Včasih me je sram, da sem Slovenka. Recimo včeraj, po ogledu nagrajenega dokumentarca "Otroci s Petrička", režiserja Mirana Zupaniča.
Še posebej pa me je sram in strah, da so ljudje, ki so počeli povojne zločine tega tipa še vedno med nami, namreč od njih, do danes, še nihče ni bil postavljen pred sodišče. Nekako si ne morem kaj, da nebi razmišljala v smeri, kar ni kaznovano je dovoljeno. Gre to tako? Pozabimo na pretekle spore, gre to tudi tako?
Se vam morda ne zdi čudno, da je pred kamero stopilo od približno 90 ljudi, ki so bili kot otroci zaprti na Petričku samo 12 ljudi, ki so bili pripravljeni povedati svoje zgodbe o izgubljenem otroštvu. Je morda ljudi še vedno strah? Ali je to mogoče?
To res ni OK.