Fantje so kulski

Sem taf punca. Včasih si ponosno rečem, še bor mašino obvladam (Sime pravi, da je to mala malica) pa bo. Ne, fanta za preživetje ne potrebujem. Sem zadovoljna, ne jokam v blazino, si ne trgam udov ...

Pravijo, da bi morala biti brez njih obupana, me celo vprašajo, če sem, nekateri pravijo, da sem že tako daleč, da sem že neobčutljiva na vse skupaj in sem dejansko že uberobupana. To so "misery needs a company" tip ljudi. Je pač tako, da se moram zaljubiti, da ugotovim, da brez fantov ne gre. Julie Delpy pravi, da se to zgodi enkrat na dve leti. In še res je. :)

Pridejo pa trenutki, ko fante zapogrešam do te mere, da bi zagrabila kar prvo površno simpatijo, si rekla, da je ljubav itak overrated in jo poročila. In naj zveni še tako neumno, sem ugotovila, da me na kolena vedno znova z lahkoto spravijo:

1. Kosmati pajki in gomazeči 6-8 nožci v velikosti bogomoljk in večjih hroščev. Ako se kaj takega priplazi v moje stanovanje, bo prva reakcija strah, smiljenje sami sebi, jok in nato humana evtanazija s knjigo. Sledi neskončna žalost.

2. Psihopati aka ljudje, ki bi morali bivati na zaprtih oddelkih. To so osebe, ki jih rahel pritisk na hupo, pripravi do tega, da sredi križišča vstanejo iz avta in te tresnejo, osebe, ki ob malo glasnejšem navijanju glasbe, potrkajo na tvoja vrata in ti grozijo s tresnenjem, osebe, ki ti razbijejo ogledalo na avtomobilu, ker si jih zaparkiral ... S njimi ne znam. Najprej me razkurijo in nato spravijo v jok. Predvsem pa se jih bojim in me srečanje z njimi spravi v neskončno žalost.

3. Pohištvo od ikeje. Kupim ga, odvijem ga, razstavim ga, razvijem načrte in potem obupano sedim med šraufi in jokam. In seveda sledi neskončna žalost.

Fantje seveda mimogrede opravijo s takimi zadevami. Pajka vržejo skozi okno, z osebami iz zaprtih oddelkov opravijo že samo s tem, da so fantje in izgledajo strašno nevarno, ikejino pohištvo pa sestavljajo med gledanjem fuzbala. Prav kulski so.

Gospod Lewis je škifo

Včeraj sem približno 129835689tič gledala Pretty woman in ugotovila, da je Richard ubistvu precej bljak tip. Kakšen je v ta zaresnem življenju ne vem, toda gospod Lewis, ki ga Richard igra, je prav škifo.

In sicer:
1. Tip ima pramene. Prosim, ne me prepričevat, da so to naravni sivi lasje, ker niso. Gospod Lewis ima pramene, v tistih časih, najverjetneje narejene s pomočjo kape in pletilke.
2. Bodimo si na jasnem z eno zadevo, ki je nikar ne olepšujmo in sicer, tip je kupil dekle in si nakup podaljšal na 5 dni pa ima vse lase, ne tehta 300 kg, ni metalec in ne manjkajo mu ključni zobje. Ne razumem.
3. Ves čas si v usta polaga stavke: to je drag hotel, jaz imam najdražji apartma, to je fina restavracija, to je nobel dogodek. Sprašujem se: How hard it is to impress a hooker???

To so top tri moteče zadeve, zaradi katerih sem prestavila na Slo 1 in gledala angleški vrtnarki, ki jima v grede padajo mrtveci.

Češka Lenčula

Sem malo surfala in odkrila, da moj blog obstaja tudi v češčini. Čehi so ga poimenovali Lencula. In ko se lotim branja, ugotovim, da moje tekste prevajajo zelo narobe in tudi slike iz mojega bloga se jim očitno ne naložijo v obliki, kot so prilepljene na Lenčuli in je tako Lencula polna slik nekega dojenčka. Moji globoki teksti, več kot očitno izgubljeni s prevodom, pa se na Lenculi kažejo kot kup meni popolnoma nerazumljivih pesmi. Zanimivo in strašno.