pomembnega mesta pa le ni imel, a ker je ta blog moj, me bo tokrat nekoliko težje preglasiti.

Morda do letos nikoli nihče zares ni opazil, kako smo zaradi papana vsako leto spreminjali vsaj 3x lokacijo božične večerje, ker papanu tu ne bo všeč in jedilnik, ker papa tega ne mara. Naj omenim, da smo za moj rojstni dan vedno spekli dve torti, eno zame, drugo pa za papana, ker papa bananine torte s čokolado ne bo jedel.

Seveda smo poleg vsega džumbusa, naše božiče, takoj zatem, ko smo v 20 minutah zmazali večerjo, ki smo jo planirali 1 teden in spremenili jedilnik vsaj 4x in kuhali 3 dni in pri Kafolih kuhanje ni kar tako, ker je potrebno za v kuhinjo opraviti sprejemca, kar pomeni, da sem jaz vedno pristala pri enostavnejših opravilih, beri lupljenje krompirja in pripravljanje mize, ki so jo potem pripravili ponavadi še enkrat, preživljali v veselju in toplini.

Letos dedija ne bo. Letos ne bo lokacije za papana, jedilnika za papana in torte za papana, kakor letos tudi ne bo potrebno poslušati dedijevih zgodb o zgodovini vsega in takšnih in drugačnih nazorov o svetu in politiki (v političnih nazorih sva se sicer strinjala) ob katerih sem ponavadi izgubljala živce.

Vidim kako bi za mizo, kot vsako leto na koncu večerje, dvignil kozarec in rekel: "Najprej pohvala kuharicam in vesel božič vsem skupaj!"

To je moj prvi božič, ko ne bo nič več po papanovo in prvič namesto jeze, dedija zelo pogrešam, namreč papanov božič je edini božič, ki sem ga do danes poznala.

Adijo

2007-12-10T20:13:00.000+01:00

Poslavljata se Naša mala klinika in Milijonar. Adijo in prosim s seboj odpeljita še: Kmetijo, Big brother, Vzemi ali pusti, Bar in Svet.

Vsi skupaj se usedite na raketo, vanjo nalijte najmočnejši gasolino na svetu, lahko si v rep rakete vgradite tudi jedrski reaktor, zadevo prižgite in odletite na njej nekam daleč v vesolje.

Menim, da bomo čisto dobro shajali s kvalitetnimi filmi, ki jih bodo lahko kupili, ker vas ne bo potrebno več plačevati in poučnimi dokumentarci, ki jih bodo morda lahko posneli ali kupili, ker vas ne bo več potrebno plačevati, da ne govorim o kakšni dobri informativni oddaji, kjer bomo lahko vsaj za trenutek okusili kanček raziskovalnega in neodvisnega novinarstva, seveda spet zato, ker vas ne bo potrebno več plačevati.

Torej adios in prosim lepo, ne vračajte se spomladi na naše ekrane v prenovljeni obliki ali sveži preobleki ali s svežimi obrazi.

Minusi kadilskega zakona

2007-12-02T17:36:00.000+01:00

Opažam, da o velikem minusu kadilskega zakona, ne govori nihče. Brezvezniki govorijo o prehladih in kajenju doma in bla, bla, bla...

Vsi, pa pozabljajo na švic.

Da, švic.V smoke free prostorih, se ga voha v 3679856 niansah. In ker je življenje ob večerih na poskok, ga je v zraku še toliko več. Včasih se je pomešal s cigaretnim dimom in z njim visel pod stropom, danes, pa se nesramno vije med ljudmi in zastaja v nosnicah.

Strašno in hkrati nevarno. Mislim, da bi morali v klubih poleg obveznih pregledov torbic in žepov in jaken obiskovalcev, stikajoč za bombami, nožiči in britvicami, s plavo lučko (tako, kot jo imajo forenziki v NYCS in z njo svetijo po posteljah osumljencev), preveriti tudi švic stanje obiskovalcev in tistim, ki ne ustrezajo, prepovedati vstop.

Ker za uzakonitev zgornjega, trenutno zbiram podpise in ker vem, da se zadeva utegne nekoliko zavleči (težave pri zbiranju podpisov, grozilna pisma od metalcev in različnih klubov sovražnikov tuša, mila in deodorantov itd.) sem sklenila, da z vami delim 5 prijaznih nasvetov, kako se pripravimo na večerni izhod in katere stavke si med tem vztrajno ponavljamo v brk, lahko pa tudi na glas.

1.Tuš in milo sta naša prijatelja.
2.Ne, deodoranti niso strupeni in naša koža jih ima rada.
3.Plastična oblačila so out že od leta 1980 in ne samo, da so lahko vnetljiva in se rada preznojijo, med plesom in gibanjem, proizvajajo tudi veliko statične elektrike, ki lahko poškoduje bližnje.
4.Obleke iz koša za pranje, naj ostanejo v košu za pranje in jih nadenemo nase šele, ko bodo oprane.
5.Če si metalec, je najbolje da ostaneš doma, ker je disko tvoj sovražnik, kar je zapisano s krvjo tudi v metalski ustavi.

