In search of a perfect shoe

"Ni ga razpoloženja tako slabega, da ga čisto drobna materialna dobrina nebi mogla izboljšati!" Tako v štosu in tudi malo zares razmišljamo shopperji. Tudi sama sem neke vrste shop girl. Morda nekoliko posebne vrste, vsaj tako rada mislim o sebi namreč v moji garderobi bo vedno par komadov - originalov, ki jim ostajam zvesta in kjer cena ni važna. Pa ne zato, ker bi bila znamkar temveč zato, ker je včasih samo original tisti, ki stoji tako kot more. Vse ostalo pa je boleče grd približek. O tem zakaj tako, pa v enem od naslednjih postov.

Med originali so tako absolutni must have: Havaianas japanke, Frye boots in seveda čisto ta prave balerinke. No fakes allowed!!!!!

In zadnje čase sem spet na lovu za popolnimi balerinkami. Namreč vsem 4 parom londonskih je rok trajanje potekel. Slovo je bilo boleče.

V iskanju balerink sem specializirana do te mere, da že z eno sekundnim ošvrkom noge ali police s čevlji vem kako zadeve stojijo.

Prave balerinke so v večini low cut (obstajajo tudi višje rezane, toda pravi fani prisegamo na low cut), so usnjene, lahko tudi iz blaga, mašnica po želji, toda vseeno mora biti diskretno majhna in ne segati preko celega čevlja. Balerinke NIMAJO PET in to niti najmanjše pete, kar je daleč najpomembnejši podatek pri iskanju pravih. In ker se že imenujejo balerinke, to pomeni da izgledajo kot plesni copatek in ponavadi nimajo trdega podplata. In ne, tudi tiste z elastiko na robu niso prave. So zelo hip, toda vseeno ne prave. Izjemoma je dovoljeno da imajo trakce, ki jih ovijete okrog gležnja, toda to je že druga zgodba.

Približek balerink, ki že krasi mojo nogo je srebrna verzija iz Top shopa (Emporium, Nama). V Top shopu sem v Londonu pred leti kupila 3 pare balerink in jih znosila do zadnje nitke. Londonski Top shop je namreč imperij poceni, skoraj originalnih balerink, pri katerih pa sem po letih lova za tistimi pravimi ugotovila da jim nekaj manjka. Morda ravno tisti fine touch, pika na i.

Če imate veliko denarja vsekakor lahko sežete po balerinkah Miu Miu, Marca Jacobsa, Chloe in Christiana Louboutina. Če imate nekoliko manj denarja, pa vseeno nekaj, priporočam French Sole balerinke, čeveljce lahko kupite on line. Super lepe balerinkice.

Vsekakor je iskanje tistih čisto ta pravih dolgotrajno in naporno, namreč med iskanjem se pogosto skregate s prodajalkami in soočate s poceni in grdimi ponaredki ob katerih se vam obrača želodec. Grdi ponaredki me včasih razjezijo do te mere, da zaključim shopping za tisti dan in odpeljem svojo eso raje na kavo.

Vseeno se prave fanice v iskanju tistega perfect para balerink ne damo in naj tako tudi ostane.

Hard partying, hard studying

Hard partying and hard studying je naslov pod katerim sem našla tole fotkico.

Pri meni pa je nekako takole. Žalostna sem, ker zadenj čase na blog ne vržem več nič pametnega. Ne gre. Lahko bi recimo objavljala svoje laboratorijske rezultate, ki bi bili sicer zanimivi za kakšnega morebitnega kradljivca idej in tudi sicer jih ne smem nikjer objavljati, za večino ljudi pa bilo vse skupaj en velik zeh.

Razpoloženje je delavno, najboljši prijatelj je strah. Ubistvu je slab prijatelj, ker me ves čas nervira. Zjutraj me pusti na miru, čez dan ko sem do vratu v delu izgine, ko pa se uležem v posteljo pa se prične počasi gužvati skozi pokostnico.Torej ni me strah do kosti, temveč tudi pod kosti.

