Tune in to FM4

Včeraj me je doletela neizbežna in neskončno dolga vožnja iz Minhna v Ljubljano. Ceste so bile prazne, zato ni bilo nikjer nikogar za spogledovanje, le tu in tam je mimo švistnila kakšna družinca v prenapolnjeni avtohiši ali šlepajoč prikolico, imeli so zaprta okna in bili so veseli. Temu je najbrž botroval AC v avtu. Da, to je tista zadeva, ki piha Alasko v avto, medtem ko je zunaj Sahara. Jaz sem se vozila v Sahari, pila pregreto vodo in vklapljala in izklapljala hreščeč Blaupunkt radio na kasete. Z vsakim novim tunelom in ovinkom je hreščanje bodisi pojenjalo ali naraščalo, za prvim ovinkom se je oglasil bavarski oktet, za drugim tirolski popoldanski napevi, za tretjim Spice girls, za četrtim MTV hits in za petim ovinkom, me nekje med grozljivim hreščanjem, iznenada po ušesih poboža žametni glas Veronike Silva (Gotan Project). In tako sem čisto po nesreči našla FM4. Alternativna glasba, angleško govoreči moderator in dve uri zibanja med avstrijskimi alpami sta bili zagotovljeni.

Zelo navdušena, zato vsem, ki vas cesta utegne peljati preko Avstrije in ki nimate sreče v obliki mp3ja, cd predvajalnika in temu podobnih naprav, s katerimi lahko vrtite glasbo po vašem izboru in ki seveda ne uživate ob tirolskih večglasnih napevih in harmoniki in MTV melodijah in vsem grozogroznem popu, toplo priporočam, tune in to FM4.

Jill Scott - Golden

Pristisni play. Ne glej videa. Skrolaj dol in beri.

Potovanje in pogreb v Minknu

V četrtek grem v Minken v spremljavi Jill Scott in Golden, ki sem jo tokrat tudi prilepila na blog, za poslušanje ob branju.

V Minken se bom vozila predolgo, stala v zastojih, gledala v prenapolnjene avtomobile, se spogledovala z Nemci in poslušala hreščeč radijo. Izkopila bom telefon in pričela z urejanjem misli.

V Minken grem tokrat na uradno slovesnost ob pokopu dveletnega obdobja. In seveda ne bo vse tako morbidno, namreč to bo črnska poroka, kjer se bo pelo in veselilo in pilo in bingljalo z nogami.

Dveletno obdobje se je začelo, ko sem se odločila, da bom živela pravilno. Izbrala sem si fanta, ki je bil pravilen in se odločila, da nepravilno življenje pustim za seboj. Vse je bilo prav, počutila sem se zrelo in odraslo in pravo in seksi in modro.

Živela sem življenje iz sanj, ne sicer moje, toda tisto ta pravilno. Bivala sem v hiši z vrtom, s pravilnim fantom, se družila s parčki, kuhala, se delala da me zanima obdelovanje vrta in pozabila na svet na drugi strani vrtne ograje. Bila sem srečna in zaljubljena. Zaljubljena v to življenje, vanj in vase. Čez rob ograje nisem gledala, ker sem bila prepričana, da sem svet na oni strani dodobra spoznala in da ga zato ne potrebujem več.

In potem je bilo vsega kar naenkrat konec. Na dan mrvtih je umrl moj svet iz sanj in znašla sem se na oni strani ograje. Toda bila sem pomirjena, namreč sedaj sem vedela, kako se živi pravilno, zato sem se takoj odpravila na lov za novo hišico z vrtom.

In sem iskala in iskala in po nekaj mesecih neuspešnih poskusov, pravilna kot sem bila, popolnoma zašla.

Med iskanjem vrtov sem namreč ugotovila, da vrtov sploh ne maram. Ugotovila sem tudi, da rada zajtrkujem v postelji, da me pospravljanje kuhinje ne zanima in da rada gledam nepravilne fante, ubistvu, da imam na seznamu precej več nepravilnih fantov, kot pravilnih. Potem sem počasi začela ugotavljati, da me ograje ovirajo in da se je v enem letu na oni strani ograje zgodilo marsikaj, kar bi me utegnilo hudičevo zanimati. Za piko na i pa sem ugotovila, da se mi po glavi podi tudi gora čezograjnonevrtičkarskih misli in da sploh nisem pravilna in da je pravilno in ravno in strogo, dolgočasno.

