Belgijo pa je res presenetil sneg

 Sem bila doma, ko je Slovenijo tako kot vsako leto presenetil sneg. Miguel je vedel povedati, da podobno kot Slovence preseneti sneg, Portugalce vsako leto presenetijo požari in poplave.
Pa sem teden kasnej videla, da smo Slovenci še v najbolj presenčenem stanju, za tukajšne razmere kralji.
Šlo je nekako takole.
Najprej je padlo 2 cm snega in so vsi zamudili v službo in je vse avtomobile zanašalo po cesti, ker nihče nima zimskih gum in seveda tudi ves teden nismo imeli dela, ker so vse stranke odpovedale preglede, ker se v snegu ne gre na cesto, ker se lahko ubiješ.
In potem je padalo in padalo in padalo in napadlo je celih 10 cm snega. Mrzlo pa je bilo kot hudič. Priznati moram, da sem njihovo zimo podcenila in se nisem kaj prida oblačila pa me je potuhnjeno dobila popolnoma nepripravljeno. In me premrazila za pribl. 3 dni do kosti.
No pa da se vrnem na 10 cm snega. Zjutraj, ko sem se lepo zadekala in stopila ven pripravljena na odhod v službo je bila prva stavr, ki sem jo opazila, odnosno zaslišala ali nezaslišala, tišina. Nikjer žive duše. Mesto duhov. Glavna prometna ulica, ki je na koncu moje ulice je bila prazna. Čisto, čisto prazna. Neskidana kakopak. Potem pa so se dogajale sledeče stvari:
1. Sosed kolesar se ni odpovedal vožnji s kolesom in si je preprosto nadel smučarska očala in odkolesarila v službo.

 2. Avtomobile s kupom snega (10 cm je v Belgiji kup) sčistijo ravno toliko, da vidijo ven in se z gomado snega na strehi nato mirno odpeljejo dalje. Ne, kazni za to tukaj ni.
3. Kidajo z metlami. To pomeni, da vztrajno pometajo tako dolgo po snegu na ulici, da je na koncu le-ta čisto gladek. Vmes seveda sočno govorijo.Roko na srce, v enem tednu nisem videla ene lopate.
4. V avto se v snegu ne gre in če se gre potem se speljuje hitro in bremza hitro in se tera 100 na uro in se vpije na pešce, ki prečako cesto, ker so le-ti krivi zato, da morajo oni spet sunkovito bremzati in jih nato zanaša.
5. Na poročilih so povedali: 1. da je zmanjkalo zimskih gum in 2. da je zmanjkalo soli in da to je to, and deal with it.
6. V avto tudi jaz nisem več šla, ker je promet kolabiral do te mere, da si potreboval za vožnjo iz enega konca mesta na drugega lahko tudi 3 ure.
7. Nihče nima zimskih čevljev, dekleta skačejo naokrog v balerinkah. Posameznice tudi brez nogavic.

Ne, ti tedni niso bili prijetni. Snega že tako ne maram po mestih, a ko stvari kolabirajo do te mere, lahko rečem samo, da sneg v Belgiji naravnost sovražim.
Nato je mati narava je pogledala dol, rekla - o bemuboga to pa ni kul, in nam poslala dež, ki je včeraj namesto Belgije očistil avtomobile in skidal ceste.

Stopljena kazen

In sem dobila prvo kazen za napačno parkiranje. Alejandro iz Venezuele je povedal, da jih tujcem sploh ne flikajo na okna, ker vedo, da jih nihče ne plača.
Jaz sem tujec pa so mi račun vseeno lično zataknili za brisalec.
A se zgodba tukaj še ne konča. Nalepili so ga zjutraj in na začetku najbolj deževnega vikenda na svetu. In ko sem v nedeljo popoldan prišla do avta, je bil račun na oknu stopljen v franže. In seveda je bilo zamegljeno vse razen cene. In tako kot pri meni, tudi na treh avtomobilih parkiranih za mano.
Da.Računov ne pakirajo v polivnil vrečke, temveč ga samo zataknejo za brisalce (najbž moraš vrečko posebej plačat).
V rokah ob koncu vikenda mi je tako ostal papirček v velikosti papirčka čungalunge na katerem piše 25 EUR.
Sedaj pa mi povejte, kako za hudiča naj vem:
1. Kam naj denar nakažem?
2. Kam naj se pritožim?
3. Do kdaj naj denar nakažem?
4. In seveda, kako naj jim povem,da je od kazni ostalo le 2x2cm papirja?

