Iran je precej čaroben

Fotkica iz Irana. Da.To je turistična pisarna, ki uraduje 24 /7 in vam pomaga pri vseh zagatah tipa, ste ženska in ne želite biti pokrita, želite pivo, pa ga ni, vam tuljenje iz nekih visokih stolpov, navsezgodaj zjutraj ne sede, vam je prevroče, preveč čaja, premalo svinjine, ste Američan in vam ni jasno zakaj vas ne marajo in so vsi hoteli za vas bookirani, ste ženska še enkrat in se morate kopati v obleki, vam ne dela sauna....s to turistično poslovalnico vam Iran sporoča: "WE CARE!"

Šala se je potepal in srečeval zanimive ljudi. Enega izmed zanimivih, poznam tudi jaz. In spet sva pila vino, Rose od Ščurka, toplo priporočam, mljask in jedla slanike in gledala fotke, medtem, ko so se police šibile pod tonami epruvet, spektroftometrov, plinskih gorilnikov in tekočim dušikom. Iran me je očaral.Toda vsaj zaenkrat, tja še ne grem. Preprosto zato, ker po 40 stopinjah rada hodim brez deke na telesu in obrazu in na laseh in ker rada plavam v kopalkah in ker rada zvečer popijem kakšen kozarec vina. In predvsem zato, ker imam težave z disciplino. Sem vse preveč kaotična za tako strogo deželico in bi sigurno na osnovi odredbe s strani verske policije, ostala brez nekaterih ključnih prstov na rokah. In to mi ne bi bilo všeč.
Vseeno pa je dežela prekrasna. Vsaj po fotkah in Šalinem pričevanju sodeč.

Trije izmed mojih naj ljudi nameravajo tja za prvomajske. Sprva sem jih moledovala, naj me vzamejo s seboj, toda zgoraj navedeni razlogi, so me od moledovanja kmalu odvrnili. Najbolši del tega potovanja bi bil vsekakor, ko bi morala biti enemu izmed njih tekom potovanja žena. No, ne tista ta prava z vsem kar spada poleg, samo prstan bi nosila in seveda on tudi. Tukaj, pa bi nastala velika dilema. Koga vzeti, koga vzeti? Eden ima doma krave, drugi zajce, tretji pa psa, ki je lahko tepih in fotelj. Vsi trije so seveda tudi super hot. Iran bi terjal odločitev, ker pa ostanem doma, imam sedaj sebično lahko kar vse tri.

Sanjarije ali kaj vas briga

V zadnjih tednih inkubiram tri poste in mi niti eden ni dovolj ok za lansiranje. V vsakem je nekdo preveč izpostavljen in vsi trije so preveč dnevniški in potem bi že spet vsi ugibali in bi se mogla zagovarjat in izmikat in skratka vse skupaj bi bilo preveč naporno.

Ideja o tem postu, se je ponudila kar sama. - Daj napiši nekaj o meni, je rekla.

Precej prijateljev mi očita, da nič ne povem. Bolj natančno, da ne povem, kdo mi je všeč, odnosno, kdo mi je luškan, semi luškan, všečen itd. Vse se nanaša tudi na post o soul mejtu in Alenka, ti si nesramna, ker nič ne poveš.

Ničesar pa ne povem zato, ker sem sanjačica. Največkrat so mi všeč fantje, ki ne vedo da obstajam, fantje, ki so poročeni, fantje, ki živijo nekaj oceanov stran od mene, fantje, ki jih punce ne zanimajo, fantje, ki raje rešujejo svet, kot gredo z mano v park na sprehod, potem tudi taki, ki so prestari in zato toliko bolj modri in taki, ki sem jih videla enkrat na cesti in so me pogledali globoko v oči in se mi nasmehnili, se morda tudi ozrli in pogledali za menoj. Na takšen način se zaljubljam in odljubljam že vse svoje življenje. In ker verjamem v čudeže in seveda v ljubezen. Ja, tisto ta pravo, tisto brekompromisno, ko dobiš hlebec in ne drobtin iz mize. Tisto ja, ko nekoga poljubiš in se vse vrti. Ne maram ne one night standov, ne seven night standov, vedno riskiram vse, sem Lizzie (Pride and prejudice) in ne Charlotte, ki s črnimi podočnjaki dahne: - Lizzie, not everybody can afford love!
Ker verjamem v čudeže, se mi čudeži dogajajo.

