In sem dobila prvo kazen za napačno parkiranje. Alejandro iz Venezuele je povedal, da jih tujcem sploh ne flikajo na okna, ker vedo, da jih nihče ne plača.
Jaz sem tujec pa so mi račun vseeno lično zataknili za brisalec.
A se zgodba tukaj še ne konča. Nalepili so ga zjutraj in na začetku najbolj deževnega vikenda na svetu. In ko sem v nedeljo popoldan prišla do avta, je bil račun na oknu stopljen v franže. In seveda je bilo zamegljeno vse razen cene. In tako kot pri meni, tudi na treh avtomobilih parkiranih za mano.
Da.Računov ne pakirajo v polivnil vrečke, temveč ga samo zataknejo za brisalce (najbž moraš vrečko posebej plačat).
V rokah ob koncu vikenda mi je tako ostal papirček v velikosti papirčka čungalunge na katerem piše 25 EUR.
Sedaj pa mi povejte, kako za hudiča naj vem:
1. Kam naj denar nakažem?
2. Kam naj se pritožim?
3. Do kdaj naj denar nakažem?
4. In seveda, kako naj jim povem,da je od kazni ostalo le 2x2cm papirja?
Odločila sem se zelo hitro in papirček vrgla v pepelnik koša za smeti.
Hvala lepa in nasvidenje.
četrtek, 18. november 2010
četrtek, 11. november 2010
Tukaj sem ali welkom in Belgie
Kmalu bo okoli mesec in pol od kar sem zapustila Slovenijo in se spet vpisala v šolo. Pri vpisu na ure nizozemščine so me vprašali koliko let šolanja imam za seboj. In sem ugotovila, da že od šestega leta hodim v šolo in da sem hodila v tazaresno službo vsega skupaj samo 4 leta. Torej 22 let že hodim v šolo. Pa ni bilo dovolj in sem rekla, da grem še za 3 leta nazaj. Na specializacijo.
In je šlo nekako takole.
Najprej sva se peljala 12 ur z avtom (šla sva oba, najboljnaj in jaz, ker sama ne bi zdržala). Bila skoraj na pol mrtva, ko sva prispela na cilj. In potem v ne nujno tem vrstnem redu. Vpis, bančni račun, to okence, tisto okence, ta obrazec, tisti obrazec, ta ulica, tista ulica, tukaj se zgubiti, tam ponoreti ...In se je končalo tako, da imam penthouse stanovanje - ja brez šale - imam bemuboga 100 kvadratov teraso z razgledom na Ghent. Ko lulam, če malo odprem vrata, gledam katedrale.Seveda upam, da medtem kdo ne gleda takole tudi mene. Imam kamin in velike prostore. Sexi brez meja. Avto parkiram nelegalno, ker se ne morem registrirati v tej deželi, ker mi vedno zmanjka en papir in potem me vedno prestavijo za en mesec naprej, da lahko ugotovijo, da sem spet pozabila en papir prinesti.
Takole med nami in vsem svetom. Če ste do sedaj mislili, da je naša birokracija neučinkovita in da je nemška neusmiljena in italijanska in francoska nesposobna in angleška zategnjena, dodajam vsemu skupaj novo dimenzijo. Belgijska demokracija - velik odpor do tujcev - ki ga seveda ne skrivajo, ignoranca, neprijaznost in predvsem nesposobnost. Zelo malo vedo in pogosto dajejo napačne informacije, ki jih na naslednjem okencu nato zavržejo, tako da se kot tujec prve mesece v Belgiji vrtiš v začaranem krogu in upaš, da ti bo v neki točki uspelo postati legalen.
Z ostalimi beglijskimi zadevami pa po vrstnem redu:
1. Pivo je odlično in izbira velikanska - pa saj to ste vedli, da je to dežela z največ vrstami piva na svetu
2. Čokolada je nekje tam tam z orgazmično - seveda pomembno kje jo kupiš.
3. Vaflji - najboljši kar na cesti, da se ti čokolada in smetana cedita po rokah.
4. Ste vedeli, da so Belgijci izumili pumfrit?
5. Sem v flamskem delu (Ghent), kjer govorijo flamsko aka nizozemsko in seveda je obvezno znanje nizozemščine - strašen jezik - odhrkavanje, ki ga največkrat slišite med govorjenjem pride od tega, da morate črko G izgovoriti tako, kot da se želite odhrkniti, torej počistiti enotedensko sluz iz grla.