To bo nekako vse. Luv ju ol.

Avdicija za reklamo

2007-11-22T14:10:00.001+01:00

IKEA people so presneto domiselni. Odločili so se, da naredijo avdicijo za reklamo, na katero lahko pride vsak, ki rad nastopa. In res so prišli vsi. Nekateri so bili tudi zelo čudni. Dva izmed, bojda od avdicije naprej, nestrpno čakata vsak dan pred nabiralnikom, na nadaljne usmeritve za snemanje. Ikea people so jima namreč po zaključenem snemanju rekli, da bodo ostali v kontaktu. Onadva sta mnenja, da tega najverjetneje ne rečejo vsem.

Kandidat številka 1.

Kandidat številka 2.

Moški, cigare in kučme

2007-11-13T12:50:00.001+01:00

Danes, med vožnjo v avtu in včeraj na večerji, sem ugotovila, da ne razumem dveh moških zadev. Fascinacije nad cigarami in nošenje kučem.

Nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj je kajenje cigar tako super in kaj početi z dimom, ki ga ne smeš inhalirati. Ta del me je vedno najbolj begal. Kaj početi z vsem tem dimom v ustih, ki ga ne smeš potegniti v pljuča? Ga grgraš? Ga z jezikom obračaš? Ga voziši od enega konca ustne votline do drugega? Ne razumem tudi, zakaj bi to počela eno uro. Bojda se dobre cigare kadi eno celo uro, lahko tudi več in se jih poleg tudi pridno zaliva s konjakom. Ne, cigar ne razumem.

Pri moških kučmah pa me bega funkcionalnost le - teh, namreč moški zase pogosto trdijo, da pri izbiri oblačil gledajo predvsem na njihovo funkcionalnost. Pa poglejmo. Ena kučma odtehta vsaj 32986598364 trupelc gozdnih glodalcev, a vseeno ne sega preko ušes. Pokrivalo si gospodje nadenejo na vrh glave, kot nekakšen nebotičnik. Tudi v Sibiriji, kjer je - 3000 stopinj, jih možje še vedno ne potegnejo preko ušes. Kaj ni poanta zimskega nošenja pokrival, še posebej takšnih v velikosti nebotičnika ravno v tem, da se jih potegne preko ušes, ker kako drugače pa bi pokrivala ušesa lahko grela? Če pozabimo na modne zapovedi in kučme obravnavamo striktno iz vidika funkcionalnosti, torej gretja ušes, so kučme popolnoma nefunkcionalna pokrivala. Tudi sama sem v zelo temnem obdobju svojega oblačenja, nekje med strehica obdobjem in britjem glave na nula, nosila od dedija kučmo in poleg tega, da tisto zimo nisem imela nobenega fanta, mi tudi v uhlje ni bilo kaj prida toplo. Ne, zadeve s kučmami tudi ne razumem.

Kaj pa vem, moške zadeva pač, ugibam, da bi veliko raje nosili petke in se šminkali, a ker vedo, da to ni vredu, raje eno uro žvečijo dim in na glavah nosijo dlakave nebotičnike. Čudno in zabavno.

Otroci s Petrička

2007-11-08T08:44:00.000+01:00

Včasih me je sram, da sem Slovenka. Recimo včeraj, po ogledu nagrajenega dokumentarca "Otroci s Petrička", režiserja Mirana Zupaniča.

Še posebej pa me je sram in strah, da so ljudje, ki so počeli povojne zločine tega tipa še vedno med nami, namreč od njih, do danes, še nihče ni bil postavljen pred sodišče. Nekako si ne morem kaj, da nebi razmišljala v smeri, kar ni kaznovano je dovoljeno. Gre to tako? Pozabimo na pretekle spore, gre to tudi tako?

Se vam morda ne zdi čudno, da je pred kamero stopilo od približno 90 ljudi, ki so bili kot otroci zaprti na Petričku samo 12 ljudi, ki so bili pripravljeni povedati svoje zgodbe o izgubljenem otroštvu. Je morda ljudi še vedno strah? Ali je to mogoče?

To res ni OK.

Prehlad can kiss my ass

2007-10-25T18:33:00.000+02:00

Danes sem se odločila, da svojemu imunskemu sistemu razložim, da ga nisem najela zato, da bo pacifist in bo služil civilno, temveč, da je hud militarist in da je njegova primarna naloga, da pometa s sovragom.

V ta skrajno, skrajni ukrep, me je prislil že drugi letošnji prehlad, ki mi je danes za 12 ur celo odvzel glas. 12 ur sem morala biti skoraj tiho. Strašno ne vredu.

Zato sem v tišini odšla v lekarno in odnesla ven čez rame oprtano vrečo vitaminov, kalcijevih tablet, sirupov za dvigovanje odpornosti in še nekaj škatlic takšnih in drugačnih barvastih tabletk, ki so baje best in se jih mikrobi strašansko bojijo.

Nato sem prelistala tudi članek, kjer sem izvedela, da je vredu, da imaš vsaj 4 prehlade letno, če si otrok jih imaš lahko tudi 10 (hvala bogu, da nisem otrok) in da prehladi stimulirajo imunski sistem (o relevantnosti te študije kdaj drugič).

