Kdo je Runo?

Gledam revijo Kraševec. Da. Imenuje se Kraševec in je revija ljubiteljev kraških ovčarjev. Izhaja enkrat mesečno in je hudičevo polna člankov. Razmišljam o tem, da si nikoli ne bom kupila kraševca, ker ti ob nakupu vsilijo v podpis listino, s katero prisegaš, da boš vsaj enkrat mesečno napisal kratek prispevek za to revijo. Lastnike uredniški odbor tudi klicari, jim grozi, diha v slušalke ... Kako drugače pa bi lahko zbrali material za mesečno izdajo? Strašno.

In listam in listam. In naenkrat zagledam Runota aka Dvojko. Poimenovali so ga Joy. In "Joy" se je slikala s samooklicano lastnico mojega psa. Iz slike je razvidno, da to nisem jaz, nimam ne očal, ne tako nerafiniranega občutka za stil, ne nosim planinskih srajc in nimam pramenov, najverjetneje pobarvanih s pomočjo kape, preko katere s pletilko frizerka cufa ven lase in jih barva v rjavkast odtenek sive. Zmoti me tudi to, da pravijo, da je "Joy" ubogljiva.

Vrnem se domov z revijo v rokah, gledam Runa aka Joy aka Dvojko in razmišljam o tem ali moj pes živi dvojno življenje. Me moj pes vara? Ima moj pes dve družini? Kaj se dogaja? Marsikaj se razjasni takoj. Briketi, ki ostajajo v skledi vsako jutro-> Joy zajtrkuje pri drugi družini in dveh zajtrkov ne zmore. Umazano stanovanje -> srečujejo se pri meni in če pogledate obuvalo od gospe - cokli- najverjetneje blatni, ki si jih ne obriše v predpražnik. Prazen hladilnik - > vse mi pojedo. Joy ne uboga -> utrujen je, ker ves dopoldan dela za drugo družino in seveda je pri njih ubogljiv.

Sprašujem se kdo je moj pes? Kdo?

Spet nazaj

Čaksi, olstarke, konverske ... Vsi smo jih švedrali, nekateri v več barvah z različnimi vezalkami, jih porisali in popisali nekje v devetdesetih in nato z bulerji vred fliknili v omaro, od koder so v kratkem času poleteli v smeti. Bojda so hudičevo smrdeli. Sama sem bila ponosna lastnica 10 parov, ja kot vedno sem morala pretiravati, in seveda vsakega posebej ponosila do lukenj v podplatu. Najraje sem imela rdeče in najmanj čisto črne. Izkušnje so me naučile, da se jih NIKOLI ne nosi na boso nogo, ker se osmradijo kot sto vragov. Tudi za po dežju niso, ker ko se enkrat zmočijo, postanejo nenosljivo trdi.

Supergice datirajo v leto 1917, ko jih je Converse proizvedel z željo po osvojitivi košarkarskega trga. Sprva so bili čeveljci nekoliko prezrti, toda za njih se je močno zagrel košarkaš Chuck Taylor in se Conversu ponudil kot njihov ultimate trgovec. Šefom je predlagal nekaj sprememb, jih okičil s svojim imenom na okroglem žigu, ki se ponavadi nahaja na notranji strani čaksov in voila, čeveljci so šli kot za med. Supergice so nato počasi spreminjali, jim odvzemali in dodajali sloje blaga, črte, plasti gume, nekje okrog leta 1966 pa so jih na željo fanov različnih košarkarskih ekip, ki pač niso želeli nositi zelenih čeveljcev in navijati za vijolični team, ponudili tudi v različnih barvah in ne več samo v beli in črni.

In čaksi so osvojili svet in različne subkulture. Tako so krasili tačke Rockabillijev, punck rock sceno 70 - 80etih, bili hudo popularno obuvalo Ramonsov, v 90etih patili v Seattlu in se zibali v ritmu grunge glasbe, danes pa jih na noge radi nataknejo emo people in nekoliko bolj mladi, manj jezni in poskakujoči privrženci bolj vesele verzije punk rocka. Zanimivo je, da z njimi poplesujejo tudi hip-hoperji, ki so se jih dolgo, dolgo otepali, dovoljeni pa so tudi v metalski ustavi.

Čakse modne smernice vlečejo iz in tlačijo v omaro izmenično že zadnjih 10 let, toda prodajne police so začeli resno zasedati, od grunge-a dalje, šele zadnja 3 leta, Vogue pa je manekenkam z njimi okrasil nogice šele letos.

Skratka čaksi so spet IN in seveda welcome na mojih nogah. Črni seveda.