Kalifornija drimin

Voila. Pa grem. Čakam na tisti trenutek, ko se bo iz zvočnikov zaslišal fukiš glas in šapnil: "Welcome aboard boeing 747 flying to Los Angeles."

San Francisco - Napa Valley - Yosemite National Park - Coastal California - LA - Death Valley - Las Vegas - LA - New York

In potem: "Welcome aboard boeing 747 fyling to Frankfurt Germany."

Za popotnico pa dve različni verziji istega komada, ker Kalifornija brez hipijade in kalifornijskih pankurin pač ni nič.






Guess katera verzija je na ajpodu. :)

Morje oranžne

In sva odtekli. Moni in jaz. Dm-ov tek za ženske. Po apsih in daunsih preteklih tednov sva dvignili ese in telefone, dorekli uro,10 km skrajšali na 5km, malo potrenirali, na ajpode naložili glasbo, Moni sicer ne, ker je bil Zajc mnenja, da je poslušanje ajpoda med tekom egoistično in izključujoče do sotekačic in zato le Moni in gospa Ivanka, ki jih je štela 80 nista imeli ajpoda. Fino.

Po pregledu najinih tekaških kostumov, ki so bili v primerjavi s sotekačicami, ki so bile ovešene z 2756843659 elektronskimi napravami, odete v super duper pajkice s sto zadrgami in obdane z mikro torbicami za mikro denarnice in mikro flaške z vodo, prav đambalajski. Se nisva dali pregnati in sva se vseeno prijavili. Takoj po vplačilu, so nama v roke porinili velikansko vrečko polno materialnih dobrin, ki me je v sekundi spravila v najbolšejšo voljo na svetu. O majicah oranžne barve pa ne gre izgubljati besed, vsekakor boljša izbira, kot lanskoletna toaletni papir like roza verzija. Moni je izgledala super, jaz malo manj.

Ker nisva imeli mikrotorbic, temveč samo velikanske nahrbtnike je bilo potrebno najti garderobo in garderoberke, ki so prispele na mesto dogodka naravnost iz vesolja.Dialog.
Jaz:- Gospa, kaj lahko dvignem svoj nahrbtnik prosim, samo pulover bi spravila.

(nahrbtnik je bil v garderobi)
Vesoljka aka garderoberka: - Kje pa je?
Fino.

Sledi ogrevanje, kjer fant z rdečo barvo na glavi in preveliko merico veselja, sreče in toplih želja skoraj doseže, da z Moni zapustiva tek.Model, biti tako zelo vesel enostavno ni kul.

In nato stečemo. Proga je lepa. V ušesih Amy in okoli mene morje oranžne. Udarci nog ob tla, pred menoj suhe ese, debele ese, povešene ese, ese v hot pantsih, skratka preveč es. Punce so tiho in to mi je všeč. Vsaka zase plava v morju oranžne. Tukaj velja tista od nikoli lansirane Nike reklame: "No Games. Just Sports."



Tečem mimo Moni, mi pomaha, tečem dalje, nič me ne boli, nisem utrujena, samo lepo je. 3 km. Oranžna se počasi zlije iz gozda na travnik. Jankovića tresnem po roki in konec. Nisem utrujena, zato vprašam fanta, če mi lahko naštimajo tajmer na 10km. Odvrne da ne. Prav pa drugo leto. Se vseeno malo stegnem in počakam Moni. Pride nekaj minut kasneje in pove, da je od hudega skoraj pobruhala nič hudega slutečo družino na sobotnem izletu in da se ne počuti ravno hot, ker je preveč rdeča. Pa sploh ni. Zgleda super in hudo dobro.

Sledi hrana in darilca in slaba glasba in po grlu navzdol potisnjena zabava. Ob vzkliku, kdor ne teče ni Slovenc, napoči čas za odhod iz prireditve, ki se je počasi začela sprevračati v vseslovensko zabavo z lesenimi klopmi, golažem, Sašo Lendero in pridihom nečesa kar naj bi bila Slovenka. Dekleta divjajo od štanta do štanta, tlačijo v torbice zastonj darila, ki jim štrlijo ven že iz vseh razpoložljivih žepov in pijejo 7 jogurtov in zeliščnih čajev hkrati, v stilu kot pravi stara bevška: "Kar je zastonj je treba ponucat pa tut če škodje."

Povzetek: lepa proga, fantastična darilna vrečka, katastrofalna barva majic, zelo slaboumen zabavni program in izbor glasbe, voditelja ogrevanja je potrebno užalostit ali prestrašit, ker lahko z veseljem koga še umori, Janković (sorry Radkezi), čeprav ga ne maram, se mi je tokrat dopadel, lepi štanti in prijazni ljudje, garderoberke pa je potrebno poslati nazaj v vesolje.

