O lepih fotkah in našamponiranih mačkah

S fotografom sva se v trenutku strinjala, da je nastala lepa fotka. Fotograf pravi, da je tako zaradi modela, jaz pravim, da je tako zaradi fotografa. Zakaj je bila fotka v trenutku všeč obema, ne vem?

Težko govorim zanj, toda mene je spomnila na popolnoma enako fotko, posneto dolgo, dolgo nazaj. Takratno fotko je naredil moj oče. Bila sem stara dve, lahko tudi tri ali pa celo štiri leta, težko rečem in bilo je na Istu in držala sem se za zid, medtem, ko sem hodila po škarpi nad gredo s paradižniki. Moja glava je bila manjša, pa vseeno polna z od pota zlepljenih kravžljev.

Tisto poletje sem se odločila, da umijem vse mačke, ki so hodile na obisk k teti Dinki in barbi Anteju. Vsako posebej sem najprej krepko namilila in nato še sprala v lavorju. Vse je šlo kot po maslu, dokler ena izmed njih ni z našamponirano glavo pobegnila v grmovje. Kljub nekaj urnem iskanju, o mački ni bilo ne duha, ne sluha.

Po zaključenem iskanju sem bila strahovito žalostna in zaskrbljena, od vsega me je najbolj morilo dejstvo, da bo mački šampon tekel v oči in ker mačke nimajo brisač, da bi si oči obrisale in si seveda oči tudi ne znajo brisati, bo reva trpela. In tega ji nisem privoščila. Teta Dinka me je vzela v naročje in mi zagotovila, da bo muca sigurno prišla nazaj in da se bo šampon posušil in da naj me ne skrbi preveč, ker so vaške muce zelo iznajdljive.

In res je prišla. Čez en teden, z zavidanja vredno milnato irokezo, na kateri je viselo pol otoškega grmičevja. Teta Dinka je muco z enim zamahom ujela in jo kljub upiranju odnesla pod tuš, kjer sva ji nato skupaj izprali šampon iz glave. Nalogo sva opravili naravnost odlično.

Po tem dogodku sem se odločila, da so mačke za letošnje poletje dovolj čiste, mačke pa so se odločile, da se bodo pri hiši tete Dinke, raje hranile ponoči.

Gosja družina v umazani Savi

Včeraj sva z dvojko po enournem sprehodu ob obrežju Save, kjer se zadnje čase hladiva na sprehodih (beri mečem dvojko v vodo), ob vračanju do avta naletela na gosjo družino. Ja res, gosjo. In prosim, ne postavljajte mi neumnih vprašanj tipa: "A si ziher da so bile res gosi, da niso bile mogoče race?" Ja ziher sem, ker sem veterinar in basta. In ne Domen, ne vem, če so bile zdrave.

Gosja družina je bila sestavljena iz očeta gosaka, dveh mam(you lucky bastard), ki sta konec koncu lahko bili tudi mama in tašča, ali pa mama in spletična, ali pa mama in mamina prijateljica, skratka dve punci in 4 mladičev. Oče gosak je bil strašansko zaščitniški in me je ob srečanju najprej nadrl, nato je nadrl še svoji dve ženi in nagnal familijo iz plaže v vodo. Potem se je name drl še iz vode, dvojka je bil tako prestrašen, da se je skril za grmovje, na koncu mi je nastavil še perut, na varianto "talk to the wing girlfriend" in odveslal na sredino reke. Na sredini reke se je potem skregal še z enim od otrok in eno od mam in nato vse nagnal v vrsto in so šli. Seveda nič kaj potihem.

Bili so super družina in za božič, v kolikor ne končajo na kakšni mizi z jabolki in slivami v esah, se imajo najverjetneje super.

Sivo nebo in limonada

Danes sem zelo dobre volje. Sivo nebo, veter in hladen volan v avtu. Pri odprtem oknu se nasmiham vetru, ki razmetava papirje po sobi.
Živjo jesen. Kaj ko bi namesto s prstom, kar pomahala s celo roko, porumenela drevesa, prinesla kakšno deževno popoldne in napolnila ulice z ljudmi, ki se jim mudi.

Včeraj sem ugotovila, da poleg kave, kakava in dobre glasbe, v Bikofeju stisnejo in namešajo tudi naravnost odlično limonado. V pijačo dodajo nekaj metinih listov, veliko ledu in kose limone. Mljask.

Miklavž - Dunaj - Kassel

Ne maram pisarij o tem, kako sem se imela na potovanjih, niti o tem, kako sem se imela na koncertih, niti o tem, kako sem se imel na morju, skratka opisov ne maram. Mislim, da gre to nekaterim precej bolje od rok kot meni. Silviju recimo. Moji zapisi so nekako bolj dnevniškega tipa. Ljudem dovolim kukati v svoje življenje in ker ljudje radi kukajo, pa tega največkrat ne priznajo in mi je odkrito povedano zelo vseeno za njihova sprenevedanja, jim vseeno potiho serviram tedensko dozo kukanja.

Zadnje tedne sem dnevniške pisarije zanemarjala, bila sem namreč naokrog. 3je dogodki so se vtisnili v spomin.

