Otroci s Petrička

Včasih me je sram, da sem Slovenka. Recimo včeraj, po ogledu nagrajenega dokumentarca "Otroci s Petrička", režiserja Mirana Zupaniča.

Še posebej pa me je sram in strah, da so ljudje, ki so počeli povojne zločine tega tipa še vedno med nami, namreč od njih, do danes, še nihče ni bil postavljen pred sodišče. Nekako si ne morem kaj, da nebi razmišljala v smeri, kar ni kaznovano je dovoljeno. Gre to tako? Pozabimo na pretekle spore, gre to tudi tako?

Se vam morda ne zdi čudno, da je pred kamero stopilo od približno 90 ljudi, ki so bili kot otroci zaprti na Petričku samo 12 ljudi, ki so bili pripravljeni povedati svoje zgodbe o izgubljenem otroštvu. Je morda ljudi še vedno strah? Ali je to mogoče?

To res ni OK.

Prehlad can kiss my ass

Danes sem se odločila, da svojemu imunskemu sistemu razložim, da ga nisem najela zato, da bo pacifist in bo služil civilno, temveč, da je hud militarist in da je njegova primarna naloga, da pometa s sovragom.

V ta skrajno, skrajni ukrep, me je prislil že drugi letošnji prehlad, ki mi je danes za 12 ur celo odvzel glas. 12 ur sem morala biti skoraj tiho. Strašno ne vredu.

Zato sem v tišini odšla v lekarno in odnesla ven čez rame oprtano vrečo vitaminov, kalcijevih tablet, sirupov za dvigovanje odpornosti in še nekaj škatlic takšnih in drugačnih barvastih tabletk, ki so baje best in se jih mikrobi strašansko bojijo.

Nato sem prelistala tudi članek, kjer sem izvedela, da je vredu, da imaš vsaj 4 prehlade letno, če si otrok jih imaš lahko tudi 10 (hvala bogu, da nisem otrok) in da prehladi stimulirajo imunski sistem (o relevantnosti te študije kdaj drugič).

Poleg vitaminov, baje dviguje odpornost tudi dobra volja, zato sem sklenila, da bom ves čas dobre volje. Omenili so tudi knajpanje, moj odgovor na to je bil my ass, knajpajte se vi sami.

Ravnokar sem si zmešala vse pijače, ni mi jasno sicer, katera zeliščne rastlina je fluorescentno oranžna in zakaj je vitamin D azurno moder, toda z malenkostmi se ne bom ukvarjala in evola, zadeve so popite in jutri bom že zdrava. Juhej!

Moja avto in njegov speštani nos

Moja avto (Čeh) se je včeraj zaljubil na prvi pogled. Zagledal se je v mično debelo zadnjico Renaultovega enoprostorca in ker lastnica ni pazila nanj, ker je bila preveč okupirana s spremljanjem hupajočih voznikov v koloni in ugotavljajoč ali hupajo njej, je moj Čeh na francosko zadnjico pritisnil en strasten poljub.

In ker Čeh strast jemlje zelo resno, si je pri poljubu popolnoma speštal nos, udrl oči, izgubil registrsko tablico in sprednji odbijač in ker mu ošabni Francoz poljuba ni vrnil, je na cesto izjokal še vso hladilno tekočino iz počenega hladilnika. Seveda na debeli francoski zadnjici, razen odtisa Čehove registrske tablice, ni bilo skoraj nobene praske.

Nič kaj francoski lastnik mičnozadnjičnega Francoza, nad poljubom niti najmanj ni bil navdušen, a ker je Čehova lastnica priznala vso krivdo, se je pomiril in ji pomagal pri vseh težavah in zagatah, ki so nastale po nesreči.

Čeha so nato odpeljali z rešilcem, ki se je med vožnjo tudi pokvaril in so morali Čeha zato prestaviti v drugega rešilca, na kliniko. Lastnica je bila in še vedno je, zelo žalostna in je ob pogledu na poškodovanega Čeha, potočila kar nekaj solz.