Tistega na tiho pričakovanega, sisters are doing it for themselves in woman in the moon feelinga, kakor tudi dobrodelnosti prireditve, za katero sem kasneje izvedela, da sploh ni dobrodelna, žal ni bilo niti v sledeh, je pa zato moja omara bogatejša za 4785637496 kozmetičnih izdelkov in meni je to čisto uredu.

Načrt za čuvanje srca

Zadnjič sem se spomnila na ta video. Pesem mi ni všeč, video pa precej. Še posebej zato, ker sem se nedavno počutila ravno tako kot dekle iz posnetka. Svoje srce sem si oprtala na hrbet in mu rekla, ti kar lepo bij in se čisto ničesar ne boj. Pa sem se mu zlagala. Nekje vmes je namreč nekdo krepko brcnil vanj in jaz sem prvič pomislila ali srce res lahko vse prenese?

Kaj če srce od vsega preveč enostavno poči? Se ireverzibilno obrabi? Se utrudi? Kdaj je tista točka, ko srce odpre prsno votlino in reče: "Punca zdaj pa dovolj jaz se tega ne grem več, adios."

Ker se bojim, da postanem razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca, sem se odločila, da bom na svoje srce bolje pazila. Vstala sem iz kavča, nalepila na srce flajštr, vzela zvezek za plane in pričela s skrbnim načrtovanjem in branjem knjig z nasveti za čuvanje srca. Pri načrtovanju preventivnega programa pa sem naletela na nekaj ovir.

In sicer:
1. Kako lahko svoje srce zaščitimo ne da bi se ogradili od sveta, na varianto - bu, bu,bu prizadet sem bil in menim, da so ljudje v osnovi slabi?
2. Kako lahko zaščitimo svoje srce ne da bi vstopali v svet polni predsodkov in strahov, na varianto - jaz nikomur ne zaupam, ker so me prevečkrat napeli?
3. Kako smo lahko z ljudmi intimni in jih spustimo blizu in hkrati pazimo na svoje srce? Kaj če so ti ljudje grdi in radi brcajo v tuja srca?
4. Kdo sploh so grdi ljudje? So grdi ljudje morda le ljudje, ki imajo srce že čisto zaflajštrano ali pa zelo razboleno in bi jim malo druženja z nezaflajštranim srcem dobro delo?
5. Je druženje zdravih in zaflajštranih src sploh dobro, ker zaflajštrana srca včasih z brcanjem naokrog kaj hitro utegnejo poškodovati zdrava. To pa ni več uredu mar ne?

Marsikaj mi še ni jasno, se mi pa zdi, da bi morala vsa zadeva potekati nekako takole. Ko si v nekoga, ne glede na to kako zelo mehka kolena imaš, je potrebno, z namenom čuvanja srca seveda, vzeti kredo in okoli sebe narisati krog. Ko je krog narisan, pogledaš tistega v katerega trenutno si in rečeš: "Takole, to je to. V ta krog lahko mirno stopaš, se z mano v njem prerivaš, me sprašuješ zakaj krog ni manjši ali pa morda večji in zakaj sem uporabila belo kredo za risanje črte, lahko poleg prineseš tudi svoj krog in narediva presek, to bi bilo super ipd. Ne drzni pa si kadarkoli brez mojega dovoljenja tapkati z nogo po narisani črti in jo brisati, ker sem lahko kaj hitro ob srce. To pa mi ni ravno povšeči, namreč moje srce mi je jako ljubo."

Fantastiš dan

Za fantastiš dan je potrebno zjutraj recimo tole:

1. Tačke sem lahko po dolgem času obula v svoje nove ultrastajliš peep toe čeveljce (aja, za bejbe, balerinke so out, peep toe so in, več o tem v enem izmed naslednjih postov) brez nogavic but ofcourse in ultra poletno majico, ki se je valjala v omari zadnja dva meseca in sem jo s solzami v očeh enkrat na teden pobožala in ji obljubila, da jo kmalu peljem na sonce. Et voila.

2. V avtu vklopim radio in iz zvočnikov nekje ob gležnjih, se zaderejo Jane's Addiction in daleč najbolšejši komad na svetu "Been caught stealing", ki me je spremljal vse do parkirišča pred faksom. Poleg sem seveda pela na ves glas in se gladko požvižgala na začudene poglede ljudi na semaforjih.

Luv it.

Delo v temi

Včeraj sem se sprehodila čez 4 TV kanale, ki jih lovi moja sobna antena in tik pred ugasnitvijo ugotovila, da v nadaljevanki CSI Las Vegas ves dan v pisarnah sedijo v temi. Sklepam, da je zunaj dan, ker ko odidejo iz zatemnjenih prostorov na teren, je zunaj svetlo. Ne razumem. Kaj ne znajo dvignit rolet? Lahko pa da po terenu delajo preko dneva in v pisarnah preko noči? To je seveda strašno, ker potem glavni junaki nimajo čisto nič prostega časa.