Ej, če imate čas 20. aprila in 1.maja, mi zjutraj pošljite eno ta pozitivno, v stilu: " Želim ti, da ti po prezentaciji nihče ne zastavi nobenega vprašanja, ali pa da ti zastavi takšnega, da boš zablestela!"

Juhuuuuuuuu.

Aja, pozabila sem na hard partying.

Hard partying scheduled on May. Guidelines and party programme will be posted on this blog very shortly. If, however, you have a specific question regarding the programme please do not hesitate to contact me. <- Takole mora človek govoriti na kongresu. Bruh a ne.

Zares stajliš komad

Tale komadič sem po nesreči ujela na uho in seveda takoj tekla po more.

Perverzno.

Sneg je ubil vse zvončke

"Draga zima,

letos se tekom svojega letnega časa nisi ravno izprsila, zato je bilo tvojih letošnjih 5 minut najlepših na celem svetu. Ne vem pa kaj si nam želela, odnosno nam sporočaš že dva dni. V principu mi je vseeno, namreč jaz ti od srca sporočam sledeče: - Stick this lovely snow of yours up your a**!!!"

Najboljša nadaljevanka na svetu

Zadnjih nekaj dni me je spet v kremplje dobila tečnoba. Vzroka za njeno krempljanje seveda ne najdem in to me jezi. Ker če ni vzroka, bo izmotavanje iz njenih krempljev težko. In potem Zajec ponudi nadaljevanko (mi jo je že pred nekaj časa, toda nisem in nisem uspela odpreti fajla) My name is Earl in jo začnem gledati in postanem zasvojena in seveda korak za korakom boljše volje. Ta nadaljevanka je absolutni must see. Zapekbe lahko naročate pri meni, ali Zajcu.

In seveda me navdihne in odločim se za izluščenje vseh morebitnih vzrokov, ki so priklicali tečnobo nadme.

Ekola:

1. moti me, da je inštitutski printer lociran v moji pisarni in potem vsak bebec, ki kaj printa stoji za mojim hrbtom in buli v moj ekran
REŠITEV: danes sem na inštitutu dosegla premaknitev mašine v malcalnico, tako da lahko od sedaj naprej preljubi kolegi, gledajo v vrata mikrovalovke, medtem, ko se jim printajo dolgočasni članki

2.ta vikend imam intenzivne vaje z najdolgočasnejšim orkestrom v vseh vesoljih
REŠITEV: s seboj bom vzela računalc in muvije in ko ne bom vadila, bom imela oči fiksirane na ekran in se mi ne bo treba pogovarjati z najdolgočasnejšim folkom v vseh vesoljih

3.nikjer v prekleti Ljubljani ni stojala za čevlje, v Rutarju so mi ga pa prodali pred nosom in imam zato grozljivo grdo predsobo
REŠITEV: IKEA

4.zaradi birokracije in bla,bla,bla moram že sedaj oddati plan kam za majske
REŠITEV: ker nihče ne gre nikamor, odnosno gredo moji naj predaleč, ali preblizu, ali prehitro, ali za prekratek čas, ali za predolgo, grem letos na počitnice sama. Aja a gre kdo z mano kam za majske?

5.nekaj, česar ne morem napisati na blog, ker mi je nerodno
REŠITEV:hmmmm, nimam pojma

6.zdi se mi, da je dan enak dnevu
REITEV:Ne pa ni.Niti slučajno ni. Ugotavljam pa, da sem že kar nekaj časa na domači grudi in me to malo utesnjuje. Vračanje k točki 4. Potovanje.

Evola, finito. Plan tečnobe izdelan. Najbol me jezita točki 5 in 6.

Pete me že zelo, zelo srbijo.

Lepo bodite.

Ignoriram enakopravnost in 8. marec in se raje družim s fanti

Ta post se mi valja po glavi že od samega začetka mojega neažurnega blogiranja in ga dodelujem in oddelujem. Predvsem, ker je malo nesramen do punc in ker sem jaz punca, seveda ne mislim pljuvati v lastno skledo.

