Hepi berzdaj Lenčula

(pojte)
"Hepi berzdaj tu ju, hepi berzdaj tu ju, hepi berzdaj, hepi berzdaj, hepi berzdaj tu ju!"
(ko zaključite s petjem, zaploskajte in naredite poskakujoč, en krog po prostoru, kjer se nahajate)

Moj blog je danes star eno leto!

Google analytics pravi, da ga je v tem času obiskalo 1202 ljudi, od tega se jih je pridno vračalo brati moje kozlarije 952. Na teden je blog obiskalo od 150 - 200 ljudi, dnevno, pa od 20 - 50. Daleč najvišja obiskanost bloga je bila v avgustu in septembru, ko je bil lansiran tudi najbol komentirani post (Pet esov in njihovi morski pripetljaji), zaradi katerega je Silvij ljubosumno, za nekaj časa prekinil z menoj vse stike.

Avtorica bloga je v tem letu vsaj enkrat spremenila stil pisanja (vsaj tako rada misli), se samo enkrat semi pošteno razkurila in cenzurirala 2 komenta. S svojim blogom, se ni vključevala v blogerske agregata, kakor tudi bloga nikjer ni oglaševala ali se z njim fočkala po popularnih blogih.

Za sooblikovanje bloga, pa so krivi tudi našteti, ki jih ob tej priložnosti naprošam, da si podarijo kos torte in lubčka in rožo: Silvij mi luv, Petra esa esasta, Mukojzel, Tančula, jošketa Kos, Drejči, Jurij, Domc aka anonymus, Andrejc, Sime aka Sosed, Trajkova aka Tatjana in Tjašonka, občasno se je javljal tudi Kolšk aka Digital Sarma, aja in še moja mami.

In še to. Po enem letu ugotavljam, da sem z njim hudičevo zadovoljna.

Papanov božič

Ta post posvečam svojemu dedku. Ne, moj dedek ni mrtev, dedku so se samo umirile misli. Utrujene so postajale že lep čas, letos pa je z njimi odtaval nekam, kjer je najverjetneje zelo veselo, ker je dedi ves čas dobre volje.

Lansko leto ob tem času sem bila nanj najverjetneje zelo jezna, zame je bil razvajen in nesramen egoist in seveda je bilo podobno tudi leto pred tem in leto pred tem in leto pred tem.

Naš božič, kot ga prvič lahko vidim šele danes, se je vsa leta namreč tako ali drugače vrtel okrog dedka. Papana. Vse ženske moje družine bi sedaj odvrnile, da tako pomembnega mesta pa le ni imel, a ker je ta blog moj, me bo tokrat nekoliko težje preglasiti.

Morda do letos nikoli nihče zares ni opazil, kako smo zaradi papana vsako leto spreminjali vsaj 3x lokacijo božične večerje, ker papanu tu ne bo všeč in jedilnik, ker papa tega ne mara. Naj omenim, da smo za moj rojstni dan vedno spekli dve torti, eno zame, drugo pa za papana, ker papa bananine torte s čokolado ne bo jedel.

Seveda smo poleg vsega džumbusa, naše božiče, takoj zatem, ko smo v 20 minutah zmazali večerjo, ki smo jo planirali 1 teden in spremenili jedilnik vsaj 4x in kuhali 3 dni in pri Kafolih kuhanje ni kar tako, ker je potrebno za v kuhinjo opraviti sprejemca, kar pomeni, da sem jaz vedno pristala pri enostavnejših opravilih, beri lupljenje krompirja in pripravljanje mize, ki so jo potem pripravili ponavadi še enkrat, preživljali v veselju in toplini.

Letos dedija ne bo. Letos ne bo lokacije za papana, jedilnika za papana in torte za papana, kakor letos tudi ne bo potrebno poslušati dedijevih zgodb o zgodovini vsega in takšnih in drugačnih nazorov o svetu in politiki (v političnih nazorih sva se sicer strinjala) ob katerih sem ponavadi izgubljala živce.

Vidim kako bi za mizo, kot vsako leto na koncu večerje, dvignil kozarec in rekel: "Najprej pohvala kuharicam in vesel božič vsem skupaj!"

To je moj prvi božič, ko ne bo nič več po papanovo in prvič namesto jeze, dedija zelo pogrešam, namreč papanov božič je edini božič, ki sem ga do danes poznala.

Adijo

Poslavljata se Naša mala klinika in Milijonar. Adijo in prosim s seboj odpeljita še: Kmetijo, Big brother, Vzemi ali pusti, Bar in Svet.

Vsi skupaj se usedite na raketo, vanjo nalijte najmočnejši gasolino na svetu, lahko si v rep rakete vgradite tudi jedrski reaktor, zadevo prižgite in odletite na njej nekam daleč v vesolje.

Menim, da bomo čisto dobro shajali s kvalitetnimi filmi, ki jih bodo lahko kupili, ker vas ne bo potrebno več plačevati in poučnimi dokumentarci, ki jih bodo morda lahko posneli ali kupili, ker vas ne bo več potrebno plačevati, da ne govorim o kakšni dobri informativni oddaji, kjer bomo lahko vsaj za trenutek okusili kanček raziskovalnega in neodvisnega novinarstva, seveda spet zato, ker vas ne bo potrebno več plačevati.

Torej adios in prosim lepo, ne vračajte se spomladi na naše ekrane v prenovljeni obliki ali sveži preobleki ali s svežimi obrazi.

Minusi kadilskega zakona

Opažam, da o velikem minusu kadilskega zakona, ne govori nihče. Brezvezniki govorijo o prehladih in kajenju doma in bla, bla, bla...

Vsi, pa pozabljajo na švic.

Da, švic.V smoke free prostorih, se ga voha v 3679856 niansah. In ker je življenje ob večerih na poskok, ga je v zraku še toliko več. Včasih se je pomešal s cigaretnim dimom in z njim visel pod stropom, danes, pa se nesramno vije med ljudmi in zastaja v nosnicah.

Strašno in hkrati nevarno. Mislim, da bi morali v klubih poleg obveznih pregledov torbic in žepov in jaken obiskovalcev, stikajoč za bombami, nožiči in britvicami, s plavo lučko (tako, kot jo imajo forenziki v NYCS in z njo svetijo po posteljah osumljencev), preveriti tudi švic stanje obiskovalcev in tistim, ki ne ustrezajo, prepovedati vstop.

Ker za uzakonitev zgornjega, trenutno zbiram podpise in ker vem, da se zadeva utegne nekoliko zavleči (težave pri zbiranju podpisov, grozilna pisma od metalcev in različnih klubov sovražnikov tuša, mila in deodorantov itd.) sem sklenila, da z vami delim 5 prijaznih nasvetov, kako se pripravimo na večerni izhod in katere stavke si med tem vztrajno ponavljamo v brk, lahko pa tudi na glas.

1.Tuš in milo sta naša prijatelja.
2.Ne, deodoranti niso strupeni in naša koža jih ima rada.
3.Plastična oblačila so out že od leta 1980 in ne samo, da so lahko vnetljiva in se rada preznojijo, med plesom in gibanjem, proizvajajo tudi veliko statične elektrike, ki lahko poškoduje bližnje.
4.Obleke iz koša za pranje, naj ostanejo v košu za pranje in jih nadenemo nase šele, ko bodo oprane.
5.Če si metalec, je najbolje da ostaneš doma, ker je disko tvoj sovražnik, kar je zapisano s krvjo tudi v metalski ustavi.

To bo nekako vse. Luv ju ol.

Avdicija za reklamo

IKEA people so presneto domiselni. Odločili so se, da naredijo avdicijo za reklamo, na katero lahko pride vsak, ki rad nastopa. In res so prišli vsi. Nekateri so bili tudi zelo čudni. Dva izmed, bojda od avdicije naprej, nestrpno čakata vsak dan pred nabiralnikom, na nadaljne usmeritve za snemanje. Ikea people so jima namreč po zaključenem snemanju rekli, da bodo ostali v kontaktu. Onadva sta mnenja, da tega najverjetneje ne rečejo vsem.

Kandidat številka 1.

Kandidat številka 2.

Moški, cigare in kučme

Danes, med vožnjo v avtu in včeraj na večerji, sem ugotovila, da ne razumem dveh moških zadev. Fascinacije nad cigarami in nošenje kučem.

Nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj je kajenje cigar tako super in kaj početi z dimom, ki ga ne smeš inhalirati. Ta del me je vedno najbolj begal. Kaj početi z vsem tem dimom v ustih, ki ga ne smeš potegniti v pljuča? Ga grgraš? Ga z jezikom obračaš? Ga voziši od enega konca ustne votline do drugega? Ne razumem tudi, zakaj bi to počela eno uro. Bojda se dobre cigare kadi eno celo uro, lahko tudi več in se jih poleg tudi pridno zaliva s konjakom. Ne, cigar ne razumem.

Pri moških kučmah pa me bega funkcionalnost le - teh, namreč moški zase pogosto trdijo, da pri izbiri oblačil gledajo predvsem na njihovo funkcionalnost. Pa poglejmo. Ena kučma odtehta vsaj 32986598364 trupelc gozdnih glodalcev, a vseeno ne sega preko ušes. Pokrivalo si gospodje nadenejo na vrh glave, kot nekakšen nebotičnik. Tudi v Sibiriji, kjer je - 3000 stopinj, jih možje še vedno ne potegnejo preko ušes. Kaj ni poanta zimskega nošenja pokrival, še posebej takšnih v velikosti nebotičnika ravno v tem, da se jih potegne preko ušes, ker kako drugače pa bi pokrivala ušesa lahko grela? Če pozabimo na modne zapovedi in kučme obravnavamo striktno iz vidika funkcionalnosti, torej gretja ušes, so kučme popolnoma nefunkcionalna pokrivala. Tudi sama sem v zelo temnem obdobju svojega oblačenja, nekje med strehica obdobjem in britjem glave na nula, nosila od dedija kučmo in poleg tega, da tisto zimo nisem imela nobenega fanta, mi tudi v uhlje ni bilo kaj prida toplo. Ne, zadeve s kučmami tudi ne razumem.

