Sneg je ubil vse zvončke

"Draga zima,

letos se tekom svojega letnega časa nisi ravno izprsila, zato je bilo tvojih letošnjih 5 minut najlepših na celem svetu. Ne vem pa kaj si nam želela, odnosno nam sporočaš že dva dni. V principu mi je vseeno, namreč jaz ti od srca sporočam sledeče: - Stick this lovely snow of yours up your a**!!!"

Najboljša nadaljevanka na svetu

Zadnjih nekaj dni me je spet v kremplje dobila tečnoba. Vzroka za njeno krempljanje seveda ne najdem in to me jezi. Ker če ni vzroka, bo izmotavanje iz njenih krempljev težko. In potem Zajec ponudi nadaljevanko (mi jo je že pred nekaj časa, toda nisem in nisem uspela odpreti fajla) My name is Earl in jo začnem gledati in postanem zasvojena in seveda korak za korakom boljše volje. Ta nadaljevanka je absolutni must see. Zapekbe lahko naročate pri meni, ali Zajcu.

In seveda me navdihne in odločim se za izluščenje vseh morebitnih vzrokov, ki so priklicali tečnobo nadme.

Ekola:

1. moti me, da je inštitutski printer lociran v moji pisarni in potem vsak bebec, ki kaj printa stoji za mojim hrbtom in buli v moj ekran
REŠITEV: danes sem na inštitutu dosegla premaknitev mašine v malcalnico, tako da lahko od sedaj naprej preljubi kolegi, gledajo v vrata mikrovalovke, medtem, ko se jim printajo dolgočasni članki

2.ta vikend imam intenzivne vaje z najdolgočasnejšim orkestrom v vseh vesoljih
REŠITEV: s seboj bom vzela računalc in muvije in ko ne bom vadila, bom imela oči fiksirane na ekran in se mi ne bo treba pogovarjati z najdolgočasnejšim folkom v vseh vesoljih

3.nikjer v prekleti Ljubljani ni stojala za čevlje, v Rutarju so mi ga pa prodali pred nosom in imam zato grozljivo grdo predsobo
REŠITEV: IKEA

4.zaradi birokracije in bla,bla,bla moram že sedaj oddati plan kam za majske
REŠITEV: ker nihče ne gre nikamor, odnosno gredo moji naj predaleč, ali preblizu, ali prehitro, ali za prekratek čas, ali za predolgo, grem letos na počitnice sama. Aja a gre kdo z mano kam za majske?

5.nekaj, česar ne morem napisati na blog, ker mi je nerodno
REŠITEV:hmmmm, nimam pojma

6.zdi se mi, da je dan enak dnevu
REITEV:Ne pa ni.Niti slučajno ni. Ugotavljam pa, da sem že kar nekaj časa na domači grudi in me to malo utesnjuje. Vračanje k točki 4. Potovanje.

Evola, finito. Plan tečnobe izdelan. Najbol me jezita točki 5 in 6.

Pete me že zelo, zelo srbijo.

Lepo bodite.

Ignoriram enakopravnost in 8. marec in se raje družim s fanti

Ta post se mi valja po glavi že od samega začetka mojega neažurnega blogiranja in ga dodelujem in oddelujem. Predvsem, ker je malo nesramen do punc in ker sem jaz punca, seveda ne mislim pljuvati v lastno skledo.

Post je odgovor na fantovske komentarje: - Zakaj so na vsakem žuru pri tebi sami tipi? Zakaj nikoli ne pripelješ s seboj nobene punce? Lenka ti si sebična, vse punce držiš zase!

Ne, ne držim jih zase, toda že od malega se z njimi enostavno ne družim. Zadnjič sem pregledovala stare fotke. Tiste, ko smo rezali torto, jedli smokije, pili Oro, imeli trenirke potegnjene do podpazduhe in se veselili drobnih stvari tipa, tovarišica Meri je bolana in jo jutri v varstvu nadomešča Kajetan, njega se da pa krepko zafrkavati. Madona ga bomo srali.

In potem sem šla brat svoj prvi dnevnik. Stara sem bila 8 let in imela sem vedno po dva fanta, včasih celo tri. Rekla sem jim moji ljubčki in sem bila popolnoma neobremenjena nad dejstvom, da so imeli moji fantje tudi po dve svoji punci. Superca. Pozornost pa se mi je ustavila drugje. Na fotkah in v dnevniških zapiskih, nisem zasledila nobene prijateljice. Povsod sem jaz, z nasmehom do ušes in glej ga vraga, fantje. In potem pogledam novejše fotke in ugotovim da si ostajam zvesta.