6. Imajo naravnost katastrofalen sistem odvažanja smeti - v trgovini morate kupiti posebne vrečke za bio smeti na katerih je napisano ime mesta v katerem živiš in morajo biti seveda tudi prave barve, enako velja za papir; vreče so drage kot pes in s tem, ko jih kupiš plačaš posredno tudi komunalo. Se pravi, če si doma v Mariboru, moraš uporabiti vrečke na katerih piše Maribor, če uporabiš vrečke na katerih piše Duplek, tvojih smeti ne odpeljejo. Poleg tega tukaj ni kontejnerjev kot ji poznamo doma, temveč se vreče zloži pred vrata bloka na dan, ko jih odpeljejo. Hvala bogu za 100 kvadratov terase še enkrat.
7. In še to - imamo bistveno več praznikov kot doma.
8. Pa še to - od tukaj je seveda tudi t.i. belgijski vitlof, to je un ta fin radič, ki ga lahko u roru popečete in je super mljask in je v Sloveniji drag kot sto mater. Tukaj pa je poceni.
To bo za enkratno javljanje iz Belgije vse.
Za konec. Prenova podobe bloga je še v delu tako tako da gnusna kombinacija barv še ni permanentna.
Groetjes.
In je šlo nekako takole.
Najprej sva se peljala 12 ur z avtom (šla sva oba, najboljnaj in jaz, ker sama ne bi zdržala). Bila skoraj na pol mrtva, ko sva prispela na cilj. In potem v ne nujno tem vrstnem redu. Vpis, bančni račun, to okence, tisto okence, ta obrazec, tisti obrazec, ta ulica, tista ulica, tukaj se zgubiti, tam ponoreti ...In se je končalo tako, da imam penthouse stanovanje - ja brez šale - imam bemuboga 100 kvadratov teraso z razgledom na Ghent. Ko lulam, če malo odprem vrata, gledam katedrale.Seveda upam, da medtem kdo ne gleda takole tudi mene. Imam kamin in velike prostore. Sexi brez meja. Avto parkiram nelegalno, ker se ne morem registrirati v tej deželi, ker mi vedno zmanjka en papir in potem me vedno prestavijo za en mesec naprej, da lahko ugotovijo, da sem spet pozabila en papir prinesti.
Takole med nami in vsem svetom. Če ste do sedaj mislili, da je naša birokracija neučinkovita in da je nemška neusmiljena in italijanska in francoska nesposobna in angleška zategnjena, dodajam vsemu skupaj novo dimenzijo. Belgijska demokracija - velik odpor do tujcev - ki ga seveda ne skrivajo, ignoranca, neprijaznost in predvsem nesposobnost. Zelo malo vedo in pogosto dajejo napačne informacije, ki jih na naslednjem okencu nato zavržejo, tako da se kot tujec prve mesece v Belgiji vrtiš v začaranem krogu in upaš, da ti bo v neki točki uspelo postati legalen.
Z ostalimi beglijskimi zadevami pa po vrstnem redu:
1. Pivo je odlično in izbira velikanska - pa saj to ste vedli, da je to dežela z največ vrstami piva na svetu
2. Čokolada je nekje tam tam z orgazmično - seveda pomembno kje jo kupiš.
3. Vaflji - najboljši kar na cesti, da se ti čokolada in smetana cedita po rokah.
4. Ste vedeli, da so Belgijci izumili pumfrit?
5. Sem v flamskem delu (Ghent), kjer govorijo flamsko aka nizozemsko in seveda je obvezno znanje nizozemščine - strašen jezik - odhrkavanje, ki ga največkrat slišite med govorjenjem pride od tega, da morate črko G izgovoriti tako, kot da se želite odhrkniti, torej počistiti enotedensko sluz iz grla.
6. Imajo naravnost katastrofalen sistem odvažanja smeti - v trgovini morate kupiti posebne vrečke za bio smeti na katerih je napisano ime mesta v katerem živiš in morajo biti seveda tudi prave barve, enako velja za papir; vreče so drage kot pes in s tem, ko jih kupiš plačaš posredno tudi komunalo. Se pravi, če si doma v Mariboru, moraš uporabiti vrečke na katerih piše Maribor, če uporabiš vrečke na katerih piše Duplek, tvojih smeti ne odpeljejo. Poleg tega tukaj ni kontejnerjev kot ji poznamo doma, temveč se vreče zloži pred vrata bloka na dan, ko jih odpeljejo. Hvala bogu za 100 kvadratov terase še enkrat.
