Teorija zamota

Zadevščina iz slike, zamot, mi gre tako zelo na živce, da sem sklenila, da o tem nekaj napišem. Pa so me prehiteli. Dvema modeloma je šla zadeva očitno še toliko bolj na živce in sta se odločila, da se proučevanja zamota, lotita čisto zares. In sicer ju je zanimalo, zakaj se v žepu, torbici, za mizo, v omari, v skrinji, hudičeve žice zamotajo tako zelo izvirno, da z lahkoto posekajo še najbolj podkovano idrijsko čipkarico.

Gospoda Smith in Raymer, fizika kakopak, ker kdo drug bi šel kaj takega raziskovat, prvi profesor fizike na kalifornijski univerzi in drugi njegov pomočnik aka PhD student, ki si je ob predstavitvi programa raziskovalne skupine, najverjetneje mislil, zakaj sem že vpisal MRja (obširne odgovore o smislu življenja underpaid doktorandov nazorno opisuje tale link) in na mojem CVju bo tole izgledalo res super. Zadeve sta se lotila s precejšnjo vnemo in izsledke raziskave objavila tudi v PNASu, ki pa ni revija od muh. Ugotovila sta, da daljša je žica v škatli, ki sta jo uporabljaja namesto žepa/torbice itd., večja je verjetnost, da se bo zamotala ob premetavanju. Skratka dneve sta preživljala tako, da sta različne dolžine žic zapirala v škatle in jih premetavala, najverjetneje jih je premetaval pomočnik in se med tem, kot že večkrat poprej, spraševal, zakaj že je vpisal MRja. Da jima (mu) ne bi bilo potrebno škatle več tresti, sta na koncu razvila program, ki je simuliral dogodke v škatli. Superca. To pomeni, da lahko tak program tudi nabavite in izveste, kaj se bo z vašo žico dogajalo v torbici. Zelo zabavno in poučno.

Kako se te žice odmota, seveda ne pove nihče, tudi onadva tega nista povedala, brezveznika. Moje žice so zaradi zamotov zato for good okrašene z nekaj vozli.

In ker vem, da vas je večina zelo marljvih, sem vam seveda pripela še video, kako žico lahko lično ovijate okoli prstov. Jaz je sigurno ne bom. Predolgo traja.


Keep Headphone Wires From Getting Tangled - The most popular videos are here

He Man

Včeraj sem zaradi od čebele povzročenega pasjega angioedema (otekline po domače), ob 14h, ko ponavadi še pridno drajsam tla laboratorija, končala doma. Pes je dobil tableto, leden obkladek in riž z jajčkom, jaz pa sem s paštico na kolenih, obsedela pred TVjem in si na SLO 1 ogledala po dolgem, dolgem času risanko He-Man.

Risanka He-Man je bila daleč najbolšejša risanka mojega otroštva in z bratranom sva bila v tistem času prava hemanoholika. V smrtni tišini, ki sva jo ob gledanju zahtevala, sva dnevno pogledala vsaj tri He-Man risanke na treh različnih nemških kanalih. Najina obsesija je prerasla tudi do te mere, da sva z mizerno žepnino, kupila vse figurice iz risanke, tudi premikajočega se pajka Skeletorja in nato uprizarjala bitke Barbike Vs He-Man and Co. Superca.

Seveda risanka iz otroštva tokrat še zdaleč ni imela enakega učinka kot takrat, ker že v prvi rundi nisem mogla mimo imena He-Man. Zakaj He-Man? Kaj morda obstaja kje kakšen She-Man, ako pozabimo na vzhodnonemške metalke kladiva in brkate metalke?

Naslednja stvar, ki me je zbodla v oči, je bil He-Manov imidž. Mož je poln kortikosteroidov, postrižen na princ Valiant frizuro, but ofcourse blond s črnimi obrvmi. Nosi tudi hot pantse, ki znajo nasprotnika na trenutke spraviti v precej neugoden položaj, si mislim, kar pa je tudi zelo uporabna borbena tehnika.

Kot tretje model jaha tigra, odetega v oklep s priročnim sedlom na hrbtu. Kaj je narobe s konji se vprašam? Kamelami? Borci za živali bi se danes, najverjetneje odeti v tigrove kostume s sedlom na hrbtu, privezovali na avtomobile ustvarjalcev risanke.

