Pa ne v smislu:" Pa poglejmo v katero družino, poddružino, razred ... spadaš pa ti", temveč enciklopedija Britannica na gnusnosti iz slike. Da je zadeva opravljena temeljito je včasih potrebno nato še stopit na encikopedijo.
Vsem ljubiteljem žužkognusov, ki se utegnete sedaj zgražati ali detonirati pred mojim stanovanjem pa sledeča pojasnila:
1. jaz ne hodim v gnezdo od kobilice, torej naj ne hodi ona v mojo spalnico
2. narava je veliko bolj prostrana od moje splanice - naj kobilice in njim podobna svojat torej ostane zunaj in naj ne bo požrešna še za mojim stanovanjem - sicer pa je pohlep tako ali tako smrtni greh in jih zato logično doleti tudi kazen božja (tako piše v cerkvenem pravilniku)
3. ven je ne bom pometala in nosila, ker je ta svojat ponavadi hudo nervozna in migota in je sploh zelo neprijetna in potem, ko jo enkrat flikneš ven pride spet nazaj noter in jaz je ne mislim sprehajati, ker imam že dovolj sprehodov z Dvojko
4. če izumrejo pa itak ni panike, ker bomo naredili nek nov GSO, ki bo odpravil vse une žužke, ki jih ta svojat je in kao "koristi" naravi in bomo njen manjko tako hitro poštopali
In se skregam. Se ne trudim več za nek odnos, neko prijateljstvo in je morda najtežje, ker mi na začetku sploh ni jasno zakaj je temu tako. Pa mi je osebe žal in sem malo žalostna. Potem pa mine nekaj časa in ugotovim, da je moje življenje brez tega človeka dejansko lepše. Lažje diham, se ne opravičujem več in nisem večno the bad girl ...
Včasih se mi zdi, da je okoli mene veliko ljudi s katerimi sem skregana. Ko bolje pomislim pa ugotovim, da niti enega izmed njih ne pogrešam. Smo zadnjič doma ugotavljali, da je to nek naš family "thing". Kreganje namreč. Za večino smo prepirljivci in tečke, v resnici pa osebi z grdim nakurjenjem in kreganjem sporočamo sledeče (ker drugače ne znamo):
"Ubistvu mi greš grozljivo na živce že en lep čas, ob tebi se ne počutim dobro in od tebe odhajam spraznjena in ker se mi ne da s tabo flikati tega najinega odnosa, ker vedno zmagaš, ker imaš vedno zadnjo besedo in ker vedno nato igrava vlogo ti=good guy in jaz=bad guy in ker seveda meni to ni povšeči in seveda, ker se mi ne da ti tega razlagati in ker ti tega ubistvu sploh ne znam razložiti na način, da boš razumel-a, si raje izmislim neko budalaštino, ali zaigram nek izpad in te tako pometem iz svojega življenja. In potem bom veljala za uno ta tečno in divjo in oh in sploh, v resnici pa sem dosegla ravno to kar sem hotela. Ni te več v bližini in te nikoli ne bo, ker sva se nepopravljivo skregala. I win, zate mi je pa vseeno."
Brskaš in brskaš in najdeš nekoga, ki opiše točno tisto kar se ti dogaja v glavi. A milijonkrat bolje.
IF YOU FORGET ME
I want you to knowone thing.You know how this is:if I lookat the crystal moon, at the red branchof the slow autumn at my window,if I touchnear the firethe impalpable ashor the wrinkled body of the log,everything carries me to you,as if everything that exists,aromas, light, metals,were little boatsthat sailtoward those isles of yours that wait for me.Well, now,if little by little you stop loving meI shall stop loving you little by little.If suddenlyyou forget medo not look for me,for I shall already have forgotten you.If you think it long and mad,the wind of bannersthat passes through my life,and you decideto leave me at the shoreof the heart where I have rootsrememberthat on that day,at that hour,I shall lift my armsand my roots will set offto seek another land.Butif each day,each hour,you feel that you are destined for mewith implacable sweetness,if each day a flowerclimbs up to your lips to seek me,ah my love, ah my own,in me all that fire is repeated,in me nothing is extinguished or forgotten,my love feeds on your love, beloved,and as long as you live it will be in your armswithout leaving mine.
da tisto, ko peljejo multibogataši punce na zmenek z letalom meni najbrž ne bi bilo povšeči.
Predstavljam si, da bi morala z lepo oblekico in bosa prečkati detektorje za železje, ker je potrebno dati čevlje z visoko peto v škatlo za pregled z/pod rentgenom. Pa torbico tudi.
Na večerjo v Pariz (tja namreč multibogataši peljejo punce na večerjo) iz Ljubljane bi najbrž letela v nekem malem letalu, ki bi ga ves čas pajtlalo v zraku in bi ga vsak najmanjši vetrič vrgel iz tira, da ne omenim, da bi mogla pretrpeti celotno vzletanje in pristajanje in da bi zategadelj na cilj prišla čisto zašvicana.
Na poti na večerjo bi nato v limuzini obstala tudi v vseh trefik đemih pred Parizom.