Kaj pa vem, moške zadeva pač, ugibam, da bi veliko raje nosili petke in se šminkali, a ker vedo, da to ni vredu, raje eno uro žvečijo dim in na glavah nosijo dlakave nebotičnike. Čudno in zabavno.

Otroci s Petrička

Včasih me je sram, da sem Slovenka. Recimo včeraj, po ogledu nagrajenega dokumentarca "Otroci s Petrička", režiserja Mirana Zupaniča.

Še posebej pa me je sram in strah, da so ljudje, ki so počeli povojne zločine tega tipa še vedno med nami, namreč od njih, do danes, še nihče ni bil postavljen pred sodišče. Nekako si ne morem kaj, da nebi razmišljala v smeri, kar ni kaznovano je dovoljeno. Gre to tako? Pozabimo na pretekle spore, gre to tudi tako?

Se vam morda ne zdi čudno, da je pred kamero stopilo od približno 90 ljudi, ki so bili kot otroci zaprti na Petričku samo 12 ljudi, ki so bili pripravljeni povedati svoje zgodbe o izgubljenem otroštvu. Je morda ljudi še vedno strah? Ali je to mogoče?

To res ni OK.

Prehlad can kiss my ass

Danes sem se odločila, da svojemu imunskemu sistemu razložim, da ga nisem najela zato, da bo pacifist in bo služil civilno, temveč, da je hud militarist in da je njegova primarna naloga, da pometa s sovragom.

V ta skrajno, skrajni ukrep, me je prislil že drugi letošnji prehlad, ki mi je danes za 12 ur celo odvzel glas. 12 ur sem morala biti skoraj tiho. Strašno ne vredu.

Zato sem v tišini odšla v lekarno in odnesla ven čez rame oprtano vrečo vitaminov, kalcijevih tablet, sirupov za dvigovanje odpornosti in še nekaj škatlic takšnih in drugačnih barvastih tabletk, ki so baje best in se jih mikrobi strašansko bojijo.

Nato sem prelistala tudi članek, kjer sem izvedela, da je vredu, da imaš vsaj 4 prehlade letno, če si otrok jih imaš lahko tudi 10 (hvala bogu, da nisem otrok) in da prehladi stimulirajo imunski sistem (o relevantnosti te študije kdaj drugič).

Poleg vitaminov, baje dviguje odpornost tudi dobra volja, zato sem sklenila, da bom ves čas dobre volje. Omenili so tudi knajpanje, moj odgovor na to je bil my ass, knajpajte se vi sami.

Ravnokar sem si zmešala vse pijače, ni mi jasno sicer, katera zeliščne rastlina je fluorescentno oranžna in zakaj je vitamin D azurno moder, toda z malenkostmi se ne bom ukvarjala in evola, zadeve so popite in jutri bom že zdrava. Juhej!

Moja avto in njegov speštani nos

Moja avto (Čeh) se je včeraj zaljubil na prvi pogled. Zagledal se je v mično debelo zadnjico Renaultovega enoprostorca in ker lastnica ni pazila nanj, ker je bila preveč okupirana s spremljanjem hupajočih voznikov v koloni in ugotavljajoč ali hupajo njej, je moj Čeh na francosko zadnjico pritisnil en strasten poljub.

In ker Čeh strast jemlje zelo resno, si je pri poljubu popolnoma speštal nos, udrl oči, izgubil registrsko tablico in sprednji odbijač in ker mu ošabni Francoz poljuba ni vrnil, je na cesto izjokal še vso hladilno tekočino iz počenega hladilnika. Seveda na debeli francoski zadnjici, razen odtisa Čehove registrske tablice, ni bilo skoraj nobene praske.

Nič kaj francoski lastnik mičnozadnjičnega Francoza, nad poljubom niti najmanj ni bil navdušen, a ker je Čehova lastnica priznala vso krivdo, se je pomiril in ji pomagal pri vseh težavah in zagatah, ki so nastale po nesreči.

Čeha so nato odpeljali z rešilcem, ki se je med vožnjo tudi pokvaril in so morali Čeha zato prestaviti v drugega rešilca, na kliniko. Lastnica je bila in še vedno je, zelo žalostna in je ob pogledu na poškodovanega Čeha, potočila kar nekaj solz.

Danes so zaljubljenca na klinki odprli in ocenili škodo. In ta je velika. Zares, zares velika.

Lastnica, pa se poleg stroškov zdravljenja, še ne zaveda, kakšno bo življenje brez avta naslednjih 14 dni. Koliko drobnih odpovedovanj, voženj z avtobusi, na katere lastničina noga ni stopila že 10 let (ja res je, že 10 let nisem bila na avtobusu) in še in še.

Da ne omenim uslug, za katere bom moje naj v naslednjih dveh tednih prosila in prosila.

Tenk ju ol že v naprej!

Kostanj za vsak žep

Vsako leto jeseni, prvi kostanj, ki vam pade pred nos ali vam ukrade pogled, dajte v žep. In če vam pozornost ukrade nato še kakšen nov kostanj, tudi tega stlačite v žep.

Naj ima vsaka jesenska jakna v žepu po en kostanj, po želji tudi dva, tri, lahko tudi deset, toda potem boste imeli težave, ko boste brskali za ključi od avta ali denarnico. Tlačite jih v žepe s stilom.

Kot mula in še danes trdno verjamem, da vas po jesensko začarajo.

P.S: Preden ga stlačite v žep, mu seveda nujno slecite bodičasti plašček, da se ne boste popikali, ko ga boste mencali med prsti.

Revna sem

Tale gospod je rekel: "Tisti, ki ima malo še zdaleč ni reven, reven je le tisti, ki si želi imeti veliko…"

Toliko čevljev, kavbojk, omar, foteljev, parfumov, preprog, slik, objektivov, Ipodov in še in še, kot sem videla v zadnjih tednih in jih razporejala v nevidne omare, sobe, stene in ušesa, že dolgo ne.

In račun. Če bi potresla kreditno kartico, kot ljudje potresejo mošnjiček s kovanci, ne bi prav nič žvenketala. Prav tako, bi si zaradi neuporabe le-te, na njej lahko pajek Igor mirno spletel domek in družina Prah, ustvarila domovanje.

Na zgodbe o tem, kako spoznamo vrednost življenja šele, ko smo revni in zgodbe o tem, kako smo bogati v srcu in da pravo bogastvo leži v naših dušah, se mirno požvižgam in odvrnem: "Meni dajte raje denar!"

Pomarančne zadeve

Zadnje čase mi po glavi rojijo pomarančne zadeve. Bolj natančno 4.
Guerlainov parfum z vonjem po pomaranči, L'occitanov pomarančni glos, pomarančni sladoled d'apres moi in pomarančna marmelada iz Provanse.
Sanjarim, kako se pošpricam s pomarančnim parfumom, namažem ustnice s pomarančnim glosom in si do vrha šalice naložim pomarančni sladoled, v katerega pomakam piškote, namazane s pomarančno marmelado.

Silvij posname film o Enki in Dvojki

Nedelja. Izlet. Silvij nauči Enko plavati in ga skoraj utopi, ker je Enki plavanje tako zelo všeč, da se odloči preplavati vrhniški bajer in Silviju prinesti vse palčke in palice in debla, ki plavajo tisti dan na bajerju. In ker je Enka srčni bolnik z vnetim učem, sem se ustrašila da se utegne utopiti, zato sem tisto nedeljo veliko kričala. Na začetku sem kričala samo jaz, potem pa so začeli kričati tudi ribiči, ki so lovili s svincem in azbestom prepojene ribe, ki smo jih bojda z našim kričanjem vznemirjali. Bili so zelo jezni.

Dvojka kot vedno ni ničesar razumel in ker v bližini ni bilo nobene živali za pojest, se je dolgočasil in lajal v zrak.

Tjaša (hvala za pomoč pri Enki) tisto nedeljo ni kričala, bila pa je zelo jezna na nove opanke, romunske tevice s čepki za masažo nog. Kupila jih je dan prej in jih takoj naslednji dan strgala. Kako objestno.

Silvij maj luv je vse to zabeležil na kamero in mi v odkup za skorajšno utopitev psa, podaril tale filmček. Tenk ju.

Pet esov in njihovi morski pripetljaji

Korčula. Apartma za 3 osebe. Zasedba, 5 oseb. Hrana odlična, vino kislo, olje grenko, slaščic premalo, zato pa toliko več Nutelle, super marmelade in kitarskih solaž s 101 repeticijo.

Terasa in svet, ki je obdajal morje, beri kopno, obupno vroča, AC mrzlo mrzel, zato se Kosova ušesa demonstrativno zavijejo v 10 dnevni molk.

In morje? Prvi dan sva si padla prepotena in utrujena v objem in se zadnji dan z dolgim objemom za eno leto poslovila. Ja, morje je bilo zares lepo.

O petih esih pa gre nekako takole.

Mare je neprestano igral na kitaro, čistil apartma in se mazal s kremicami po gležnjih, kolenih, vratu, hrbtu in nadlahteh. Morda ima ravno zaradi kremic, tako svilnate dlake na nožicah. Namesto ščetin, ki pokrivajo večino moških nog, so Maretove dlake nežno svilnate in bi mu jih najverjetneje zavidala vsaka kašmirska koza. Mare je tudi zelo veliko mahal po zraku in oponašal različne inštrumente in vmes tresnil tudi Tjašo. Nick Cave je pač Nick Cave in zahteva svoj krvavi davek. Povedal je tudi, da je totalno kulsko ob poslušanju Caveove glasbe kaditi. Zato je kadil.