Hvala bogu, da sva kljub bizarnosti risanke, ki je krojila najino otroško domišljijo, z bratranom vseeno uspela zrasti v tako zelo normalna in inteligentna človeka, z izredno izpiljenim smislom za stil in estetiko.:)

Fantje so kulski

Sem taf punca. Včasih si ponosno rečem, še bor mašino obvladam (Sime pravi, da je to mala malica) pa bo. Ne, fanta za preživetje ne potrebujem. Sem zadovoljna, ne jokam v blazino, si ne trgam udov ...

Pravijo, da bi morala biti brez njih obupana, me celo vprašajo, če sem, nekateri pravijo, da sem že tako daleč, da sem že neobčutljiva na vse skupaj in sem dejansko že uberobupana. To so "misery needs a company" tip ljudi. Je pač tako, da se moram zaljubiti, da ugotovim, da brez fantov ne gre. Julie Delpy pravi, da se to zgodi enkrat na dve leti. In še res je. :)

Pridejo pa trenutki, ko fante zapogrešam do te mere, da bi zagrabila kar prvo površno simpatijo, si rekla, da je ljubav itak overrated in jo poročila. In naj zveni še tako neumno, sem ugotovila, da me na kolena vedno znova z lahkoto spravijo:

1. Kosmati pajki in gomazeči 6-8 nožci v velikosti bogomoljk in večjih hroščev. Ako se kaj takega priplazi v moje stanovanje, bo prva reakcija strah, smiljenje sami sebi, jok in nato humana evtanazija s knjigo. Sledi neskončna žalost.

2. Psihopati aka ljudje, ki bi morali bivati na zaprtih oddelkih. To so osebe, ki jih rahel pritisk na hupo, pripravi do tega, da sredi križišča vstanejo iz avta in te tresnejo, osebe, ki ob malo glasnejšem navijanju glasbe, potrkajo na tvoja vrata in ti grozijo s tresnenjem, osebe, ki ti razbijejo ogledalo na avtomobilu, ker si jih zaparkiral ... S njimi ne znam. Najprej me razkurijo in nato spravijo v jok. Predvsem pa se jih bojim in me srečanje z njimi spravi v neskončno žalost.

3. Pohištvo od ikeje. Kupim ga, odvijem ga, razstavim ga, razvijem načrte in potem obupano sedim med šraufi in jokam. In seveda sledi neskončna žalost.

Fantje seveda mimogrede opravijo s takimi zadevami. Pajka vržejo skozi okno, z osebami iz zaprtih oddelkov opravijo že samo s tem, da so fantje in izgledajo strašno nevarno, ikejino pohištvo pa sestavljajo med gledanjem fuzbala. Prav kulski so.

Gospod Lewis je škifo

Včeraj sem približno 129835689tič gledala Pretty woman in ugotovila, da je Richard ubistvu precej bljak tip. Kakšen je v ta zaresnem življenju ne vem, toda gospod Lewis, ki ga Richard igra, je prav škifo.

In sicer:
1. Tip ima pramene. Prosim, ne me prepričevat, da so to naravni sivi lasje, ker niso. Gospod Lewis ima pramene, v tistih časih, najverjetneje narejene s pomočjo kape in pletilke.
2. Bodimo si na jasnem z eno zadevo, ki je nikar ne olepšujmo in sicer, tip je kupil dekle in si nakup podaljšal na 5 dni pa ima vse lase, ne tehta 300 kg, ni metalec in ne manjkajo mu ključni zobje. Ne razumem.
3. Ves čas si v usta polaga stavke: to je drag hotel, jaz imam najdražji apartma, to je fina restavracija, to je nobel dogodek. Sprašujem se: How hard it is to impress a hooker???

To so top tri moteče zadeve, zaradi katerih sem prestavila na Slo 1 in gledala angleški vrtnarki, ki jima v grede padajo mrtveci.

Češka Lenčula

Sem malo surfala in odkrila, da moj blog obstaja tudi v češčini. Čehi so ga poimenovali Lencula. In ko se lotim branja, ugotovim, da moje tekste prevajajo zelo narobe in tudi slike iz mojega bloga se jim očitno ne naložijo v obliki, kot so prilepljene na Lenčuli in je tako Lencula polna slik nekega dojenčka. Moji globoki teksti, več kot očitno izgubljeni s prevodom, pa se na Lenculi kažejo kot kup meni popolnoma nerazumljivih pesmi. Zanimivo in strašno.

Kdo je Runo?