Danes so zaljubljenca na klinki odprli in ocenili škodo. In ta je velika. Zares, zares velika.

Lastnica, pa se poleg stroškov zdravljenja, še ne zaveda, kakšno bo življenje brez avta naslednjih 14 dni. Koliko drobnih odpovedovanj, voženj z avtobusi, na katere lastničina noga ni stopila že 10 let (ja res je, že 10 let nisem bila na avtobusu) in še in še.

Da ne omenim uslug, za katere bom moje naj v naslednjih dveh tednih prosila in prosila.

Tenk ju ol že v naprej!

Kostanj za vsak žep

Vsako leto jeseni, prvi kostanj, ki vam pade pred nos ali vam ukrade pogled, dajte v žep. In če vam pozornost ukrade nato še kakšen nov kostanj, tudi tega stlačite v žep.

Naj ima vsaka jesenska jakna v žepu po en kostanj, po želji tudi dva, tri, lahko tudi deset, toda potem boste imeli težave, ko boste brskali za ključi od avta ali denarnico. Tlačite jih v žepe s stilom.

Kot mula in še danes trdno verjamem, da vas po jesensko začarajo.

P.S: Preden ga stlačite v žep, mu seveda nujno slecite bodičasti plašček, da se ne boste popikali, ko ga boste mencali med prsti.

Revna sem

Tale gospod je rekel: "Tisti, ki ima malo še zdaleč ni reven, reven je le tisti, ki si želi imeti veliko…"

Toliko čevljev, kavbojk, omar, foteljev, parfumov, preprog, slik, objektivov, Ipodov in še in še, kot sem videla v zadnjih tednih in jih razporejala v nevidne omare, sobe, stene in ušesa, že dolgo ne.

In račun. Če bi potresla kreditno kartico, kot ljudje potresejo mošnjiček s kovanci, ne bi prav nič žvenketala. Prav tako, bi si zaradi neuporabe le-te, na njej lahko pajek Igor mirno spletel domek in družina Prah, ustvarila domovanje.

Na zgodbe o tem, kako spoznamo vrednost življenja šele, ko smo revni in zgodbe o tem, kako smo bogati v srcu in da pravo bogastvo leži v naših dušah, se mirno požvižgam in odvrnem: "Meni dajte raje denar!"

Pomarančne zadeve

Zadnje čase mi po glavi rojijo pomarančne zadeve. Bolj natančno 4.
Guerlainov parfum z vonjem po pomaranči, L'occitanov pomarančni glos, pomarančni sladoled d'apres moi in pomarančna marmelada iz Provanse.
Sanjarim, kako se pošpricam s pomarančnim parfumom, namažem ustnice s pomarančnim glosom in si do vrha šalice naložim pomarančni sladoled, v katerega pomakam piškote, namazane s pomarančno marmelado.

Silvij posname film o Enki in Dvojki

Nedelja. Izlet. Silvij nauči Enko plavati in ga skoraj utopi, ker je Enki plavanje tako zelo všeč, da se odloči preplavati vrhniški bajer in Silviju prinesti vse palčke in palice in debla, ki plavajo tisti dan na bajerju. In ker je Enka srčni bolnik z vnetim učem, sem se ustrašila da se utegne utopiti, zato sem tisto nedeljo veliko kričala. Na začetku sem kričala samo jaz, potem pa so začeli kričati tudi ribiči, ki so lovili s svincem in azbestom prepojene ribe, ki smo jih bojda z našim kričanjem vznemirjali. Bili so zelo jezni.

Dvojka kot vedno ni ničesar razumel in ker v bližini ni bilo nobene živali za pojest, se je dolgočasil in lajal v zrak.

Tjaša (hvala za pomoč pri Enki) tisto nedeljo ni kričala, bila pa je zelo jezna na nove opanke, romunske tevice s čepki za masažo nog. Kupila jih je dan prej in jih takoj naslednji dan strgala. Kako objestno.

Silvij maj luv je vse to zabeležil na kamero in mi v odkup za skorajšno utopitev psa, podaril tale filmček. Tenk ju.