Belgijo pa je res presenetil sneg

 Sem bila doma, ko je Slovenijo tako kot vsako leto presenetil sneg. Miguel je vedel povedati, da podobno kot Slovence preseneti sneg, Portugalce vsako leto presenetijo požari in poplave.
Pa sem teden kasnej videla, da smo Slovenci še v najbolj presenčenem stanju, za tukajšne razmere kralji.
Šlo je nekako takole.
Najprej je padlo 2 cm snega in so vsi zamudili v službo in je vse avtomobile zanašalo po cesti, ker nihče nima zimskih gum in seveda tudi ves teden nismo imeli dela, ker so vse stranke odpovedale preglede, ker se v snegu ne gre na cesto, ker se lahko ubiješ.
In potem je padalo in padalo in padalo in napadlo je celih 10 cm snega. Mrzlo pa je bilo kot hudič. Priznati moram, da sem njihovo zimo podcenila in se nisem kaj prida oblačila pa me je potuhnjeno dobila popolnoma nepripravljeno. In me premrazila za pribl. 3 dni do kosti.
No pa da se vrnem na 10 cm snega. Zjutraj, ko sem se lepo zadekala in stopila ven pripravljena na odhod v službo je bila prva stavr, ki sem jo opazila, odnosno zaslišala ali nezaslišala, tišina. Nikjer žive duše. Mesto duhov. Glavna prometna ulica, ki je na koncu moje ulice je bila prazna. Čisto, čisto prazna. Neskidana kakopak. Potem pa so se dogajale sledeče stvari:
1. Sosed kolesar se ni odpovedal vožnji s kolesom in si je preprosto nadel smučarska očala in odkolesarila v službo.

 2. Avtomobile s kupom snega (10 cm je v Belgiji kup) sčistijo ravno toliko, da vidijo ven in se z gomado snega na strehi nato mirno odpeljejo dalje. Ne, kazni za to tukaj ni.
3. Kidajo z metlami. To pomeni, da vztrajno pometajo tako dolgo po snegu na ulici, da je na koncu le-ta čisto gladek. Vmes seveda sočno govorijo.Roko na srce, v enem tednu nisem videla ene lopate.
4. V avto se v snegu ne gre in če se gre potem se speljuje hitro in bremza hitro in se tera 100 na uro in se vpije na pešce, ki prečako cesto, ker so le-ti krivi zato, da morajo oni spet sunkovito bremzati in jih nato zanaša.
5. Na poročilih so povedali: 1. da je zmanjkalo zimskih gum in 2. da je zmanjkalo soli in da to je to, and deal with it.
6. V avto tudi jaz nisem več šla, ker je promet kolabiral do te mere, da si potreboval za vožnjo iz enega konca mesta na drugega lahko tudi 3 ure.
7. Nihče nima zimskih čevljev, dekleta skačejo naokrog v balerinkah. Posameznice tudi brez nogavic.

Ne, ti tedni niso bili prijetni. Snega že tako ne maram po mestih, a ko stvari kolabirajo do te mere, lahko rečem samo, da sneg v Belgiji naravnost sovražim.
Nato je mati narava je pogledala dol, rekla - o bemuboga to pa ni kul, in nam poslala dež, ki je včeraj namesto Belgije očistil avtomobile in skidal ceste.

Stopljena kazen

In sem dobila prvo kazen za napačno parkiranje. Alejandro iz Venezuele je povedal, da jih tujcem sploh ne flikajo na okna, ker vedo, da jih nihče ne plača.
Jaz sem tujec pa so mi račun vseeno lično zataknili za brisalec.
A se zgodba tukaj še ne konča. Nalepili so ga zjutraj in na začetku najbolj deževnega vikenda na svetu. In ko sem v nedeljo popoldan prišla do avta, je bil račun na oknu stopljen v franže. In seveda je bilo zamegljeno vse razen cene. In tako kot pri meni, tudi na treh avtomobilih parkiranih za mano.
Da.Računov ne pakirajo v polivnil vrečke, temveč ga samo zataknejo za brisalce (najbž moraš vrečko posebej plačat).
V rokah ob koncu vikenda mi je tako ostal papirček v velikosti papirčka čungalunge na katerem piše 25 EUR.
Sedaj pa mi povejte, kako za hudiča naj vem:
1. Kam naj denar nakažem?
2. Kam naj se pritožim?
3. Do kdaj naj denar nakažem?
4. In seveda, kako naj jim povem,da je od kazni ostalo le 2x2cm papirja?

Odločila sem se zelo hitro in papirček vrgla v pepelnik koša za smeti.
Hvala lepa in nasvidenje.

