Avdicija za reklamo

IKEA people so presneto domiselni. Odločili so se, da naredijo avdicijo za reklamo, na katero lahko pride vsak, ki rad nastopa. In res so prišli vsi. Nekateri so bili tudi zelo čudni. Dva izmed, bojda od avdicije naprej, nestrpno čakata vsak dan pred nabiralnikom, na nadaljne usmeritve za snemanje. Ikea people so jima namreč po zaključenem snemanju rekli, da bodo ostali v kontaktu. Onadva sta mnenja, da tega najverjetneje ne rečejo vsem.

Kandidat številka 1.

Kandidat številka 2.

Moški, cigare in kučme

Danes, med vožnjo v avtu in včeraj na večerji, sem ugotovila, da ne razumem dveh moških zadev. Fascinacije nad cigarami in nošenje kučem.

Nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj je kajenje cigar tako super in kaj početi z dimom, ki ga ne smeš inhalirati. Ta del me je vedno najbolj begal. Kaj početi z vsem tem dimom v ustih, ki ga ne smeš potegniti v pljuča? Ga grgraš? Ga z jezikom obračaš? Ga voziši od enega konca ustne votline do drugega? Ne razumem tudi, zakaj bi to počela eno uro. Bojda se dobre cigare kadi eno celo uro, lahko tudi več in se jih poleg tudi pridno zaliva s konjakom. Ne, cigar ne razumem.

Pri moških kučmah pa me bega funkcionalnost le - teh, namreč moški zase pogosto trdijo, da pri izbiri oblačil gledajo predvsem na njihovo funkcionalnost. Pa poglejmo. Ena kučma odtehta vsaj 32986598364 trupelc gozdnih glodalcev, a vseeno ne sega preko ušes. Pokrivalo si gospodje nadenejo na vrh glave, kot nekakšen nebotičnik. Tudi v Sibiriji, kjer je - 3000 stopinj, jih možje še vedno ne potegnejo preko ušes. Kaj ni poanta zimskega nošenja pokrival, še posebej takšnih v velikosti nebotičnika ravno v tem, da se jih potegne preko ušes, ker kako drugače pa bi pokrivala ušesa lahko grela? Če pozabimo na modne zapovedi in kučme obravnavamo striktno iz vidika funkcionalnosti, torej gretja ušes, so kučme popolnoma nefunkcionalna pokrivala. Tudi sama sem v zelo temnem obdobju svojega oblačenja, nekje med strehica obdobjem in britjem glave na nula, nosila od dedija kučmo in poleg tega, da tisto zimo nisem imela nobenega fanta, mi tudi v uhlje ni bilo kaj prida toplo. Ne, zadeve s kučmami tudi ne razumem.

Kaj pa vem, moške zadeva pač, ugibam, da bi veliko raje nosili petke in se šminkali, a ker vedo, da to ni vredu, raje eno uro žvečijo dim in na glavah nosijo dlakave nebotičnike. Čudno in zabavno.

Otroci s Petrička

Včasih me je sram, da sem Slovenka. Recimo včeraj, po ogledu nagrajenega dokumentarca "Otroci s Petrička", režiserja Mirana Zupaniča.

Še posebej pa me je sram in strah, da so ljudje, ki so počeli povojne zločine tega tipa še vedno med nami, namreč od njih, do danes, še nihče ni bil postavljen pred sodišče. Nekako si ne morem kaj, da nebi razmišljala v smeri, kar ni kaznovano je dovoljeno. Gre to tako? Pozabimo na pretekle spore, gre to tudi tako?

Se vam morda ne zdi čudno, da je pred kamero stopilo od približno 90 ljudi, ki so bili kot otroci zaprti na Petričku samo 12 ljudi, ki so bili pripravljeni povedati svoje zgodbe o izgubljenem otroštvu. Je morda ljudi še vedno strah? Ali je to mogoče?

To res ni OK.

Prehlad can kiss my ass

Danes sem se odločila, da svojemu imunskemu sistemu razložim, da ga nisem najela zato, da bo pacifist in bo služil civilno, temveč, da je hud militarist in da je njegova primarna naloga, da pometa s sovragom.

V ta skrajno, skrajni ukrep, me je prislil že drugi letošnji prehlad, ki mi je danes za 12 ur celo odvzel glas. 12 ur sem morala biti skoraj tiho. Strašno ne vredu.

Zato sem v tišini odšla v lekarno in odnesla ven čez rame oprtano vrečo vitaminov, kalcijevih tablet, sirupov za dvigovanje odpornosti in še nekaj škatlic takšnih in drugačnih barvastih tabletk, ki so baje best in se jih mikrobi strašansko bojijo.

