Iran je precej čaroben

Fotkica iz Irana. Da.To je turistična pisarna, ki uraduje 24 /7 in vam pomaga pri vseh zagatah tipa, ste ženska in ne želite biti pokrita, želite pivo, pa ga ni, vam tuljenje iz nekih visokih stolpov, navsezgodaj zjutraj ne sede, vam je prevroče, preveč čaja, premalo svinjine, ste Američan in vam ni jasno zakaj vas ne marajo in so vsi hoteli za vas bookirani, ste ženska še enkrat in se morate kopati v obleki, vam ne dela sauna....s to turistično poslovalnico vam Iran sporoča: "WE CARE!"

Šala se je potepal in srečeval zanimive ljudi. Enega izmed zanimivih, poznam tudi jaz. In spet sva pila vino, Rose od Ščurka, toplo priporočam, mljask in jedla slanike in gledala fotke, medtem, ko so se police šibile pod tonami epruvet, spektroftometrov, plinskih gorilnikov in tekočim dušikom. Iran me je očaral.Toda vsaj zaenkrat, tja še ne grem. Preprosto zato, ker po 40 stopinjah rada hodim brez deke na telesu in obrazu in na laseh in ker rada plavam v kopalkah in ker rada zvečer popijem kakšen kozarec vina. In predvsem zato, ker imam težave z disciplino. Sem vse preveč kaotična za tako strogo deželico in bi sigurno na osnovi odredbe s strani verske policije, ostala brez nekaterih ključnih prstov na rokah. In to mi ne bi bilo všeč.
Vseeno pa je dežela prekrasna. Vsaj po fotkah in Šalinem pričevanju sodeč.

Trije izmed mojih naj ljudi nameravajo tja za prvomajske. Sprva sem jih moledovala, naj me vzamejo s seboj, toda zgoraj navedeni razlogi, so me od moledovanja kmalu odvrnili. Najbolši del tega potovanja bi bil vsekakor, ko bi morala biti enemu izmed njih tekom potovanja žena. No, ne tista ta prava z vsem kar spada poleg, samo prstan bi nosila in seveda on tudi. Tukaj, pa bi nastala velika dilema. Koga vzeti, koga vzeti? Eden ima doma krave, drugi zajce, tretji pa psa, ki je lahko tepih in fotelj. Vsi trije so seveda tudi super hot. Iran bi terjal odločitev, ker pa ostanem doma, imam sedaj sebično lahko kar vse tri.

Sanjarije ali kaj vas briga

V zadnjih tednih inkubiram tri poste in mi niti eden ni dovolj ok za lansiranje. V vsakem je nekdo preveč izpostavljen in vsi trije so preveč dnevniški in potem bi že spet vsi ugibali in bi se mogla zagovarjat in izmikat in skratka vse skupaj bi bilo preveč naporno.

Ideja o tem postu, se je ponudila kar sama. - Daj napiši nekaj o meni, je rekla.

Precej prijateljev mi očita, da nič ne povem. Bolj natančno, da ne povem, kdo mi je všeč, odnosno, kdo mi je luškan, semi luškan, všečen itd. Vse se nanaša tudi na post o soul mejtu in Alenka, ti si nesramna, ker nič ne poveš.

Ničesar pa ne povem zato, ker sem sanjačica. Največkrat so mi všeč fantje, ki ne vedo da obstajam, fantje, ki so poročeni, fantje, ki živijo nekaj oceanov stran od mene, fantje, ki jih punce ne zanimajo, fantje, ki raje rešujejo svet, kot gredo z mano v park na sprehod, potem tudi taki, ki so prestari in zato toliko bolj modri in taki, ki sem jih videla enkrat na cesti in so me pogledali globoko v oči in se mi nasmehnili, se morda tudi ozrli in pogledali za menoj. Na takšen način se zaljubljam in odljubljam že vse svoje življenje. In ker verjamem v čudeže in seveda v ljubezen. Ja, tisto ta pravo, tisto brekompromisno, ko dobiš hlebec in ne drobtin iz mize. Tisto ja, ko nekoga poljubiš in se vse vrti. Ne maram ne one night standov, ne seven night standov, vedno riskiram vse, sem Lizzie (Pride and prejudice) in ne Charlotte, ki s črnimi podočnjaki dahne: - Lizzie, not everybody can afford love!
Ker verjamem v čudeže, se mi čudeži dogajajo.

Zaradi vsega zgoraj napisanega, ne maram ljudem povedati, kdo mi je všeč. Zato, ker potem, ko ljudem poveš kdo ti je všeč, ljudje podajo svoja mnenja. Vzamejo metre, ki jim jih bog ni dal, vsaj ne tako dolgih, kratkih, predvsem pa takih, s katerim bi te lahko izmerili. Skratka ljude vzamejo metre, misleč, da so njihovi metri univerzalni in da z njimi lahko izmerijo vse, jih raztegnejo in ti povedo, kje so meje izvedljivega in od kje naprej, stvari niso več izvedljive. Povedo ti, o čem se lahko sanjari in o čem ne. Kako se ljubi in kako ne, kako se živi v zvezi in kako ne. Seveda znotraj meja, ki so jih določili s svojimi metri, samo zate, ker ljudje vedno vedo, kaj je dobro zate.

Z mano pa je tako, da rada hodim po robu, sanjam o nemogočem, verjamem v čudeže in ne vzamem nič manj kot vsega. Zato verjamem, da bo zame nekdo preplaval 3 oceane, snel poročni prstan, spremenil svoje življenje, se počesal namesto na levo, na desno, stopil na bremze, se ozrl čez ramo in me poljubil, kar tako iz nule, brez napovedi, ali pa morda na ulici zaustavil svoj korak in rekel. - Ej ti mala, daj pojdi z mano na kavo. In potem bova živela srečno do konca svojih dni.

Pač nisem Charlotte, jebi ga.

Slabi filmi in kobilice

Razpoloženje semi do super fucked. Zdravje semi fucked. Za povedat nič.

Reši me Petra, ki med zobanjem mango torte, pitjem jabolčnega soka in lubčkanjem z Branetom, izusti kar tako, po Petrino.

- Včasih, bi si med gledanjem kakšnega res slabega filma, v kinu človek najraje odtrgal roko in jo vrgel v filmsko platno.

Z Muki zabremzava vilice tik pred usti in umreva od smeha.

- Point je, Petra razlaga naprej. Da me ob kakšnih filmskih bruharijah res prime, da bi si začela trgat ude. Tako kot kobilice, če jih pošpricaš s strupom, ker jih tako manj boli.