Štajerska TV zvezda in štajerski stalker

Tega, da sem slavna, nisem vedela. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko popolen neznanec vedel kdo sem. Pa je. Šlo pa je takole.

Kraj dogajanja: Boter.

Po grlu s težavo in z velikim kozarcem vode pomagam prispeti precej neužitnim kalamarom do želodca, prosim za račun, ko me natakar, ki se je že ves čas malo čudno smukal okoli mene, potreplja po rami in me v štajerskem jeziku (štajerščina ni slovenščina) vpraša: "Hej, ti si pa Alenka H. a ne?"
Še vedno rahlo omamljena od premastnih kalamarov presenečeno pobulim: "Prosim?"
Natakar:" Saj si Alenka H. a ne?"
Jaz:" Da, kako pa veste, odnosno ali se od kje poznamo?"
Natakar: "S televizije Vas poznam."
Popolnoma zmedena, tokrat ne več samo od kalamarov, še enkrat vprašam: " S televizije? Ste sigurni, da me niste s kom zamenjali? Me zafrkavate?"
Netakar resno in užaljeno:" Ne, nisem Vas zamenjal in tudi zafrkavam se ne."
Jaz: "Ravno pogosto me ni na televiziji (v 30 letih svojega obstoja sem bila na RTVju trikrat, 2x z orkestrom in enkrat, ko sem zaradi butaste izjave v 3 sekundnem intervjuju ob prejemu Prešernovih nagrad, dekanu VF dvignila želodčno kislino za 2 meseca), tako da se me najverjetneje spomnite od kje drugje."
Natakar rahlo užaljeno:" Ne vem, ampak mislim da ne."

Po kratkem razmisleku sem se odločila, da je v vsej zadevi možno samo dvoje, in sicer:

1. Na Štajerskem sem TV zvezda.

2. Imam štajerskega stalkerja, ki se je odločil, da je po mesecih skrivanja v grmovju pred mojim oknom in brskanja po mojih spodnjicah, napočil čas za plan številka dve, v katerem se objektu občudovanja približaš, zato se je preoblekel v natakarja in prebil led.

Delo v temi part II. ali CSI L.A.

In seveda se je ponudil v USA tudi odgovor na najbol zignorirani post letošnjega poletja z naslovom Delo v temi. In me ubil. Odgovor namreč.

S Švedinjo Elise sva skoraj demonstrativno skočili iz vlakca, ki je 3 km/h vozil po studiih Universal in skrbel, da je nam trem in 58 članski skupini upokojencev iz Švice, ki so med vožnjo peli narodne pesmi in slikali vse kar se je premikalo po studiih (tudi vrtnarje in Fed Ex uslužbence), ker nikoli ne veš kdo je zvezda in kdo ne, prijetno pihljalo.

Vodič, ki je vso vožnjo govoril vice in sem ga zaradi tega imela namen tudi udariti, je iztegnil roko, usmeril prst v velikanski studio in rekel:" Tukaj snemajo CSI Las Vegas."

Z Elise sva nemo obsedeli in medtem, ko so vsi slikali popolnoma brezvezno fasado velikanskega studija, da ne rečem laboratorija laži, skušali zaobjeti dimenzijo te strašanske prevare. Barabe hudičeve. CSI Las Vegas my ass. Zdaj je jasno zakaj ne dvignejo rolet, ker ko bi jih, bi se najbrž zazrli v hrib na katerem piše Hollywood in morje, ne enega ne drugega pa v Vegasu ni. In seveda delajo zato tudi ponoči, ker če bi se zadeva dogajala podnevi, bi jih spet ujeli na laži, ker bi recimo butnili ob kakšnega modela u kopalkah, teh pa v Vegasu tudi ni, razen, če so preostalo garderobo zagemblali. In obdržali samo hotelsko brisačko.