Gledam revijo Kraševec. Da. Imenuje se Kraševec in je revija ljubiteljev kraških ovčarjev. Izhaja enkrat mesečno in je hudičevo polna člankov. Razmišljam o tem, da si nikoli ne bom kupila kraševca, ker ti ob nakupu vsilijo v podpis listino, s katero prisegaš, da boš vsaj enkrat mesečno napisal kratek prispevek za to revijo. Lastnike uredniški odbor tudi klicari, jim grozi, diha v slušalke ... Kako drugače pa bi lahko zbrali material za mesečno izdajo? Strašno.

In listam in listam. In naenkrat zagledam Runota aka Dvojko. Poimenovali so ga Joy. In "Joy" se je slikala s samooklicano lastnico mojega psa. Iz slike je razvidno, da to nisem jaz, nimam ne očal, ne tako nerafiniranega občutka za stil, ne nosim planinskih srajc in nimam pramenov, najverjetneje pobarvanih s pomočjo kape, preko katere s pletilko frizerka cufa ven lase in jih barva v rjavkast odtenek sive. Zmoti me tudi to, da pravijo, da je "Joy" ubogljiva.

Vrnem se domov z revijo v rokah, gledam Runa aka Joy aka Dvojko in razmišljam o tem ali moj pes živi dvojno življenje. Me moj pes vara? Ima moj pes dve družini? Kaj se dogaja? Marsikaj se razjasni takoj. Briketi, ki ostajajo v skledi vsako jutro-> Joy zajtrkuje pri drugi družini in dveh zajtrkov ne zmore. Umazano stanovanje -> srečujejo se pri meni in če pogledate obuvalo od gospe - cokli- najverjetneje blatni, ki si jih ne obriše v predpražnik. Prazen hladilnik - > vse mi pojedo. Joy ne uboga -> utrujen je, ker ves dopoldan dela za drugo družino in seveda je pri njih ubogljiv.

Sprašujem se kdo je moj pes? Kdo?

Spet nazaj

Čaksi, olstarke, konverske ... Vsi smo jih švedrali, nekateri v več barvah z različnimi vezalkami, jih porisali in popisali nekje v devetdesetih in nato z bulerji vred fliknili v omaro, od koder so v kratkem času poleteli v smeti. Bojda so hudičevo smrdeli. Sama sem bila ponosna lastnica 10 parov, ja kot vedno sem morala pretiravati, in seveda vsakega posebej ponosila do lukenj v podplatu. Najraje sem imela rdeče in najmanj čisto črne. Izkušnje so me naučile, da se jih NIKOLI ne nosi na boso nogo, ker se osmradijo kot sto vragov. Tudi za po dežju niso, ker ko se enkrat zmočijo, postanejo nenosljivo trdi.

Supergice datirajo v leto 1917, ko jih je Converse proizvedel z željo po osvojitivi košarkarskega trga. Sprva so bili čeveljci nekoliko prezrti, toda za njih se je močno zagrel košarkaš Chuck Taylor in se Conversu ponudil kot njihov ultimate trgovec. Šefom je predlagal nekaj sprememb, jih okičil s svojim imenom na okroglem žigu, ki se ponavadi nahaja na notranji strani čaksov in voila, čeveljci so šli kot za med. Supergice so nato počasi spreminjali, jim odvzemali in dodajali sloje blaga, črte, plasti gume, nekje okrog leta 1966 pa so jih na željo fanov različnih košarkarskih ekip, ki pač niso želeli nositi zelenih čeveljcev in navijati za vijolični team, ponudili tudi v različnih barvah in ne več samo v beli in črni.

In čaksi so osvojili svet in različne subkulture. Tako so krasili tačke Rockabillijev, punck rock sceno 70 - 80etih, bili hudo popularno obuvalo Ramonsov, v 90etih patili v Seattlu in se zibali v ritmu grunge glasbe, danes pa jih na noge radi nataknejo emo people in nekoliko bolj mladi, manj jezni in poskakujoči privrženci bolj vesele verzije punk rocka. Zanimivo je, da z njimi poplesujejo tudi hip-hoperji, ki so se jih dolgo, dolgo otepali, dovoljeni pa so tudi v metalski ustavi.

Čakse modne smernice vlečejo iz in tlačijo v omaro izmenično že zadnjih 10 let, toda prodajne police so začeli resno zasedati, od grunge-a dalje, šele zadnja 3 leta, Vogue pa je manekenkam z njimi okrasil nogice šele letos.

Skratka čaksi so spet IN in seveda welcome na mojih nogah. Črni seveda.