Odločila sem se zelo hitro in papirček vrgla v pepelnik koša za smeti.
Hvala lepa in nasvidenje.

Tukaj sem ali welkom in Belgie

Kmalu bo okoli mesec in pol od kar sem zapustila Slovenijo in se spet vpisala v šolo. Pri vpisu na ure nizozemščine so me vprašali koliko let šolanja imam za seboj. In sem ugotovila, da že od šestega leta hodim v šolo in da sem hodila v tazaresno službo vsega skupaj samo 4 leta. Torej 22 let že hodim v šolo. Pa ni bilo dovolj in sem rekla, da grem še za 3 leta nazaj. Na specializacijo.
In je šlo nekako takole.
Najprej sva se peljala 12 ur z avtom (šla sva oba, najboljnaj in jaz, ker sama ne bi zdržala). Bila skoraj na pol mrtva, ko sva prispela na cilj. In potem v ne nujno tem vrstnem redu. Vpis, bančni račun, to okence, tisto okence, ta obrazec, tisti obrazec, ta ulica, tista ulica, tukaj se zgubiti, tam ponoreti ...In se je končalo tako, da imam penthouse stanovanje - ja brez šale - imam bemuboga 100 kvadratov teraso z razgledom na Ghent. Ko lulam, če malo odprem vrata, gledam katedrale.Seveda upam, da medtem kdo ne gleda takole tudi mene. Imam kamin in velike prostore. Sexi brez meja. Avto parkiram nelegalno, ker se ne morem registrirati v tej deželi, ker mi vedno zmanjka en papir in potem me vedno prestavijo za en mesec naprej, da lahko ugotovijo, da sem spet pozabila en papir prinesti.
Takole med nami in vsem svetom. Če ste do sedaj mislili, da je naša birokracija neučinkovita in da je nemška neusmiljena in italijanska in francoska nesposobna in angleška zategnjena, dodajam vsemu skupaj novo dimenzijo. Belgijska demokracija - velik odpor do tujcev - ki ga seveda ne skrivajo, ignoranca, neprijaznost in predvsem nesposobnost. Zelo malo vedo in pogosto dajejo napačne informacije, ki jih na naslednjem okencu nato zavržejo, tako da se kot tujec prve mesece v Belgiji vrtiš v začaranem krogu in upaš, da ti bo v neki točki uspelo postati legalen.
Z ostalimi beglijskimi zadevami pa po vrstnem redu:
1. Pivo je odlično in izbira velikanska - pa saj to ste vedli, da je to dežela z največ vrstami piva na svetu
2. Čokolada je nekje tam tam z orgazmično - seveda pomembno kje jo kupiš.

3. Vaflji - najboljši kar na cesti, da se ti čokolada in smetana cedita po rokah.

4. Ste vedeli, da so Belgijci izumili pumfrit?
5. Sem v flamskem delu (Ghent), kjer govorijo flamsko aka nizozemsko in seveda je obvezno znanje nizozemščine - strašen jezik - odhrkavanje, ki ga največkrat slišite med govorjenjem pride od tega, da morate črko G izgovoriti tako, kot da se želite odhrkniti, torej počistiti enotedensko sluz iz grla.
6. Imajo naravnost katastrofalen sistem odvažanja smeti - v trgovini morate kupiti posebne vrečke za bio smeti na katerih je napisano ime mesta v katerem živiš in morajo biti seveda tudi prave barve, enako velja za papir; vreče so drage kot pes in s tem, ko jih kupiš plačaš posredno tudi komunalo. Se pravi, če si doma v Mariboru, moraš uporabiti vrečke na katerih piše Maribor, če uporabiš vrečke na katerih piše Duplek, tvojih smeti ne odpeljejo. Poleg tega tukaj ni kontejnerjev kot ji poznamo doma, temveč se vreče zloži pred vrata bloka na dan, ko jih odpeljejo. Hvala bogu za 100 kvadratov terase še enkrat.