Takoj zatem, ko sva žalost utopili v velikanskih sladoledih, sva se odločili, da CSI L.A., ker sedaj, ko vemo kje se zadeva zares odvija, je najbolje, da rečemo bobu bob in se nehamo tukaj nekaj zmišljevati z nekimi CSI Las Vegas, enostavno bojkotirava in k temu dejanju pozoveva tudi vse ostale, ki so bili na podoben način opeharjeni kot midve.

Las Vegas ja, my ass. Prevaranti.

Kalifornija, Arizona in mrzle tačke

Tačke u pacifiku. Vtis: are you for real kako je mrzlo. Kopajo naj se tjulni in mone. Jaz se že ne bom.

Spet doma (brez Maria). Rjava, z umazanimi nogami, polna vtisov, ki jih urejam še pozno v noč, ker me jet lag ne pusti spati, iz neta kradem pesmice, ki so me spremljale na poti, odgovarjam na mejle, perem 934876936 novih cunjic, klicarim vse, ki se jih da poklicati, gledam slikice, pogrešam vse, ki jih nikoli več ne bom videla, jezno butam ob tla, ker si z nekaterimi nisem izmenjala mejl naslovov in delno obžalujem, da sem uničila svoj fejsbuk profil, ker bi ga sedaj lahko napolnila z 9385760937 novimi ljudmi.

Vtise iz potovanja je težko opisati, morda še najlažje na način, ki sem si ga izbrala in sicer skozi moje oči in ušesa. Gre pa to nekako takole.

Naslonite se nazaj in si predstavljajte, da ste v avtu. AC nežno pihlja, ste sami, skrbi so v vesolju.
Sedaj počasi skrolajte po slikah in se delajte, da vozite avto po kalifornijski Hwy 1, kjer piha jezen veter in meče morje ob skale, kjer na plažah ni nikogar, samo nekaj ptičev in tjulnov in le tu in tam nekdo, ki sedi na skali in gleda v neskončnost Pacifika ali pa zakopan v pesek pusti, da mu veter briše skrbi. Pred vami in za vami ni na cesti nikogar. Res nikogar (roka na srce). Med vožnjo se ustavljate na osamljenih plažah in strmite v valove in ptiče.

Na videu ni očitno, da je pihalo kot sto hudičev, ker ne vem zakaj sem se odločila posneti svoje obrvi, toda PIHALO JE! Britje vetra pa se menda sliši knede?

Tega, da Kalifornija gori niste vedela, ali pa? Tale pomol je bil moja nagrada za 7 urno vožnjo aka detur iz Hwy 1 zaradi požarov. Med snemanjem je umrl telefon. Smola.

Nato preskočite iz Kalifornije v Arizono. Izberete Route 66 in se peljete skozi puščavo. Če ste na Hwy 1 srečali avto na 5 minut, se ta čas v Arizoni podaljša na 30 min.

Sama samcata ob 6 h zjutraj, ker kasneje bi me sonce kaj hitro zažgalo. 46 stopinj.

In potem je deževalo in končno sem lahko enkrat z nogo stopila na žgoč asfalt. In sem. Sredi puščave sem ustavila avto, pustila dežju da je kapljal in čisto zares zakričala na ves glas. Se mi je zdelo, da je dobro zakričati. Veverica poleg avta je za tisti dan najverjetneje doživela več kot je pričakovala od dneva zjutraj: "Wtf was that?"

V Mojave puščavi ste čisto, čisto sami. Okoli vas rdeče gore, požgana trava, osamljene zapornice, ki so obvisele nad progami, ki jih nihče več ne uporablja. Morda kakšna črpalka, kjer samevajo uničeni avtomobili in bale trave, ki jih veter nosi iz puščave.

Preden sem odšla me je nedko vprašal:"Pa zakaj ravno v Kalifornijo?" in sem se izgovarjala, da zato, ker imam plačano pa kongres pa blah, blah, blah ...

Danes vem samo to, da za kakšno leto pobegniti med rdeče gore, jezno morje, zanimive ljudi in prazne plaže niti ne bi bilo tako zelo švoh.