Zakaj? Zakaj ni nikjer punc? Zakaj zares ni nikjer punc? Zakaj imam ravno toliko kolegic, da jih lahko preštejem na prste ene roke in tistih ta pravih prijateljic, recimo dve...tri.

Ugotovim da zato, ker sem za druženje s puncami prevelik softy. In takšna sem bila od vedno. V vrtcu me je pretepala Simona, v drugem razredu Karmen (Karmen okrutnica mi je enkrat celo populila vse ta sladke lase spredaj), na tabornikih se spomnim gimnastičarke in plavalke Tine, ki je bila postrižena na kul kratko frizuro (ne tako kot jaz, ki me je mama strigla na obliko, kot ji sama rada pravim filter od čika AKA kvadrat; ni čudno da nisem imela ta zaresnega fanta do gimnazije). Tina je vedela vse o fantih, o svetu in vsi so jo poslušali in včasih je kakšnega fanta tudi zmikastila, Tina je bila frajerka v vseh pogledih in jaz njen podložnik. Potem se spomnim še Irence, ki je danes tudi medijsko prepoznavna, zato na blogu k njenemu imenu ne morem pripeti priimka(tožbe in blah, blah, blah). Irenca je bila lepa in ta glavna in se je ves čas obešala po mojemu očitu, ker je rekla da imam super očita. Bila sem jezna, ker se po mojem očitu lahko obešam samo jaz, hkrati pa sem se bala da me bo nabutala, če se z njo ne bom strinjala. Potem sledi osnovna šola in Vrhnika, kjer smo bile kao kul TATAJ-ke. In tudi tam je ves čas šlo zato katera bo glavna in katera ne. Toda TATAJ mi je dal Trčo in to je best. Bejbo, kot se spodobi. Takih je malo.

Skratka kratek pregled izkušenj z ženskami kaže na to, da sem za žensko družbo res preveč porcelanasta. Ženske se kljub enakopravnosti (beseda enakopravnost in 8. marec; dve zadevi, ki me živcirata) še vedno za vse ves čas borijo. Borijo se za moške, za prepoznavnost, za moške, za službo, za moške, za cunje na razprodajah, za moške, za to katera je lepše oblečena, pametnejša itd. Kljub temu, da so jim velika ženska imena dala v roke vso moč za osvajanje sveta, se še vedno zelo pogosto obnašajo kot poraženke. HVALA BOGU NE VSE!

Problem moje nekompatibilnosti z večino žensk je pa u glavnem ta, da sem zrasla v družini obdana z nekoliko drugačnimi ženskami. Mama, tete, babice. Moje ženske, kot jim rada pravim, so bile vedno neke vrste ninje (Igor hvala za to fantastično ubeseditev naših karakterjev). Da ninje. Nikoli nam ni bilo jasno zakaj toliko prahu o enakopravnosti, zakaj je pomembno da si boljša od moškega, kje je povezava med kariero in družino in zakaj eno brez drugega in zakaj ne eno z drugim in kje je ovira in zakaj se o vsem toliko govori, zakaj ženske pravice, zakaj feminizem, zakaj večanje ženskih kvot v politiki, industriji, zakaj, zakaj, zakaj.... Zakaj je pomembna večna borba za vse? Ninje smo se vedno na vse to požvižgale in si enostavno vzele vse. Vse. Vse. Vse. Za nas je bilo vedno vsega v izobilju. Nekako tako kot v menzi, smo vzele pladenj in si nanj naložile življenje. Vsega po malem, od predjedi do deserta in pri tem nismo nikoli pazile na življenske kalorije.

In zato ne verjamem v besedo enakopravnost in se obnašam kot fantje, ki zase nikoli ne uporabljajo te besede. Fantom je namreč popolnoma samoumevno da so pravni in ne enakopravni, ne razmišljajo o kvotah, maskulinizmu ali karkoli je pač moška verzija feminizma in o združljivosti / nezdružljivosti družine in kareiri itd., oni živijo z motom I am a boy therefore I can have it all. Meni pa je samoumevno drugo in sicer I am a girl therefore I can have it all.

S fanti se torej rada družim zato, ker se vsi skupaj gladko požvižgamo na enakopravnost.

