Poljub na drevesu

Ali vas je že kdo poljubil na drevesu? Ja, na drevesu ja. Ne pod, ne poleg, prav zares na drevesu. No mene je. In to na Korčuli leta 1999. Zakaj sva se odločila da spleževa na drevo, ne vem.

Poljuba nisem pričakovala, fant si ga je preprosto vzel. Kasneje sem ga vprašala, kako to da me je poljubil kar tako, brez uvoda in sladkih besed in brez dovoljenja. Rekel je, da je vedel da mi je všeč.

Pa ni bilo res. Tisti večer sem se pred ogledalom poigravala z idejo, kako bi bilo če bi ga po enotedenskem spogledovanju danes poljubila. Vedela sem, da imam samo še tri dni pred seboj in nato bo on ubral smer Pariz in jaz smer Ljubljana. Na koncu sem vseeno odmajala z glavo in si rekla: "Ah to ni to, morda kakšen drug večer. Poslovilni večer ja, to bo še najbolje, da bom potem lahko pobegnila domov, če mi ne bo všeč."

Po drevesnem poljubu sem nato živela eno leto med Parizom in Ljubljano in še vedno nisem vedela, ali je to res to. In potem, ko je nastopilo leto 2000 je bilo vsega konec. Konec pariško-ljubljanske pravljice. Rekel je, da je tako najbolj prav in da se bova čez 6 let dobila na kavi v Parizu in da bo takrat vse drugače.

Leta 2006 sem dobila službo v Parizu, ne toliko službo, kot polovico službe. V nasprotju s plani, sem zelo kratek čas spet živela med Parizom in Ljubljana. Poklicala pa ga vseeno nisem, kakor se tudi na ulici nisem zaletela vanj in tudi na kavo nisva odšla.

In jutri se vračam nazaj. Na Korčulo, kjer sem dobila ta poljub. Drevesa ne bom iskala, ker ne vem kje je, najverjetneje tudi za fantom ne bom jokala, ker je vse zelo, zelo daleč. Vem pa, da mi je hudičevo žal, da po 6 letih nisem šla na tisto presneto kavo, konec koncu, poljuba na drevesu pa res ne dobimo vsak dan.