7. In še to - imamo bistveno več praznikov kot doma.

8. Pa še to - od tukaj je seveda tudi t.i. belgijski vitlof, to je un ta fin radič, ki ga lahko u roru popečete in je super mljask in je v Sloveniji drag kot sto mater. Tukaj pa je poceni.
To bo za enkratno javljanje iz Belgije vse. 
Za konec. Prenova podobe bloga je še v delu tako tako da gnusna kombinacija barv še ni permanentna.
Groetjes.

Nick Hornby za vedno

Nick Hornby mi je bil od vedno strašno kul. Prebrala sem vse njegove knjige in pogledala vse filme, narejene po predlogah njegovih knjig. Double pleasure torej.
V zgornji kombinaciji  mi je nov. Pa vseeno spet fin do kosti.

Čeveljci za špancirat

Chloe balerinke za špancirat po mestu.

Hunter škorenjci za špancirat po dežju in gozdu.

Onitsuka Tiger supergice za špancirat kar tako.

             

Levičarska netoleranca

O tem se je že drugod veliko pisalo, tako da najverjetneje ne sporočam nič novega a vseeno vidim, da bo držalo.
In sicer, kot bolj ali manj redni obiskovalce Twitterja, opažam kako simpatizerji levice vedno znova ponorijo, ko jim je očitana netoleranca. Ampak si ne morem kaj, da se ne bi s tem strinjala. Povprečni simpatizer levice, ki ima možnost objavljati vsem na očeh, je res netoleranten. Pa se ob levičarje in toleranco nikoli ne bi toliko obregnila, ako ne bi vedno znova uporabljali besed razumnost, različnost, nediskriminacija.
In pošizijo. Ker oni so pa ja tolerantni, ker bi dali vsem gejem otroke, romom pol barja, izbrisanim državljanstva, ker bi posrkbeli za vse marginalce. In tako je prav in se strinjam. Za marginalne skupine je potrebno skrbeti. Problem pa je, ker se povprečnemu levičarju vedno znova v grlu zataknejo kristjani pa cerkev pa povprečni Slovenec pa volilec desnih in sosed, ki ob nedeljah kuha govejo župo ob domačih vižah. Slehernež bi lahko rekli. Pa vidim recimo, da se smejijo in norca delajo iz ljudi, ki berejo Demokracijo - na Twitterju je bila celo sprožena ideja, da se slika vsakega mladega človeka, ki na javnem mestu bere Demokracijo. Da ne omenim, da je delni povod prišel od novinarke Mladine, ki pa je ja najbolj toleranten medij v tej državi.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj ni samo v obliki imeti rad črnce, arabce, rome in geje, temveč imeti rad svojega soseda. Človeka, ki je veren pa ni musliman, temveč čisto navaden katolik. Toleranca naj se oblikuje do ljudi, ki čisto zares mislijo drugače kot ti in se s tabo čisto zares ne strinjajo.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj in predvsem formirati neko spoštljivost do ljudi okoli sebe pomeni preprosto, da ni različnost samo tista, ki ti je povšeči in ki je kul, temveč je različnost pogosto tudi tista, ki ti ni povšeči in ki ni kul.
In ko si zmožen oblikovati toleranco do te različnosti, brez obsojanja, posmehovanja, žaljenja in izključevanja, takrat se okliči za tolerantneža.

Shit happens

Pred skoraj enim letom sem se zapletla v neumno zgodbo. V zgodbo "shit happens". In ravno ko sem mislila, da je z zadevo že konec, je le-ta prišla za mano. Nekako tako kot neplačan račun, ki ga porivaš na dno predala - beri TV naročnina pa ti na koncu z obrestmi vred pomaha iz nabiralnika.

