Poljub iz žerjava

Za mano so žvižgali že iz avta. So žvižgali tudi iz pločnika. In potem tudi iz motorjev, traktorjev, koles, oken, skratka od povsod, od koder lahko zdolgočaseni delavci visijo in žvižgajo.

In potem stojim pred semaforjem. Vroč popoldan in spet avto brez ACja.

Iz leve mi nato nekdo potrobi. Ne toliko iz leve, kot iz leve zelo zgoraj. Trobljenje niti ni toliko trobljenje, bolj tak eeeeeeeeee zvok (trobljenje iz avta je pibip zvok).

Gledam naprej.

In spet eeeeeeeeeee. In spet eeeeeeeee.

Nato se ozrem na levo zelo zgoraj in iz žerjava, in to hudičevo visokega žerjava, mi delavec pošlje poljub. Tak ta pravi delavski čmjok.

In ker se vsekakor ne zgodi vsak dan, to namreč, da ti trobijo in pošiljajo pojube iz hudičevo visokih žerjavov, mu poljub pošljem nazaj. Tja nekam visoko, visoko u kabino hudičevo visokega žerjava.

Se mi zdi odlično, da bom od zdaj naprej bejbam lahko rekla takole:

- In jor fejs, a ti je že kdo kdaj moril iz žerjava? No men je.