četrtek, 19. avgust 2010

Polvikanje in dvojina


Od kar spet redno delam v ambulanti in poslušam zgodbo, za zgodbo, za zgodbo me skoraj ob pamet spravlja dvoje: polvikanje in ne-raba dvojine.

- Kaj ste rekla? A boste poklicala? A boste recept napisala?

Od kje je to? Kdo je začel s tem?

Sem nekje zasledila, da polvikanje izhaja iz primorskega narečja. Razlaga (to sem nekje ukradla) je taka:
Polvikanje je posebnost primorskega narečja in bi ga lahko opisali kot mešanico spoštljivega "vi-kanja" in pogovornega "ti-kanja". Primorci ga uporabljajo namesto vikanja, pa tudi, ko se pogovarjajo z nekom, ki se ga spodobi vikati, a se počutijo dovolj domače, da bi ga lahko tikali.

... a ljudje vseeno redno uporabljajo polvikanje. V trgovini, banki, pri zdravniku ... Slovenci smo očitno z vsemi na yo.

In potem dvojina. Včasih bi kakšno stranko najraje prekinila in popravila.
- Gospa, vem da kuža bruha kri, ampak ali bi lahko malo lepše operirali z dvojino.

Kaj je raba dvojine že čisto izumrla? Kaj se res ne znamo toliko potruditi na dnevni bazi, da bi jo dosledno rabili?

Z dvojino bi moralo biti tako kot z britjem pajsk ali nog ... recimo, da na zadeve tu in tam pozabiš. In se obrastejo. In zadevo spet malo prestaviš a vseeno ne za dolgo, ker veš, da tak v svet pač ne moreš, ker si hudičevo nečeden in te ni fino gledati. Enako velja pri jeziku.
Če se predolgo zanemarjaš te ni fino več poslušati.

četrtek, 24. junij 2010

Fantastiš

Konec je. To je to. Ampak bilo je odlično.

Po ta novem bom snela iz stene posterje od bratov Bros in sobo polepila s posterji od tega tipa.

Od zdaj naprej pa za Argentino in za vse kar igra proti ZDA, ker tele je pa treba čimprej domov poslat. Mi grejo blazno na živce. Bljak.

petek, 18. junij 2010

Vesela bađa

Po zelo kratkem premisleku sem se odločila, da bom letos poleti bađika.

Gre pa zato, da ne vidim več nikakršnega smisla:
1. se odpovedovati dobri hrani
2. se odpovedovati slaščicam in belemu kruhu
3.se odpovedovati gaziranim pijačam, beri pivu in kokakoli
4.v športanju
- Na tej točki velja omeniti, da se mi športati nikoli v življenju ni dalo in da sem od vedno, odkrito povedano, šport globoko prezirala. Športala sem zgolj in izključno zato, da ne bi bila bađolet. Nikoli recimo mi ni bilo jasno, what the hell imajo v glavi osebki, ki sredi vročine kolesarijo v hrib, ali bolje rečeno, kaj imajo v glavi osebki, ki sploh kolesarijo v hrib, ali kaj imajo v glavi ljudje, ki gredo v hrib generally. Zakaj bi kdo to počel prostovoljno? Pri športu telo vedno trpi, vedno me nekaj boli, vedno sem ob sapo in pred nekaj meseci sem si enostavno zastavila vprašanje - zakaj? Zakaj početi nekaj ob čemer se ne počutim dobro? In ker nisem našla primernega odgovora, sem to enostavno prenehala početi. In seveda mi po nekaj mesecih čisto nič ne manjka in čisto nič ga ne pogrešam. Športa namreč.
5.v prekomernem nalivanju z vodo
6.v ne jedenju po 18h
- Jedenje po šesti je ravno najbolj slastno.

In ker razumsko več ne najdem smisla v zgoraj navedenih točkah, to je drugega smisla kot - biti suha - sem sklenila, da to pač več ne bom.
Kar pa se tiče zdravja in šestih točk pa je moj pomislek sledeči - kaj je point v življenju in kaj je bolj zdravo, biti suh in tečen ali debel in vesel?

Jaz bom kar vesela bajsika.