Poleg vitaminov, baje dviguje odpornost tudi dobra volja, zato sem sklenila, da bom ves čas dobre volje. Omenili so tudi knajpanje, moj odgovor na to je bil my ass, knajpajte se vi sami.

Ravnokar sem si zmešala vse pijače, ni mi jasno sicer, katera zeliščne rastlina je fluorescentno oranžna in zakaj je vitamin D azurno moder, toda z malenkostmi se ne bom ukvarjala in evola, zadeve so popite in jutri bom že zdrava. Juhej!

Moja avto in njegov speštani nos

2007-10-18T11:18:00.000+02:00

Moja avto (Čeh) se je včeraj zaljubil na prvi pogled. Zagledal se je v mično debelo zadnjico Renaultovega enoprostorca in ker lastnica ni pazila nanj, ker je bila preveč okupirana s spremljanjem hupajočih voznikov v koloni in ugotavljajoč ali hupajo njej, je moj Čeh na francosko zadnjico pritisnil en strasten poljub.

In ker Čeh strast jemlje zelo resno, si je pri poljubu popolnoma speštal nos, udrl oči, izgubil registrsko tablico in sprednji odbijač in ker mu ošabni Francoz poljuba ni vrnil, je na cesto izjokal še vso hladilno tekočino iz počenega hladilnika. Seveda na debeli francoski zadnjici, razen odtisa Čehove registrske tablice, ni bilo skoraj nobene praske.

Nič kaj francoski lastnik mičnozadnjičnega Francoza, nad poljubom niti najmanj ni bil navdušen, a ker je Čehova lastnica priznala vso krivdo, se je pomiril in ji pomagal pri vseh težavah in zagatah, ki so nastale po nesreči.

Čeha so nato odpeljali z rešilcem, ki se je med vožnjo tudi pokvaril in so morali Čeha zato prestaviti v drugega rešilca, na kliniko. Lastnica je bila in še vedno je, zelo žalostna in je ob pogledu na poškodovanega Čeha, potočila kar nekaj solz.

Danes so zaljubljenca na klinki odprli in ocenili škodo. In ta je velika. Zares, zares velika.

Lastnica, pa se poleg stroškov zdravljenja, še ne zaveda, kakšno bo življenje brez avta naslednjih 14 dni. Koliko drobnih odpovedovanj, voženj z avtobusi, na katere lastničina noga ni stopila že 10 let (ja res je, že 10 let nisem bila na avtobusu) in še in še.

Da ne omenim uslug, za katere bom moje naj v naslednjih dveh tednih prosila in prosila.

Tenk ju ol že v naprej!

Kostanj za vsak žep

2007-10-09T13:39:00.000+02:00

Vsako leto jeseni, prvi kostanj, ki vam pade pred nos ali vam ukrade pogled, dajte v žep. In če vam pozornost ukrade nato še kakšen nov kostanj, tudi tega stlačite v žep.

Naj ima vsaka jesenska jakna v žepu po en kostanj, po želji tudi dva, tri, lahko tudi deset, toda potem boste imeli težave, ko boste brskali za ključi od avta ali denarnico. Tlačite jih v žepe s stilom.

Kot mula in še danes trdno verjamem, da vas po jesensko začarajo.

P.S: Preden ga stlačite v žep, mu seveda nujno slecite bodičasti plašček, da se ne boste popikali, ko ga boste mencali med prsti.

Revna sem

2007-09-25T13:08:00.000+02:00

Tale gospod je rekel: "Tisti, ki ima malo še zdaleč ni reven, reven je le tisti, ki si želi imeti veliko…"

Toliko čevljev, kavbojk, omar, foteljev, parfumov, preprog, slik, objektivov, Ipodov in še in še, kot sem videla v zadnjih tednih in jih razporejala v nevidne omare, sobe, stene in ušesa, že dolgo ne.

In račun. Če bi potresla kreditno kartico, kot ljudje potresejo mošnjiček s kovanci, ne bi prav nič žvenketala. Prav tako, bi si zaradi neuporabe le-te, na njej lahko pajek Igor mirno spletel domek in družina Prah, ustvarila domovanje.

Na zgodbe o tem, kako spoznamo vrednost življenja šele, ko smo revni in zgodbe o tem, kako smo bogati v srcu in da pravo bogastvo leži v naših dušah, se mirno požvižgam in odvrnem: "Meni dajte raje denar!"

Pomarančne zadeve

2007-09-17T14:11:00.000+02:00

Zadnje čase mi po glavi rojijo pomarančne zadeve. Bolj natančno 4.
Guerlainov parfum z vonjem po pomaranči, L'occitanov pomarančni glos, pomarančni sladoled d'apres moi in pomarančna marmelada iz Provanse.
Sanjarim, kako se pošpricam s pomarančnim parfumom, namažem ustnice s pomarančnim glosom in si do vrha šalice naložim pomarančni sladoled, v katerega pomakam piškote, namazane s pomarančno marmelado.