Shit happens gre tako:
Z nogo sem se zapletla v kable in s seboj iz mize odnesla zunanji disk prijateljice najboljnaj. O tem se je pisalo že v tem postu.
Bilo je naravnost strašno, še posebej, ker sva bila z najboljnaj ravno na začetku najine zveze in bi tako dogodek tega formata, kaj hitro znal pognati zadevo u maloro.
Skratka ni bilo fino. In sem seveda v opravičilo ponudila Andrejca in Jureta R, da bi ji morda skušala zadevo pozdraviti a se je odločila, da najprej poskusi pri svojih računalniških prijateljih, ker kaj veš kaj tale destruktorka ponuja naokrog.

In seveda po skoraj enem letu, ko sem mislila, da je že vsega skupaj konec in da se je zadeva porihtala in ko sem seveda Andrejcu in Juretu R rekla že hvala za sodelovanje, ampak dekle se je odločilo pomoč poiskati drugod, glej ga vraga: - Ej a bi ti vseeno vprašala te svoje prijatelje, če zadeve pogledajo.
In seveda mi je šlo to na živce. Tako čisto zares na živce. Zdelo se mi je: a. bemuboga kaj se moram zezati z neko zadevo, ki sem jo naredila po nesreči (ma res čisto bemuboga po nesreči) še po skoraj enem letu in b. kaj še po skoraj enem letu še vedno jokaš za tem jebenim diskom.
In potem je šlo še tako, da naj bi zadevo, v kolikor se ne bo dala popraviti, morala tudi kupiti na novo.
To pa se mi sploh ni zdelo več uredu. Pa tudi tak način delovanja mi je nekako tuj.

Razmišljam, da ne moreš nekoga tako mučiti, če veš, da je nekaj storil po nesreči. Po trapasti nesreči. Ne zato, ker ne bi pazil, ne zato, ker bi bil površen pa prehiter pa nemaren, ampak čisto zares po nesreči. Seveda so dogodki, ko lahko rečemo: - You knew better. Recimo brcanje žoge v trgovini s porcelanom. Ampak moj shit happens ne spada v kategorijo - you knew better.

Po nesreči so zame dogodki, ko smo sicer žalostni nad izgubo, ampak hkrati tudi razumemo, da nekdo nečesa ni storil nalašč in da pač shit happens. In da tako kot se je to zgodilo drugemu se lahko morda tudi nam. In kaj bi mi pričakovali od nekoga v takšni situaciji?

To mi luv, da sem ti vrgla po tleh disk, ker sem se zamotala v kable, je zame shit happens, ampak ker ga še po enem letu nisi prebolela ti bom z veseljem pomagala.

Polvikanje in dvojina

Od kar spet redno delam v ambulanti in poslušam zgodbo, za zgodbo, za zgodbo me skoraj ob pamet spravlja dvoje: polvikanje in ne-raba dvojine.

- Kaj ste rekla? A boste poklicala? A boste recept napisala?

Od kje je to? Kdo je začel s tem?

Sem nekje zasledila, da polvikanje izhaja iz primorskega narečja. Razlaga (to sem nekje ukradla) je taka:
Polvikanje je posebnost primorskega narečja in bi ga lahko opisali kot mešanico spoštljivega "vi-kanja" in pogovornega "ti-kanja". Primorci ga uporabljajo namesto vikanja, pa tudi, ko se pogovarjajo z nekom, ki se ga spodobi vikati, a se počutijo dovolj domače, da bi ga lahko tikali.

... a ljudje vseeno redno uporabljajo polvikanje. V trgovini, banki, pri zdravniku ... Slovenci smo očitno z vsemi na yo.

In potem dvojina. Včasih bi kakšno stranko najraje prekinila in popravila.
- Gospa, vem da kuža bruha kri, ampak ali bi lahko malo lepše operirali z dvojino.