7. In še to - imamo bistveno več praznikov kot doma.
8. Pa še to - od tukaj je seveda tudi t.i. belgijski vitlof, to je un ta fin radič, ki ga lahko u roru popečete in je super mljask in je v Sloveniji drag kot sto mater. Tukaj pa je poceni.
To bo za enkratno javljanje iz Belgije vse.
Za konec. Prenova podobe bloga je še v delu tako tako da gnusna kombinacija barv še ni permanentna.
Groetjes.
ponedeljek, 6. september 2010
Nick Hornby za vedno
Nick Hornby mi je bil od vedno strašno kul. Prebrala sem vse njegove knjige in pogledala vse filme, narejene po predlogah njegovih knjig. Double pleasure torej.
V zgornji kombinaciji mi je nov. Pa vseeno spet fin do kosti.
petek, 3. september 2010
Čeveljci za špancirat
![]() |
| Chloe balerinke za špancirat po mestu. |
![]() |
| Hunter škorenjci za špancirat po dežju in gozdu. |
![]() |
| Onitsuka Tiger supergice za špancirat kar tako. |
torek, 31. avgust 2010
Levičarska netoleranca
O tem se je že drugod veliko pisalo, tako da najverjetneje ne sporočam nič novega a vseeno vidim, da bo držalo.
In sicer, kot bolj ali manj redni obiskovalce Twitterja, opažam kako simpatizerji levice vedno znova ponorijo, ko jim je očitana netoleranca. Ampak si ne morem kaj, da se ne bi s tem strinjala. Povprečni simpatizer levice, ki ima možnost objavljati vsem na očeh, je res netoleranten. Pa se ob levičarje in toleranco nikoli ne bi toliko obregnila, ako ne bi vedno znova uporabljali besed razumnost, različnost, nediskriminacija.
In pošizijo. Ker oni so pa ja tolerantni, ker bi dali vsem gejem otroke, romom pol barja, izbrisanim državljanstva, ker bi posrkbeli za vse marginalce. In tako je prav in se strinjam. Za marginalne skupine je potrebno skrbeti. Problem pa je, ker se povprečnemu levičarju vedno znova v grlu zataknejo kristjani pa cerkev pa povprečni Slovenec pa volilec desnih in sosed, ki ob nedeljah kuha govejo župo ob domačih vižah. Slehernež bi lahko rekli. Pa vidim recimo, da se smejijo in norca delajo iz ljudi, ki berejo Demokracijo - na Twitterju je bila celo sprožena ideja, da se slika vsakega mladega človeka, ki na javnem mestu bere Demokracijo. Da ne omenim, da je delni povod prišel od novinarke Mladine, ki pa je ja najbolj toleranten medij v tej državi.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj ni samo v obliki imeti rad črnce, arabce, rome in geje, temveč imeti rad svojega soseda. Človeka, ki je veren pa ni musliman, temveč čisto navaden katolik. Toleranca naj se oblikuje do ljudi, ki čisto zares mislijo drugače kot ti in se s tabo čisto zares ne strinjajo.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj in predvsem formirati neko spoštljivost do ljudi okoli sebe pomeni preprosto, da ni različnost samo tista, ki ti je povšeči in ki je kul, temveč je različnost pogosto tudi tista, ki ti ni povšeči in ki ni kul.
In ko si zmožen oblikovati toleranco do te različnosti, brez obsojanja, posmehovanja, žaljenja in izključevanja, takrat se okliči za tolerantneža.
In sicer, kot bolj ali manj redni obiskovalce Twitterja, opažam kako simpatizerji levice vedno znova ponorijo, ko jim je očitana netoleranca. Ampak si ne morem kaj, da se ne bi s tem strinjala. Povprečni simpatizer levice, ki ima možnost objavljati vsem na očeh, je res netoleranten. Pa se ob levičarje in toleranco nikoli ne bi toliko obregnila, ako ne bi vedno znova uporabljali besed razumnost, različnost, nediskriminacija.