Večino časa na morju, pa je porabil za zmerjanje moi in ker me je včasih hudičevo užalil, mi je v opravičilo izdelal rožo iz paradižnikovega opilka. Kulsko. Rad je gledal jadrnice in jih tudi veliko pofotkal -> zeh. Ker pravi, da bo kupil jadrnico, moram biti z njim strašansko prijazna, ker vem, da me bo samo tako vzel s seboj na pot nekam daleč, kjer bova vsaj 1 mesec ujeta na 16 metrih. Andrejc je rekel, da bi bil to daleč najbol gledan reality show na svetu.

Maj dir, brez tebe bi bilo to morje čisto zares en totalen ZEH!

Z nami je bil tudi Kos. Kos je bil večji del morja gluh in je zato poslušal čudno glasbo. In ker je bil gluh, se je seveda več kot odlično odrezal na pantomimskih večerih. Ker nismo spretni uganjevalci, nam je po pol ure opletanja po zraku Kos moral izdati, da ga Korado, Brendi (to smo uganili) in lastovica kradljivka, asociirajo na Kukavičjega Mihca. Kos kljub priimku najverjetneje nebi opravil sprejemca niti za ornitološko društvo v Spodnji Kungoti.

V resnici pa je Kos zaživel, šele ko smo šli na lepše in na lepše smo šli trikrat (Tjaša si sedaj z dvignjeno obrvijo misli: "You boring old farts!"). Prvič si je uredil brke na Dirk ali Gunther stil iz žgečkljivih nemških filmov za odrasle, rekla sem mu, da ga v disku s takšnimi brki sigurno nebi osvajala. Ob mojem komentarju si je najprej ošabno poravnal brčice in nato odvrnil, da se na moje mnenje in na bejbe, ki imajo podobno mnenje kot jaz, gladko požvižga.Naslednji dan se je obril.

Ob drugem izhodu, se je odel v roza srajico in za dodatek uporabil roza torbico. Za tretji izhod, pa je izbral divjo kombinacijo zelene srajice in drobne bele torbice in gladko pometel s pol metrskimi Italjani s popastimi svetlečimi pričeskami, razgaljenimi prsmi, zavitih v oblak dišav in opotekajoč se v špičastih čevljih s petkami. Bil je najlepši fant na Korčuli in s Tjašo sva pokali od ponosa.

Prestrašeni domačini so vedeli povedati, da se je sprehodil po obali tudi v hot pants kopalkah z bleščicami, se ustavil v bližnjem lokalu, odprl časopis in pol ure utripal s prsnim mišičevjem. Od takrat, ribiči svoje čolne parkirajo na drugem pomolu.

Drugače pa mi je Kos odpriskutil kitarske večere z daleč najbolšejšim kitarskim važenjem na svetu. Bilo je odlično,odlično! Moj naj večer na celem morju.

Tjaša, Tjašonka, Tjašojzel....v commentih nadaljujte. Ne borovci, ne rožmarin, niti veter, ki je za lase vlekel naokrog vonj po morju, klor, da klor, da čisto zares klor je bil tisti, ki ji je sredi Korčule ustavil korak in požgečkal nos. Skočila je v zrak in zacepetala:"Klor!" Tako se je od prvega dne dalje spogledovala z dvemi bazeni. Prvi, je bil govejo jušni bazen poln kožic, las in flajštrov in otrok od 6 meseca do 1 leta starosti. Tjaše to ni ganilo in se je očitno med kobacači počutila kot doma. Njena prava ljubezen, pa je bil bazen številka dve. Vsak večer, jutro in popoldan je zasanjano pogledovala čez ograjo k sosedu. "Sosed je mafijec", je vedel povedati lastnik našega apartmaja in od tod najverjetneje tudi denar za angleško travo sredi žgočega poletja in bazen, ki se je v slapovih prelival preko vrta. Tjaše morebitna odrezana konjska glava, ki jo utegne čakati nekega jutra na vznožju postelje ni ganila in priznati moram, da mene tudi ne. Bazen je le bazen in ker mafijca ni bilo doma, kakor tudi ni imel na vrtu spuščenih dobermanov, sva si ga 2x privoščili. Mljask in čisto zares preveč perverzno za opisati. Drugače pa je bila Tjaša moj super mate in brez nje bi si najverjetneje na morju odtrgala kakšen ud.

Zadnji velepošastni es tega morja, pa je bil Andrejc. Andrejc je bil najverjetneje razlog, da se s Tjašo nisva bali mafijca in sva veselo čofotali po njegovem bazenu. Andrejc je človek, ki se mu dogajajo zgodbe, kjer se na koncu vedno nekaj zlomi, bodisi WC kotliček ali kakšna roka. Pravi, da ljudje vsepreveč opletajo z rokami. Zanimivo. Andrejc se je na morju počutil naravnost odlično, kar pa težko rečem za njegov avto, ki se je odločil, da ima dovolj vročine in nas sredi izleta v Velo Luko pustil na cedilu.


Na pomoč je priskočil Marko, ne naš Marko, naš Marko je kadil in fotkal mrtev avto, mehanik Marko. Mehanik Marko je bil kulski človek in se je zelo potrudil in avto spravil v red, tako da je Andrejc vozil nazaj v Slovenijo kot Fitipaldi.

In jaz? Imela sem se brez napak. Na spičbe sem pozabila, grenki priokusi nekaterih pogovorov niso prišli niti preko vrhnjih delov kože, kje je šele srce, žalost je odplavilo k Italjanom ali v kakšen daljni ocean, utrujenost pa sem raztresla med rjuhe, pomol, plastične stole v omiljeni kavarnici s pogledom na čolne in senčnati balkon nad mafijcevim vrtom.

Danes sem rjava z nekaj belimi preskoki, nekoliko mozoljasta, lasje kričijo po frizerju, a ne glede na izgled, super contenta.

Poljub na drevesu

Ali vas je že kdo poljubil na drevesu? Ja, na drevesu ja. Ne pod, ne poleg, prav zares na drevesu. No mene je. In to na Korčuli leta 1999. Zakaj sva se odločila da spleževa na drevo, ne vem.

Poljuba nisem pričakovala, fant si ga je preprosto vzel. Kasneje sem ga vprašala, kako to da me je poljubil kar tako, brez uvoda in sladkih besed in brez dovoljenja. Rekel je, da je vedel da mi je všeč.

Pa ni bilo res. Tisti večer sem se pred ogledalom poigravala z idejo, kako bi bilo če bi ga po enotedenskem spogledovanju danes poljubila. Vedela sem, da imam samo še tri dni pred seboj in nato bo on ubral smer Pariz in jaz smer Ljubljana. Na koncu sem vseeno odmajala z glavo in si rekla: "Ah to ni to, morda kakšen drug večer. Poslovilni večer ja, to bo še najbolje, da bom potem lahko pobegnila domov, če mi ne bo všeč."

Po drevesnem poljubu sem nato živela eno leto med Parizom in Ljubljano in še vedno nisem vedela, ali je to res to. In potem, ko je nastopilo leto 2000 je bilo vsega konec. Konec pariško-ljubljanske pravljice. Rekel je, da je tako najbolj prav in da se bova čez 6 let dobila na kavi v Parizu in da bo takrat vse drugače.

Leta 2006 sem dobila službo v Parizu, ne toliko službo, kot polovico službe. V nasprotju s plani, sem zelo kratek čas spet živela med Parizom in Ljubljana. Poklicala pa ga vseeno nisem, kakor se tudi na ulici nisem zaletela vanj in tudi na kavo nisva odšla.

In jutri se vračam nazaj. Na Korčulo, kjer sem dobila ta poljub. Drevesa ne bom iskala, ker ne vem kje je, najverjetneje tudi za fantom ne bom jokala, ker je vse zelo, zelo daleč. Vem pa, da mi je hudičevo žal, da po 6 letih nisem šla na tisto presneto kavo, konec koncu, poljuba na drevesu pa res ne dobimo vsak dan.

Opanci

Gledala sem stare slike in ugotovila, da je imela poleti vsa družina razen očeta, na nogah čeveljce iz slike. Oče je nosil espadrile. Takoj sem poklicala naokrog in podrezala v vse na msn-ju, če se morda kdo spomni, kako se imenujejo. Nekaterim se niti sanjalo ni o katerih čevljih govorim in šele vic o tem, zakaj jih imajo Srbi, zato da se lahko primejo za njih, da ko se pokakajo ne padejo vznak v drek (ups), je dosegel tisti želeni: "Aha!"

In smo poskusili s sandali, srbskimi sandali, bosanskimi sandali, pletenimi sandali, srbska narodna noša, toda google, razen nekaj zelo, zelo čudnih fotografij in vseh mogočih prodajnih akcij sandalov in natikačev v Beogradu in Sarajevu, ni ponudil nič oprijemljivega.

Čisto na koncu, sem vpisala v search:opanki, et voila. Torej vso mladost (dokler me je oblačila mama), sem na morju nosila srbske opanke. Drsele so kot sto vragov in sovražile dež. Razmišljam o kakšnih za pod kavbojke, morda namesto balerink. Naaaa, ne bo šlo.

O lepih fotkah in našamponiranih mačkah

S fotografom sva se v trenutku strinjala, da je nastala lepa fotka. Fotograf pravi, da je tako zaradi modela, jaz pravim, da je tako zaradi fotografa. Zakaj je bila fotka v trenutku všeč obema, ne vem?

Težko govorim zanj, toda mene je spomnila na popolnoma enako fotko, posneto dolgo, dolgo nazaj. Takratno fotko je naredil moj oče. Bila sem stara dve, lahko tudi tri ali pa celo štiri leta, težko rečem in bilo je na Istu in držala sem se za zid, medtem, ko sem hodila po škarpi nad gredo s paradižniki. Moja glava je bila manjša, pa vseeno polna z od pota zlepljenih kravžljev.