Kaj je raba dvojine že čisto izumrla? Kaj se res ne znamo toliko potruditi na dnevni bazi, da bi jo dosledno rabili?

Z dvojino bi moralo biti tako kot z britjem pajsk ali nog ... recimo, da na zadeve tu in tam pozabiš. In se obrastejo. In zadevo spet malo prestaviš a vseeno ne za dolgo, ker veš, da tak v svet pač ne moreš, ker si hudičevo nečeden in te ni fino gledati. Enako velja pri jeziku.
Če se predolgo zanemarjaš te ni fino več poslušati.

Fantastiš

Konec je. To je to. Ampak bilo je odlično.

Po ta novem bom snela iz stene posterje od bratov Bros in sobo polepila s posterji od tega tipa.

Od zdaj naprej pa za Argentino in za vse kar igra proti ZDA, ker tele je pa treba čimprej domov poslat. Mi grejo blazno na živce. Bljak.

Vesela bađa

Po zelo kratkem premisleku sem se odločila, da bom letos poleti bađika.

Gre pa zato, da ne vidim več nikakršnega smisla:
1. se odpovedovati dobri hrani
2. se odpovedovati slaščicam in belemu kruhu
3.se odpovedovati gaziranim pijačam, beri pivu in kokakoli
4.v športanju
- Na tej točki velja omeniti, da se mi športati nikoli v življenju ni dalo in da sem od vedno, odkrito povedano, šport globoko prezirala. Športala sem zgolj in izključno zato, da ne bi bila bađolet. Nikoli recimo mi ni bilo jasno, what the hell imajo v glavi osebki, ki sredi vročine kolesarijo v hrib, ali bolje rečeno, kaj imajo v glavi osebki, ki sploh kolesarijo v hrib, ali kaj imajo v glavi ljudje, ki gredo v hrib generally. Zakaj bi kdo to počel prostovoljno? Pri športu telo vedno trpi, vedno me nekaj boli, vedno sem ob sapo in pred nekaj meseci sem si enostavno zastavila vprašanje - zakaj? Zakaj početi nekaj ob čemer se ne počutim dobro? In ker nisem našla primernega odgovora, sem to enostavno prenehala početi. In seveda mi po nekaj mesecih čisto nič ne manjka in čisto nič ga ne pogrešam. Športa namreč.
5.v prekomernem nalivanju z vodo
6.v ne jedenju po 18h
- Jedenje po šesti je ravno najbolj slastno.

In ker razumsko več ne najdem smisla v zgoraj navedenih točkah, to je drugega smisla kot - biti suha - sem sklenila, da to pač več ne bom.
Kar pa se tiče zdravja in šestih točk pa je moj pomislek sledeči - kaj je point v življenju in kaj je bolj zdravo, biti suh in tečen ali debel in vesel?

Jaz bom kar vesela bajsika.

In še to.Že nekaj mesecev gladko ignoriram zgornje točke, a se kazalec na tehtnici od takrat ni premaknil še niti za milimeter, prav tako mi niti ene hlače še niso premajhne.
Kje je torej point, še enkrat?

Jaz sem proti

Mah, težko je biti apolitičen. Jebi ga.

Na referendumu v nedeljo bom glasovala proti.

Pa pustimo ob strani vse pravne zadeve, kjer mi je par stvari jasnih in par ne, skratka roke ne dam v ogenj, da bi zadevo znala razložiti pravilno.

Sem pa že od samega začetka vedela, da bom glasovala proti.

Čisti common sense.

Zadevo si jaz razlagam nekako takole.

V nedeljo gremo na volišča, zato da bodisi zavrnemo, ali potrdimo neko pogodbo, ki sta jo podpisali dve strani. Se pravi, da odločamo ali se nam ta pogodba zdi dobra, ali ne.