Sedaj se vračam nazaj. Tja, kjer sem postala pravilna. In na pogrebni slovesnosti bom svečano fliknila vse kar je ravno in pravilno in vrtičkarsko in skrbno načrtovano v nimfenburški kanal in upala, da bodo race in labodi v velikem loku plavali okrog tonečega tovora in pustili, da vse skupaj počasi pade na dno in se izgubi tam nekje v blatu tega velečistega kanala.

Na koncu bom spustila še kakšno solzo ali dve in odšla na sedmino, kjer se bo pilo, plesalo, pelo in na veliko bingljajo z nogami.

Blogerska kavarna

Blogiranje je internetno druženje ob kavi. Lahko tudi ob vinu, vodi, soku. Eirik Solheim pravi, da smo ljudje socialna bitja. To vem. Pravi tudi, da smo se ljudje včasih družili off-line, danes se družimo tudi on-line, potem smo se družili na forumih in na koncu preko blogov. Forumaši so z blogiranjem dobili identiteto. Nihče ne pravi,da je pred nastankom blogov niso imeli, toda danes se fočkajo po forumih s svojimi nicki, za katerimi stoji njihova zgodba, njihov statement, njihove blablajščine, njihove domače živali in vse s čimer se tako ali drugače identificirajo.

In potem je povedal še veliko stvari, jaz pa sem že odjadrala v mojo, na sveže izmišljeno, blogersko kavarno. V tej kavarni, blogerji sedijo za mizami in se družijo z blogerji iz svojih blogroll, svojih naj, svojih prijateljev, svojih omembe vrednih, skratka s tistimi, ki so pokupčkani na desni strani bloga, čisto v kotu. Nekatere mize so dolge in prezasedene, spet druge manjše, za njimi sedita dva, trije, morda štirje. Za nekaterimi mizami sedijo zvezde, za drugimi sive miške. Pri nekaterih mizah se derejo in pri drugih šepetajo. Potem so tukaj tudi ljudje, ki krožijo med mizami in jih moramo zato vsi gledati in poslušati. In ti, ki krožijo in govorijo na glas, vedo povedati tudi veliko o tem, katere pijače naj blogerji v kavarni pijejo in o čem in na kakšen način, naj se ob pitju pogovarjajo. Pravijo, da naj se zgledujemo po zvezdah, ki so seveda tudi njihovi frendi in njihovi naj, ki da nikoli ne bi bile zvezde, če ne bi pile takšnih in takšnih pijač in se pogovarjale o tem in tem.

Seveda sem razmišljala tudi o moji mizi. V blogerski kavarni je med manjšimi in k njej ne more prisesti vsak, kakor tudi jaz ne prisedam rada k vsaki, še posebej ne k velikim mizam. Za mojo mizo sedijo u glavnem ninje (Igor spet te citiram!), katerih glavna značilnost je, da niso preveč komplicirane in da se ne jemljejo resno. Naša življenja in naše zgodbe se nam zdijo super zanimive, zato se v glavnem pogovarjamo o njih in ob tem pijemo kave po naše. Tu in tam, pa ne prepogosto, si želimo zmikastiti tiste, ki govorijo prenaglas in hodijo med mizami in vedno vedo, kako se stvarem streže, ker nas motijo med pogovori. K mizam, za katerimi sedijo zvezde ne pogledujemo, kamoli da bi se z njimi slikali, jih poslušali in pili kavo po njihovo. Radi pa se spogledujemo z mizami, za katerimi sedijo druge ninje.

Torej za konec, dobrodošli pri majhni mizi v kotu blogerske kavarne!

Moja jutra

Danes ni bilo dvojke, zato je bilo jutro mirno in dolgo.
Počasi sem pila kavo, popekla kruhek in ves čas ob tem godrnjala od ugodja. Razmišljala sem o jutrih doma in jutrih v Nemčiji, Parizu, Krasu, Mariboru in jutrih chez moi.

Jutra doma so vedno potekala v skladu z nepisanim pravilom, da se po deveti uri ne spi več. Vseeno pa so bila jutra vedno dolga, ker smo se razvajali z dolgimi zajtrki. Babica Pavla je naredila surova jajčka umešana s sladkorjem, mljask, pa popečene kruhke, pa marmelado, pa kavo. Ja, pri nas smo pili kavo. Nobenih kakavov in čajev in belih kav in podobnih izmišljotin.