Tanjina fešta ob 20 letnici. Miklavž (ja res je, celo internetno stran imajo). Kulturni dom Miklavž, performance site KUDa Zvonke Antoličič. Istoimenska gledališka skupina, nam je za morebitne nočne obračune, na odru kulturnega doma, pustila tudi kar zajetno količino sabelj in mečev. Tanja je oder in s tem tudi meče zagrnila, ker se je bala, da bi kakšen povabljenec na višku večera med mečevanjem izgubil uč. Žura se ne spomnim (Štajerci ne razumejo besedne zveze"prosim jaz imam dovolj za danes". Strašno.) Spanca, kjer sem zavzela pozicijo croissanta na Tanjinem fotelju, se ne želim spomniti. Spomnim pa se jutra. Uta na Tanjinem vrtu s pogledom na golobjo floto in stara ekipa okoli mize. Bilo je nadsuper. V kozarcih so šumeli aspirini, na mizi se je bohotil odojek brez glave (pojedel jo je namreč irskokolumbijski Jure) in spet je bilo vse kot včasih, kot da vmes nebi preteklo nekaj let in kot da nebi imeli služb in kreditov in strahov. Vse smo gladko zignorirali in se imeli fantastično. Hvala Tanč.

In potem sem jo mahnila na Dunaj, 32. FEBS. Videla kar nekaj izumov, se pustila navdihniti trem nobelovcem in sklenila, da za doktorat posnamem film. Po osmi uri zvečer, pa sem surfala med prijateljicami noči, stopala čez klošarje in se izmikala đankijem. Ne, Dunaj ponoči ni čisto nič cesarski. Aja in še to, videla sem pohod antiglobalistov / hipijev / umazancev /prepiercanih idiotov z dredi, ki so se borili za čisto in ljudem prijazno mati zemljo in iz kamionov metali pločevinke piva, papirčke od hamburgerjev, cigaretne ogorke in s hrupom strašili drevesa in živali v drevoredu, ki so ga uničili. S seboj so imeli tudi trume psov, ki so bili strašno veseli, ker radi poslušajo glasbo na jakosti 1000 decibelov, še posebej pa imajo radi skozi zrak švigajoče pločevinke in ogorke. Imelo me je, da bi preklete hipije namlatila z vrečko in vse pse na enem kamionu, obloženem z blazinami, odpeljala na velik travnik z jezerom, obilo sence in hrane in pesjanom privoščila malo dopusta od napornih demonstracij, kjer so primorani spremljati svoje debiloidne lastnike.

Čisto za konec, pa sem morala postoriti še nekaj zase. Mahnila sem jo v Kassel na Documetno 12 in še malo v Muenster na Skulptur projekte 07. Osmrajeni intelektualci v usnjenih jaknah, so med pihanjem cigaretnega dima skozi nos in srkanjem vina, vedeli povedati, da je Dokumenta letos "čisto sranje" in da je Muenster tisto, kar je vredno ogleda. Naša ekipa se s tem ne strinja. Vsem art loverjem, zategadelj toplo priporočam Documento 12.

The end.

Tepec

Če bi imela kol, bi te tresnila po glavi in to krepko od zadaj, da bi končno dvignil glavo stran od svoje pijače in se ozrl naokrog, ker večjih uhanov, lepšega mejkapa, bolj počesanih las in lepšega krila od že najlepšega krila na svetu, si ne morem več privoščit. Tepec.

Prvo poletje, ki ga ne sovražim

Prvič v življenju se ne bojim več poletja. Ja, vem da večina ljudi to težko dojame. Nekatere, moje sovraženje poletja celo jezi. Toda tako pač je. Nikoli namreč nisem bila fascinirana nad 100 stopinjami, brezdeljem, predolgim poležavanjem na plažah in dejstvom, da preko poletja vse izumre. Imela sem občutek, da drugi upravljajo z mojim časom in to mi ni bilo in mi še vedno ni všeč, občutek namreč, da je poletje odrejeno, kot čas za počitek. Vsa zadeva me spominja na popoldanski spanec v vrtcu. Po kosilu se je spalo, pa če si bil utrujen, ali ne in enako velja za poletje. Poleti se počiva, pa če ste utrujeni, ali ne. Strašno.

Kot mula, sem ob koncu šole in pričetkom poletja vedno jokala. V šoli je bil vedno žur in vedno se je nekaj dogajalo, po šoli sem nato hodila na balet in violino in na tuje jezike in se neizmerno zabavala. Poleti, pa je bilo vsega konec. Vsi so odšli na morje in v gore in k babicam in k sorodnikom in na vikende in vse skupaj je obetalo en velik dolgčas. Seveda so konec koncu, tudi mene vedno kam poslali, ponavadi so mi starši, preventivno in bežeč od vsakodnevnih vprašanj, kaj bomo pa danes delali, z aktivnostmi zapolnili čas od prvega do zadnjega tedna predolgega poletja. Pa vseeno, ga še vedno nisem marala.

Ko sem nekoliko odrasla, me misel na poletje še vedno ni niti najmanj vznemirjala. Ljubljana je ob poletjih izumrla in že dva meseca pred iztekom šole / gimnazije / faksa, sem histerično iskala zaposlitve ali backpack destinacije za pobeg iz prazno vroče puščave.

Poletje in počitnice so velik problem za nas vorkaholike, dogajaholike in hiperaktivce, namreč poležavanje na plaži in ne delanje ničesar, is not my idea of fun. Svalkanje po plaži me zadovolji kvečjemu za en vikend, dva tedna morja, kot si jih večina privošči, pa sta zame dovolj dober razlog za skok na glavo iz pomola v oseki.

In letos? Letos sem si izrisala najlepše poletje do sedaj. Prvič po 4 letih sem doma in ne v tujini, obdana z vsemi naj, kar je nekaj popolnoma novega, v službi sem polno zaposlena, tudi naš klub, s treningi ni prenehal samo zato, ker je zunaj 100 stopinj in Ljubljana je dejansko poskrbela za ljudi, ki so ostali doma. In poskrbela je tako dobro, da je zabave več kot na pretek. Zatorej juhej poletju 2007!