Sanfrancisko

Sesti dan. Brez sumnikov. In res je tista od Khaleda Hosseina, ko pravi, da je pri voznji v ulice SF, ki lezijo na vrhu hribov, vcasih okoli tebe in nad teboj samo se nebo.

Sanfrancisko je mesto, za katerega si bom drznila reci, ki mu manjkam jaz.:) Pisano mi je na kozo, ker ga je skupaj ena sama asimetrija. Hribi in doline, ulice z naklonom skoraj 90 stopinj po katerih gres gor in potem spet dol, hise razlicnih barv, z razlicnim vrati, stopnisci, okni, hise razlicnih velikosti, stojece levo, desno, naprej in nazaj.

Moj hostel je lociran na zelo busy ulici Broadway. Prevec luci, prevec ljudi, avtomobilov, restavracij, ogromno hrupa. Luv it. Zase pravi, da je party hostel No.1 v SF. Drzi. Vsak vecer je festa. Vceraj se je jedlo zastonj, danes se bo tekmovala v pitju piva. Kdor ga spije najvec, dobi eno noc v hostlu zastonj. Fino.

Samo utrip z ocesom stran od hostla je China Town. Danes sem prisluskovala nekemu vodicu, ki je povedal, da je to najvecja kitajska skupnost/cetrt ziveca izven Kitajske. Morda. Vsekakor pa drzi tista od Pabla Francisca, ko pravi, da v nekem trenutko, ko preckas ulico in prides iz ameriskega v kitajski del, prides dejansko na Kitajsko.
Napisi, jezik, trgovine in ce zapustis turisticni del, kar pomeni, da zavijes
samo rahlo desno od glavne ulice, o Ameriki ni vec ne duha ne sluha. Dober dan Kitajska. Na Kitajskem sredi SFja gojijo tudi kokosi. To sem ugotovila takoj zatem, ko me je zbudil petelin. Fino. Takoj za vogalom pa so kokosi dozivljale tudi svoj britek konec v klavnici. Popoldan, ko sem se vracala iz kongresa, so bile gole, vsem na oceh, ze izobesene v izlozbah klavnic. Petelinu so ocitno prisparali klavbo, ker me se vedno vsako jutro poklice iz svoje kletke.

Pomocila pa sem svoje tacke tudi v Pacifik. Disalo je po borovcih, pihal je mrzel veter, tako, da sem se morala ogrniti v pashmino, in na pomolu so se prav nemarno soncili morski levi. Obcutki -mesani. Morje in tjulni enostavno ne gredo skupaj pa pika. Par modelov je tudi plavalo. Med tjulni seveda. Fino.

Pa samo mesto ne bi bilo tako lepo, ce ga ne bi poselili tudi lepi ljudje. Tukaj vsi ves cas cvekajo. Ceprav sem sama, nisem v tem mestu nikoli sama. Cvekam z ljudmi pri sosednji mizi na kavi, ker so golobi pokakali mizo in je seveda potrebno to pokomentirat, srecam gospoda s kalifornijsko Enko in Dvojko, materiala imava takoj veliko, srecam fanta, ki ima psa kot Drejceva Caja, spet klepet, nato stara in utrujena Americanka, ki sopiha v hrib in seveda ves svet v hostlu.

Voila, toliko o Sanfrancisku, naslednja postaja je Yosemite, kjer bom objemala sekvoje. Komaj cakam.

P.s.Oproscam se za strasansko grdo urejene fotke, toda na racunalniku, kjer sem jih urejala je pac tole najvec, kar je slo.

Kalifornija drimin

Voila. Pa grem. Čakam na tisti trenutek, ko se bo iz zvočnikov zaslišal fukiš glas in šapnil: "Welcome aboard boeing 747 flying to Los Angeles."

San Francisco - Napa Valley - Yosemite National Park - Coastal California - LA - Death Valley - Las Vegas - LA - New York

In potem: "Welcome aboard boeing 747 fyling to Frankfurt Germany."