Iran je precej čaroben

Fotkica iz Irana. Da.To je turistična pisarna, ki uraduje 24 /7 in vam pomaga pri vseh zagatah tipa, ste ženska in ne želite biti pokrita, želite pivo, pa ga ni, vam tuljenje iz nekih visokih stolpov, navsezgodaj zjutraj ne sede, vam je prevroče, preveč čaja, premalo svinjine, ste Američan in vam ni jasno zakaj vas ne marajo in so vsi hoteli za vas bookirani, ste ženska še enkrat in se morate kopati v obleki, vam ne dela sauna....s to turistično poslovalnico vam Iran sporoča: "WE CARE!"

Šala se je potepal in srečeval zanimive ljudi. Enega izmed zanimivih, poznam tudi jaz. In spet sva pila vino, Rose od Ščurka, toplo priporočam, mljask in jedla slanike in gledala fotke, medtem, ko so se police šibile pod tonami epruvet, spektroftometrov, plinskih gorilnikov in tekočim dušikom. Iran me je očaral.Toda vsaj zaenkrat, tja še ne grem. Preprosto zato, ker po 40 stopinjah rada hodim brez deke na telesu in obrazu in na laseh in ker rada plavam v kopalkah in ker rada zvečer popijem kakšen kozarec vina. In predvsem zato, ker imam težave z disciplino. Sem vse preveč kaotična za tako strogo deželico in bi sigurno na osnovi odredbe s strani verske policije, ostala brez nekaterih ključnih prstov na rokah. In to mi ne bi bilo všeč.
Vseeno pa je dežela prekrasna. Vsaj po fotkah in Šalinem pričevanju sodeč.

Trije izmed mojih naj ljudi nameravajo tja za prvomajske. Sprva sem jih moledovala, naj me vzamejo s seboj, toda zgoraj navedeni razlogi, so me od moledovanja kmalu odvrnili. Najbolši del tega potovanja bi bil vsekakor, ko bi morala biti enemu izmed njih tekom potovanja žena. No, ne tista ta prava z vsem kar spada poleg, samo prstan bi nosila in seveda on tudi. Tukaj, pa bi nastala velika dilema. Koga vzeti, koga vzeti? Eden ima doma krave, drugi zajce, tretji pa psa, ki je lahko tepih in fotelj. Vsi trije so seveda tudi super hot. Iran bi terjal odločitev, ker pa ostanem doma, imam sedaj sebično lahko kar vse tri.

Sanjarije ali kaj vas briga

V zadnjih tednih inkubiram tri poste in mi niti eden ni dovolj ok za lansiranje. V vsakem je nekdo preveč izpostavljen in vsi trije so preveč dnevniški in potem bi že spet vsi ugibali in bi se mogla zagovarjat in izmikat in skratka vse skupaj bi bilo preveč naporno.

Ideja o tem postu, se je ponudila kar sama. - Daj napiši nekaj o meni, je rekla.

Precej prijateljev mi očita, da nič ne povem. Bolj natančno, da ne povem, kdo mi je všeč, odnosno, kdo mi je luškan, semi luškan, všečen itd. Vse se nanaša tudi na post o soul mejtu in Alenka, ti si nesramna, ker nič ne poveš.

Ničesar pa ne povem zato, ker sem sanjačica. Največkrat so mi všeč fantje, ki ne vedo da obstajam, fantje, ki so poročeni, fantje, ki živijo nekaj oceanov stran od mene, fantje, ki jih punce ne zanimajo, fantje, ki raje rešujejo svet, kot gredo z mano v park na sprehod, potem tudi taki, ki so prestari in zato toliko bolj modri in taki, ki sem jih videla enkrat na cesti in so me pogledali globoko v oči in se mi nasmehnili, se morda tudi ozrli in pogledali za menoj. Na takšen način se zaljubljam in odljubljam že vse svoje življenje. In ker verjamem v čudeže in seveda v ljubezen. Ja, tisto ta pravo, tisto brekompromisno, ko dobiš hlebec in ne drobtin iz mize. Tisto ja, ko nekoga poljubiš in se vse vrti. Ne maram ne one night standov, ne seven night standov, vedno riskiram vse, sem Lizzie (Pride and prejudice) in ne Charlotte, ki s črnimi podočnjaki dahne: - Lizzie, not everybody can afford love!
Ker verjamem v čudeže, se mi čudeži dogajajo.

