Gospod Lewis je škifo

Včeraj sem približno 129835689tič gledala Pretty woman in ugotovila, da je Richard ubistvu precej bljak tip. Kakšen je v ta zaresnem življenju ne vem, toda gospod Lewis, ki ga Richard igra, je prav škifo.

In sicer:
1. Tip ima pramene. Prosim, ne me prepričevat, da so to naravni sivi lasje, ker niso. Gospod Lewis ima pramene, v tistih časih, najverjetneje narejene s pomočjo kape in pletilke.
2. Bodimo si na jasnem z eno zadevo, ki je nikar ne olepšujmo in sicer, tip je kupil dekle in si nakup podaljšal na 5 dni pa ima vse lase, ne tehta 300 kg, ni metalec in ne manjkajo mu ključni zobje. Ne razumem.
3. Ves čas si v usta polaga stavke: to je drag hotel, jaz imam najdražji apartma, to je fina restavracija, to je nobel dogodek. Sprašujem se: How hard it is to impress a hooker???

To so top tri moteče zadeve, zaradi katerih sem prestavila na Slo 1 in gledala angleški vrtnarki, ki jima v grede padajo mrtveci.

Češka Lenčula

Sem malo surfala in odkrila, da moj blog obstaja tudi v češčini. Čehi so ga poimenovali Lencula. In ko se lotim branja, ugotovim, da moje tekste prevajajo zelo narobe in tudi slike iz mojega bloga se jim očitno ne naložijo v obliki, kot so prilepljene na Lenčuli in je tako Lencula polna slik nekega dojenčka. Moji globoki teksti, več kot očitno izgubljeni s prevodom, pa se na Lenculi kažejo kot kup meni popolnoma nerazumljivih pesmi. Zanimivo in strašno.

Kdo je Runo?

Gledam revijo Kraševec. Da. Imenuje se Kraševec in je revija ljubiteljev kraških ovčarjev. Izhaja enkrat mesečno in je hudičevo polna člankov. Razmišljam o tem, da si nikoli ne bom kupila kraševca, ker ti ob nakupu vsilijo v podpis listino, s katero prisegaš, da boš vsaj enkrat mesečno napisal kratek prispevek za to revijo. Lastnike uredniški odbor tudi klicari, jim grozi, diha v slušalke ... Kako drugače pa bi lahko zbrali material za mesečno izdajo? Strašno.

In listam in listam. In naenkrat zagledam Runota aka Dvojko. Poimenovali so ga Joy. In "Joy" se je slikala s samooklicano lastnico mojega psa. Iz slike je razvidno, da to nisem jaz, nimam ne očal, ne tako nerafiniranega občutka za stil, ne nosim planinskih srajc in nimam pramenov, najverjetneje pobarvanih s pomočjo kape, preko katere s pletilko frizerka cufa ven lase in jih barva v rjavkast odtenek sive. Zmoti me tudi to, da pravijo, da je "Joy" ubogljiva.

Vrnem se domov z revijo v rokah, gledam Runa aka Joy aka Dvojko in razmišljam o tem ali moj pes živi dvojno življenje. Me moj pes vara? Ima moj pes dve družini? Kaj se dogaja? Marsikaj se razjasni takoj. Briketi, ki ostajajo v skledi vsako jutro-> Joy zajtrkuje pri drugi družini in dveh zajtrkov ne zmore. Umazano stanovanje -> srečujejo se pri meni in če pogledate obuvalo od gospe - cokli- najverjetneje blatni, ki si jih ne obriše v predpražnik. Prazen hladilnik - > vse mi pojedo. Joy ne uboga -> utrujen je, ker ves dopoldan dela za drugo družino in seveda je pri njih ubogljiv.

Sprašujem se kdo je moj pes? Kdo?

Spet nazaj

Čaksi, olstarke, konverske ... Vsi smo jih švedrali, nekateri v več barvah z različnimi vezalkami, jih porisali in popisali nekje v devetdesetih in nato z bulerji vred fliknili v omaro, od koder so v kratkem času poleteli v smeti. Bojda so hudičevo smrdeli. Sama sem bila ponosna lastnica 10 parov, ja kot vedno sem morala pretiravati, in seveda vsakega posebej ponosila do lukenj v podplatu. Najraje sem imela rdeče in najmanj čisto črne. Izkušnje so me naučile, da se jih NIKOLI ne nosi na boso nogo, ker se osmradijo kot sto vragov. Tudi za po dežju niso, ker ko se enkrat zmočijo, postanejo nenosljivo trdi.