CS investigejtorji v Sloveniji bi v takšnih delovnih razmerah že davno demonstrirali in zahtevali 298365998375 bonitet, zavarovanj, dodatkov k plači in vsaj enotedensko počitnikovanje za njih in njihovo bližnje in daljne sorodstvo v počitniški hišici v Čatežu.
Ti Američani so res čudni.

Teorija zamota

Zadevščina iz slike, zamot, mi gre tako zelo na živce, da sem sklenila, da o tem nekaj napišem. Pa so me prehiteli. Dvema modeloma je šla zadeva očitno še toliko bolj na živce in sta se odločila, da se proučevanja zamota, lotita čisto zares. In sicer ju je zanimalo, zakaj se v žepu, torbici, za mizo, v omari, v skrinji, hudičeve žice zamotajo tako zelo izvirno, da z lahkoto posekajo še najbolj podkovano idrijsko čipkarico.

Gospoda Smith in Raymer, fizika kakopak, ker kdo drug bi šel kaj takega raziskovat, prvi profesor fizike na kalifornijski univerzi in drugi njegov pomočnik aka PhD student, ki si je ob predstavitvi programa raziskovalne skupine, najverjetneje mislil, zakaj sem že vpisal MRja (obširne odgovore o smislu življenja underpaid doktorandov nazorno opisuje tale link) in na mojem CVju bo tole izgledalo res super. Zadeve sta se lotila s precejšnjo vnemo in izsledke raziskave objavila tudi v PNASu, ki pa ni revija od muh. Ugotovila sta, da daljša je žica v škatli, ki sta jo uporabljaja namesto žepa/torbice itd., večja je verjetnost, da se bo zamotala ob premetavanju. Skratka dneve sta preživljala tako, da sta različne dolžine žic zapirala v škatle in jih premetavala, najverjetneje jih je premetaval pomočnik in se med tem, kot že večkrat poprej, spraševal, zakaj že je vpisal MRja. Da jima (mu) ne bi bilo potrebno škatle več tresti, sta na koncu razvila program, ki je simuliral dogodke v škatli. Superca. To pomeni, da lahko tak program tudi nabavite in izveste, kaj se bo z vašo žico dogajalo v torbici. Zelo zabavno in poučno.

Kako se te žice odmota, seveda ne pove nihče, tudi onadva tega nista povedala, brezveznika. Moje žice so zaradi zamotov zato for good okrašene z nekaj vozli.

In ker vem, da vas je večina zelo marljvih, sem vam seveda pripela še video, kako žico lahko lično ovijate okoli prstov. Jaz je sigurno ne bom. Predolgo traja.


Keep Headphone Wires From Getting Tangled - The most popular videos are here

He Man

Včeraj sem zaradi od čebele povzročenega pasjega angioedema (otekline po domače), ob 14h, ko ponavadi še pridno drajsam tla laboratorija, končala doma. Pes je dobil tableto, leden obkladek in riž z jajčkom, jaz pa sem s paštico na kolenih, obsedela pred TVjem in si na SLO 1 ogledala po dolgem, dolgem času risanko He-Man.

Risanka He-Man je bila daleč najbolšejša risanka mojega otroštva in z bratranom sva bila v tistem času prava hemanoholika. V smrtni tišini, ki sva jo ob gledanju zahtevala, sva dnevno pogledala vsaj tri He-Man risanke na treh različnih nemških kanalih. Najina obsesija je prerasla tudi do te mere, da sva z mizerno žepnino, kupila vse figurice iz risanke, tudi premikajočega se pajka Skeletorja in nato uprizarjala bitke Barbike Vs He-Man and Co. Superca.

Seveda risanka iz otroštva tokrat še zdaleč ni imela enakega učinka kot takrat, ker že v prvi rundi nisem mogla mimo imena He-Man. Zakaj He-Man? Kaj morda obstaja kje kakšen She-Man, ako pozabimo na vzhodnonemške metalke kladiva in brkate metalke?

Naslednja stvar, ki me je zbodla v oči, je bil He-Manov imidž. Mož je poln kortikosteroidov, postrižen na princ Valiant frizuro, but ofcourse blond s črnimi obrvmi. Nosi tudi hot pantse, ki znajo nasprotnika na trenutke spraviti v precej neugoden položaj, si mislim, kar pa je tudi zelo uporabna borbena tehnika.

Kot tretje model jaha tigra, odetega v oklep s priročnim sedlom na hrbtu. Kaj je narobe s konji se vprašam? Kamelami? Borci za živali bi se danes, najverjetneje odeti v tigrove kostume s sedlom na hrbtu, privezovali na avtomobile ustvarjalcev risanke.

Hvala bogu, da sva kljub bizarnosti risanke, ki je krojila najino otroško domišljijo, z bratranom vseeno uspela zrasti v tako zelo normalna in inteligentna človeka, z izredno izpiljenim smislom za stil in estetiko.:)