Na večerjo bi torej uletela zašvicana, z umazanimi fusami in jezna kot sto hudičev.
No in po večerji bi morala leteti še nazaj, kjer bi bila spet podvržena pajtlanju, toda tokrat s polnim želodcem. In spet bi zašvicala.
Bottom line - z multibogatašem se po takem dejtu skoraj sigurno ne bi lupčkala, ampak bi mu rekla, da je en velik kreten.
Z Muki sva bili na koncertu od Macy Gray in je bilo prav fino. Pa to ni poanta tega posta.
Poanta je to, da je bilo na žensko ženskem najbolj ženskuljasto ženskem koncertu tudi precejšnje število moških. Pa naju je samo zanimalo, ko sva jih gledali, kako se prižemajo k svojim puncam in se zibljejo na besedila v stilu: "... a woman to myself ..." in "...why didn't you call me ..", če ob vhodu na prizorišče odlagajo svoje testise v isto škatlo kot pijačo in ostre predmete, katerih vnos je prepovedan, ali zato obstaja posebna škatla/garderoba. In seveda, ali dobijo tudi številko, da jih potem lahko vzamejo nazaj. Tako kot torbice in plašče.
Morda pa si pred koncertom rečejo takole:"Ej, bolje da jih pustim doma, ker potem bom moral stati v ful dolgi vrsti za garderobo." Sicer pa se hmmmm ... pri fantih, ki so se ob svojih dekletih zibali na koncertu poraja vprašanje, ali jih sploh rabijo. Testise namreč.
Seveda pa na vse skupaj lahko pogledamo tudi iz drugega zornega kota in rečemo takole, it takes a big man, da dvigneš roke v zrak in skupaj s 1000 ženskami zakričiš v nebo:" I am beautiful and I am sexy."
And yes you are my love.
Kakšni pujsi. Da ne rečem kar pr....(midve, ne fantje, da ne bo pomote)
Zadnjič sem brala članek o tem, kako veš, da si spoznal "The one". Dana so bila tudi navodila, kaj vse se ti zgodi (fizično, zato da slučajno ne zgrešiš znakov), ko spoznaš "The one" in potem je bila spodaj še masa komentarjev, na varianto, jaz in moj "The one" in kako sem spoznala "The one".
Seveda sem razmišljala o "The one" nato tudi jaz in prišla do sledečih ugotovitev:
1. "The one" ni samo eden.
Sta vsaj dva. Morda trije. Največ štirje. Pa da ne bom težila s številkami, bom rekla takole: blagor tistim, ki so spoznale svojega "The one" kot najstnice in se uspele z njim postarati in ga vmes ne umoriti. Menim, da sta "The one" vsaj dva. Z enim rasteš, z drugim se staraš.
2. "The one" spoznaš šele, ko se sam odločiš kakšen človek želiš biti in kam si namenjen. Z drugimi besedami - ne pričakuj dobrega shoppinga, če ne veš kaj bi rad kupil.
Če izhajam iz svojih izkušenj, sem svoje velike ljubezni spoznala vselej takrat, ko sem se mesec ali dva pred tem odločila, da od danes naprej pa ne bo nič več po starem in da na take ljubezni kot do sedaj ne bom več pristajala in da z naslednjim bo pa drugače. In potem sem bila nekaj časa sama samcata in sem se držala kot pijana plota novega plana in ... potem je prišel.
3. Spoznati "The one" je zgodba o tebi, ali na koncu it's all about you.
Ko si končno videl izdelek ali spoznal "The one" je več kot jasno, da z njim ne moreš ravnati enako kot z vsemi ostalimi izdelki in fanti, ki jih imaš vse preveč. Nekako tako, kot z jopico iz kašmirja ne ravnaš enako kot s sintetičnim puloverjem iz H&M-a (izzvzeti vsi tisti, ki imate doma rejo kašmirskih koz, ki jih ostrugate enkrat na mesec in na statvah nato pletete izdelke iz kašmirja). To pomeni samo, da s svojim ravnanjem delaš stvari, odnosno ljudi, posebne. Znotraj tega zato verjamem, da obstajajo ljudje, in da jih najbrž ni malo, ki nikoli ne spoznajo "The one", ali kot pravi Jane Austen - "Not everybody can afford love."
In tukaj potem sledi tisti misteriozni: "Ja kako pa veš, da je ta nekaj posebnega in da ne bo enak kot vsi ostali pred njim."
Odgovor: "Preprosto veš (jebi ga, nimam pojma kako to veš)."
Kakšen bo vajin epilog in ali boš njim za vekom veke, tega ne veš, veš samo to, da ko te bo nekdo nekega dne vprašal: "Kolikokrat si bila v življenju zaljubljena?" boš gladko in brez pomisleka odgovorila: "Enkrat (dvakrat, ... vstavi poljubno). "
In takrat se boš spomnila na "The one (dva, tri ... vstavi poljubno)".
Moj odgovor na tip gnusnosti iz slike ostaja vedno enak.