Kaj ni logično, ampak zares logično, da če je neka pogodba dobro spisana, potem praviloma ne bi smela puščati dvomov? Če je neka zadeva napisana črno na belem, potem je to tako in basta, in si je ne more vsak različno razlagati. In kar vidimo v celotni zgodbi s tem sporazumom, je ravno to, DA SI GA VSAK DRUGAČE RAZLAGA, kar preprosto pomeni, da zadeva ni dobro napisana, ker pušča preveč odprtih opcij za različne interpretacije. Zadeva ni jasna in ni eksaktna.

In ker gre tukaj konec koncu za mojo deželo v kateri trenutno živim, POTEM LOGIČNO DA NE BOM POTRDILA nekega sporazuma, dokler ne bo spisan tako kot se spodobi. Natančno.

Če mi že čisto nič ni jasno, potem mi je jasno vsaj to, da je to zadevo potrebno napisati vsaj tako, da jo bodo vsi pribižno enako brali.

In ne, čisto nikamor se nam ne mudi.

Tvit, tvit, tvitam

Veliko lažje je tvitati kot blogirati . Misel na dan. To je vse. Morda dve, največ tri.

Post, nasprotno pa zahteva celega človeka, pa fotke iskat, pa vejice pedencat (to mi ne gre) in še in še.

Vem ja. Zamujam. Obstaja že sto let, morda že tone v pozabo in sploh ni več hot. Zamudila sem na primer tudi Twiter festival.

Ah briga me, zadeva je naravnost odlična in mi učinkovito pomaga brisati prah iz Lenčule.

Čudovitih je tudi nekaj na novo odkritih tvit prijateljev, ki vsak dan lansirajo v svet nov recept, ali pa dobro idejo, ali pa odštekano novico, ali pa nov modni nasvet.

Meni je tole odlično.

Nine to five levičar

Pogledam kako se obnašaš na delovnem mestu in ti povem kaj voliš. Si levi ali desni (slovenski levi in desni, da ne bo pomote).

To igrico se igram že od trenutka, ko sem diplomirala in začela službovati po slovenskih službah. V tujini tega pojava ni, zato se tam tega nisem mogla igrati.

In ker ne vem ali je to zgolj naključje (več naključij) ali pravilo, sem sklenila, da svoja opažanja vržem na blog, v mlin svojim štirim bralcem.

Gre pa nekako takole.

Karakteristike levičarja (ali levičarke; v postu bom uporabljala moški spol, ker se mi ne da vedno dodajati črke -a na koncu vsake tretje besede) na delovnem mestu so po mojem, sedaj že 8 letnem opazovanju, sledeče:

1. vedno se pritožuje, kako se mu godi krivica (kako premalo služi, kako mu država vse pobere, kako bo imel predolgo delovno dobo, kako bo imel prenizko pokojnino ...)

2. ves čas pazi in brani svoje pravice

3. vedno oddela ravno toliko kot mora, presežkov ne pozna (po njegovem je presežke treba obračunati, ker so drugače najbrž že kršene njegove pravice); večinoma oddela ravno toliko, da mu ničesar ni moč očitati

4. po naravi je zelo ambiciozen, a ne zna tekmovati (ponavadi je prepričan, da mu stvari po nekem vloženem trudu (stopnjo vloženega truda na delovnem mestu ovrednoti seveda sam), avtomatsko pripadajo)

5. nanašajoč se na točko 4, sotekmovalce zato vedno označi za brezsrčne (pritlehne, nepoštene, lažnive, razvajene - vstavi poljubno) ambiciozneže, medtem ko sebe seveda smatra za neambicioznega človeka; pogosto to rad tudi na glas poudari

6. (ta pojav pa mi je še posebej zanimiv) vedno si izbere nekega posameznika znotraj teama ali posameznika (how the fuck jih najdejo mi nikoli ni bilo jasno), ki ga vsi poznamo in ga malikuje na način: - Veš on pa je zame pravi delavec, ali pa: - Veš ona pa je res inteligentna, ali pa: - Veš to pa je zame človek za kapo dol dat. To ponavadi govori na glas, pred celim teamom, najraje pa pred sotekmovalcem (podnapisi pri takem govoričenju se glasijo nekako takole -> dajmo tem bolje hvaliti nekega, sicer nič slabega hotečega slehernika (še enkrat, how the fuck jih najdejo?), samo da se ne bo pohvalilo nekoga, ki je v teamu pa se utegne zgoditi (najverjetneje) da to ne bom jaz. Ali še huje (in najverjetneje) da bo to moj gnusno ambiciozni sotekmovalec.)