Post je odgovor na fantovske komentarje: - Zakaj so na vsakem žuru pri tebi sami tipi? Zakaj nikoli ne pripelješ s seboj nobene punce? Lenka ti si sebična, vse punce držiš zase!

Ne, ne držim jih zase, toda že od malega se z njimi enostavno ne družim. Zadnjič sem pregledovala stare fotke. Tiste, ko smo rezali torto, jedli smokije, pili Oro, imeli trenirke potegnjene do podpazduhe in se veselili drobnih stvari tipa, tovarišica Meri je bolana in jo jutri v varstvu nadomešča Kajetan, njega se da pa krepko zafrkavati. Madona ga bomo srali.

In potem sem šla brat svoj prvi dnevnik. Stara sem bila 8 let in imela sem vedno po dva fanta, včasih celo tri. Rekla sem jim moji ljubčki in sem bila popolnoma neobremenjena nad dejstvom, da so imeli moji fantje tudi po dve svoji punci. Superca. Pozornost pa se mi je ustavila drugje. Na fotkah in v dnevniških zapiskih, nisem zasledila nobene prijateljice. Povsod sem jaz, z nasmehom do ušes in glej ga vraga, fantje. In potem pogledam novejše fotke in ugotovim da si ostajam zvesta.

Zakaj? Zakaj ni nikjer punc? Zakaj zares ni nikjer punc? Zakaj imam ravno toliko kolegic, da jih lahko preštejem na prste ene roke in tistih ta pravih prijateljic, recimo dve...tri.

Ugotovim da zato, ker sem za druženje s puncami prevelik softy. In takšna sem bila od vedno. V vrtcu me je pretepala Simona, v drugem razredu Karmen (Karmen okrutnica mi je enkrat celo populila vse ta sladke lase spredaj), na tabornikih se spomnim gimnastičarke in plavalke Tine, ki je bila postrižena na kul kratko frizuro (ne tako kot jaz, ki me je mama strigla na obliko, kot ji sama rada pravim filter od čika AKA kvadrat; ni čudno da nisem imela ta zaresnega fanta do gimnazije). Tina je vedela vse o fantih, o svetu in vsi so jo poslušali in včasih je kakšnega fanta tudi zmikastila, Tina je bila frajerka v vseh pogledih in jaz njen podložnik. Potem se spomnim še Irence, ki je danes tudi medijsko prepoznavna, zato na blogu k njenemu imenu ne morem pripeti priimka(tožbe in blah, blah, blah). Irenca je bila lepa in ta glavna in se je ves čas obešala po mojemu očitu, ker je rekla da imam super očita. Bila sem jezna, ker se po mojem očitu lahko obešam samo jaz, hkrati pa sem se bala da me bo nabutala, če se z njo ne bom strinjala. Potem sledi osnovna šola in Vrhnika, kjer smo bile kao kul TATAJ-ke. In tudi tam je ves čas šlo zato katera bo glavna in katera ne. Toda TATAJ mi je dal Trčo in to je best. Bejbo, kot se spodobi. Takih je malo.

Skratka kratek pregled izkušenj z ženskami kaže na to, da sem za žensko družbo res preveč porcelanasta. Ženske se kljub enakopravnosti (beseda enakopravnost in 8. marec; dve zadevi, ki me živcirata) še vedno za vse ves čas borijo. Borijo se za moške, za prepoznavnost, za moške, za službo, za moške, za cunje na razprodajah, za moške, za to katera je lepše oblečena, pametnejša itd. Kljub temu, da so jim velika ženska imena dala v roke vso moč za osvajanje sveta, se še vedno zelo pogosto obnašajo kot poraženke. HVALA BOGU NE VSE!

