Tvit, tvit, tvitam

Veliko lažje je tvitati kot blogirati . Misel na dan. To je vse. Morda dve, največ tri.

Post, nasprotno pa zahteva celega človeka, pa fotke iskat, pa vejice pedencat (to mi ne gre) in še in še.

Vem ja. Zamujam. Obstaja že sto let, morda že tone v pozabo in sploh ni več hot. Zamudila sem na primer tudi Twiter festival.

Ah briga me, zadeva je naravnost odlična in mi učinkovito pomaga brisati prah iz Lenčule.

Čudovitih je tudi nekaj na novo odkritih tvit prijateljev, ki vsak dan lansirajo v svet nov recept, ali pa dobro idejo, ali pa odštekano novico, ali pa nov modni nasvet.

Meni je tole odlično.

Nine to five levičar

Pogledam kako se obnašaš na delovnem mestu in ti povem kaj voliš. Si levi ali desni (slovenski levi in desni, da ne bo pomote).

To igrico se igram že od trenutka, ko sem diplomirala in začela službovati po slovenskih službah. V tujini tega pojava ni, zato se tam tega nisem mogla igrati.

In ker ne vem ali je to zgolj naključje (več naključij) ali pravilo, sem sklenila, da svoja opažanja vržem na blog, v mlin svojim štirim bralcem.

Gre pa nekako takole.

Karakteristike levičarja (ali levičarke; v postu bom uporabljala moški spol, ker se mi ne da vedno dodajati črke -a na koncu vsake tretje besede) na delovnem mestu so po mojem, sedaj že 8 letnem opazovanju, sledeče:

1. vedno se pritožuje, kako se mu godi krivica (kako premalo služi, kako mu država vse pobere, kako bo imel predolgo delovno dobo, kako bo imel prenizko pokojnino ...)

2. ves čas pazi in brani svoje pravice

3. vedno oddela ravno toliko kot mora, presežkov ne pozna (po njegovem je presežke treba obračunati, ker so drugače najbrž že kršene njegove pravice); večinoma oddela ravno toliko, da mu ničesar ni moč očitati

4. po naravi je zelo ambiciozen, a ne zna tekmovati (ponavadi je prepričan, da mu stvari po nekem vloženem trudu (stopnjo vloženega truda na delovnem mestu ovrednoti seveda sam), avtomatsko pripadajo)

5. nanašajoč se na točko 4, sotekmovalce zato vedno označi za brezsrčne (pritlehne, nepoštene, lažnive, razvajene - vstavi poljubno) ambiciozneže, medtem ko sebe seveda smatra za neambicioznega človeka; pogosto to rad tudi na glas poudari

6. (ta pojav pa mi je še posebej zanimiv) vedno si izbere nekega posameznika znotraj teama ali posameznika (how the fuck jih najdejo mi nikoli ni bilo jasno), ki ga vsi poznamo in ga malikuje na način: - Veš on pa je zame pravi delavec, ali pa: - Veš ona pa je res inteligentna, ali pa: - Veš to pa je zame človek za kapo dol dat. To ponavadi govori na glas, pred celim teamom, najraje pa pred sotekmovalcem (podnapisi pri takem govoričenju se glasijo nekako takole -> dajmo tem bolje hvaliti nekega, sicer nič slabega hotečega slehernika (še enkrat, how the fuck jih najdejo?), samo da se ne bo pohvalilo nekoga, ki je v teamu pa se utegne zgoditi (najverjetneje) da to ne bom jaz. Ali še huje (in najverjetneje) da bo to moj gnusno ambiciozni sotekmovalec.)

Zgoraj omenjenega posameznika / -co ob kakšni kavi ali med kakšno operacijo v šali nato vprašam:

- Ti pa sigurno voliš leve a ne?

In odgovor je vedno enak:

- Ja. Kako pa veš?

Ne vem kako to vem, ampak vedno znova uganem pravilno.

Moj pep talk

Ko sva bila z bratranom mala, nama je deda za vsak rojstni dan podaril po en zlatnik. Na vseh zlatnikih je bil Tito. Tita pri nas nismo marali, ampak včasih je bilo pač tako, da so na vse kar je nekaj veljalo, prilepili njegovo (butasto) glavo.

In dedi je rekel: - To je za težke čase.

In težki časi so bili. Tu in tam. Pa vseeno sem te svoje kovance vedno puščala v predalu, zavite v blago in vse te težke čase na koncu le nekako prebrodila. Vsakič, ko je bilo težko sem si rekla: - Ah to ni to, sigurno obstajajo še težji časi in ko bodo prišli, bom kovance prodala.

In kaj so ti, t.i. težji časi? Kdaj pride tisti trenutek, ko stopiš do predala in prodaš zlato? Vojna? Lakota? Potres? Kaj je najtežji čas od najtežjega časa? Kdaj je tisti "top of the tops"?

Jaz mislim, da je moj zdaj. Ja res. Zdaj. Šlo je tako, da sem se kot norec zagnala svojim sanjam naproti, se spotaknila in pogrnila na trebuh, da je naredilo "fljosk".

Pa se ne dam. Vse gre narobe. Strah me je do kosti, žalostna sem, ljudje s katerimi delam niso prijazni, šefi so goljufivi in stiskaški, na trenutke se sprašujem ali sploh še obstaja kakšna stvar, ki je ni treba plačati in ali mi bo ta država na koncu obdavčila tudi zrak in prdce. Pa še prdce od Enke in Dvojke.