Tukaj sem ali welkom in Belgie

Kmalu bo okoli mesec in pol od kar sem zapustila Slovenijo in se spet vpisala v šolo. Pri vpisu na ure nizozemščine so me vprašali koliko let šolanja imam za seboj. In sem ugotovila, da že od šestega leta hodim v šolo in da sem hodila v tazaresno službo vsega skupaj samo 4 leta. Torej 22 let že hodim v šolo. Pa ni bilo dovolj in sem rekla, da grem še za 3 leta nazaj. Na specializacijo.
In je šlo nekako takole.
Najprej sva se peljala 12 ur z avtom (šla sva oba, najboljnaj in jaz, ker sama ne bi zdržala). Bila skoraj na pol mrtva, ko sva prispela na cilj. In potem v ne nujno tem vrstnem redu. Vpis, bančni račun, to okence, tisto okence, ta obrazec, tisti obrazec, ta ulica, tista ulica, tukaj se zgubiti, tam ponoreti ...In se je končalo tako, da imam penthouse stanovanje - ja brez šale - imam bemuboga 100 kvadratov teraso z razgledom na Ghent. Ko lulam, če malo odprem vrata, gledam katedrale.Seveda upam, da medtem kdo ne gleda takole tudi mene. Imam kamin in velike prostore. Sexi brez meja. Avto parkiram nelegalno, ker se ne morem registrirati v tej deželi, ker mi vedno zmanjka en papir in potem me vedno prestavijo za en mesec naprej, da lahko ugotovijo, da sem spet pozabila en papir prinesti.
Takole med nami in vsem svetom. Če ste do sedaj mislili, da je naša birokracija neučinkovita in da je nemška neusmiljena in italijanska in francoska nesposobna in angleška zategnjena, dodajam vsemu skupaj novo dimenzijo. Belgijska demokracija - velik odpor do tujcev - ki ga seveda ne skrivajo, ignoranca, neprijaznost in predvsem nesposobnost. Zelo malo vedo in pogosto dajejo napačne informacije, ki jih na naslednjem okencu nato zavržejo, tako da se kot tujec prve mesece v Belgiji vrtiš v začaranem krogu in upaš, da ti bo v neki točki uspelo postati legalen.
Z ostalimi beglijskimi zadevami pa po vrstnem redu:
1. Pivo je odlično in izbira velikanska - pa saj to ste vedli, da je to dežela z največ vrstami piva na svetu
2. Čokolada je nekje tam tam z orgazmično - seveda pomembno kje jo kupiš.

3. Vaflji - najboljši kar na cesti, da se ti čokolada in smetana cedita po rokah.

4. Ste vedeli, da so Belgijci izumili pumfrit?
5. Sem v flamskem delu (Ghent), kjer govorijo flamsko aka nizozemsko in seveda je obvezno znanje nizozemščine - strašen jezik - odhrkavanje, ki ga največkrat slišite med govorjenjem pride od tega, da morate črko G izgovoriti tako, kot da se želite odhrkniti, torej počistiti enotedensko sluz iz grla.
6. Imajo naravnost katastrofalen sistem odvažanja smeti - v trgovini morate kupiti posebne vrečke za bio smeti na katerih je napisano ime mesta v katerem živiš in morajo biti seveda tudi prave barve, enako velja za papir; vreče so drage kot pes in s tem, ko jih kupiš plačaš posredno tudi komunalo. Se pravi, če si doma v Mariboru, moraš uporabiti vrečke na katerih piše Maribor, če uporabiš vrečke na katerih piše Duplek, tvojih smeti ne odpeljejo. Poleg tega tukaj ni kontejnerjev kot ji poznamo doma, temveč se vreče zloži pred vrata bloka na dan, ko jih odpeljejo. Hvala bogu za 100 kvadratov terase še enkrat.

7. In še to - imamo bistveno več praznikov kot doma.

8. Pa še to - od tukaj je seveda tudi t.i. belgijski vitlof, to je un ta fin radič, ki ga lahko u roru popečete in je super mljask in je v Sloveniji drag kot sto mater. Tukaj pa je poceni.
To bo za enkratno javljanje iz Belgije vse. 
Za konec. Prenova podobe bloga je še v delu tako tako da gnusna kombinacija barv še ni permanentna.
Groetjes.

Nick Hornby za vedno

Nick Hornby mi je bil od vedno strašno kul. Prebrala sem vse njegove knjige in pogledala vse filme, narejene po predlogah njegovih knjig. Double pleasure torej.
V zgornji kombinaciji  mi je nov. Pa vseeno spet fin do kosti.

Čeveljci za špancirat

Chloe balerinke za špancirat po mestu.

Hunter škorenjci za špancirat po dežju in gozdu.

Onitsuka Tiger supergice za špancirat kar tako.