In pošizijo. Ker oni so pa ja tolerantni, ker bi dali vsem gejem otroke, romom pol barja, izbrisanim državljanstva, ker bi posrkbeli za vse marginalce. In tako je prav in se strinjam. Za marginalne skupine je potrebno skrbeti. Problem pa je, ker se povprečnemu levičarju vedno znova v grlu zataknejo kristjani pa cerkev pa povprečni Slovenec pa volilec desnih in sosed, ki ob nedeljah kuha govejo župo ob domačih vižah. Slehernež bi lahko rekli. Pa vidim recimo, da se smejijo in norca delajo iz ljudi, ki berejo Demokracijo - na Twitterju je bila celo sprožena ideja, da se slika vsakega mladega človeka, ki na javnem mestu bere Demokracijo. Da ne omenim, da je delni povod prišel od novinarke Mladine, ki pa je ja najbolj toleranten medij v tej državi.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj ni samo v obliki imeti rad črnce, arabce, rome in geje, temveč imeti rad svojega soseda. Človeka, ki je veren pa ni musliman, temveč čisto navaden katolik. Toleranca naj se oblikuje do ljudi, ki čisto zares mislijo drugače kot ti in se s tabo čisto zares ne strinjajo.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj in predvsem formirati neko spoštljivost do ljudi okoli sebe pomeni preprosto, da ni različnost samo tista, ki ti je povšeči in ki je kul, temveč je različnost pogosto tudi tista, ki ti ni povšeči in ki ni kul.
In ko si zmožen oblikovati toleranco do te različnosti, brez obsojanja, posmehovanja, žaljenja in izključevanja, takrat se okliči za tolerantneža.
ponedeljek, 30. avgust 2010
Shit happens
Pred skoraj enim letom sem se zapletla v neumno zgodbo. V zgodbo "shit happens". In ravno ko sem mislila, da je z zadevo že konec, je le-ta prišla za mano. Nekako tako kot neplačan račun, ki ga porivaš na dno predala - beri TV naročnina pa ti na koncu z obrestmi vred pomaha iz nabiralnika.
Shit happens gre tako:
Z nogo sem se zapletla v kable in s seboj iz mize odnesla zunanji disk prijateljice najboljnaj. O tem se je pisalo že v tem postu.
Bilo je naravnost strašno, še posebej, ker sva bila z najboljnaj ravno na začetku najine zveze in bi tako dogodek tega formata, kaj hitro znal pognati zadevo u maloro.
Skratka ni bilo fino. In sem seveda v opravičilo ponudila Andrejca in Jureta R, da bi ji morda skušala zadevo pozdraviti a se je odločila, da najprej poskusi pri svojih računalniških prijateljih, ker kaj veš kaj tale destruktorka ponuja naokrog.
In seveda po skoraj enem letu, ko sem mislila, da je že vsega skupaj konec in da se je zadeva porihtala in ko sem seveda Andrejcu in Juretu R rekla že hvala za sodelovanje, ampak dekle se je odločilo pomoč poiskati drugod, glej ga vraga: - Ej a bi ti vseeno vprašala te svoje prijatelje, če zadeve pogledajo.
In seveda mi je šlo to na živce. Tako čisto zares na živce. Zdelo se mi je: a. bemuboga kaj se moram zezati z neko zadevo, ki sem jo naredila po nesreči (ma res čisto bemuboga po nesreči) še po skoraj enem letu in b. kaj še po skoraj enem letu še vedno jokaš za tem jebenim diskom.
In potem je šlo še tako, da naj bi zadevo, v kolikor se ne bo dala popraviti, morala tudi kupiti na novo.
To pa se mi sploh ni zdelo več uredu. Pa tudi tak način delovanja mi je nekako tuj.
Razmišljam, da ne moreš nekoga tako mučiti, če veš, da je nekaj storil po nesreči. Po trapasti nesreči. Ne zato, ker ne bi pazil, ne zato, ker bi bil površen pa prehiter pa nemaren, ampak čisto zares po nesreči. Seveda so dogodki, ko lahko rečemo: - You knew better. Recimo brcanje žoge v trgovini s porcelanom. Ampak moj shit happens ne spada v kategorijo - you knew better.
Po nesreči so zame dogodki, ko smo sicer žalostni nad izgubo, ampak hkrati tudi razumemo, da nekdo nečesa ni storil nalašč in da pač shit happens. In da tako kot se je to zgodilo drugemu se lahko morda tudi nam. In kaj bi mi pričakovali od nekoga v takšni situaciji?
To mi luv, da sem ti vrgla po tleh disk, ker sem se zamotala v kable, je zame shit happens, ampak ker ga še po enem letu nisi prebolela ti bom z veseljem pomagala.