Od "pep talkov" se mi bo počasi zmešalo in če še enkrat slišim: - Saj bo bolje, bom enega na gobec. A kljub temu, da izgleda vse kompletno razvalinsko, je nek tak, kaj pa vem kako naj mu rečem, v meni še kar živ. Nek tisti, raje umrem, kot da se sedaj vdam. Nek tisti, ko cmerim kot nora in potem pogledam v luft in rečem: - Nečeš ti mene.

Je to upanje? Trma? Pogum? Norost? Vse skupaj? Ne vem, ampak recimo temu preprosto, da se še ne dam. Bom raje več cmerila in ponoči gledala v zrak in seštevala dolgove, ampak svojih sanj za miren spanec zaenkrat še ne menjam.

O tem kaj lepo diši

Z vonji gre nekako takole.

Lepo mi dišijo voščenke, barvice in konji. Potem pa še pomlad in poletne noči po nevihti. Tudi bencin mi lepo diši, ne čisto od blizu, ampak ko ga malo kapne na tla na črpalki. Lepo mi dišita tudi od Enke in Dvojke glavi in lepo dišijo pasji dojenčki. Lepo diši tudi iz vrhniške pekarne v poletnih nočeh. Lepo diši iz italijanskih kavarn in francoskih pekarn ter angleških trgovin s povoskanimi jaknami.Lepo diši od Starbucksa čokoladni krof in italijanski nemastni krompirjev čips. Lepo diši tudi v centralni NLB pri Cankarjevem domu, ter v telovadnici Narodnega doma pri Narodni galeriji. Lepo dišijo šardoneji, sivi pinoji in sauvignoni. Dobri seveda. Lepo dišijo tudi cigare, ampak samo na hitro in na kratko, recimo v roki kakšnega mimoidočega. Lepo diši tudi na Krasu. V vseh letnih časih. Pa na morju na otokih, zjutraj in zvečer pa tudi čez dan. Lepo dišijo tudi sivka in stare knjige iz dedkove knjižnice.

Lepo pa diši tudi moj najboljnaj. V ponedeljek diši po vikendu, v petek po tednu, v soboto po vetru in v nedeljo po kosilu. Zjutraj med tednom pa po milu.

Jp

11.6. 2002 sem v njegovi pisarni opravila zadnji izpit na VF in diplomirala. Takrat je rekel: "Pri meni si sicer znala in z današnjim dnem si tako postala doktor veterine, ampak zaradi svojega obnašanja in tega kakršna si, boš imela najbrž v svoji karieri vedno težave."

Pa takrat še ni povedal vsega. V naslednjih letih sem večkrat sedela v njegovi pisarni. Njemu nasproti. In vedno je imel zadnjo besedo in zadnji nasvet in vedno je poskrbel za finalno dejanje.

Ne, bala pa se ga nisem. Za razliko od ostalih.

Well karma is a bitch mate, ali vsaka rit pride enkrat na sekret.

Kapa rešiteljica

Kapa. V Angliji me zebe, ker sem poslušala mamo in ne najboljnaj in tako vzela s seboj Dražev plašč in ne naveterodpornebunde, kljub temu, da je razmerje obiski Anglije in poznavanje Anglije mama:najboljnaj -> 1:2835862583625934786.

In seveda me zebe milijon, ker piha kot stomater. Zebe pa me v prekleto povsod. Pa sem kupila kapo in me je takoj nehalo za več kot polovico zebst (pred 15 min me je namreč jebemubogaveter spet zledenel). Seveda so to že vsi - vsi ki sem jim povedala, da kako je fino sedaj, ko imam kapo - vedeli, to namreč, da največ topolote uhaja preko glave.

Pa temu ni tako. Sem šla pogledat. Znanstveniki so namreč pokazali, da preko glave ne izgubimo največ toplote, temveč le manj kot tretjino, t.j. 30-35% toplote. Mene zebe za skoraj 70% manj, tako da vidim, da je bil spet PhD nekomu šenkan.

Zaprašenci in mrtvaki

Lenčula dobiva status zaprašenke, kar preprosto pomeni: - Jebemuboga nimam več časa pisat. In če malo posurfam po netu, so opcije blogerja, ki se odloči zavzeti status zaprašenca ali mrtvaka, tele:

a. dostjanstveni umik - Silvij

b.updejtiranje bloga na 12 let

c. enkrat mesečno lepljenje videjov iz you tuba s pripisi: - Tako se počutim ...- Tako razmišljam ...- To se mi dogaja ...- Svet je krut

Seveda zaprašenost bloga lahko sovpada tudi s tem, da se egocentričnemu narcisoidnemu posamezniku brez socialnega življenja/partnerja - klasični profil blogerja - končno nekaj dogaja in potem se lahko zgodi tudi tisto najhujše in sicer berljivi blogi, postanejo neberljivi.

Opcije so tele:

a. ljudje se zreproducirajo in potem pišejo blog o tem kako je dojenček podrl prvi kupček in kakšna je zgledala prva posrana plenica in kako mali po dveh mesecih več ne škili

b.ljudje se poročijo in potem dokumentirajo celoten proces v stilu, danes sva šla pogledat cerkev, potem sva izbrala torto, potem sem ugotovila, da moram izgubiti 385789475 kg, da z eso ne bom razplojznila obleke ...

c.ljudje se preselijo na drug konec sveta in o tem pišejo, kar utegne biti zanimivo - beri blog od Šale, ali pa strašanko dolgočasno.

Od vseh opcij sem izbrala opcijo b. zgoraj, in sicer updejtiranje bloga na 12 let.