Miha in jaz sva vedno zajtrkovala pred televizijo, ker je bila pri babici kabelska in sva lahko gledala Ghostbusterse in Inspector Gadgeta. Ko sem bila nato malo starejša sem namesto risank izsilila gledanje MTVja, Miha pa je jokal, da sem mu pokvarila jutro in da sem zlobna, ker sem mu vzela dalinca.Vse skupaj je nato končal dedi z izklopom TVja, tepežem in housarestom.

Med pestovanjem šalice sem se spomnila tudi na jutra v Nemčiji in Franciji. V Nemčiji hitra in počasna,ponavadi so se začela v podzemski in končala na viziti, kjer smo se počasi zbujali ob kavi in kruhkih.V Franciji so bila jutra počasna in nadišavljena. Na podzemski je v bila v zraku ponavadi tako pestra mešanica dišav, da če je bila dovolj velika gneča, sem zapustila vagon odišavljena čisto drugače, kot sem vstopila vanj. Sicer pa si ob slastni kavi in rogljičkih, Pariz mane svoje krmežljave oči in preteguje od noči mehke ude skoraj do kosila.

In moja jutra?
Še vedno so nastavljena na deveto, ne glede na to, kdaj pridem domov. Še vedno so dolga in še vedno je na meniju kava in še vedno pojem zajtrk v postelji ali na fotelju in še vedno rada pogledam televizijo. Tokrat so to reruni Gilmore girls ali kakšni temu podobni reruni, poleg vedno preberem tudi časopise in prelistam revije.

In ker sem tako razvajena okrog svojih juter, vsakič, ko spustim novega človeka v svoje življenje, potrebujem največ časa ravno za navajanje na njegova jutra. Ob meni so bili tako takšni, ki so dolgo spali in mi je bilo od devetih naprej dolgčas in potem spet takšni, ki so bili zjutraj tako budni, da bi lahko spisali diskusijo dizertacije in takšni, ki so bili zjutraj tečni in takšni, ki niso zajtrkovali, ali so zajtrkovali samo za mizo.

Do sedaj je bil samo eden, ki je živel moja jutra in jih najverjetneje še vedno živi daleč, daleč za devetimi gorami. Ja, tudi nanj sem se spomnila danes zjutraj.

O birokraciji, računih in obrtnikih

Na veliko od spodaj zastavljenih vprašanj so odgovori na dlani, toda vseeno so nesmiselni in nepraktični in ker bojda bloggerji spreminjamo svet, ker smo neka sicer velika skupina ljudi, pa vseeno marginalna, upam, da bo ta post letel na prava ušesa in kolesje civilizacije, se bo počasi začelo vrteti v pravo smer. So listen up!

Birokraciji in birokratom:

1. Zakaj so vse upravne enote odprte ob ljudem najbolj neprijaznih urah in tako puščajo vtis, da služije zgolj same sebi, odnosno da ljudje služijo njim? Od 8h - 13h bože mili.

Predlog: Upravne enote, naj obratovalne ure prestavijo na popoldanski čas in vikend. Če zaposlenim to ni povšeči, naj si pač najdejo druge službe. Basta. Da ne bom preveč kruta (ker se je bojda treba vedno pogajat), naj delajo dva dni dopoldan, tri dni popoldan in čez vikend. Bolje?

2. Zakaj je vedno znova potrebno prinesti s seboj enake papirje, kot že 2374565396x poprej (potrdilo o državljanstvu, zaposlitvah itd.)?

Predlog: Predlagam, da se za vsakega državljana izdela fajl, odnosno mega fajl, v katerega bi se sproti vnašali podatki o njegovem/njenem statusu (recimo o zaposlitvah, o tem da smo čez noč postali državljani Burkine Faso itd.) in bi birokrati tako samo pritisnili na print in voila. Mislim,da takšni fajli že obstajajo, ker potem v groznih akcijskih filmih ljudem zbrišejo identitete na način, da zbrišejo te fajle in ne me zdaj prepričevat, da je film The Net ena velika izmišljotina.

Plačevanje računov:

1. Zakaj za hudiča je potrebno vedno znova, razen pri Elektro Ljubljana, vpisovati novo referenčno številko v položnico?

Predlog: Vedno ista referenečna številka I guess.

2. Zakaj se odjav in prijav ne da opravljati preko neta? Zakaj je potrebno vedno znova zbirati 129856356 podpisov, da ti en es iz telekoma ob dopoldanski uri, ko si v službi in si moraš zato vzeti dopust, ker bo sigurno zamujal, potegne kabel iz stene?

Predlog: On-line prijave in odjave obviously.

