Hepi berzdaj Lenčula

(pojte)
"Hepi berzdaj tu ju, hepi berzdaj tu ju, hepi berzdaj, hepi berzdaj, hepi berzdaj tu ju!"
(ko zaključite s petjem, zaploskajte in naredite poskakujoč, en krog po prostoru, kjer se nahajate)

Moj blog je danes star eno leto!

Google analytics pravi, da ga je v tem času obiskalo 1202 ljudi, od tega se jih je pridno vračalo brati moje kozlarije 952. Na teden je blog obiskalo od 150 - 200 ljudi, dnevno, pa od 20 - 50. Daleč najvišja obiskanost bloga je bila v avgustu in septembru, ko je bil lansiran tudi najbol komentirani post (Pet esov in njihovi morski pripetljaji), zaradi katerega je Silvij ljubosumno, za nekaj časa prekinil z menoj vse stike.

Avtorica bloga je v tem letu vsaj enkrat spremenila stil pisanja (vsaj tako rada misli), se samo enkrat semi pošteno razkurila in cenzurirala 2 komenta. S svojim blogom, se ni vključevala v blogerske agregata, kakor tudi bloga nikjer ni oglaševala ali se z njim fočkala po popularnih blogih.

Za sooblikovanje bloga, pa so krivi tudi našteti, ki jih ob tej priložnosti naprošam, da si podarijo kos torte in lubčka in rožo: Silvij mi luv, Petra esa esasta, Mukojzel, Tančula, jošketa Kos, Drejči, Jurij, Domc aka anonymus, Andrejc, Sime aka Sosed, Trajkova aka Tatjana in Tjašonka, občasno se je javljal tudi Kolšk aka Digital Sarma, aja in še moja mami.

In še to. Po enem letu ugotavljam, da sem z njim hudičevo zadovoljna.

Papanov božič

Ta post posvečam svojemu dedku. Ne, moj dedek ni mrtev, dedku so se samo umirile misli. Utrujene so postajale že lep čas, letos pa je z njimi odtaval nekam, kjer je najverjetneje zelo veselo, ker je dedi ves čas dobre volje.

Lansko leto ob tem času sem bila nanj najverjetneje zelo jezna, zame je bil razvajen in nesramen egoist in seveda je bilo podobno tudi leto pred tem in leto pred tem in leto pred tem.

Naš božič, kot ga prvič lahko vidim šele danes, se je vsa leta namreč tako ali drugače vrtel okrog dedka. Papana. Vse ženske moje družine bi sedaj odvrnile, da tako pomembnega mesta pa le ni imel, a ker je ta blog moj, me bo tokrat nekoliko težje preglasiti.

Morda do letos nikoli nihče zares ni opazil, kako smo zaradi papana vsako leto spreminjali vsaj 3x lokacijo božične večerje, ker papanu tu ne bo všeč in jedilnik, ker papa tega ne mara. Naj omenim, da smo za moj rojstni dan vedno spekli dve torti, eno zame, drugo pa za papana, ker papa bananine torte s čokolado ne bo jedel.

Seveda smo poleg vsega džumbusa, naše božiče, takoj zatem, ko smo v 20 minutah zmazali večerjo, ki smo jo planirali 1 teden in spremenili jedilnik vsaj 4x in kuhali 3 dni in pri Kafolih kuhanje ni kar tako, ker je potrebno za v kuhinjo opraviti sprejemca, kar pomeni, da sem jaz vedno pristala pri enostavnejših opravilih, beri lupljenje krompirja in pripravljanje mize, ki so jo potem pripravili ponavadi še enkrat, preživljali v veselju in toplini.

Letos dedija ne bo. Letos ne bo lokacije za papana, jedilnika za papana in torte za papana, kakor letos tudi ne bo potrebno poslušati dedijevih zgodb o zgodovini vsega in takšnih in drugačnih nazorov o svetu in politiki (v političnih nazorih sva se sicer strinjala) ob katerih sem ponavadi izgubljala živce.

Vidim kako bi za mizo, kot vsako leto na koncu večerje, dvignil kozarec in rekel: "Najprej pohvala kuharicam in vesel božič vsem skupaj!"

To je moj prvi božič, ko ne bo nič več po papanovo in prvič namesto jeze, dedija zelo pogrešam, namreč papanov božič je edini božič, ki sem ga do danes poznala.

Adijo

Poslavljata se Naša mala klinika in Milijonar. Adijo in prosim s seboj odpeljita še: Kmetijo, Big brother, Vzemi ali pusti, Bar in Svet.

Vsi skupaj se usedite na raketo, vanjo nalijte najmočnejši gasolino na svetu, lahko si v rep rakete vgradite tudi jedrski reaktor, zadevo prižgite in odletite na njej nekam daleč v vesolje.

Menim, da bomo čisto dobro shajali s kvalitetnimi filmi, ki jih bodo lahko kupili, ker vas ne bo potrebno več plačevati in poučnimi dokumentarci, ki jih bodo morda lahko posneli ali kupili, ker vas ne bo več potrebno plačevati, da ne govorim o kakšni dobri informativni oddaji, kjer bomo lahko vsaj za trenutek okusili kanček raziskovalnega in neodvisnega novinarstva, seveda spet zato, ker vas ne bo potrebno več plačevati.

Torej adios in prosim lepo, ne vračajte se spomladi na naše ekrane v prenovljeni obliki ali sveži preobleki ali s svežimi obrazi.

Minusi kadilskega zakona

Opažam, da o velikem minusu kadilskega zakona, ne govori nihče. Brezvezniki govorijo o prehladih in kajenju doma in bla, bla, bla...

Vsi, pa pozabljajo na švic.

Da, švic.V smoke free prostorih, se ga voha v 3679856 niansah. In ker je življenje ob večerih na poskok, ga je v zraku še toliko več. Včasih se je pomešal s cigaretnim dimom in z njim visel pod stropom, danes, pa se nesramno vije med ljudmi in zastaja v nosnicah.

Strašno in hkrati nevarno. Mislim, da bi morali v klubih poleg obveznih pregledov torbic in žepov in jaken obiskovalcev, stikajoč za bombami, nožiči in britvicami, s plavo lučko (tako, kot jo imajo forenziki v NYCS in z njo svetijo po posteljah osumljencev), preveriti tudi švic stanje obiskovalcev in tistim, ki ne ustrezajo, prepovedati vstop.

Ker za uzakonitev zgornjega, trenutno zbiram podpise in ker vem, da se zadeva utegne nekoliko zavleči (težave pri zbiranju podpisov, grozilna pisma od metalcev in različnih klubov sovražnikov tuša, mila in deodorantov itd.) sem sklenila, da z vami delim 5 prijaznih nasvetov, kako se pripravimo na večerni izhod in katere stavke si med tem vztrajno ponavljamo v brk, lahko pa tudi na glas.

1.Tuš in milo sta naša prijatelja.
2.Ne, deodoranti niso strupeni in naša koža jih ima rada.
3.Plastična oblačila so out že od leta 1980 in ne samo, da so lahko vnetljiva in se rada preznojijo, med plesom in gibanjem, proizvajajo tudi veliko statične elektrike, ki lahko poškoduje bližnje.
4.Obleke iz koša za pranje, naj ostanejo v košu za pranje in jih nadenemo nase šele, ko bodo oprane.
5.Če si metalec, je najbolje da ostaneš doma, ker je disko tvoj sovražnik, kar je zapisano s krvjo tudi v metalski ustavi.

To bo nekako vse. Luv ju ol.