In še to.Že nekaj mesecev gladko ignoriram zgornje točke, a se kazalec na tehtnici od takrat ni premaknil še niti za milimeter, prav tako mi niti ene hlače še niso premajhne.
Kje je torej point, še enkrat?

četrtek, 3. junij 2010

Jaz sem proti

Mah, težko je biti apolitičen. Jebi ga.

Na referendumu v nedeljo bom glasovala proti.

Pa pustimo ob strani vse pravne zadeve, kjer mi je par stvari jasnih in par ne, skratka roke ne dam v ogenj, da bi zadevo znala razložiti pravilno.

Sem pa že od samega začetka vedela, da bom glasovala proti.
Čisti common sense.

Zadevo si jaz razlagam nekako takole.

V nedeljo gremo na volišča, zato da bodisi zavrnemo, ali potrdimo neko pogodbo, ki sta jo podpisali dve strani. Se pravi, da odločamo ali se nam ta pogodba zdi dobra, ali ne.

Kaj ni logično, ampak zares logično, da če je neka pogodba dobro spisana, potem praviloma ne bi smela puščati dvomov? Če je neka zadeva napisana črno na belem, potem je to tako in basta, in si je ne more vsak različno razlagati. In kar vidimo v celotni zgodbi s tem sporazumom, je ravno to, DA SI GA VSAK DRUGAČE RAZLAGA, kar preprosto pomeni, da zadeva ni dobro napisana, ker pušča preveč odprtih opcij za različne interpretacije. Zadeva ni jasna in ni eksaktna.

In ker gre tukaj konec koncu za mojo deželo v kateri trenutno živim, POTEM LOGIČNO DA NE BOM POTRDILA nekega sporazuma, dokler ne bo spisan tako kot se spodobi. Natančno.

Če mi že čisto nič ni jasno, potem mi je jasno vsaj to, da je to zadevo potrebno napisati vsaj tako, da jo bodo vsi pribižno enako brali.

In ne, čisto nikamor se nam ne mudi.

sreda, 19. maj 2010

Tvit, tvit, tvitam

Veliko lažje je tvitati kot blogirati . Misel na dan. To je vse. Morda dve, največ tri.
Post, nasprotno pa zahteva celega človeka, pa fotke iskat, pa vejice pedencat (to mi ne gre) in še in še.
Vem ja. Zamujam. Obstaja že sto let, morda že tone v pozabo in sploh ni več hot. Zamudila sem na primer tudi Twiter festival.
Ah briga me, zadeva je naravnost odlična in mi učinkovito pomaga brisati prah iz Lenčule.
Čudovitih je tudi nekaj na novo odkritih tvit prijateljev, ki vsak dan lansirajo v svet nov recept, ali pa dobro idejo, ali pa odštekano novico, ali pa nov modni nasvet.
Meni je tole odlično.

sreda, 12. maj 2010

Nine to five levičar


Pogledam kako se obnašaš na delovnem mestu in ti povem kaj voliš. Si levi ali desni (slovenski levi in desni, da ne bo pomote).

To igrico se igram že od trenutka, ko sem diplomirala in začela službovati po slovenskih službah. V tujini tega pojava ni, zato se tam tega nisem mogla igrati.

In ker ne vem ali je to zgolj naključje (več naključij) ali pravilo, sem sklenila, da svoja opažanja vržem na blog, v mlin svojim štirim bralcem.

Gre pa nekako takole.

Karakteristike levičarja (ali levičarke; v postu bom uporabljala moški spol, ker se mi ne da vedno dodajati črke -a na koncu vsake tretje besede) na delovnem mestu so po mojem, sedaj že 8 letnem opazovanju, sledeče:

1. vedno se pritožuje, kako se mu godi krivica (kako premalo služi, kako mu država vse pobere, kako bo imel predolgo delovno dobo, kako bo imel prenizko pokojnino ...)