Nato sem prelistala tudi članek, kjer sem izvedela, da je vredu, da imaš vsaj 4 prehlade letno, če si otrok jih imaš lahko tudi 10 (hvala bogu, da nisem otrok) in da prehladi stimulirajo imunski sistem (o relevantnosti te študije kdaj drugič).

Poleg vitaminov, baje dviguje odpornost tudi dobra volja, zato sem sklenila, da bom ves čas dobre volje. Omenili so tudi knajpanje, moj odgovor na to je bil my ass, knajpajte se vi sami.

Ravnokar sem si zmešala vse pijače, ni mi jasno sicer, katera zeliščne rastlina je fluorescentno oranžna in zakaj je vitamin D azurno moder, toda z malenkostmi se ne bom ukvarjala in evola, zadeve so popite in jutri bom že zdrava. Juhej!

Moja avto in njegov speštani nos

Moja avto (Čeh) se je včeraj zaljubil na prvi pogled. Zagledal se je v mično debelo zadnjico Renaultovega enoprostorca in ker lastnica ni pazila nanj, ker je bila preveč okupirana s spremljanjem hupajočih voznikov v koloni in ugotavljajoč ali hupajo njej, je moj Čeh na francosko zadnjico pritisnil en strasten poljub.

In ker Čeh strast jemlje zelo resno, si je pri poljubu popolnoma speštal nos, udrl oči, izgubil registrsko tablico in sprednji odbijač in ker mu ošabni Francoz poljuba ni vrnil, je na cesto izjokal še vso hladilno tekočino iz počenega hladilnika. Seveda na debeli francoski zadnjici, razen odtisa Čehove registrske tablice, ni bilo skoraj nobene praske.

Nič kaj francoski lastnik mičnozadnjičnega Francoza, nad poljubom niti najmanj ni bil navdušen, a ker je Čehova lastnica priznala vso krivdo, se je pomiril in ji pomagal pri vseh težavah in zagatah, ki so nastale po nesreči.

Čeha so nato odpeljali z rešilcem, ki se je med vožnjo tudi pokvaril in so morali Čeha zato prestaviti v drugega rešilca, na kliniko. Lastnica je bila in še vedno je, zelo žalostna in je ob pogledu na poškodovanega Čeha, potočila kar nekaj solz.

Danes so zaljubljenca na klinki odprli in ocenili škodo. In ta je velika. Zares, zares velika.

Lastnica, pa se poleg stroškov zdravljenja, še ne zaveda, kakšno bo življenje brez avta naslednjih 14 dni. Koliko drobnih odpovedovanj, voženj z avtobusi, na katere lastničina noga ni stopila že 10 let (ja res je, že 10 let nisem bila na avtobusu) in še in še.

Da ne omenim uslug, za katere bom moje naj v naslednjih dveh tednih prosila in prosila.

Tenk ju ol že v naprej!

Kostanj za vsak žep

Vsako leto jeseni, prvi kostanj, ki vam pade pred nos ali vam ukrade pogled, dajte v žep. In če vam pozornost ukrade nato še kakšen nov kostanj, tudi tega stlačite v žep.

Naj ima vsaka jesenska jakna v žepu po en kostanj, po želji tudi dva, tri, lahko tudi deset, toda potem boste imeli težave, ko boste brskali za ključi od avta ali denarnico. Tlačite jih v žepe s stilom.

Kot mula in še danes trdno verjamem, da vas po jesensko začarajo.

P.S: Preden ga stlačite v žep, mu seveda nujno slecite bodičasti plašček, da se ne boste popikali, ko ga boste mencali med prsti.

Revna sem

Tale gospod je rekel: "Tisti, ki ima malo še zdaleč ni reven, reven je le tisti, ki si želi imeti veliko…"

Toliko čevljev, kavbojk, omar, foteljev, parfumov, preprog, slik, objektivov, Ipodov in še in še, kot sem videla v zadnjih tednih in jih razporejala v nevidne omare, sobe, stene in ušesa, že dolgo ne.

In račun. Če bi potresla kreditno kartico, kot ljudje potresejo mošnjiček s kovanci, ne bi prav nič žvenketala. Prav tako, bi si zaradi neuporabe le-te, na njej lahko pajek Igor mirno spletel domek in družina Prah, ustvarila domovanje.

Na zgodbe o tem, kako spoznamo vrednost življenja šele, ko smo revni in zgodbe o tem, kako smo bogati v srcu in da pravo bogastvo leži v naših dušah, se mirno požvižgam in odvrnem: "Meni dajte raje denar!"