Umazanija

Utapljam se v umazaniji. Imam umazane čevlje, na plašču bele in rjave pasje dlake, ki se ne pustijo izkrtačiti, imam umazane kavbojke, ker so vedno znova predolge in zato z njimi brišem ljubljanske pločnike.

Umazan imam tudi avto, povsod ležijo računi in plastične steklenice in kupi peska in odtisi pasjih tac na stolih, vzglavjih, prtljažniku ... Avto tudi zelo smrdi.

V stanovanju hodim po pesku, ker Dvojko zadnje čase vozim na sprehod na bližnje polje, od koder nato s seboj prinese vzorce vsaj 5 različnih vrst zemlje in gnojil. Pesku sledi kuhinja, ki je nikoli ne morem dovolj sčistiti, ker je nato vedno potrebno nekaj skuhati in vedno polijem polovico od skuhanih zadev po štedilniku in pultu in seveda nisem neumna, da bi sproti čistila. Sproti čistijo stanovanje ljudje brez socialnega življenja in domišljije.

Popolnoma nova republika v umazaniji je seveda kopalnica. Psu je treba tačke nekje oprati knede? In moja ljubezen do bele barve me je tresnila po nosu. Tačke in tačke in tačke. Adios bele fuge.

Fotelj. Prvotno bel (ja vem ja), odtisi pasjih tac na beli podlagi me prislijo v nakup rdeče prevleke.

Kaj se na njej poznajo dlake? Ne. <- tako so rekli v trgovini -> V resnici pa se in to zelo lepo.
Bele dlake na rdeči prevleki. In seveda spet tačke in malo polivanja tu in tam, saj čaj in kavo pametni ljudje pijejo leže. In seveda jedba zajtrka, ki se obvezno odvija na fotelju. Pa kakšna juhca tu in tam.

Prah. Kdor sproti briše prah, potrebuje terapijo. Jaz ga že ne. Zato ga je pa povsod v izobliju. Hvala bogu, da nisem astmatik.

Dovolj bodi trpljenja, čiščenje it is.

O ajpodu

Silvij se je zagrebel. Zagrebel do te mere, da je post o mojem partiju, ki bi že po defaultu moral biti na mojem blogu, pisal še isto noč. Torej takoj zatem, ko je bojda skoraj bruhal v taksiju.

V nov dan smo tako zakorakali s svežimi žemljicami, kavo, huronskim mačkom in fantastičnimi fotkami iz partija. Silvij hvala.

Meni pa je zmanjkalo štofa za nov post. Pa ne za dolgo. In če že ne morem pisati o svoji zabavi, lahko vsaj napišem nekaj o darilu, ki sem ga dobila.

Ajpod. Super darilo. Super. Moji naj so me tokrat res spravili v dobro voljo in mi čisto, čisto zares izpolnili največjo materialno željo. No o Manolo čevljih kdaj drugič ...

Da ne bo pomote, darilo sem si zaželela, predvsem v izogib dast kolekterjem in darilom z živalskimi motivi, ker veterinarji imamo zelo radi živali, kar za nekatere izmed mojih naj pomeni, da ljubimo vse kar ima ali je živalske oblike. Šalice s psi, krava podstavek za posodo, pojoča riba za na zid, 973846593746 živalskih kipcev, copate živali, majice živali ...

Da zadeva vseeno ne bi bila tako očitna, so me ves teden pred zabavo, spravljali v obup z izmišljotinami tipa: "Ne, ajpoda nismo kupili, ker ni dovolj ljudi za" ali "Ne, čisto nekaj drugega smo ti kupili ... " Priznam, da mi ideja o tem, da mi kupijo nekaj drugega, niti najmanj ni bila všeč.

In na koncu sem ga dobila. Potem pa ...

1. ajpod ni delal

2. je šel nazaj v trgovino

3. so ga vzeli na servis

4. mi ga vrnili

5. izgubili polnilec

Danes je petek, ajpod se končno ziblje v dobri glasbi, kljub zlobnim namigom, da je najverjetneje crknil zaradi zasičenja s crap muziko. A ker je zadnja izjava prišla iz ust metalca, kot redni bralci mojega bloga najbrž že veste, izjav metalcev ne jemljem resno. Oseb, ki kombinirajo bele superge in pajkice in ne gredo na aerobiko, temveč v noč, vsekakor ne gre jemati resno.

Pa vseeno, moji naj, iskreno hvala za darilo.

Ena noč in spet si v kleti

Tu in tam vsi odpiramo ventile. S tem ne mislim ventilov na mašinah, temveč govorim o ventilih, s katerimi pridno tesnimo vse morebitne gone in nagone, za katere je bolje, da ostanejo tam kjer so. Daleč stran od možganov, morda nekje v peti ali pa v nohtu na nožnem mezincu.

In potem jih včasih brez kakršnihkoli zadržkov, brez podstavljanja lavorjev in tesnenja s cunjami, odpremo. In zgodi se ...

>>>>>fwd

Noč je še mlada, stoječ pred ogledalom looking like a million dolar, še zadnjič utripneš s trepalnicami, nekje v ozadju Aretha in Lauryn Hill in "... girl you hold the power ...". Svet je lep, kruhovci populjeni, polna optimizma sedeš v avto in ob spremljavi Teddybears priplešeš v mesto.

>>>>> fwd

Na mizi je precej praznih kozarcev, tri steklenice vina, nazdravljaš že s četro tekilo, vonj po parfumu izrine vonj po cigaretih, objemaš neznance, prijateljem in bivšim fantom govoriš da jih ljubiš, nekje vmes popolni neznanki poveš, da če bi bila fant, bi jo najverjetneje osvajala in nato plešeš.

>>>>> fwd

Slabo ti je, vse se vrti pod nogami. "Kozarec vode prosim."

>>>>>fwd

Objemaš fanta, ki lepo diši in se mehko poljublja. Ko se obrne stran, mu pobegneš.

>>>>> fwd

Na zadnjem sedežu taksija nepremično zreš skozi okno in razmišljaš o tem, kako patetična si, kako bi morala pri teh letih narediti to in to in to ... Ah, jutri je nov dan.

>>>>>fwd

Zbudiš se sredi dneva, glava leži poleg tebe in nekje v ozadju zvoni telefon. Tla so mokra, niti sanja se ti ne zakaj, oblekice in nakit za milijon dolarjev so razmetani po predsobi. Na blazini leži telefon, na ekranu odseva poslano sporočilo: "Pusti me na miru, ok?"

In potem samo še maček in maček in maček. In popravci in popravci in popravci.

>>>>>fwd

Dva tedna sta mimo, v opomin sami sebi si na steno pisarne prilepiš karto tistega večera.

Tokrat pa res zadnjič.

No more drama

Letošnje božično - novoletne počitnice so bile naporne. Med počitnikovanjem sem izgubila 3 kg, veliko ur spanja in veliko živcev. Na koncu pa dopolnila še 30 let.

In sem modrovala in pisala liste in razmišljala o življenju tako in drugače in o zvezah tako in drugače in o fantu tako in drugače.

Drama, drama, drama.

Na koncu sem pošizila, strgala list za dopust in odšla v službo. Očitno se med članki, mašinami in z glavo v laminariju in inkubatorju počutim bolje kot doma. Naj se misli in dogodki urejajo sami.