Tisto poletje sem se odločila, da umijem vse mačke, ki so hodile na obisk k teti Dinki in barbi Anteju. Vsako posebej sem najprej krepko namilila in nato še sprala v lavorju. Vse je šlo kot po maslu, dokler ena izmed njih ni z našamponirano glavo pobegnila v grmovje. Kljub nekaj urnem iskanju, o mački ni bilo ne duha, ne sluha.

Po zaključenem iskanju sem bila strahovito žalostna in zaskrbljena, od vsega me je najbolj morilo dejstvo, da bo mački šampon tekel v oči in ker mačke nimajo brisač, da bi si oči obrisale in si seveda oči tudi ne znajo brisati, bo reva trpela. In tega ji nisem privoščila. Teta Dinka me je vzela v naročje in mi zagotovila, da bo muca sigurno prišla nazaj in da se bo šampon posušil in da naj me ne skrbi preveč, ker so vaške muce zelo iznajdljive.

In res je prišla. Čez en teden, z zavidanja vredno milnato irokezo, na kateri je viselo pol otoškega grmičevja. Teta Dinka je muco z enim zamahom ujela in jo kljub upiranju odnesla pod tuš, kjer sva ji nato skupaj izprali šampon iz glave. Nalogo sva opravili naravnost odlično.

Po tem dogodku sem se odločila, da so mačke za letošnje poletje dovolj čiste, mačke pa so se odločile, da se bodo pri hiši tete Dinke, raje hranile ponoči.

Gosja družina v umazani Savi

Včeraj sva z dvojko po enournem sprehodu ob obrežju Save, kjer se zadnje čase hladiva na sprehodih (beri mečem dvojko v vodo), ob vračanju do avta naletela na gosjo družino. Ja res, gosjo. In prosim, ne postavljajte mi neumnih vprašanj tipa: "A si ziher da so bile res gosi, da niso bile mogoče race?" Ja ziher sem, ker sem veterinar in basta. In ne Domen, ne vem, če so bile zdrave.

Gosja družina je bila sestavljena iz očeta gosaka, dveh mam(you lucky bastard), ki sta konec koncu lahko bili tudi mama in tašča, ali pa mama in spletična, ali pa mama in mamina prijateljica, skratka dve punci in 4 mladičev. Oče gosak je bil strašansko zaščitniški in me je ob srečanju najprej nadrl, nato je nadrl še svoji dve ženi in nagnal familijo iz plaže v vodo. Potem se je name drl še iz vode, dvojka je bil tako prestrašen, da se je skril za grmovje, na koncu mi je nastavil še perut, na varianto "talk to the wing girlfriend" in odveslal na sredino reke. Na sredini reke se je potem skregal še z enim od otrok in eno od mam in nato vse nagnal v vrsto in so šli. Seveda nič kaj potihem.

Bili so super družina in za božič, v kolikor ne končajo na kakšni mizi z jabolki in slivami v esah, se imajo najverjetneje super.

Sivo nebo in limonada

Danes sem zelo dobre volje. Sivo nebo, veter in hladen volan v avtu. Pri odprtem oknu se nasmiham vetru, ki razmetava papirje po sobi.
Živjo jesen. Kaj ko bi namesto s prstom, kar pomahala s celo roko, porumenela drevesa, prinesla kakšno deževno popoldne in napolnila ulice z ljudmi, ki se jim mudi.

Včeraj sem ugotovila, da poleg kave, kakava in dobre glasbe, v Bikofeju stisnejo in namešajo tudi naravnost odlično limonado. V pijačo dodajo nekaj metinih listov, veliko ledu in kose limone. Mljask.

Miklavž - Dunaj - Kassel

Ne maram pisarij o tem, kako sem se imela na potovanjih, niti o tem, kako sem se imela na koncertih, niti o tem, kako sem se imel na morju, skratka opisov ne maram. Mislim, da gre to nekaterim precej bolje od rok kot meni. Silviju recimo. Moji zapisi so nekako bolj dnevniškega tipa. Ljudem dovolim kukati v svoje življenje in ker ljudje radi kukajo, pa tega največkrat ne priznajo in mi je odkrito povedano zelo vseeno za njihova sprenevedanja, jim vseeno potiho serviram tedensko dozo kukanja.

Zadnje tedne sem dnevniške pisarije zanemarjala, bila sem namreč naokrog. 3je dogodki so se vtisnili v spomin.

Tanjina fešta ob 20 letnici. Miklavž (ja res je, celo internetno stran imajo). Kulturni dom Miklavž, performance site KUDa Zvonke Antoličič. Istoimenska gledališka skupina, nam je za morebitne nočne obračune, na odru kulturnega doma, pustila tudi kar zajetno količino sabelj in mečev. Tanja je oder in s tem tudi meče zagrnila, ker se je bala, da bi kakšen povabljenec na višku večera med mečevanjem izgubil uč. Žura se ne spomnim (Štajerci ne razumejo besedne zveze"prosim jaz imam dovolj za danes". Strašno.) Spanca, kjer sem zavzela pozicijo croissanta na Tanjinem fotelju, se ne želim spomniti. Spomnim pa se jutra. Uta na Tanjinem vrtu s pogledom na golobjo floto in stara ekipa okoli mize. Bilo je nadsuper. V kozarcih so šumeli aspirini, na mizi se je bohotil odojek brez glave (pojedel jo je namreč irskokolumbijski Jure) in spet je bilo vse kot včasih, kot da vmes nebi preteklo nekaj let in kot da nebi imeli služb in kreditov in strahov. Vse smo gladko zignorirali in se imeli fantastično. Hvala Tanč.

In potem sem jo mahnila na Dunaj, 32. FEBS. Videla kar nekaj izumov, se pustila navdihniti trem nobelovcem in sklenila, da za doktorat posnamem film. Po osmi uri zvečer, pa sem surfala med prijateljicami noči, stopala čez klošarje in se izmikala đankijem. Ne, Dunaj ponoči ni čisto nič cesarski. Aja in še to, videla sem pohod antiglobalistov / hipijev / umazancev /prepiercanih idiotov z dredi, ki so se borili za čisto in ljudem prijazno mati zemljo in iz kamionov metali pločevinke piva, papirčke od hamburgerjev, cigaretne ogorke in s hrupom strašili drevesa in živali v drevoredu, ki so ga uničili. S seboj so imeli tudi trume psov, ki so bili strašno veseli, ker radi poslušajo glasbo na jakosti 1000 decibelov, še posebej pa imajo radi skozi zrak švigajoče pločevinke in ogorke. Imelo me je, da bi preklete hipije namlatila z vrečko in vse pse na enem kamionu, obloženem z blazinami, odpeljala na velik travnik z jezerom, obilo sence in hrane in pesjanom privoščila malo dopusta od napornih demonstracij, kjer so primorani spremljati svoje debiloidne lastnike.

Čisto za konec, pa sem morala postoriti še nekaj zase. Mahnila sem jo v Kassel na Documetno 12 in še malo v Muenster na Skulptur projekte 07. Osmrajeni intelektualci v usnjenih jaknah, so med pihanjem cigaretnega dima skozi nos in srkanjem vina, vedeli povedati, da je Dokumenta letos "čisto sranje" in da je Muenster tisto, kar je vredno ogleda. Naša ekipa se s tem ne strinja. Vsem art loverjem, zategadelj toplo priporočam Documento 12.

The end.

Tepec

Če bi imela kol, bi te tresnila po glavi in to krepko od zadaj, da bi končno dvignil glavo stran od svoje pijače in se ozrl naokrog, ker večjih uhanov, lepšega mejkapa, bolj počesanih las in lepšega krila od že najlepšega krila na svetu, si ne morem več privoščit. Tepec.

Prvo poletje, ki ga ne sovražim

Prvič v življenju se ne bojim več poletja. Ja, vem da večina ljudi to težko dojame. Nekatere, moje sovraženje poletja celo jezi. Toda tako pač je. Nikoli namreč nisem bila fascinirana nad 100 stopinjami, brezdeljem, predolgim poležavanjem na plažah in dejstvom, da preko poletja vse izumre. Imela sem občutek, da drugi upravljajo z mojim časom in to mi ni bilo in mi še vedno ni všeč, občutek namreč, da je poletje odrejeno, kot čas za počitek. Vsa zadeva me spominja na popoldanski spanec v vrtcu. Po kosilu se je spalo, pa če si bil utrujen, ali ne in enako velja za poletje. Poleti se počiva, pa če ste utrujeni, ali ne. Strašno.

Kot mula, sem ob koncu šole in pričetkom poletja vedno jokala. V šoli je bil vedno žur in vedno se je nekaj dogajalo, po šoli sem nato hodila na balet in violino in na tuje jezike in se neizmerno zabavala. Poleti, pa je bilo vsega konec. Vsi so odšli na morje in v gore in k babicam in k sorodnikom in na vikende in vse skupaj je obetalo en velik dolgčas. Seveda so konec koncu, tudi mene vedno kam poslali, ponavadi so mi starši, preventivno in bežeč od vsakodnevnih vprašanj, kaj bomo pa danes delali, z aktivnostmi zapolnili čas od prvega do zadnjega tedna predolgega poletja. Pa vseeno, ga še vedno nisem marala.

Ko sem nekoliko odrasla, me misel na poletje še vedno ni niti najmanj vznemirjala. Ljubljana je ob poletjih izumrla in že dva meseca pred iztekom šole / gimnazije / faksa, sem histerično iskala zaposlitve ali backpack destinacije za pobeg iz prazno vroče puščave.

Poletje in počitnice so velik problem za nas vorkaholike, dogajaholike in hiperaktivce, namreč poležavanje na plaži in ne delanje ničesar, is not my idea of fun. Svalkanje po plaži me zadovolji kvečjemu za en vikend, dva tedna morja, kot si jih večina privošči, pa sta zame dovolj dober razlog za skok na glavo iz pomola v oseki.