Shit happens gre tako:
Z nogo sem se zapletla v kable in s seboj iz mize odnesla zunanji disk prijateljice najboljnaj. O tem se je pisalo že v tem postu.
Bilo je naravnost strašno, še posebej, ker sva bila z najboljnaj ravno na začetku najine zveze in bi tako dogodek tega formata, kaj hitro znal pognati zadevo u maloro.
Skratka ni bilo fino. In sem seveda v opravičilo ponudila Andrejca in Jureta R, da bi ji morda skušala zadevo pozdraviti a se je odločila, da najprej poskusi pri svojih računalniških prijateljih, ker kaj veš kaj tale destruktorka ponuja naokrog.
In seveda po skoraj enem letu, ko sem mislila, da je že vsega skupaj konec in da se je zadeva porihtala in ko sem seveda Andrejcu in Juretu R rekla že hvala za sodelovanje, ampak dekle se je odločilo pomoč poiskati drugod, glej ga vraga: - Ej a bi ti vseeno vprašala te svoje prijatelje, če zadeve pogledajo.
In seveda mi je šlo to na živce. Tako čisto zares na živce. Zdelo se mi je: a. bemuboga kaj se moram zezati z neko zadevo, ki sem jo naredila po nesreči (ma res čisto bemuboga po nesreči) še po skoraj enem letu in b. kaj še po skoraj enem letu še vedno jokaš za tem jebenim diskom.
In potem je šlo še tako, da naj bi zadevo, v kolikor se ne bo dala popraviti, morala tudi kupiti na novo.
To pa se mi sploh ni zdelo več uredu. Pa tudi tak način delovanja mi je nekako tuj.
Razmišljam, da ne moreš nekoga tako mučiti, če veš, da je nekaj storil po nesreči. Po trapasti nesreči. Ne zato, ker ne bi pazil, ne zato, ker bi bil površen pa prehiter pa nemaren, ampak čisto zares po nesreči. Seveda so dogodki, ko lahko rečemo: - You knew better. Recimo brcanje žoge v trgovini s porcelanom. Ampak moj shit happens ne spada v kategorijo - you knew better.
Po nesreči so zame dogodki, ko smo sicer žalostni nad izgubo, ampak hkrati tudi razumemo, da nekdo nečesa ni storil nalašč in da pač shit happens. In da tako kot se je to zgodilo drugemu se lahko morda tudi nam. In kaj bi mi pričakovali od nekoga v takšni situaciji?
To mi luv, da sem ti vrgla po tleh disk, ker sem se zamotala v kable, je zame shit happens, ampak ker ga še po enem letu nisi prebolela ti bom z veseljem pomagala.
četrtek, 19. avgust 2010
Polvikanje in dvojina

Od kar spet redno delam v ambulanti in poslušam zgodbo, za zgodbo, za zgodbo me skoraj ob pamet spravlja dvoje: polvikanje in ne-raba dvojine.
- Kaj ste rekla? A boste poklicala? A boste recept napisala?
Od kje je to? Kdo je začel s tem?
Sem nekje zasledila, da polvikanje izhaja iz primorskega narečja. Razlaga (to sem nekje ukradla) je taka:
Polvikanje je posebnost primorskega narečja in bi ga lahko opisali kot mešanico spoštljivega "vi-kanja" in pogovornega "ti-kanja". Primorci ga uporabljajo namesto vikanja, pa tudi, ko se pogovarjajo z nekom, ki se ga spodobi vikati, a se počutijo dovolj domače, da bi ga lahko tikali.
... a ljudje vseeno redno uporabljajo polvikanje. V trgovini, banki, pri zdravniku ... Slovenci smo očitno z vsemi na yo.
In potem dvojina. Včasih bi kakšno stranko najraje prekinila in popravila.
- Gospa, vem da kuža bruha kri, ampak ali bi lahko malo lepše operirali z dvojino.
Kaj je raba dvojine že čisto izumrla? Kaj se res ne znamo toliko potruditi na dnevni bazi, da bi jo dosledno rabili?
Z dvojino bi moralo biti tako kot z britjem pajsk ali nog ... recimo, da na zadeve tu in tam pozabiš. In se obrastejo. In zadevo spet malo prestaviš a vseeno ne za dolgo, ker veš, da tak v svet pač ne moreš, ker si hudičevo nečeden in te ni fino gledati. Enako velja pri jeziku.
Če se predolgo zanemarjaš te ni fino več poslušati.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)