Zgoraj omenjenega posameznika / -co ob kakšni kavi ali med kakšno operacijo v šali nato vprašam:

- Ti pa sigurno voliš leve a ne?

In odgovor je vedno enak:

- Ja. Kako pa veš?

Ne vem kako to vem, ampak vedno znova uganem pravilno.

Moj pep talk

Ko sva bila z bratranom mala, nama je deda za vsak rojstni dan podaril po en zlatnik. Na vseh zlatnikih je bil Tito. Tita pri nas nismo marali, ampak včasih je bilo pač tako, da so na vse kar je nekaj veljalo, prilepili njegovo (butasto) glavo.

In dedi je rekel: - To je za težke čase.

In težki časi so bili. Tu in tam. Pa vseeno sem te svoje kovance vedno puščala v predalu, zavite v blago in vse te težke čase na koncu le nekako prebrodila. Vsakič, ko je bilo težko sem si rekla: - Ah to ni to, sigurno obstajajo še težji časi in ko bodo prišli, bom kovance prodala.

In kaj so ti, t.i. težji časi? Kdaj pride tisti trenutek, ko stopiš do predala in prodaš zlato? Vojna? Lakota? Potres? Kaj je najtežji čas od najtežjega časa? Kdaj je tisti "top of the tops"?

Jaz mislim, da je moj zdaj. Ja res. Zdaj. Šlo je tako, da sem se kot norec zagnala svojim sanjam naproti, se spotaknila in pogrnila na trebuh, da je naredilo "fljosk".

Pa se ne dam. Vse gre narobe. Strah me je do kosti, žalostna sem, ljudje s katerimi delam niso prijazni, šefi so goljufivi in stiskaški, na trenutke se sprašujem ali sploh še obstaja kakšna stvar, ki je ni treba plačati in ali mi bo ta država na koncu obdavčila tudi zrak in prdce. Pa še prdce od Enke in Dvojke.

Od "pep talkov" se mi bo počasi zmešalo in če še enkrat slišim: - Saj bo bolje, bom enega na gobec. A kljub temu, da izgleda vse kompletno razvalinsko, je nek tak, kaj pa vem kako naj mu rečem, v meni še kar živ. Nek tisti, raje umrem, kot da se sedaj vdam. Nek tisti, ko cmerim kot nora in potem pogledam v luft in rečem: - Nečeš ti mene.

Je to upanje? Trma? Pogum? Norost? Vse skupaj? Ne vem, ampak recimo temu preprosto, da se še ne dam. Bom raje več cmerila in ponoči gledala v zrak in seštevala dolgove, ampak svojih sanj za miren spanec zaenkrat še ne menjam.

O tem kaj lepo diši

Z vonji gre nekako takole.

Lepo mi dišijo voščenke, barvice in konji. Potem pa še pomlad in poletne noči po nevihti. Tudi bencin mi lepo diši, ne čisto od blizu, ampak ko ga malo kapne na tla na črpalki. Lepo mi dišita tudi od Enke in Dvojke glavi in lepo dišijo pasji dojenčki. Lepo diši tudi iz vrhniške pekarne v poletnih nočeh. Lepo diši iz italijanskih kavarn in francoskih pekarn ter angleških trgovin s povoskanimi jaknami.Lepo diši od Starbucksa čokoladni krof in italijanski nemastni krompirjev čips. Lepo diši tudi v centralni NLB pri Cankarjevem domu, ter v telovadnici Narodnega doma pri Narodni galeriji. Lepo dišijo šardoneji, sivi pinoji in sauvignoni. Dobri seveda. Lepo dišijo tudi cigare, ampak samo na hitro in na kratko, recimo v roki kakšnega mimoidočega. Lepo diši tudi na Krasu. V vseh letnih časih. Pa na morju na otokih, zjutraj in zvečer pa tudi čez dan. Lepo dišijo tudi sivka in stare knjige iz dedkove knjižnice.