In letos? Letos sem si izrisala najlepše poletje do sedaj. Prvič po 4 letih sem doma in ne v tujini, obdana z vsemi naj, kar je nekaj popolnoma novega, v službi sem polno zaposlena, tudi naš klub, s treningi ni prenehal samo zato, ker je zunaj 100 stopinj in Ljubljana je dejansko poskrbela za ljudi, ki so ostali doma. In poskrbela je tako dobro, da je zabave več kot na pretek. Zatorej juhej poletju 2007!

Tune in to FM4

Včeraj me je doletela neizbežna in neskončno dolga vožnja iz Minhna v Ljubljano. Ceste so bile prazne, zato ni bilo nikjer nikogar za spogledovanje, le tu in tam je mimo švistnila kakšna družinca v prenapolnjeni avtohiši ali šlepajoč prikolico, imeli so zaprta okna in bili so veseli. Temu je najbrž botroval AC v avtu. Da, to je tista zadeva, ki piha Alasko v avto, medtem ko je zunaj Sahara. Jaz sem se vozila v Sahari, pila pregreto vodo in vklapljala in izklapljala hreščeč Blaupunkt radio na kasete. Z vsakim novim tunelom in ovinkom je hreščanje bodisi pojenjalo ali naraščalo, za prvim ovinkom se je oglasil bavarski oktet, za drugim tirolski popoldanski napevi, za tretjim Spice girls, za četrtim MTV hits in za petim ovinkom, me nekje med grozljivim hreščanjem, iznenada po ušesih poboža žametni glas Veronike Silva (Gotan Project). In tako sem čisto po nesreči našla FM4. Alternativna glasba, angleško govoreči moderator in dve uri zibanja med avstrijskimi alpami sta bili zagotovljeni.

Zelo navdušena, zato vsem, ki vas cesta utegne peljati preko Avstrije in ki nimate sreče v obliki mp3ja, cd predvajalnika in temu podobnih naprav, s katerimi lahko vrtite glasbo po vašem izboru in ki seveda ne uživate ob tirolskih večglasnih napevih in harmoniki in MTV melodijah in vsem grozogroznem popu, toplo priporočam, tune in to FM4.

Jill Scott - Golden

Pristisni play. Ne glej videa. Skrolaj dol in beri.

Potovanje in pogreb v Minknu

V četrtek grem v Minken v spremljavi Jill Scott in Golden, ki sem jo tokrat tudi prilepila na blog, za poslušanje ob branju.

V Minken se bom vozila predolgo, stala v zastojih, gledala v prenapolnjene avtomobile, se spogledovala z Nemci in poslušala hreščeč radijo. Izkopila bom telefon in pričela z urejanjem misli.

V Minken grem tokrat na uradno slovesnost ob pokopu dveletnega obdobja. In seveda ne bo vse tako morbidno, namreč to bo črnska poroka, kjer se bo pelo in veselilo in pilo in bingljalo z nogami.

Dveletno obdobje se je začelo, ko sem se odločila, da bom živela pravilno. Izbrala sem si fanta, ki je bil pravilen in se odločila, da nepravilno življenje pustim za seboj. Vse je bilo prav, počutila sem se zrelo in odraslo in pravo in seksi in modro.

Živela sem življenje iz sanj, ne sicer moje, toda tisto ta pravilno. Bivala sem v hiši z vrtom, s pravilnim fantom, se družila s parčki, kuhala, se delala da me zanima obdelovanje vrta in pozabila na svet na drugi strani vrtne ograje. Bila sem srečna in zaljubljena. Zaljubljena v to življenje, vanj in vase. Čez rob ograje nisem gledala, ker sem bila prepričana, da sem svet na oni strani dodobra spoznala in da ga zato ne potrebujem več.

In potem je bilo vsega kar naenkrat konec. Na dan mrvtih je umrl moj svet iz sanj in znašla sem se na oni strani ograje. Toda bila sem pomirjena, namreč sedaj sem vedela, kako se živi pravilno, zato sem se takoj odpravila na lov za novo hišico z vrtom.

In sem iskala in iskala in po nekaj mesecih neuspešnih poskusov, pravilna kot sem bila, popolnoma zašla.

Med iskanjem vrtov sem namreč ugotovila, da vrtov sploh ne maram. Ugotovila sem tudi, da rada zajtrkujem v postelji, da me pospravljanje kuhinje ne zanima in da rada gledam nepravilne fante, ubistvu, da imam na seznamu precej več nepravilnih fantov, kot pravilnih. Potem sem počasi začela ugotavljati, da me ograje ovirajo in da se je v enem letu na oni strani ograje zgodilo marsikaj, kar bi me utegnilo hudičevo zanimati. Za piko na i pa sem ugotovila, da se mi po glavi podi tudi gora čezograjnonevrtičkarskih misli in da sploh nisem pravilna in da je pravilno in ravno in strogo, dolgočasno.

Sedaj se vračam nazaj. Tja, kjer sem postala pravilna. In na pogrebni slovesnosti bom svečano fliknila vse kar je ravno in pravilno in vrtičkarsko in skrbno načrtovano v nimfenburški kanal in upala, da bodo race in labodi v velikem loku plavali okrog tonečega tovora in pustili, da vse skupaj počasi pade na dno in se izgubi tam nekje v blatu tega velečistega kanala.

Na koncu bom spustila še kakšno solzo ali dve in odšla na sedmino, kjer se bo pilo, plesalo, pelo in na veliko bingljajo z nogami.

Blogerska kavarna

Blogiranje je internetno druženje ob kavi. Lahko tudi ob vinu, vodi, soku. Eirik Solheim pravi, da smo ljudje socialna bitja. To vem. Pravi tudi, da smo se ljudje včasih družili off-line, danes se družimo tudi on-line, potem smo se družili na forumih in na koncu preko blogov. Forumaši so z blogiranjem dobili identiteto. Nihče ne pravi,da je pred nastankom blogov niso imeli, toda danes se fočkajo po forumih s svojimi nicki, za katerimi stoji njihova zgodba, njihov statement, njihove blablajščine, njihove domače živali in vse s čimer se tako ali drugače identificirajo.

In potem je povedal še veliko stvari, jaz pa sem že odjadrala v mojo, na sveže izmišljeno, blogersko kavarno. V tej kavarni, blogerji sedijo za mizami in se družijo z blogerji iz svojih blogroll, svojih naj, svojih prijateljev, svojih omembe vrednih, skratka s tistimi, ki so pokupčkani na desni strani bloga, čisto v kotu. Nekatere mize so dolge in prezasedene, spet druge manjše, za njimi sedita dva, trije, morda štirje. Za nekaterimi mizami sedijo zvezde, za drugimi sive miške. Pri nekaterih mizah se derejo in pri drugih šepetajo. Potem so tukaj tudi ljudje, ki krožijo med mizami in jih moramo zato vsi gledati in poslušati. In ti, ki krožijo in govorijo na glas, vedo povedati tudi veliko o tem, katere pijače naj blogerji v kavarni pijejo in o čem in na kakšen način, naj se ob pitju pogovarjajo. Pravijo, da naj se zgledujemo po zvezdah, ki so seveda tudi njihovi frendi in njihovi naj, ki da nikoli ne bi bile zvezde, če ne bi pile takšnih in takšnih pijač in se pogovarjale o tem in tem.

Seveda sem razmišljala tudi o moji mizi. V blogerski kavarni je med manjšimi in k njej ne more prisesti vsak, kakor tudi jaz ne prisedam rada k vsaki, še posebej ne k velikim mizam. Za mojo mizo sedijo u glavnem ninje (Igor spet te citiram!), katerih glavna značilnost je, da niso preveč komplicirane in da se ne jemljejo resno. Naša življenja in naše zgodbe se nam zdijo super zanimive, zato se v glavnem pogovarjamo o njih in ob tem pijemo kave po naše. Tu in tam, pa ne prepogosto, si želimo zmikastiti tiste, ki govorijo prenaglas in hodijo med mizami in vedno vedo, kako se stvarem streže, ker nas motijo med pogovori. K mizam, za katerimi sedijo zvezde ne pogledujemo, kamoli da bi se z njimi slikali, jih poslušali in pili kavo po njihovo. Radi pa se spogledujemo z mizami, za katerimi sedijo druge ninje.

Torej za konec, dobrodošli pri majhni mizi v kotu blogerske kavarne!

Moja jutra

Danes ni bilo dvojke, zato je bilo jutro mirno in dolgo.
Počasi sem pila kavo, popekla kruhek in ves čas ob tem godrnjala od ugodja. Razmišljala sem o jutrih doma in jutrih v Nemčiji, Parizu, Krasu, Mariboru in jutrih chez moi.

Jutra doma so vedno potekala v skladu z nepisanim pravilom, da se po deveti uri ne spi več. Vseeno pa so bila jutra vedno dolga, ker smo se razvajali z dolgimi zajtrki. Babica Pavla je naredila surova jajčka umešana s sladkorjem, mljask, pa popečene kruhke, pa marmelado, pa kavo. Ja, pri nas smo pili kavo. Nobenih kakavov in čajev in belih kav in podobnih izmišljotin.

Miha in jaz sva vedno zajtrkovala pred televizijo, ker je bila pri babici kabelska in sva lahko gledala Ghostbusterse in Inspector Gadgeta. Ko sem bila nato malo starejša sem namesto risank izsilila gledanje MTVja, Miha pa je jokal, da sem mu pokvarila jutro in da sem zlobna, ker sem mu vzela dalinca.Vse skupaj je nato končal dedi z izklopom TVja, tepežem in housarestom.

Med pestovanjem šalice sem se spomnila tudi na jutra v Nemčiji in Franciji. V Nemčiji hitra in počasna,ponavadi so se začela v podzemski in končala na viziti, kjer smo se počasi zbujali ob kavi in kruhkih.V Franciji so bila jutra počasna in nadišavljena. Na podzemski je v bila v zraku ponavadi tako pestra mešanica dišav, da če je bila dovolj velika gneča, sem zapustila vagon odišavljena čisto drugače, kot sem vstopila vanj. Sicer pa si ob slastni kavi in rogljičkih, Pariz mane svoje krmežljave oči in preteguje od noči mehke ude skoraj do kosila.