2. ves čas pazi in brani svoje pravice

3. vedno oddela ravno toliko kot mora, presežkov ne pozna (po njegovem je presežke treba obračunati, ker so drugače najbrž že kršene njegove pravice); večinoma oddela ravno toliko, da mu ničesar ni moč očitati

4. po naravi je zelo ambiciozen, a ne zna tekmovati (ponavadi je prepričan, da mu stvari po nekem vloženem trudu (stopnjo vloženega truda na delovnem mestu ovrednoti seveda sam), avtomatsko pripadajo)

5. nanašajoč se na točko 4, sotekmovalce zato vedno označi za brezsrčne (pritlehne, nepoštene, lažnive, razvajene - vstavi poljubno) ambiciozneže, medtem ko sebe seveda smatra za neambicioznega človeka; pogosto to rad tudi na glas poudari

6. (ta pojav pa mi je še posebej zanimiv) vedno si izbere nekega posameznika znotraj teama ali posameznika (how the fuck jih najdejo mi nikoli ni bilo jasno), ki ga vsi poznamo in ga malikuje na način: - Veš on pa je zame pravi delavec, ali pa: - Veš ona pa je res inteligentna, ali pa: - Veš to pa je zame človek za kapo dol dat. To ponavadi govori na glas, pred celim teamom, najraje pa pred sotekmovalcem (podnapisi pri takem govoričenju se glasijo nekako takole -> dajmo tem bolje hvaliti nekega, sicer nič slabega hotečega slehernika (še enkrat, how the fuck jih najdejo?), samo da se ne bo pohvalilo nekoga, ki je v teamu pa se utegne zgoditi (najverjetneje) da to ne bom jaz. Ali še huje (in najverjetneje) da bo to moj gnusno ambiciozni sotekmovalec.)

Zgoraj omenjenega posameznika / -co ob kakšni kavi ali med kakšno operacijo v šali nato vprašam:
- Ti pa sigurno voliš leve a ne?

In odgovor je vedno enak:
- Ja. Kako pa veš?

Ne vem kako to vem, ampak vedno znova uganem pravilno.

četrtek, 6. maj 2010

Moj pep talk

Ko sva bila z bratranom mala, nama je deda za vsak rojstni dan podaril po en zlatnik. Na vseh zlatnikih je bil Tito. Tita pri nas nismo marali, ampak včasih je bilo pač tako, da so na vse kar je nekaj veljalo, prilepili njegovo (butasto) glavo.

In dedi je rekel: - To je za težke čase.

In težki časi so bili. Tu in tam. Pa vseeno sem te svoje kovance vedno puščala v predalu, zavite v blago in vse te težke čase na koncu le nekako prebrodila. Vsakič, ko je bilo težko sem si rekla: - Ah to ni to, sigurno obstajajo še težji časi in ko bodo prišli, bom kovance prodala.

In kaj so ti, t.i. težji časi? Kdaj pride tisti trenutek, ko stopiš do predala in prodaš zlato? Vojna? Lakota? Potres? Kaj je najtežji čas od najtežjega časa? Kdaj je tisti "top of the tops"?

Jaz mislim, da je moj zdaj. Ja res. Zdaj. Šlo je tako, da sem se kot norec zagnala svojim sanjam naproti, se spotaknila in pogrnila na trebuh, da je naredilo "fljosk".

Pa se ne dam. Vse gre narobe. Strah me je do kosti, žalostna sem, ljudje s katerimi delam niso prijazni, šefi so goljufivi in stiskaški, na trenutke se sprašujem ali sploh še obstaja kakšna stvar, ki je ni treba plačati in ali mi bo ta država na koncu obdavčila tudi zrak in prdce. Pa še prdce od Enke in Dvojke.

Od "pep talkov" se mi bo počasi zmešalo in če še enkrat slišim: - Saj bo bolje, bom enega na gobec. A kljub temu, da izgleda vse kompletno razvalinsko, je nek tak, kaj pa vem kako naj mu rečem, v meni še kar živ. Nek tisti, raje umrem, kot da se sedaj vdam. Nek tisti, ko cmerim kot nora in potem pogledam v luft in rečem: - Nečeš ti mene.

Je to upanje? Trma? Pogum? Norost? Vse skupaj? Ne vem, ampak recimo temu preprosto, da se še ne dam. Bom raje več cmerila in ponoči gledala v zrak in seštevala dolgove, ampak svojih sanj za miren spanec zaenkrat še ne menjam.