Lepo pa diši tudi moj najboljnaj. V ponedeljek diši po vikendu, v petek po tednu, v soboto po vetru in v nedeljo po kosilu. Zjutraj med tednom pa po milu.

Jp

11.6. 2002 sem v njegovi pisarni opravila zadnji izpit na VF in diplomirala. Takrat je rekel: "Pri meni si sicer znala in z današnjim dnem si tako postala doktor veterine, ampak zaradi svojega obnašanja in tega kakršna si, boš imela najbrž v svoji karieri vedno težave."

Pa takrat še ni povedal vsega. V naslednjih letih sem večkrat sedela v njegovi pisarni. Njemu nasproti. In vedno je imel zadnjo besedo in zadnji nasvet in vedno je poskrbel za finalno dejanje.

Ne, bala pa se ga nisem. Za razliko od ostalih.

Well karma is a bitch mate, ali vsaka rit pride enkrat na sekret.

Kapa rešiteljica

Kapa. V Angliji me zebe, ker sem poslušala mamo in ne najboljnaj in tako vzela s seboj Dražev plašč in ne naveterodpornebunde, kljub temu, da je razmerje obiski Anglije in poznavanje Anglije mama:najboljnaj -> 1:2835862583625934786.

In seveda me zebe milijon, ker piha kot stomater. Zebe pa me v prekleto povsod. Pa sem kupila kapo in me je takoj nehalo za več kot polovico zebst (pred 15 min me je namreč jebemubogaveter spet zledenel). Seveda so to že vsi - vsi ki sem jim povedala, da kako je fino sedaj, ko imam kapo - vedeli, to namreč, da največ topolote uhaja preko glave.

Pa temu ni tako. Sem šla pogledat. Znanstveniki so namreč pokazali, da preko glave ne izgubimo največ toplote, temveč le manj kot tretjino, t.j. 30-35% toplote. Mene zebe za skoraj 70% manj, tako da vidim, da je bil spet PhD nekomu šenkan.

Zaprašenci in mrtvaki

Lenčula dobiva status zaprašenke, kar preprosto pomeni: - Jebemuboga nimam več časa pisat. In če malo posurfam po netu, so opcije blogerja, ki se odloči zavzeti status zaprašenca ali mrtvaka, tele:

a. dostjanstveni umik - Silvij

b.updejtiranje bloga na 12 let

c. enkrat mesečno lepljenje videjov iz you tuba s pripisi: - Tako se počutim ...- Tako razmišljam ...- To se mi dogaja ...- Svet je krut

Seveda zaprašenost bloga lahko sovpada tudi s tem, da se egocentričnemu narcisoidnemu posamezniku brez socialnega življenja/partnerja - klasični profil blogerja - končno nekaj dogaja in potem se lahko zgodi tudi tisto najhujše in sicer berljivi blogi, postanejo neberljivi.

Opcije so tele:

a. ljudje se zreproducirajo in potem pišejo blog o tem kako je dojenček podrl prvi kupček in kakšna je zgledala prva posrana plenica in kako mali po dveh mesecih več ne škili

b.ljudje se poročijo in potem dokumentirajo celoten proces v stilu, danes sva šla pogledat cerkev, potem sva izbrala torto, potem sem ugotovila, da moram izgubiti 385789475 kg, da z eso ne bom razplojznila obleke ...

c.ljudje se preselijo na drug konec sveta in o tem pišejo, kar utegne biti zanimivo - beri blog od Šale, ali pa strašanko dolgočasno.

Od vseh opcij sem izbrala opcijo b. zgoraj, in sicer updejtiranje bloga na 12 let.