In moja jutra?
Še vedno so nastavljena na deveto, ne glede na to, kdaj pridem domov. Še vedno so dolga in še vedno je na meniju kava in še vedno pojem zajtrk v postelji ali na fotelju in še vedno rada pogledam televizijo. Tokrat so to reruni Gilmore girls ali kakšni temu podobni reruni, poleg vedno preberem tudi časopise in prelistam revije.

In ker sem tako razvajena okrog svojih juter, vsakič, ko spustim novega človeka v svoje življenje, potrebujem največ časa ravno za navajanje na njegova jutra. Ob meni so bili tako takšni, ki so dolgo spali in mi je bilo od devetih naprej dolgčas in potem spet takšni, ki so bili zjutraj tako budni, da bi lahko spisali diskusijo dizertacije in takšni, ki so bili zjutraj tečni in takšni, ki niso zajtrkovali, ali so zajtrkovali samo za mizo.

Do sedaj je bil samo eden, ki je živel moja jutra in jih najverjetneje še vedno živi daleč, daleč za devetimi gorami. Ja, tudi nanj sem se spomnila danes zjutraj.

O birokraciji, računih in obrtnikih

Na veliko od spodaj zastavljenih vprašanj so odgovori na dlani, toda vseeno so nesmiselni in nepraktični in ker bojda bloggerji spreminjamo svet, ker smo neka sicer velika skupina ljudi, pa vseeno marginalna, upam, da bo ta post letel na prava ušesa in kolesje civilizacije, se bo počasi začelo vrteti v pravo smer. So listen up!

Birokraciji in birokratom:

1. Zakaj so vse upravne enote odprte ob ljudem najbolj neprijaznih urah in tako puščajo vtis, da služije zgolj same sebi, odnosno da ljudje služijo njim? Od 8h - 13h bože mili.

Predlog: Upravne enote, naj obratovalne ure prestavijo na popoldanski čas in vikend. Če zaposlenim to ni povšeči, naj si pač najdejo druge službe. Basta. Da ne bom preveč kruta (ker se je bojda treba vedno pogajat), naj delajo dva dni dopoldan, tri dni popoldan in čez vikend. Bolje?

2. Zakaj je vedno znova potrebno prinesti s seboj enake papirje, kot že 2374565396x poprej (potrdilo o državljanstvu, zaposlitvah itd.)?

Predlog: Predlagam, da se za vsakega državljana izdela fajl, odnosno mega fajl, v katerega bi se sproti vnašali podatki o njegovem/njenem statusu (recimo o zaposlitvah, o tem da smo čez noč postali državljani Burkine Faso itd.) in bi birokrati tako samo pritisnili na print in voila. Mislim,da takšni fajli že obstajajo, ker potem v groznih akcijskih filmih ljudem zbrišejo identitete na način, da zbrišejo te fajle in ne me zdaj prepričevat, da je film The Net ena velika izmišljotina.

Plačevanje računov:

1. Zakaj za hudiča je potrebno vedno znova, razen pri Elektro Ljubljana, vpisovati novo referenčno številko v položnico?

Predlog: Vedno ista referenečna številka I guess.

2. Zakaj se odjav in prijav ne da opravljati preko neta? Zakaj je potrebno vedno znova zbirati 129856356 podpisov, da ti en es iz telekoma ob dopoldanski uri, ko si v službi in si moraš zato vzeti dopust, ker bo sigurno zamujal, potegne kabel iz stene?

Predlog: On-line prijave in odjave obviously.

Obrtniki (le-tem bo namenjen tudi poseben post):

1. Zakaj ne vračajo klicev?
2. Zakaj zamujajo?
3. Zakaj ne delajo na rok?
4. Zakaj te pustijo čakati in te 2835652306839076x napnejo?
5. Zakaj skoraj nikoli ne naredijo ničesar tako, kot je treba?

In kot zadnje, kaj si mislite o meni, če vam povem, da bi vedno znova rada pretepla ljudi, ki se rinejo v vrstah, ljudi, ki pri zeleni luči ne speljejo, temveč šele prestavijo v prvo, potem ljudi, ki zavijajo 893577856439756 let, pa tiste, ki ne vedo, da je prehitevalni pas ustvarjen za PREHITEVANJE in ne za panoramsko vožnjo?

I had to go see about a boy

Kino Otok. Izola. Muki in jaz.

Vse je potekalo po načrtu iz sanjarij, kjer sanjam kako vržem vse od sebe, zavežem zgornji del kopalk okrog vratu, nataknem na nos očala, sezujem japanke in prižgem cigaret. V ozadju za spremljavo Jill Scott in Golden.

Prvi cilj, bingljanje z nogami iz pomola. Kateregakoli, po možnosti pa vseeno takega, ki je lesen in vetroven in z luknjami, skozi katere če prisloniš uho na pomol, lahko slišiš pljuskanje valov.

Seveda je pihalo premočno in preveč in potrebno je bilo prebrati program, namreč kljub temu, da sva želeli samo bingljati, sva se vseeno odločili, da pogledava vsaj en film. Ujeti v maso tujk in noro budalastega besedičenja, uspeva dekodirati vsebino obeh filmov in izbrati najstupidnejšo besedno zvezo na svetu - klavstrofobija puščave (z Domnom sva danes ugibala, da se to lahko zgodi, če si recimo ujet med sipine v puščavi).Prvi film je govoril o tem, kako v Etiopiji obdelujejo polja in drug film o 16letnem fantu iz Čada, ki naj bi enkrat tekom filma, ubil morilca svojega očeta. Dve uri o poljedelstvo v Etiopiji VS krvavi film, kjer se bodo najverjetneje streljali. Ker sva taf bejbi sva se odločili za streljanje.

In potem sva se udeležili dveh delavnic (bobnarske delavnice in delavnice za snemanje fimov z mobilnim telefonom) in ugotovili, po eno urnem čakanju v obeh primerih, da za udeležbo potrebuješ najverjetneje tajno kartico s črtno kodo, ki jo prisloniš na skrivno mesto, kjer naj bi se odvijala delavnica, znano samo lastnikom tajnih kartic in črtnih kod in potem izveš kje se delavnica DEJANSKO odvija in ob kateri uri, namreč na obeh lokacijah o delavnicah, kjer sva čakali ni bilo ne duha ne sluha. In celo ko sva programski list pomolili pod nos ljudem, za katere sva smatrali da nekaj o tem vedo povedati, namreč delali so na tako zvani INFO točki, niso vedeli povedati ničesar. Naslednji dan sem ugotovila,da je bilo obvestilo o zamenjavi lokacij odvijanja delavnic, objavljeno na netu in postalo mi je žal,da nisem v Izolo s seboj odnesla lap topa, ki ga imam drugače na vseh izletih obvezno s seboj, saj je super lahek in me pri hoji ne ovira.

Od delavnic utrujeni esi sva zato peljali tolažit na lazanje in njoke z lososom, potem na kavo, potem počivat in spet bingljat z nogami in potem na pivo in na kakšen cigaret tu in tam (jaz) in gledat fante, ene s papigo, druge, ki na kolesu drvijo mimo in se ne spogledujejo.

Potem sva šli pogledat akcijski film. My ass akcijski, pričakovali sva streljanje in maso trupel, videli seveda nisva nič od tega in umrejo samo trije. Čisti nateg. Muki je zato demonstrativno zaspala po prvih 5 minutah projekcija, jaz pa sem film vseeno gledala od začetka do konca in ga ocenila z od 1 do 5 s 3.

Za konec večera pa sva si privoščili še kos zabave. Spet sva bingljali, risali, opravljali, pili pivo, se spogledovali s fanti, ki se ne znajo spogledovati in se delajo da so jota in fantje bolj zanimivi od punce.

In ko sva se najedli ljudi, pijače, cigaret in fanta, sva se čisto počasi odpravili proti avtu in med hojo po lužah nosove nastavljali morju in borovcem in si jih shranjevali za potrebe sanjarij do naslednjega morja.

Populacijska genetika ali zakaj so rjavolaske pametnejše

Bjonđe helou in preden mi razbijete avto in poškodujete psa, naj v opravičilo povem, da zadeva ni zrasla na mojem zelniku in da je seveda vse skupaj čista oslarija, ki si jo je izmislil višji strokovni sodelavec VF za področje populacijske genetike, po eno urnem tiščanju glave v laminarij poln flašk čudnih barv. Torej po nazivu sodeč, lahko sklepamo da je to človek, ki ve kako s populacijo in geni. Ker se vseeno bojim, da ga utegnete žrtvovati, kamenjati, kastrirati, sežgati, razkosati, naj ostane neimenovan. Seveda se je med norim režanjem tudi ponudil, da sam odgovarja na morebitne sovražne komente.

Bilo je pa takole.

Med delom se je nenadoma obrnil na stolu, me pogledal in rekel tako kot velikokrat poprej: "Alenka razmišljal sem. In sicer razmišjal sem o blondinkah." Ker sem bila prepričana, da bo sledila kakšna neokusnost, sem se odločila da ga ignoriram. Ni se dal, zato je še enkrat ponovil: "Vem zakaj je večina blondink neumnih! No, najbrž niso vse neumne, toda velika večina!" In seveda kot kul črnolaska, se odločim da ga preneham ignorirati in prisluhnem.

"Veš Alenka, na blondinke so deci že od nekdaj avtomatsko padali in zato so imele vedno potomce. Na črnolaske niso toliko padali in so morale zato, da so bjonđinam lahko ukradle moške, pokazati veliko več pameti in spretnosti. Neumne črnolaske pa so ostale same, brez potomcev, torej so izumrle. Selekcijsko gledano, imamo tako danes populacijo neumnih blondink - ne vseh (to pač moram rečt, da vseh ne vržem v isto skledo) in pametnih črnolask."