Obrtniki (le-tem bo namenjen tudi poseben post):

1. Zakaj ne vračajo klicev?
2. Zakaj zamujajo?
3. Zakaj ne delajo na rok?
4. Zakaj te pustijo čakati in te 2835652306839076x napnejo?
5. Zakaj skoraj nikoli ne naredijo ničesar tako, kot je treba?

In kot zadnje, kaj si mislite o meni, če vam povem, da bi vedno znova rada pretepla ljudi, ki se rinejo v vrstah, ljudi, ki pri zeleni luči ne speljejo, temveč šele prestavijo v prvo, potem ljudi, ki zavijajo 893577856439756 let, pa tiste, ki ne vedo, da je prehitevalni pas ustvarjen za PREHITEVANJE in ne za panoramsko vožnjo?

I had to go see about a boy

Kino Otok. Izola. Muki in jaz.

Vse je potekalo po načrtu iz sanjarij, kjer sanjam kako vržem vse od sebe, zavežem zgornji del kopalk okrog vratu, nataknem na nos očala, sezujem japanke in prižgem cigaret. V ozadju za spremljavo Jill Scott in Golden.

Prvi cilj, bingljanje z nogami iz pomola. Kateregakoli, po možnosti pa vseeno takega, ki je lesen in vetroven in z luknjami, skozi katere če prisloniš uho na pomol, lahko slišiš pljuskanje valov.

Seveda je pihalo premočno in preveč in potrebno je bilo prebrati program, namreč kljub temu, da sva želeli samo bingljati, sva se vseeno odločili, da pogledava vsaj en film. Ujeti v maso tujk in noro budalastega besedičenja, uspeva dekodirati vsebino obeh filmov in izbrati najstupidnejšo besedno zvezo na svetu - klavstrofobija puščave (z Domnom sva danes ugibala, da se to lahko zgodi, če si recimo ujet med sipine v puščavi).Prvi film je govoril o tem, kako v Etiopiji obdelujejo polja in drug film o 16letnem fantu iz Čada, ki naj bi enkrat tekom filma, ubil morilca svojega očeta. Dve uri o poljedelstvo v Etiopiji VS krvavi film, kjer se bodo najverjetneje streljali. Ker sva taf bejbi sva se odločili za streljanje.

In potem sva se udeležili dveh delavnic (bobnarske delavnice in delavnice za snemanje fimov z mobilnim telefonom) in ugotovili, po eno urnem čakanju v obeh primerih, da za udeležbo potrebuješ najverjetneje tajno kartico s črtno kodo, ki jo prisloniš na skrivno mesto, kjer naj bi se odvijala delavnica, znano samo lastnikom tajnih kartic in črtnih kod in potem izveš kje se delavnica DEJANSKO odvija in ob kateri uri, namreč na obeh lokacijah o delavnicah, kjer sva čakali ni bilo ne duha ne sluha. In celo ko sva programski list pomolili pod nos ljudem, za katere sva smatrali da nekaj o tem vedo povedati, namreč delali so na tako zvani INFO točki, niso vedeli povedati ničesar. Naslednji dan sem ugotovila,da je bilo obvestilo o zamenjavi lokacij odvijanja delavnic, objavljeno na netu in postalo mi je žal,da nisem v Izolo s seboj odnesla lap topa, ki ga imam drugače na vseh izletih obvezno s seboj, saj je super lahek in me pri hoji ne ovira.

Od delavnic utrujeni esi sva zato peljali tolažit na lazanje in njoke z lososom, potem na kavo, potem počivat in spet bingljat z nogami in potem na pivo in na kakšen cigaret tu in tam (jaz) in gledat fante, ene s papigo, druge, ki na kolesu drvijo mimo in se ne spogledujejo.

Potem sva šli pogledat akcijski film. My ass akcijski, pričakovali sva streljanje in maso trupel, videli seveda nisva nič od tega in umrejo samo trije. Čisti nateg. Muki je zato demonstrativno zaspala po prvih 5 minutah projekcija, jaz pa sem film vseeno gledala od začetka do konca in ga ocenila z od 1 do 5 s 3.

Za konec večera pa sva si privoščili še kos zabave. Spet sva bingljali, risali, opravljali, pili pivo, se spogledovali s fanti, ki se ne znajo spogledovati in se delajo da so jota in fantje bolj zanimivi od punce.

In ko sva se najedli ljudi, pijače, cigaret in fanta, sva se čisto počasi odpravili proti avtu in med hojo po lužah nosove nastavljali morju in borovcem in si jih shranjevali za potrebe sanjarij do naslednjega morja.