Zaprašenci in mrtvaki

Lenčula dobiva status zaprašenke, kar preprosto pomeni: - Jebemuboga nimam več časa pisat. In če malo posurfam po netu, so opcije blogerja, ki se odloči zavzeti status zaprašenca ali mrtvaka, tele:

a. dostjanstveni umik - Silvij

b.updejtiranje bloga na 12 let

c. enkrat mesečno lepljenje videjov iz you tuba s pripisi: - Tako se počutim ...- Tako razmišljam ...- To se mi dogaja ...- Svet je krut

Seveda zaprašenost bloga lahko sovpada tudi s tem, da se egocentričnemu narcisoidnemu posamezniku brez socialnega življenja/partnerja - klasični profil blogerja - končno nekaj dogaja in potem se lahko zgodi tudi tisto najhujše in sicer berljivi blogi, postanejo neberljivi.

Opcije so tele:

a. ljudje se zreproducirajo in potem pišejo blog o tem kako je dojenček podrl prvi kupček in kakšna je zgledala prva posrana plenica in kako mali po dveh mesecih več ne škili

b.ljudje se poročijo in potem dokumentirajo celoten proces v stilu, danes sva šla pogledat cerkev, potem sva izbrala torto, potem sem ugotovila, da moram izgubiti 385789475 kg, da z eso ne bom razplojznila obleke ...

c.ljudje se preselijo na drug konec sveta in o tem pišejo, kar utegne biti zanimivo - beri blog od Šale, ali pa strašanko dolgočasno.

Od vseh opcij sem izbrala opcijo b. zgoraj, in sicer updejtiranje bloga na 12 let.

Izjava meseca v sliki

"They photoshopped the fuck out of her ..." je bilo nekoč, nekje in za nekoga rečeno. Jap.

S fotošopom je po moje nekako tako, kot s plastičnimi operacijami pri slavnih in lepih. Enkrat pride tista točka, ko bi bilo dobro odnehati.

Josipa, mudelka, to je to. Jebi ga.

Računalnik je lahko zlobnjak

Jaz ne vem kako je z vami, ampak že ves teden sem z računalniki, bolje rečeno z zunanjimi diski, v nekem hate hate odnosu. Najprej fliknem po tleh zunanji disk prijateljice mojega najboljnaj in dekletu tako enopotezno izbrišem zadnjih nekaj let ujetih v fotko. Fino in seveda nasvidenje prvi vtis.

Takoj zatem pa v enem dihu umre tudi moj zunanji disk.

Ko ga je včeraj Andrejc potestiral mu je velikanski računalnik sporočil takole (v rdeči barvi kakopak):

Test Result:FAIL
Test Error Code:08-Too many bad sectors detected.

Sedaj se zdravi u računalniški bolnici, kjer ga ima Andrejc priključenega na reanimacijske mašine, ki pa kot sam pravi, tudi odkimavajo z glavo, češ, da je zadeva brezupna. Vseeno mu je dal dan do dva, da se zliže.

Disk ne vdaj se! Jutri je nov dan in jaz rabim svojo power point prezentacijo.

Zlobnjaki

Jaz ne vem kako je z vami, ampak pri meni gre tako, da sem vedno znova na nekaterih semaforjih ujeta na rdeči. Ko bolje pomislim, ugotovim, da ubistvu niti enkrat na njih še nisem ujela zelene. Spomim se dveh. Prvi me bremza, ko letim iz Prul po klancu navzgor in prečkam Dolenjko, drugi pa, ko letim od kina Vič preko Aškerčeve na Prešernovo. Na teh dveh semaforjih je vedno rdeča. Ta dva semaforja sta prava zlobnjaka.

Pogosto, ko sem ujeta v kremplje zlobnjaka se nato sprašujem, ali obstajajo ljudje, ki so na tem semaforju vedno nagrajeni z zeleno lučjo in ali so nato taisti ljudje ujeti v kremplje kakšnega drugega zlobnjaka, ki nagrajuje z zeleno recimo mene?

Zapora

Situacija je taka, da v službenem WC-ju najbolj sovražim, če se kdo postavi pred vrata, kjer pridno čaka v vrsti, morda celo tapka z nogo, ali pa globoko diha, se gleda v ogledalo, včasih prideta tudi dva in potem kramljata in se malo posmejita in navržeta eno ali dve on how life is ...

Ne vem kako je z vami, ampak jaz potem ne morem lulat.

Zatreskana do vesolja

Mojo zimsko ljubezen je ustvaril Marc Jacobs. (na sliki)
Od sprehodov ob sončnem zahodu me loči le nežnih 763 ojrov.
Jebi ga, življenje ni potica.

Čizi s stilom

Ta je zate. Med petjem seveda malo poskakujem, da ni preveč monotono.

"Hoooooooooooney, you so sweet.
Sugar got a long way to catch you."