Za popotnico pa dve različni verziji istega komada, ker Kalifornija brez hipijade in kalifornijskih pankurin pač ni nič.






Guess katera verzija je na ajpodu. :)

Morje oranžne

In sva odtekli. Moni in jaz. Dm-ov tek za ženske. Po apsih in daunsih preteklih tednov sva dvignili ese in telefone, dorekli uro,10 km skrajšali na 5km, malo potrenirali, na ajpode naložili glasbo, Moni sicer ne, ker je bil Zajc mnenja, da je poslušanje ajpoda med tekom egoistično in izključujoče do sotekačic in zato le Moni in gospa Ivanka, ki jih je štela 80 nista imeli ajpoda. Fino.

Po pregledu najinih tekaških kostumov, ki so bili v primerjavi s sotekačicami, ki so bile ovešene z 2756843659 elektronskimi napravami, odete v super duper pajkice s sto zadrgami in obdane z mikro torbicami za mikro denarnice in mikro flaške z vodo, prav đambalajski. Se nisva dali pregnati in sva se vseeno prijavili. Takoj po vplačilu, so nama v roke porinili velikansko vrečko polno materialnih dobrin, ki me je v sekundi spravila v najbolšejšo voljo na svetu. O majicah oranžne barve pa ne gre izgubljati besed, vsekakor boljša izbira, kot lanskoletna toaletni papir like roza verzija. Moni je izgledala super, jaz malo manj.

Ker nisva imeli mikrotorbic, temveč samo velikanske nahrbtnike je bilo potrebno najti garderobo in garderoberke, ki so prispele na mesto dogodka naravnost iz vesolja.Dialog.
Jaz:- Gospa, kaj lahko dvignem svoj nahrbtnik prosim, samo pulover bi spravila.

(nahrbtnik je bil v garderobi)
Vesoljka aka garderoberka: - Kje pa je?
Fino.

Sledi ogrevanje, kjer fant z rdečo barvo na glavi in preveliko merico veselja, sreče in toplih želja skoraj doseže, da z Moni zapustiva tek.Model, biti tako zelo vesel enostavno ni kul.

In nato stečemo. Proga je lepa. V ušesih Amy in okoli mene morje oranžne. Udarci nog ob tla, pred menoj suhe ese, debele ese, povešene ese, ese v hot pantsih, skratka preveč es. Punce so tiho in to mi je všeč. Vsaka zase plava v morju oranžne. Tukaj velja tista od nikoli lansirane Nike reklame: "No Games. Just Sports."



Tečem mimo Moni, mi pomaha, tečem dalje, nič me ne boli, nisem utrujena, samo lepo je. 3 km. Oranžna se počasi zlije iz gozda na travnik. Jankovića tresnem po roki in konec. Nisem utrujena, zato vprašam fanta, če mi lahko naštimajo tajmer na 10km. Odvrne da ne. Prav pa drugo leto. Se vseeno malo stegnem in počakam Moni. Pride nekaj minut kasneje in pove, da je od hudega skoraj pobruhala nič hudega slutečo družino na sobotnem izletu in da se ne počuti ravno hot, ker je preveč rdeča. Pa sploh ni. Zgleda super in hudo dobro.

Sledi hrana in darilca in slaba glasba in po grlu navzdol potisnjena zabava. Ob vzkliku, kdor ne teče ni Slovenc, napoči čas za odhod iz prireditve, ki se je počasi začela sprevračati v vseslovensko zabavo z lesenimi klopmi, golažem, Sašo Lendero in pridihom nečesa kar naj bi bila Slovenka. Dekleta divjajo od štanta do štanta, tlačijo v torbice zastonj darila, ki jim štrlijo ven že iz vseh razpoložljivih žepov in pijejo 7 jogurtov in zeliščnih čajev hkrati, v stilu kot pravi stara bevška: "Kar je zastonj je treba ponucat pa tut če škodje."