Zaradi vsega zgoraj napisanega, ne maram ljudem povedati, kdo mi je všeč. Zato, ker potem, ko ljudem poveš kdo ti je všeč, ljudje podajo svoja mnenja. Vzamejo metre, ki jim jih bog ni dal, vsaj ne tako dolgih, kratkih, predvsem pa takih, s katerim bi te lahko izmerili. Skratka ljude vzamejo metre, misleč, da so njihovi metri univerzalni in da z njimi lahko izmerijo vse, jih raztegnejo in ti povedo, kje so meje izvedljivega in od kje naprej, stvari niso več izvedljive. Povedo ti, o čem se lahko sanjari in o čem ne. Kako se ljubi in kako ne, kako se živi v zvezi in kako ne. Seveda znotraj meja, ki so jih določili s svojimi metri, samo zate, ker ljudje vedno vedo, kaj je dobro zate.

Z mano pa je tako, da rada hodim po robu, sanjam o nemogočem, verjamem v čudeže in ne vzamem nič manj kot vsega. Zato verjamem, da bo zame nekdo preplaval 3 oceane, snel poročni prstan, spremenil svoje življenje, se počesal namesto na levo, na desno, stopil na bremze, se ozrl čez ramo in me poljubil, kar tako iz nule, brez napovedi, ali pa morda na ulici zaustavil svoj korak in rekel. - Ej ti mala, daj pojdi z mano na kavo. In potem bova živela srečno do konca svojih dni.

Pač nisem Charlotte, jebi ga.

Slabi filmi in kobilice

Razpoloženje semi do super fucked. Zdravje semi fucked. Za povedat nič.

Reši me Petra, ki med zobanjem mango torte, pitjem jabolčnega soka in lubčkanjem z Branetom, izusti kar tako, po Petrino.

- Včasih, bi si med gledanjem kakšnega res slabega filma, v kinu človek najraje odtrgal roko in jo vrgel v filmsko platno.

Z Muki zabremzava vilice tik pred usti in umreva od smeha.

- Point je, Petra razlaga naprej. Da me ob kakšnih filmskih bruharijah res prime, da bi si začela trgat ude. Tako kot kobilice, če jih pošpricaš s strupom, ker jih tako manj boli.

Smučarija

Sime
Domc.
Alenka.


In smo šli smučat. Domc, Sime in jaz. Domc in Sime sta se malo čudno oblekla (glej slike), jaz pa sem kot vedno blestela. Sime si je nadel zelenozelene hlače in jim ob vsakem komplimentu, dodal še košček rdeče na licih. Domc pa je pozabil žabe in je smučal samo v tanko tanki opremi in pustil, da mu je veter bičal meča. Bala sem se za njegove ledvice, on se je odločil, da jih ignorira.

Odšli smo v Rateče. Da, razumem ta trenutni zamišljen pogled bralca. Rateče so pri Planici in ne, to ni smučišče, kjer si na hribu in v dolini hkrati in ne, tudi ni podobno klančku za vašim blokom, kjer ste kot otrok s plastičnimi smučkami teptali plundro, in ne, tudi traktorista Marjana, ki je zaposlen kot sidro, seda, krogec, ratrak in reševalec hkrati, tam ni. Rateče so kar OK. Če si 4 leten otrok, še toliko bolj. Pa šalo na stran, v Ratečah je ena proga, semi skuclana in kar prijetna. Predvsem pa je smučar in še pomembneje, border free. Sicer se zaradi borderjev ponavadi ne sekiramo preveč, čez njih enostavno zapeljemo, medtem, ko ležijo sredi proge in računamo na to, da je ganđa tudi analgetik.

In smo smučali in smučali in se menjavali na sedi in se seveda smejali kot zmešani in Domc si je po vsaki vožnji s sedo na koncu nekaj nekam tlačil, ali rokav v rokavice, ali hlače v pancerje, ali bundo v hlače, skratka po vsaki vožnji, se je Domca čakalo. Sime je medtem na sedi osvajal 13 letnice, ali pa ležal sredi proge. Jaz pa sem kot vedno blesteče blestela. Na malici me je nato Sime vrgel v sneg in ga je zato vsekalo v križu. In ker sem mu rekla, da si je zadevo zaslužil, sem tik pred odhodom padla in si poškodovala seksi kolenček. Bolelo je kot sto hudičev in boli še danes. Sedaj nosim nič kaj seksi elastičen povoj in šantam.

Zaključek. Bilo je super. No v Rateče pa ne gremo več.