Supergice datirajo v leto 1917, ko jih je Converse proizvedel z željo po osvojitivi košarkarskega trga. Sprva so bili čeveljci nekoliko prezrti, toda za njih se je močno zagrel košarkaš Chuck Taylor in se Conversu ponudil kot njihov ultimate trgovec. Šefom je predlagal nekaj sprememb, jih okičil s svojim imenom na okroglem žigu, ki se ponavadi nahaja na notranji strani čaksov in voila, čeveljci so šli kot za med. Supergice so nato počasi spreminjali, jim odvzemali in dodajali sloje blaga, črte, plasti gume, nekje okrog leta 1966 pa so jih na željo fanov različnih košarkarskih ekip, ki pač niso želeli nositi zelenih čeveljcev in navijati za vijolični team, ponudili tudi v različnih barvah in ne več samo v beli in črni.

In čaksi so osvojili svet in različne subkulture. Tako so krasili tačke Rockabillijev, punck rock sceno 70 - 80etih, bili hudo popularno obuvalo Ramonsov, v 90etih patili v Seattlu in se zibali v ritmu grunge glasbe, danes pa jih na noge radi nataknejo emo people in nekoliko bolj mladi, manj jezni in poskakujoči privrženci bolj vesele verzije punk rocka. Zanimivo je, da z njimi poplesujejo tudi hip-hoperji, ki so se jih dolgo, dolgo otepali, dovoljeni pa so tudi v metalski ustavi.

Čakse modne smernice vlečejo iz in tlačijo v omaro izmenično že zadnjih 10 let, toda prodajne police so začeli resno zasedati, od grunge-a dalje, šele zadnja 3 leta, Vogue pa je manekenkam z njimi okrasil nogice šele letos.

Skratka čaksi so spet IN in seveda welcome na mojih nogah. Črni seveda.

The Slackers in jaz

Kolega je rekel, da starih prdul ne gre gledat. Jaz jih grem, kot vedno do sedaj. Tokrat se nadejam več ska-ja manj dub-a in seveda spogledovanja z Vicom.

Pred kar nekaj leti, ko so moje tačke še krasili bulerji in ne balerinke in se mi je zdelo odlično biti pobrita na nulo, ker taf bejbe ne smejo imeti las in je bilo super zabavno se polivati s pivom na punk koncertih, ker to taf bejbe delajo, so iskali na Ska-Oi forumu pihalce. Kot edina mlada saksofonistka, sem bila v band sprejeta kar preko neta brez avdicije. Najverjetneje zato, ker sta bili preostali dve dekleti v bandu za glavo večji od vseh fantov in najverjetneje tudi močnejši in so se ju bali.

In potem smo se dobili na drinku in med srebanjem piva ugotovili, da sem edina, ki ima inštrument, edina, ki ga je v zadnjih nekaj letih tudi dejansko vadila, edina, ki je prestopila prag glasbene šole in edina, ki zna brati note. Bobnar, ki nikoli ni igral bobnov in se je odločil, da se bo igrati naučil sproti med vajami, je povedal, da so note za pusije. Fino.

Pogovor je nato nanesel na Slackerse in na njihov nedavni koncert v Ajdovščini. Dekleti sta vedeli vse, obvladali vsak komad, kako je tam šlo v levo in tam v desno in kako so tukaj preveč dubali in tam preveč pohiteli. Seveda sama ničesar od tega nisem opazila, ker sem se ves koncert spogledovala s pevcem in pazila, da mi kdo ne pohodi zbiksanih bulerjev ali me polije s pirom. Potem smo stresali šale in takrat sem omenila, da je Vic (pevec) hudičevo spogledljiv in luškan. Pogovor je zastal in dekleti sta se med seboj spogledali in prasnili v smeh, češ kako si ti ljubka in profana. Bobnar se ni smejal. Takoj zatem, ko je zvrnil pivo je pošizil in rekel, da se o Slackersih na tak način ne govori, da to ni band kjer so fantje lepi, temveč je to band, kjer so fantje kvalitetni. Da, rekel je kvalitetni. Ker je bil brez zob in zelo hud si nisem drznila ugovarjati, zato sem mirno obsedela in požirala solze in medtem, ko so pokali šale na moj račun, potiho vzela svoj sax in odšla.

Tega banda Metelkova ni doživela. Doživela pa je Pomouzska, kjer sva z Mihi pihali kot za stavo, jaz alt ona tenor, Andrejček je ob vsaki pavzi uglaševal kitaro, Tatica je šizil, ker smo igrali preveč pussy ska, Sašotu nismo dovolili pihati v mikrofon, ker je fušal kot pes, Martinc je bil lep in to je bilo dovolj, Tomaž pa nam je kmalu pobegnil. In da, pod odrom sta stali obe zgoraj omenjeni bejbi. In your face bitches.

En mesec za tem je šel band u maloro.

Long story short, si vidjamo 29.2. na Metelkovi, kjer se bomo spogledovali z Vicom, čuvali balerinke, da jih ne pohodijo, šizili zaradi cigaretnega dima, pili Solo, zmerjali kretene, ki se polivajo s pivom, se smejali zabritim rude girls in migali ese v ritmu ska-ja.