In kot vedno znova, se je material za nov post, že spet kar sam prikotalil pred moj nos.

Aja, pa prosim vas lepo, še enkrat, da ne jemljete takšnega posta, ki se zgodi, če so ljudje predolgo zaprti v labu in vdihavajo čudne kemikalije in vgrajujejo neonke v krave, preresno.Pri nas v labu smo najverjetneje vsi tako polni kemikalij, da se svetimo v temi.

Mljask in nos v blazino

Ta vikend je Slovenija: kolesarila, tekla, veslala, igrala nogomet, pekla čevapčiče, surfala, metala otroke v zrak, pometala dvorišča, kosila vrtove, obdelovala grede, špricala drevesa, hodila v gore, sedela na kavah...

Pa jaz?

Jaz pa sem vikend prespala. Nos sem tiščala v blazino,noge obula v nogavice in se pod odejo skrila pred soncem. Potem sem šla na kavč in postopek ponovila. In nato še enkrat na vrtu. Enka in dvojka sta delala isto.

Zame je bil ta vikend enkraten. Slovenija je utripala, jaz pa sem spala. Mljask.

Tri lepote po moje

Ko je zunaj dež in ko pridejo poznopomladanskozgodnjepoletni dnevi oviti v dež, pogosto razmišljam o meni lepih stvareh.

Recimo o tem, kako estetsko sta kadili cigarete igralki v filmu La Vie Revee Des Anges. Ne seksi in ne sofisticirano in pravzaprav nič posebnega, nekako francosko, kjer cigaret ni škodljiv, temveč ga prižgeš v istem stilu, kot pri nas ljudje v usta vržejo Orbit. Cigaret je way of living.

In potem Liv Tyler, ki v filmu Stealing beauty na košček papirja in na screen napiše misel in potem ta košček papirja skrije med knjige. Ta odlomek, niti natančno ne vem zakaj, lahko gledam znova in znova in znova in vedno sproti me bo pobožal.

Potem zajtrk v filmu Pride and Prejudice, kjer ni prav nič narejeno po Jane Austen, temveč držijo šalice narobe in berejo časopis za mizo in si ubijejo jajce v mleko in služkinja na mizo odloži sveže pečen kruhek. Vse v tišini in miru, vsak v svojem ritmu,popolno.

Tri lepote po moje za deževne dni.

Ne mažite me z modro okoli oči

To je Tanja. In ker po novem dela horoskope in ker želim, da mi izdela horoskop v katerem bo svet najlepši in ker je zvita kot presta, je rekla, da vidi precej nejasnoti v letu 2007 in da sklepa, da bo stanje manj megleno, ko bo videla vsebino tega posta.

Potem mi je poslala sliko, kjer je mega hot btw, seveda sem ji pred tem zagrozila, da v kolikor ne pošlje nove slike, imam na zalogi tudi sama eno ta poletno fotkico in ob omembi besed sončne opekline in jogurt je nova slika s svetlobno hitrostjo pristala v mojem nabiralniku.

Pa preidimo k bistvu. Tanja je moja veterinarska sošolka in ker nisva bili nikoli skupaj na terenskih vajah, ne vem kako obrača ovce, tudi ne vem kako se obrne med kravami in kako domača je z nesnicami. S Tanjo sva bili kljub sošolstvu, izvenfakultetni in izvenhlevski frendici.Vsekakor je bila in je, daleč najsmešnejši in kulenda človek na VF.

Njen oče je terenski veterinar in je zategadelj dekle vse življenje raslo z eno nogo v hlevih štajerske. Sama pravi, da prihaja iz vasi, kjer so si ese brisali (oni ne, ker pri njih so bili nobel in so uporabljali WC papir) s stroži od koruze.

Na kratko pa so navodila za uporabo Tanje sledeča:

1. Ne puščajte je predolgo na soncu. -> Postane vijolično rdeča, sicer je superca videti te nenadne spremembe barve njene kože, z vmesnimi mehurjastimi prekinitvami, toda njej to ni všeč.

2. Ne mažite je z modro barvo po obrazu. -> Za pusta je bila oblak. Odela se je v belo in je mazanje z modro barvo, kljub temu, da smo jo opozarjali da mazanje očesnih veznic z modro najbrž ni kulenda, vzela zelo zares. Kmalu je pričela otekati okoli oči in se profuzno solziti, potem je bila tudi rdeča in rdeča in otekla. Na koncu je odšla ven brez modre barve, odeta v belo in z velikim kartonastim oblakom na hrbtu in bila jezna, ker so jo ves večer vsi spraševali kaj je za pusta.Bojda je bila oblak.

3.Ne pustite, da vam poišče fanta (enako velja za Domca). -> Kot po pravilu, vam bo našla posebnega fanta. Ne vem, zakaj je bila Tanja vedno prepričana, da imam rada fante, ki tehtajo 360 kg in si ne umivajo nog. Ali pa fante, ki so si na enem od veterinarskih kongresov (na osnovi zelo nepreverjenih govoric) ese brisali s tortiljami, ko je zmanjkalo WC papirja in v rdečih pajkicah na tekaških smučeh vozili smuk po strminah Vogla.

4. Tanjin fant si lahko:
- če si preživel vojno v Iraku, Bosni, Afganistanu, Burkini faso.... na kratko -> imaš brazgotine
- če si doma na žagi -> torej imaš spet brazgotine ali na vsaki roki po 3 prste
- če si brusilec nožev -> imaš brazgotine
- če si se v mladih letih intenzivno udeleževal vaških pretepov - > imaš brazgotine in si brez arkad
Skratka kratko in jedernato, angelski obrazi, gladka koža, intaktni čeljustni sklepi, vsi prsti, nepošite arkade, don't do magic by this girl.

In za konec nekaj romantičnega. Pri Tanji doma gojijo poštne golobe, ja čisto zares. Imajo jih 723465678946354 in ko se boste vsi fantje ob tej sliki noro zagreli za to dekle, ji lahko ljubezenska sporočila pošiljate kar po golobih. Torej SMS, don't do magic by this girl.

Želim si, da bi ta bejba svojo eso večkrat namalala v Ljubljano, da bi lahko spet eno rekli tako kot včasih. Za zaključek, enkrat sva tako čvekali, da je Tanja popolnoma pozabila da ima še en obisk, ki jo čaka v kuhinji. Seveda sva skoraj umrli od smeha, ko je po dveh urah človek prišel v dnevno in ga Tanja vpraša: " Ja od kje pa ti krača?" On odvrne: " V kuhinji sem bil ves čas in te čakal. Prebral sem vse cajtnge, si skuhal kavo, zdaj pa grem. Lepo je bilo."

In search of a perfect shoe

"Ni ga razpoloženja tako slabega, da ga čisto drobna materialna dobrina nebi mogla izboljšati!" Tako v štosu in tudi malo zares razmišljamo shopperji. Tudi sama sem neke vrste shop girl. Morda nekoliko posebne vrste, vsaj tako rada mislim o sebi namreč v moji garderobi bo vedno par komadov - originalov, ki jim ostajam zvesta in kjer cena ni važna. Pa ne zato, ker bi bila znamkar temveč zato, ker je včasih samo original tisti, ki stoji tako kot more. Vse ostalo pa je boleče grd približek. O tem zakaj tako, pa v enem od naslednjih postov.

Med originali so tako absolutni must have: Havaianas japanke, Frye boots in seveda čisto ta prave balerinke. No fakes allowed!!!!!

In zadnje čase sem spet na lovu za popolnimi balerinkami. Namreč vsem 4 parom londonskih je rok trajanje potekel. Slovo je bilo boleče.

V iskanju balerink sem specializirana do te mere, da že z eno sekundnim ošvrkom noge ali police s čevlji vem kako zadeve stojijo.

Prave balerinke so v večini low cut (obstajajo tudi višje rezane, toda pravi fani prisegamo na low cut), so usnjene, lahko tudi iz blaga, mašnica po želji, toda vseeno mora biti diskretno majhna in ne segati preko celega čevlja. Balerinke NIMAJO PET in to niti najmanjše pete, kar je daleč najpomembnejši podatek pri iskanju pravih. In ker se že imenujejo balerinke, to pomeni da izgledajo kot plesni copatek in ponavadi nimajo trdega podplata. In ne, tudi tiste z elastiko na robu niso prave. So zelo hip, toda vseeno ne prave. Izjemoma je dovoljeno da imajo trakce, ki jih ovijete okrog gležnja, toda to je že druga zgodba.

Približek balerink, ki že krasi mojo nogo je srebrna verzija iz Top shopa (Emporium, Nama). V Top shopu sem v Londonu pred leti kupila 3 pare balerink in jih znosila do zadnje nitke. Londonski Top shop je namreč imperij poceni, skoraj originalnih balerink, pri katerih pa sem po letih lova za tistimi pravimi ugotovila da jim nekaj manjka. Morda ravno tisti fine touch, pika na i.

Če imate veliko denarja vsekakor lahko sežete po balerinkah Miu Miu, Marca Jacobsa, Chloe in Christiana Louboutina. Če imate nekoliko manj denarja, pa vseeno nekaj, priporočam French Sole balerinke, čeveljce lahko kupite on line. Super lepe balerinkice.

Vsekakor je iskanje tistih čisto ta pravih dolgotrajno in naporno, namreč med iskanjem se pogosto skregate s prodajalkami in soočate s poceni in grdimi ponaredki ob katerih se vam obrača želodec. Grdi ponaredki me včasih razjezijo do te mere, da zaključim shopping za tisti dan in odpeljem svojo eso raje na kavo.

Vseeno se prave fanice v iskanju tistega perfect para balerink ne damo in naj tako tudi ostane.

Hard partying, hard studying

Hard partying and hard studying je naslov pod katerim sem našla tole fotkico.