             

Levičarska netoleranca

O tem se je že drugod veliko pisalo, tako da najverjetneje ne sporočam nič novega a vseeno vidim, da bo držalo.
In sicer, kot bolj ali manj redni obiskovalce Twitterja, opažam kako simpatizerji levice vedno znova ponorijo, ko jim je očitana netoleranca. Ampak si ne morem kaj, da se ne bi s tem strinjala. Povprečni simpatizer levice, ki ima možnost objavljati vsem na očeh, je res netoleranten. Pa se ob levičarje in toleranco nikoli ne bi toliko obregnila, ako ne bi vedno znova uporabljali besed razumnost, različnost, nediskriminacija.
In pošizijo. Ker oni so pa ja tolerantni, ker bi dali vsem gejem otroke, romom pol barja, izbrisanim državljanstva, ker bi posrkbeli za vse marginalce. In tako je prav in se strinjam. Za marginalne skupine je potrebno skrbeti. Problem pa je, ker se povprečnemu levičarju vedno znova v grlu zataknejo kristjani pa cerkev pa povprečni Slovenec pa volilec desnih in sosed, ki ob nedeljah kuha govejo župo ob domačih vižah. Slehernež bi lahko rekli. Pa vidim recimo, da se smejijo in norca delajo iz ljudi, ki berejo Demokracijo - na Twitterju je bila celo sprožena ideja, da se slika vsakega mladega človeka, ki na javnem mestu bere Demokracijo. Da ne omenim, da je delni povod prišel od novinarke Mladine, ki pa je ja najbolj toleranten medij v tej državi.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj ni samo v obliki imeti rad črnce, arabce, rome in geje, temveč imeti rad svojega soseda. Človeka, ki je veren pa ni musliman, temveč čisto navaden katolik. Toleranca naj se oblikuje do ljudi, ki čisto zares mislijo drugače kot ti in se s tabo čisto zares ne strinjajo.
Toleranca in spoštovanje različnih mnenj in predvsem formirati neko spoštljivost do ljudi okoli sebe pomeni preprosto, da ni različnost samo tista, ki ti je povšeči in ki je kul, temveč je različnost pogosto tudi tista, ki ti ni povšeči in ki ni kul.
In ko si zmožen oblikovati toleranco do te različnosti, brez obsojanja, posmehovanja, žaljenja in izključevanja, takrat se okliči za tolerantneža.

Shit happens

Pred skoraj enim letom sem se zapletla v neumno zgodbo. V zgodbo "shit happens". In ravno ko sem mislila, da je z zadevo že konec, je le-ta prišla za mano. Nekako tako kot neplačan račun, ki ga porivaš na dno predala - beri TV naročnina pa ti na koncu z obrestmi vred pomaha iz nabiralnika.

Shit happens gre tako:
Z nogo sem se zapletla v kable in s seboj iz mize odnesla zunanji disk prijateljice najboljnaj. O tem se je pisalo že v tem postu.
Bilo je naravnost strašno, še posebej, ker sva bila z najboljnaj ravno na začetku najine zveze in bi tako dogodek tega formata, kaj hitro znal pognati zadevo u maloro.
Skratka ni bilo fino. In sem seveda v opravičilo ponudila Andrejca in Jureta R, da bi ji morda skušala zadevo pozdraviti a se je odločila, da najprej poskusi pri svojih računalniških prijateljih, ker kaj veš kaj tale destruktorka ponuja naokrog.

In seveda po skoraj enem letu, ko sem mislila, da je že vsega skupaj konec in da se je zadeva porihtala in ko sem seveda Andrejcu in Juretu R rekla že hvala za sodelovanje, ampak dekle se je odločilo pomoč poiskati drugod, glej ga vraga: - Ej a bi ti vseeno vprašala te svoje prijatelje, če zadeve pogledajo.
In seveda mi je šlo to na živce. Tako čisto zares na živce. Zdelo se mi je: a. bemuboga kaj se moram zezati z neko zadevo, ki sem jo naredila po nesreči (ma res čisto bemuboga po nesreči) še po skoraj enem letu in b. kaj še po skoraj enem letu še vedno jokaš za tem jebenim diskom.
In potem je šlo še tako, da naj bi zadevo, v kolikor se ne bo dala popraviti, morala tudi kupiti na novo.
To pa se mi sploh ni zdelo več uredu. Pa tudi tak način delovanja mi je nekako tuj.

Razmišljam, da ne moreš nekoga tako mučiti, če veš, da je nekaj storil po nesreči. Po trapasti nesreči. Ne zato, ker ne bi pazil, ne zato, ker bi bil površen pa prehiter pa nemaren, ampak čisto zares po nesreči. Seveda so dogodki, ko lahko rečemo: - You knew better. Recimo brcanje žoge v trgovini s porcelanom. Ampak moj shit happens ne spada v kategorijo - you knew better.

Po nesreči so zame dogodki, ko smo sicer žalostni nad izgubo, ampak hkrati tudi razumemo, da nekdo nečesa ni storil nalašč in da pač shit happens. In da tako kot se je to zgodilo drugemu se lahko morda tudi nam. In kaj bi mi pričakovali od nekoga v takšni situaciji?

To mi luv, da sem ti vrgla po tleh disk, ker sem se zamotala v kable, je zame shit happens, ampak ker ga še po enem letu nisi prebolela ti bom z veseljem pomagala.