Problem moje nekompatibilnosti z večino žensk je pa u glavnem ta, da sem zrasla v družini obdana z nekoliko drugačnimi ženskami. Mama, tete, babice. Moje ženske, kot jim rada pravim, so bile vedno neke vrste ninje (Igor hvala za to fantastično ubeseditev naših karakterjev). Da ninje. Nikoli nam ni bilo jasno zakaj toliko prahu o enakopravnosti, zakaj je pomembno da si boljša od moškega, kje je povezava med kariero in družino in zakaj eno brez drugega in zakaj ne eno z drugim in kje je ovira in zakaj se o vsem toliko govori, zakaj ženske pravice, zakaj feminizem, zakaj večanje ženskih kvot v politiki, industriji, zakaj, zakaj, zakaj.... Zakaj je pomembna večna borba za vse? Ninje smo se vedno na vse to požvižgale in si enostavno vzele vse. Vse. Vse. Vse. Za nas je bilo vedno vsega v izobilju. Nekako tako kot v menzi, smo vzele pladenj in si nanj naložile življenje. Vsega po malem, od predjedi do deserta in pri tem nismo nikoli pazile na življenske kalorije.

In zato ne verjamem v besedo enakopravnost in se obnašam kot fantje, ki zase nikoli ne uporabljajo te besede. Fantom je namreč popolnoma samoumevno da so pravni in ne enakopravni, ne razmišljajo o kvotah, maskulinizmu ali karkoli je pač moška verzija feminizma in o združljivosti / nezdružljivosti družine in kareiri itd., oni živijo z motom I am a boy therefore I can have it all. Meni pa je samoumevno drugo in sicer I am a girl therefore I can have it all.

S fanti se torej rada družim zato, ker se vsi skupaj gladko požvižgamo na enakopravnost.

Iran je precej čaroben

Fotkica iz Irana. Da.To je turistična pisarna, ki uraduje 24 /7 in vam pomaga pri vseh zagatah tipa, ste ženska in ne želite biti pokrita, želite pivo, pa ga ni, vam tuljenje iz nekih visokih stolpov, navsezgodaj zjutraj ne sede, vam je prevroče, preveč čaja, premalo svinjine, ste Američan in vam ni jasno zakaj vas ne marajo in so vsi hoteli za vas bookirani, ste ženska še enkrat in se morate kopati v obleki, vam ne dela sauna....s to turistično poslovalnico vam Iran sporoča: "WE CARE!"

Šala se je potepal in srečeval zanimive ljudi. Enega izmed zanimivih, poznam tudi jaz. In spet sva pila vino, Rose od Ščurka, toplo priporočam, mljask in jedla slanike in gledala fotke, medtem, ko so se police šibile pod tonami epruvet, spektroftometrov, plinskih gorilnikov in tekočim dušikom. Iran me je očaral.Toda vsaj zaenkrat, tja še ne grem. Preprosto zato, ker po 40 stopinjah rada hodim brez deke na telesu in obrazu in na laseh in ker rada plavam v kopalkah in ker rada zvečer popijem kakšen kozarec vina. In predvsem zato, ker imam težave z disciplino. Sem vse preveč kaotična za tako strogo deželico in bi sigurno na osnovi odredbe s strani verske policije, ostala brez nekaterih ključnih prstov na rokah. In to mi ne bi bilo všeč.
Vseeno pa je dežela prekrasna. Vsaj po fotkah in Šalinem pričevanju sodeč.

Trije izmed mojih naj ljudi nameravajo tja za prvomajske. Sprva sem jih moledovala, naj me vzamejo s seboj, toda zgoraj navedeni razlogi, so me od moledovanja kmalu odvrnili. Najbolši del tega potovanja bi bil vsekakor, ko bi morala biti enemu izmed njih tekom potovanja žena. No, ne tista ta prava z vsem kar spada poleg, samo prstan bi nosila in seveda on tudi. Tukaj, pa bi nastala velika dilema. Koga vzeti, koga vzeti? Eden ima doma krave, drugi zajce, tretji pa psa, ki je lahko tepih in fotelj. Vsi trije so seveda tudi super hot. Iran bi terjal odločitev, ker pa ostanem doma, imam sedaj sebično lahko kar vse tri.