Zaradi vsega zgoraj napisanega, ne maram ljudem povedati, kdo mi je všeč. Zato, ker potem, ko ljudem poveš kdo ti je všeč, ljudje podajo svoja mnenja. Vzamejo metre, ki jim jih bog ni dal, vsaj ne tako dolgih, kratkih, predvsem pa takih, s katerim bi te lahko izmerili. Skratka ljude vzamejo metre, misleč, da so njihovi metri univerzalni in da z njimi lahko izmerijo vse, jih raztegnejo in ti povedo, kje so meje izvedljivega in od kje naprej, stvari niso več izvedljive. Povedo ti, o čem se lahko sanjari in o čem ne. Kako se ljubi in kako ne, kako se živi v zvezi in kako ne. Seveda znotraj meja, ki so jih določili s svojimi metri, samo zate, ker ljudje vedno vedo, kaj je dobro zate.

Z mano pa je tako, da rada hodim po robu, sanjam o nemogočem, verjamem v čudeže in ne vzamem nič manj kot vsega. Zato verjamem, da bo zame nekdo preplaval 3 oceane, snel poročni prstan, spremenil svoje življenje, se počesal namesto na levo, na desno, stopil na bremze, se ozrl čez ramo in me poljubil, kar tako iz nule, brez napovedi, ali pa morda na ulici zaustavil svoj korak in rekel. - Ej ti mala, daj pojdi z mano na kavo. In potem bova živela srečno do konca svojih dni.

Pač nisem Charlotte, jebi ga.

Slabi filmi in kobilice

Razpoloženje semi do super fucked. Zdravje semi fucked. Za povedat nič.

Reši me Petra, ki med zobanjem mango torte, pitjem jabolčnega soka in lubčkanjem z Branetom, izusti kar tako, po Petrino.

- Včasih, bi si med gledanjem kakšnega res slabega filma, v kinu človek najraje odtrgal roko in jo vrgel v filmsko platno.

Z Muki zabremzava vilice tik pred usti in umreva od smeha.

- Point je, Petra razlaga naprej. Da me ob kakšnih filmskih bruharijah res prime, da bi si začela trgat ude. Tako kot kobilice, če jih pošpricaš s strupom, ker jih tako manj boli.

Smučarija

Sime
Domc.
Alenka.


In smo šli smučat. Domc, Sime in jaz. Domc in Sime sta se malo čudno oblekla (glej slike), jaz pa sem kot vedno blestela. Sime si je nadel zelenozelene hlače in jim ob vsakem komplimentu, dodal še košček rdeče na licih. Domc pa je pozabil žabe in je smučal samo v tanko tanki opremi in pustil, da mu je veter bičal meča. Bala sem se za njegove ledvice, on se je odločil, da jih ignorira.

Odšli smo v Rateče. Da, razumem ta trenutni zamišljen pogled bralca. Rateče so pri Planici in ne, to ni smučišče, kjer si na hribu in v dolini hkrati in ne, tudi ni podobno klančku za vašim blokom, kjer ste kot otrok s plastičnimi smučkami teptali plundro, in ne, tudi traktorista Marjana, ki je zaposlen kot sidro, seda, krogec, ratrak in reševalec hkrati, tam ni. Rateče so kar OK. Če si 4 leten otrok, še toliko bolj. Pa šalo na stran, v Ratečah je ena proga, semi skuclana in kar prijetna. Predvsem pa je smučar in še pomembneje, border free. Sicer se zaradi borderjev ponavadi ne sekiramo preveč, čez njih enostavno zapeljemo, medtem, ko ležijo sredi proge in računamo na to, da je ganđa tudi analgetik.

In smo smučali in smučali in se menjavali na sedi in se seveda smejali kot zmešani in Domc si je po vsaki vožnji s sedo na koncu nekaj nekam tlačil, ali rokav v rokavice, ali hlače v pancerje, ali bundo v hlače, skratka po vsaki vožnji, se je Domca čakalo. Sime je medtem na sedi osvajal 13 letnice, ali pa ležal sredi proge. Jaz pa sem kot vedno blesteče blestela. Na malici me je nato Sime vrgel v sneg in ga je zato vsekalo v križu. In ker sem mu rekla, da si je zadevo zaslužil, sem tik pred odhodom padla in si poškodovala seksi kolenček. Bolelo je kot sto hudičev in boli še danes. Sedaj nosim nič kaj seksi elastičen povoj in šantam.

Zaključek. Bilo je super. No v Rateče pa ne gremo več.