Povzetek: lepa proga, fantastična darilna vrečka, katastrofalna barva majic, zelo slaboumen zabavni program in izbor glasbe, voditelja ogrevanja je potrebno užalostit ali prestrašit, ker lahko z veseljem koga še umori, Janković (sorry Radkezi), čeprav ga ne maram, se mi je tokrat dopadel, lepi štanti in prijazni ljudje, garderoberke pa je potrebno poslati nazaj v vesolje.

Tistega na tiho pričakovanega, sisters are doing it for themselves in woman in the moon feelinga, kakor tudi dobrodelnosti prireditve, za katero sem kasneje izvedela, da sploh ni dobrodelna, žal ni bilo niti v sledeh, je pa zato moja omara bogatejša za 4785637496 kozmetičnih izdelkov in meni je to čisto uredu.

Načrt za čuvanje srca

Zadnjič sem se spomnila na ta video. Pesem mi ni všeč, video pa precej. Še posebej zato, ker sem se nedavno počutila ravno tako kot dekle iz posnetka. Svoje srce sem si oprtala na hrbet in mu rekla, ti kar lepo bij in se čisto ničesar ne boj. Pa sem se mu zlagala. Nekje vmes je namreč nekdo krepko brcnil vanj in jaz sem prvič pomislila ali srce res lahko vse prenese?

Kaj če srce od vsega preveč enostavno poči? Se ireverzibilno obrabi? Se utrudi? Kdaj je tista točka, ko srce odpre prsno votlino in reče: "Punca zdaj pa dovolj jaz se tega ne grem več, adios."

Ker se bojim, da postanem razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca, sem se odločila, da bom na svoje srce bolje pazila. Vstala sem iz kavča, nalepila na srce flajštr, vzela zvezek za plane in pričela s skrbnim načrtovanjem in branjem knjig z nasveti za čuvanje srca. Pri načrtovanju preventivnega programa pa sem naletela na nekaj ovir.

In sicer:
1. Kako lahko svoje srce zaščitimo ne da bi se ogradili od sveta, na varianto - bu, bu,bu prizadet sem bil in menim, da so ljudje v osnovi slabi?
2. Kako lahko zaščitimo svoje srce ne da bi vstopali v svet polni predsodkov in strahov, na varianto - jaz nikomur ne zaupam, ker so me prevečkrat napeli?
3. Kako smo lahko z ljudmi intimni in jih spustimo blizu in hkrati pazimo na svoje srce? Kaj če so ti ljudje grdi in radi brcajo v tuja srca?
4. Kdo sploh so grdi ljudje? So grdi ljudje morda le ljudje, ki imajo srce že čisto zaflajštrano ali pa zelo razboleno in bi jim malo druženja z nezaflajštranim srcem dobro delo?
5. Je druženje zdravih in zaflajštranih src sploh dobro, ker zaflajštrana srca včasih z brcanjem naokrog kaj hitro utegnejo poškodovati zdrava. To pa ni več uredu mar ne?

Marsikaj mi še ni jasno, se mi pa zdi, da bi morala vsa zadeva potekati nekako takole. Ko si v nekoga, ne glede na to kako zelo mehka kolena imaš, je potrebno, z namenom čuvanja srca seveda, vzeti kredo in okoli sebe narisati krog. Ko je krog narisan, pogledaš tistega v katerega trenutno si in rečeš: "Takole, to je to. V ta krog lahko mirno stopaš, se z mano v njem prerivaš, me sprašuješ zakaj krog ni manjši ali pa morda večji in zakaj sem uporabila belo kredo za risanje črte, lahko poleg prineseš tudi svoj krog in narediva presek, to bi bilo super ipd. Ne drzni pa si kadarkoli brez mojega dovoljenja tapkati z nogo po narisani črti in jo brisati, ker sem lahko kaj hitro ob srce. To pa mi ni ravno povšeči, namreč moje srce mi je jako ljubo."