Zlobnjaki

Jaz ne vem kako je z vami, ampak pri meni gre tako, da sem vedno znova na nekaterih semaforjih ujeta na rdeči. Ko bolje pomislim, ugotovim, da ubistvu niti enkrat na njih še nisem ujela zelene. Spomim se dveh. Prvi me bremza, ko letim iz Prul po klancu navzgor in prečkam Dolenjko, drugi pa, ko letim od kina Vič preko Aškerčeve na Prešernovo. Na teh dveh semaforjih je vedno rdeča. Ta dva semaforja sta prava zlobnjaka.

Pogosto, ko sem ujeta v kremplje zlobnjaka se nato sprašujem, ali obstajajo ljudje, ki so na tem semaforju vedno nagrajeni z zeleno lučjo in ali so nato taisti ljudje ujeti v kremplje kakšnega drugega zlobnjaka, ki nagrajuje z zeleno recimo mene?

Zapora

Situacija je taka, da v službenem WC-ju najbolj sovražim, če se kdo postavi pred vrata, kjer pridno čaka v vrsti, morda celo tapka z nogo, ali pa globoko diha, se gleda v ogledalo, včasih prideta tudi dva in potem kramljata in se malo posmejita in navržeta eno ali dve on how life is ...

Ne vem kako je z vami, ampak jaz potem ne morem lulat.

Zatreskana do vesolja

Mojo zimsko ljubezen je ustvaril Marc Jacobs. (na sliki)
Od sprehodov ob sončnem zahodu me loči le nežnih 763 ojrov.
Jebi ga, življenje ni potica.

Čizi s stilom

Ta je zate. Med petjem seveda malo poskakujem, da ni preveč monotono.

"Hoooooooooooney, you so sweet.
Sugar got a long way to catch you."

Zmazek

Moj odgovor na tip gnusnosti iz slike ostaja vedno enak.

Enciklopedija Britannica.

Pa ne v smislu:" Pa poglejmo v katero družino, poddružino, razred ... spadaš pa ti", temveč enciklopedija Britannica na gnusnosti iz slike. Da je zadeva opravljena temeljito je včasih potrebno nato še stopit na encikopedijo.

Vsem ljubiteljem žužkognusov, ki se utegnete sedaj zgražati ali detonirati pred mojim stanovanjem pa sledeča pojasnila:

1. jaz ne hodim v gnezdo od kobilice, torej naj ne hodi ona v mojo spalnico

2. narava je veliko bolj prostrana od moje splanice - naj kobilice in njim podobna svojat torej ostane zunaj in naj ne bo požrešna še za mojim stanovanjem - sicer pa je pohlep tako ali tako smrtni greh in jih zato logično doleti tudi kazen božja (tako piše v cerkvenem pravilniku)

3. ven je ne bom pometala in nosila, ker je ta svojat ponavadi hudo nervozna in migota in je sploh zelo neprijetna in potem, ko jo enkrat flikneš ven pride spet nazaj noter in jaz je ne mislim sprehajati, ker imam že dovolj sprehodov z Dvojko

4. če izumrejo pa itak ni panike, ker bomo naredili nek nov GSO, ki bo odpravil vse une žužke, ki jih ta svojat je in kao "koristi" naravi in bomo njen manjko tako hitro poštopali

Prepirljivka in tečka

In se skregam. Se ne trudim več za nek odnos, neko prijateljstvo in je morda najtežje, ker mi na začetku sploh ni jasno zakaj je temu tako. Pa mi je osebe žal in sem malo žalostna. Potem pa mine nekaj časa in ugotovim, da je moje življenje brez tega človeka dejansko lepše. Lažje diham, se ne opravičujem več in nisem večno the bad girl ...

Včasih se mi zdi, da je okoli mene veliko ljudi s katerimi sem skregana. Ko bolje pomislim pa ugotovim, da niti enega izmed njih ne pogrešam. Smo zadnjič doma ugotavljali, da je to nek naš family "thing". Kreganje namreč. Za večino smo prepirljivci in tečke, v resnici pa osebi z grdim nakurjenjem in kreganjem sporočamo sledeče (ker drugače ne znamo):

"Ubistvu mi greš grozljivo na živce že en lep čas, ob tebi se ne počutim dobro in od tebe odhajam spraznjena in ker se mi ne da s tabo flikati tega najinega odnosa, ker vedno zmagaš, ker imaš vedno zadnjo besedo in ker vedno nato igrava vlogo ti=good guy in jaz=bad guy in ker seveda meni to ni povšeči in seveda, ker se mi ne da ti tega razlagati in ker ti tega ubistvu sploh ne znam razložiti na način, da boš razumel-a, si raje izmislim neko budalaštino, ali zaigram nek izpad in te tako pometem iz svojega življenja. In potem bom veljala za uno ta tečno in divjo in oh in sploh, v resnici pa sem dosegla ravno to kar sem hotela. Ni te več v bližini in te nikoli ne bo, ker sva se nepopravljivo skregala. I win, zate mi je pa vseeno."

Damit kako nezrelo.
Ah, jebi ga, tako je.

If you forget me

Brskaš in brskaš in najdeš nekoga, ki opiše točno tisto kar se ti dogaja v glavi. A milijonkrat bolje.

IF YOU FORGET ME

I want you to know one thing. You know how this is: if I look at the crystal moon, at the red branch of the slow autumn at my window, if I touch near the fire the impalpable ash or the wrinkled body of the log, everything carries me to you, as if everything that exists, aromas, light, metals, were little boats that sail toward those isles of yours that wait for me. Well, now, if little by little you stop loving me I shall stop loving you little by little. If suddenly you forget me do not look for me, for I shall already have forgotten you. If you think it long and mad, the wind of banners that passes through my life, and you decide to leave me at the shore of the heart where I have roots remember that on that day, at that hour, I shall lift my arms and my roots will set off to seek another land. But if each day, each hour, you feel that you are destined for me with implacable sweetness, if each day a flower climbs up to your lips to seek me, ah my love, ah my own, in me all that fire is repeated, in me nothing is extinguished or forgotten, my love feeds on your love, beloved, and as long as you live it will be in your arms without leaving mine.

by Pablo Neruda