Pri meni pa je nekako takole. Žalostna sem, ker zadenj čase na blog ne vržem več nič pametnega. Ne gre. Lahko bi recimo objavljala svoje laboratorijske rezultate, ki bi bili sicer zanimivi za kakšnega morebitnega kradljivca idej in tudi sicer jih ne smem nikjer objavljati, za večino ljudi pa bilo vse skupaj en velik zeh.

Razpoloženje je delavno, najboljši prijatelj je strah. Ubistvu je slab prijatelj, ker me ves čas nervira. Zjutraj me pusti na miru, čez dan ko sem do vratu v delu izgine, ko pa se uležem v posteljo pa se prične počasi gužvati skozi pokostnico.Torej ni me strah do kosti, temveč tudi pod kosti.

Ej, če imate čas 20. aprila in 1.maja, mi zjutraj pošljite eno ta pozitivno, v stilu: " Želim ti, da ti po prezentaciji nihče ne zastavi nobenega vprašanja, ali pa da ti zastavi takšnega, da boš zablestela!"

Juhuuuuuuuu.

Aja, pozabila sem na hard partying.

Hard partying scheduled on May. Guidelines and party programme will be posted on this blog very shortly. If, however, you have a specific question regarding the programme please do not hesitate to contact me. <- Takole mora človek govoriti na kongresu. Bruh a ne.

Zares stajliš komad

Tale komadič sem po nesreči ujela na uho in seveda takoj tekla po more.

Perverzno.

Sneg je ubil vse zvončke

"Draga zima,

letos se tekom svojega letnega časa nisi ravno izprsila, zato je bilo tvojih letošnjih 5 minut najlepših na celem svetu. Ne vem pa kaj si nam želela, odnosno nam sporočaš že dva dni. V principu mi je vseeno, namreč jaz ti od srca sporočam sledeče: - Stick this lovely snow of yours up your a**!!!"

Najboljša nadaljevanka na svetu

Zadnjih nekaj dni me je spet v kremplje dobila tečnoba. Vzroka za njeno krempljanje seveda ne najdem in to me jezi. Ker če ni vzroka, bo izmotavanje iz njenih krempljev težko. In potem Zajec ponudi nadaljevanko (mi jo je že pred nekaj časa, toda nisem in nisem uspela odpreti fajla) My name is Earl in jo začnem gledati in postanem zasvojena in seveda korak za korakom boljše volje. Ta nadaljevanka je absolutni must see. Zapekbe lahko naročate pri meni, ali Zajcu.

In seveda me navdihne in odločim se za izluščenje vseh morebitnih vzrokov, ki so priklicali tečnobo nadme.

Ekola:

1. moti me, da je inštitutski printer lociran v moji pisarni in potem vsak bebec, ki kaj printa stoji za mojim hrbtom in buli v moj ekran
REŠITEV: danes sem na inštitutu dosegla premaknitev mašine v malcalnico, tako da lahko od sedaj naprej preljubi kolegi, gledajo v vrata mikrovalovke, medtem, ko se jim printajo dolgočasni članki

2.ta vikend imam intenzivne vaje z najdolgočasnejšim orkestrom v vseh vesoljih
REŠITEV: s seboj bom vzela računalc in muvije in ko ne bom vadila, bom imela oči fiksirane na ekran in se mi ne bo treba pogovarjati z najdolgočasnejšim folkom v vseh vesoljih

3.nikjer v prekleti Ljubljani ni stojala za čevlje, v Rutarju so mi ga pa prodali pred nosom in imam zato grozljivo grdo predsobo
REŠITEV: IKEA

4.zaradi birokracije in bla,bla,bla moram že sedaj oddati plan kam za majske
REŠITEV: ker nihče ne gre nikamor, odnosno gredo moji naj predaleč, ali preblizu, ali prehitro, ali za prekratek čas, ali za predolgo, grem letos na počitnice sama. Aja a gre kdo z mano kam za majske?

5.nekaj, česar ne morem napisati na blog, ker mi je nerodno
REŠITEV:hmmmm, nimam pojma

6.zdi se mi, da je dan enak dnevu
REITEV:Ne pa ni.Niti slučajno ni. Ugotavljam pa, da sem že kar nekaj časa na domači grudi in me to malo utesnjuje. Vračanje k točki 4. Potovanje.

Evola, finito. Plan tečnobe izdelan. Najbol me jezita točki 5 in 6.

Pete me že zelo, zelo srbijo.

Lepo bodite.

Ignoriram enakopravnost in 8. marec in se raje družim s fanti

Ta post se mi valja po glavi že od samega začetka mojega neažurnega blogiranja in ga dodelujem in oddelujem. Predvsem, ker je malo nesramen do punc in ker sem jaz punca, seveda ne mislim pljuvati v lastno skledo.

Post je odgovor na fantovske komentarje: - Zakaj so na vsakem žuru pri tebi sami tipi? Zakaj nikoli ne pripelješ s seboj nobene punce? Lenka ti si sebična, vse punce držiš zase!

Ne, ne držim jih zase, toda že od malega se z njimi enostavno ne družim. Zadnjič sem pregledovala stare fotke. Tiste, ko smo rezali torto, jedli smokije, pili Oro, imeli trenirke potegnjene do podpazduhe in se veselili drobnih stvari tipa, tovarišica Meri je bolana in jo jutri v varstvu nadomešča Kajetan, njega se da pa krepko zafrkavati. Madona ga bomo srali.

In potem sem šla brat svoj prvi dnevnik. Stara sem bila 8 let in imela sem vedno po dva fanta, včasih celo tri. Rekla sem jim moji ljubčki in sem bila popolnoma neobremenjena nad dejstvom, da so imeli moji fantje tudi po dve svoji punci. Superca. Pozornost pa se mi je ustavila drugje. Na fotkah in v dnevniških zapiskih, nisem zasledila nobene prijateljice. Povsod sem jaz, z nasmehom do ušes in glej ga vraga, fantje. In potem pogledam novejše fotke in ugotovim da si ostajam zvesta.

Zakaj? Zakaj ni nikjer punc? Zakaj zares ni nikjer punc? Zakaj imam ravno toliko kolegic, da jih lahko preštejem na prste ene roke in tistih ta pravih prijateljic, recimo dve...tri.

Ugotovim da zato, ker sem za druženje s puncami prevelik softy. In takšna sem bila od vedno. V vrtcu me je pretepala Simona, v drugem razredu Karmen (Karmen okrutnica mi je enkrat celo populila vse ta sladke lase spredaj), na tabornikih se spomnim gimnastičarke in plavalke Tine, ki je bila postrižena na kul kratko frizuro (ne tako kot jaz, ki me je mama strigla na obliko, kot ji sama rada pravim filter od čika AKA kvadrat; ni čudno da nisem imela ta zaresnega fanta do gimnazije). Tina je vedela vse o fantih, o svetu in vsi so jo poslušali in včasih je kakšnega fanta tudi zmikastila, Tina je bila frajerka v vseh pogledih in jaz njen podložnik. Potem se spomnim še Irence, ki je danes tudi medijsko prepoznavna, zato na blogu k njenemu imenu ne morem pripeti priimka(tožbe in blah, blah, blah). Irenca je bila lepa in ta glavna in se je ves čas obešala po mojemu očitu, ker je rekla da imam super očita. Bila sem jezna, ker se po mojem očitu lahko obešam samo jaz, hkrati pa sem se bala da me bo nabutala, če se z njo ne bom strinjala. Potem sledi osnovna šola in Vrhnika, kjer smo bile kao kul TATAJ-ke. In tudi tam je ves čas šlo zato katera bo glavna in katera ne. Toda TATAJ mi je dal Trčo in to je best. Bejbo, kot se spodobi. Takih je malo.

Skratka kratek pregled izkušenj z ženskami kaže na to, da sem za žensko družbo res preveč porcelanasta. Ženske se kljub enakopravnosti (beseda enakopravnost in 8. marec; dve zadevi, ki me živcirata) še vedno za vse ves čas borijo. Borijo se za moške, za prepoznavnost, za moške, za službo, za moške, za cunje na razprodajah, za moške, za to katera je lepše oblečena, pametnejša itd. Kljub temu, da so jim velika ženska imena dala v roke vso moč za osvajanje sveta, se še vedno zelo pogosto obnašajo kot poraženke. HVALA BOGU NE VSE!

Problem moje nekompatibilnosti z večino žensk je pa u glavnem ta, da sem zrasla v družini obdana z nekoliko drugačnimi ženskami. Mama, tete, babice. Moje ženske, kot jim rada pravim, so bile vedno neke vrste ninje (Igor hvala za to fantastično ubeseditev naših karakterjev). Da ninje. Nikoli nam ni bilo jasno zakaj toliko prahu o enakopravnosti, zakaj je pomembno da si boljša od moškega, kje je povezava med kariero in družino in zakaj eno brez drugega in zakaj ne eno z drugim in kje je ovira in zakaj se o vsem toliko govori, zakaj ženske pravice, zakaj feminizem, zakaj večanje ženskih kvot v politiki, industriji, zakaj, zakaj, zakaj.... Zakaj je pomembna večna borba za vse? Ninje smo se vedno na vse to požvižgale in si enostavno vzele vse. Vse. Vse. Vse. Za nas je bilo vedno vsega v izobilju. Nekako tako kot v menzi, smo vzele pladenj in si nanj naložile življenje. Vsega po malem, od predjedi do deserta in pri tem nismo nikoli pazile na življenske kalorije.

In zato ne verjamem v besedo enakopravnost in se obnašam kot fantje, ki zase nikoli ne uporabljajo te besede. Fantom je namreč popolnoma samoumevno da so pravni in ne enakopravni, ne razmišljajo o kvotah, maskulinizmu ali karkoli je pač moška verzija feminizma in o združljivosti / nezdružljivosti družine in kareiri itd., oni živijo z motom I am a boy therefore I can have it all. Meni pa je samoumevno drugo in sicer I am a girl therefore I can have it all.

S fanti se torej rada družim zato, ker se vsi skupaj gladko požvižgamo na enakopravnost.