The Shadow Dancer samo za vas

Najbolj grozen film na svetu

Včeraj zvečer sem ostala doma. Runota nisem pustila na fotelj, zato je ves čas hodil okrog mene in cvilil. Pojedla sem vse dobrote iz hladilnika in obsedela pred najbol bednim filmom na svetu. Film je bil eden izmed serije Chick Flicksov, ki mi jih je Muki zapekla za berzdaj. Naslov filma je The Shadow Dancer. In ne, ne hodite ga gledat.

Zdaj vam bom servirala samo en droben delček, ravno toliko, da se boste zares ustrašili.

Na koncu filma glavni junak (Joshua Jackson, ki je bil kar fejst v Dawson Creeku, toda tam je bila izbira tako ali tako precej žalostna. Tam smo lahko gledali Katie s paralizo facialisa (vedno ji je desno ustnico vleklo nekam navzdol) in seveda Dawsona, za katerega do sedaj še ni dokazov, da je res moškega spola.) odpotuje domov in seveda svojo bejbo (Claire Furlani; Petra me je enkrat vprašala, če mi je dekle hot in sem takrat rekla da ne, no sedaj lahko rečem dvojno NE! Ne morem se znebiti občutka, da je malo za ušesi našpanana.) pusti v Italiji. Skratka Joshua gre domov iz Italije v Anglijo in v vlaku sede nasproti ženice z vrabčkom v kletki. In gleda tistega vrabčka, za katerega kasneje izvemo, da je zelo bolan (meni je sicer deloval presneto poskočno, toda to je samo moje skromno veterinarsko mnenje) in ženico vpraša, zakaj vrabček ni na svobodi. Ona mu najprej odgovori v italjanščini, oziroma mu nakaže, da ima ptič zlomljeno perut in da ga je zato zaprla (ti okrutnica). Seveda je Joshua ne razume in ženica mu odgovori, kakopak, v angleščini, saj itak vsi vemo, da večino italijanskih ženic govori gladko angleško, tako kot večina Italijanov. Pa pustimo te jezikovne bariere za kdaj drugič, ženica nato pogleda skozi okno in se začudi, odnosno se ji razsvetli obraz, namreč ob vlaku, še pred to sceno sem si rekla, o bog prosim, da ne bo zdaj bejba s konjem tekla ob vlak in da, uganili ste. Napetolična Claire, galopira s konjem ob vlaku in seveda ima poleg še enega konja, ki naj bi ga kasneje zajahla Joshua. Strašno.

Filma po tej sceni nisem več gledala.

Andrejček, če si bil do sedaj prepričan, da si trpel takrat na Liffe-u, potem si sposodi ta muvi in se mi oprosti!

My soul mate

Ta post sestavljam v svoji glavi že več kot en teden. Ubistvu ga sestavljam od takrat, ko sem spoznala njega. Mojega soul mejta. Ali je resničen ali ne, ne vem. Vseeno pa se mi zdi, da je. In seveda vanj nisem ne zaljubljena, niti ga ne ljubim, če bi me povabil ven, bi mu rekla ne, če bi me hotel poljubiti, bi mu rekla, adijo. Vsekakor je moj soul mejt on in ne ona.

Ves čas je bil v bližini in nikoli opažen. In ko sem ga končno videla, me je pustil k sebi ravno do tam, kjer se je končevala njegova dolga, iztegnjena roka. Nikoli se nisva v resnici pogovarjala, nikoli si nisva telefonirala, nimam ga niti v svojem imeniku. Po tihem si želim, da tako tudi ostane.

In kako je postal moj soul mejt? Zgodilo se je zvečer in potem še naslednji dan. Vse kar je naredil je, da je res videl vse tisto, kar tako spretno ovijam v vse mogoče ovijalne papirje. V punk ska punco z bulerji in ambiciozno vorkaholičarko in misleč si v tisto, ki menja veliko fantov in v ta glasno in ta tiho in v tisto, ki neuspešno spletkari. Videl je čisto mimo vsega in rekel, daj, daj mala ne seri. In potem je vse, kar naenkrat padlo na svoje mesto in od takrat naprej je vse prekleto prav.

Ne vem, kako vam lahko to predam na način, da boste razumeli. Razumeli, kaj pomeni, da te v nekem trenutku nekdo spregleda in ti pove ravno tisto, česar sam sebi več ne znaš. Me štekate?

In ti, res hvala, ker si.