Če ne BI bila, BI bila

Včasih malo sanjavo razmišljam, kaj vse bi lahko bila. Da, v usta si polagam stavke na BI. Stavkov na BI načeloma ne uporabljam, ljubši so mi tisti z BOM.

A vseeno sem tu in tam malo romantična in preigravam ideje o tem, kaj bi bila, če ne bi bila in kaj bi bilo, če ne bi bilo in kako super bi bilo, ker bi potem ...

Torej, če BI se mi dalo delati v tej smeri, BI bila dvoje: vinogradnica ali lastnica restavracije.

Vinogradništvo mi je že od nekdaj všeč, kljub temu, da o zadevi ne vem praktično nič. Ko je bil pradedek še živ, smo pridelovali vino tudi pri nas na Krasu. Imelo je tri lastnosti: bilo je semi dobro, bilo je naše in nismo ga kupovali od soseda. V lasti smo imeli nekaj brajd, ki jih je bilo potrebno vsako leto obrati in kot muli, mi je bilo to precej odveč. Dolgočasne dneve na Krasu sem najraje preživljala ob gledanju Rai Una, ki ga v Ljubljani nismo lovili. Kot prikovana sem ure in ure strmela v kričave kvize, kjer so v bleščice odete hostese, vrtele velikanska kolesa za srečo.

Ko sem začela ceniti šarm vandime (trgatve) je bilo že vsega konec. Naš nono je umrl, trte smo dali v najem in vino začeli kupovati pri sosedu. S polovičnim navdušenjem in stavkom:" Kaj ne bi bilo fino, če bi ..." sem sicer kasneje zasledila možnost podiplomskega študija vinogradništva v Gorici, naknadno izvedela, da je program slab in idejo opustila.

Vseeno včasih še vedno zavzdihnem:" Kako super bi bilo imeti par brajd in delati vino."

Drugi BI je biti lastnica restavracije. Sem sucker na oddaje, kjer kuhajo in kuhajo in seksi kuharji tiščijo svoje nosove v paradižnike, baziliko in bučke in jih z zamaknjenim pogledom božajo in s solznimi očmi mečejo v krop.

Razmišljam, kako bi ob petih zjutraj na ljubljanski tržnici tudi jaz tiščala nos v paradižnike in bučke in sode z ribami in se nato na kolesu s košaro polno rož, paradižnikov in bučk vozila po megleni Ljubljani in kupovala hrano za svojo restavracijo, kjer bi kuhala po receptih naše none in nato delavcem na ulici iz rok trgala četrtkilske štruce z ljubljansko salamo in jim namesto tega postregla s pašto in mineštro.

Ob večerih, bi stregla gostom hrano v stilu zakotnih provansalskih in toskanskih kuhinj "brez menujev" in poleg stregla vino, ki bi ga seveda izbrala sama. Madona BI bilo super.

O solinah in na novo nastali državi

Včeraj sem bila na solinah. No, bila sem na morju, toda v spominu so mi ostale predvsem soline. Z mano sta bila: Rado v črni jopici in lakastih čevljih in Domen, v velikanski bundi s kapuco, zaradi katere ni slišal kaj smo se pogovarjali in je govoril kar tja v en dan. Tja v en dan je govoril tudi Rado. In nekje v sredini sta se ujela in potem sta glasovala in razpredala o tem, kako bi me vrgla v kanal in kako bi me prodala kamionistom in kako bi mi vzela ves denar in kako sem razvajena in kako pretepam nedolžne in kradem denar za umetnost. Parkart smo se tudi sporekli. Enkrat o predsednikovi palači (1:0 zame - ha ha Rado), drugič o Kosovu (1:1 Domen Vs Rado) in nazadnje o mlekarstvu in kmetijah (1:0 Rado Vs moi; Domen se je poigraval z idejo, da bi kupil kravo.).

Vstopnine nismo plačali, ker se je Rado uprl, da za nekaj soli ne bo dajal treh eurov, jaz sem razpredala o tem, kako se sploh ne spomnim, da bi kdaj za soline plačala in da bi bilo najbolje, da se prešvercamo. Domen je zaradi kapuce ta del pogovora preslišal.

In potem smo se švercali. Bolje rečeno, švercala sem se jaz. To je pomenilo, da sem se po esi pridričala do kanala in skoraj umrla v živem blatu, medtem, ko sta Domen in Rado razpredala o aktualni politični situaciji v njuni na novo nastali državi in iskala most čez kanal.

Mosta čez kanal ni bilo.

Vseeno smo se po eni uri hoje v napačno smer in dejstvu, da Rado ni želel pogrniti plašča/jopice preko kanala in nam tako olajšati hojo do Pirana in nazaj, vseeno znašli na solinah.

Bilo je brez napak. S fotiča sem obrisala prah, prekrižala prste in upala, da sem blato, šope suhe trave, tu in tam kakšno čapljo in senci fantov uspela ujeti na leto in pol star film poln spominov.