Pet esov in njihovi morski pripetljaji

Korčula. Apartma za 3 osebe. Zasedba, 5 oseb. Hrana odlična, vino kislo, olje grenko, slaščic premalo, zato pa toliko več Nutelle, super marmelade in kitarskih solaž s 101 repeticijo.

Terasa in svet, ki je obdajal morje, beri kopno, obupno vroča, AC mrzlo mrzel, zato se Kosova ušesa demonstrativno zavijejo v 10 dnevni molk.

In morje? Prvi dan sva si padla prepotena in utrujena v objem in se zadnji dan z dolgim objemom za eno leto poslovila. Ja, morje je bilo zares lepo.

O petih esih pa gre nekako takole.

Mare je neprestano igral na kitaro, čistil apartma in se mazal s kremicami po gležnjih, kolenih, vratu, hrbtu in nadlahteh. Morda ima ravno zaradi kremic, tako svilnate dlake na nožicah. Namesto ščetin, ki pokrivajo večino moških nog, so Maretove dlake nežno svilnate in bi mu jih najverjetneje zavidala vsaka kašmirska koza. Mare je tudi zelo veliko mahal po zraku in oponašal različne inštrumente in vmes tresnil tudi Tjašo. Nick Cave je pač Nick Cave in zahteva svoj krvavi davek. Povedal je tudi, da je totalno kulsko ob poslušanju Caveove glasbe kaditi. Zato je kadil.

Večino časa na morju, pa je porabil za zmerjanje moi in ker me je včasih hudičevo užalil, mi je v opravičilo izdelal rožo iz paradižnikovega opilka. Kulsko. Rad je gledal jadrnice in jih tudi veliko pofotkal -> zeh. Ker pravi, da bo kupil jadrnico, moram biti z njim strašansko prijazna, ker vem, da me bo samo tako vzel s seboj na pot nekam daleč, kjer bova vsaj 1 mesec ujeta na 16 metrih. Andrejc je rekel, da bi bil to daleč najbol gledan reality show na svetu.

Maj dir, brez tebe bi bilo to morje čisto zares en totalen ZEH!

Z nami je bil tudi Kos. Kos je bil večji del morja gluh in je zato poslušal čudno glasbo. In ker je bil gluh, se je seveda več kot odlično odrezal na pantomimskih večerih. Ker nismo spretni uganjevalci, nam je po pol ure opletanja po zraku Kos moral izdati, da ga Korado, Brendi (to smo uganili) in lastovica kradljivka, asociirajo na Kukavičjega Mihca. Kos kljub priimku najverjetneje nebi opravil sprejemca niti za ornitološko društvo v Spodnji Kungoti.

V resnici pa je Kos zaživel, šele ko smo šli na lepše in na lepše smo šli trikrat (Tjaša si sedaj z dvignjeno obrvijo misli: "You boring old farts!"). Prvič si je uredil brke na Dirk ali Gunther stil iz žgečkljivih nemških filmov za odrasle, rekla sem mu, da ga v disku s takšnimi brki sigurno nebi osvajala. Ob mojem komentarju si je najprej ošabno poravnal brčice in nato odvrnil, da se na moje mnenje in na bejbe, ki imajo podobno mnenje kot jaz, gladko požvižga.Naslednji dan se je obril.

Ob drugem izhodu, se je odel v roza srajico in za dodatek uporabil roza torbico. Za tretji izhod, pa je izbral divjo kombinacijo zelene srajice in drobne bele torbice in gladko pometel s pol metrskimi Italjani s popastimi svetlečimi pričeskami, razgaljenimi prsmi, zavitih v oblak dišav in opotekajoč se v špičastih čevljih s petkami. Bil je najlepši fant na Korčuli in s Tjašo sva pokali od ponosa.

Prestrašeni domačini so vedeli povedati, da se je sprehodil po obali tudi v hot pants kopalkah z bleščicami, se ustavil v bližnjem lokalu, odprl časopis in pol ure utripal s prsnim mišičevjem. Od takrat, ribiči svoje čolne parkirajo na drugem pomolu.

Drugače pa mi je Kos odpriskutil kitarske večere z daleč najbolšejšim kitarskim važenjem na svetu. Bilo je odlično,odlično! Moj naj večer na celem morju.

Tjaša, Tjašonka, Tjašojzel....v commentih nadaljujte. Ne borovci, ne rožmarin, niti veter, ki je za lase vlekel naokrog vonj po morju, klor, da klor, da čisto zares klor je bil tisti, ki ji je sredi Korčule ustavil korak in požgečkal nos. Skočila je v zrak in zacepetala:"Klor!" Tako se je od prvega dne dalje spogledovala z dvemi bazeni. Prvi, je bil govejo jušni bazen poln kožic, las in flajštrov in otrok od 6 meseca do 1 leta starosti. Tjaše to ni ganilo in se je očitno med kobacači počutila kot doma. Njena prava ljubezen, pa je bil bazen številka dve. Vsak večer, jutro in popoldan je zasanjano pogledovala čez ograjo k sosedu. "Sosed je mafijec", je vedel povedati lastnik našega apartmaja in od tod najverjetneje tudi denar za angleško travo sredi žgočega poletja in bazen, ki se je v slapovih prelival preko vrta. Tjaše morebitna odrezana konjska glava, ki jo utegne čakati nekega jutra na vznožju postelje ni ganila in priznati moram, da mene tudi ne. Bazen je le bazen in ker mafijca ni bilo doma, kakor tudi ni imel na vrtu spuščenih dobermanov, sva si ga 2x privoščili. Mljask in čisto zares preveč perverzno za opisati. Drugače pa je bila Tjaša moj super mate in brez nje bi si najverjetneje na morju odtrgala kakšen ud.

Zadnji velepošastni es tega morja, pa je bil Andrejc. Andrejc je bil najverjetneje razlog, da se s Tjašo nisva bali mafijca in sva veselo čofotali po njegovem bazenu. Andrejc je človek, ki se mu dogajajo zgodbe, kjer se na koncu vedno nekaj zlomi, bodisi WC kotliček ali kakšna roka. Pravi, da ljudje vsepreveč opletajo z rokami. Zanimivo. Andrejc se je na morju počutil naravnost odlično, kar pa težko rečem za njegov avto, ki se je odločil, da ima dovolj vročine in nas sredi izleta v Velo Luko pustil na cedilu.


Na pomoč je priskočil Marko, ne naš Marko, naš Marko je kadil in fotkal mrtev avto, mehanik Marko. Mehanik Marko je bil kulski človek in se je zelo potrudil in avto spravil v red, tako da je Andrejc vozil nazaj v Slovenijo kot Fitipaldi.

In jaz? Imela sem se brez napak. Na spičbe sem pozabila, grenki priokusi nekaterih pogovorov niso prišli niti preko vrhnjih delov kože, kje je šele srce, žalost je odplavilo k Italjanom ali v kakšen daljni ocean, utrujenost pa sem raztresla med rjuhe, pomol, plastične stole v omiljeni kavarnici s pogledom na čolne in senčnati balkon nad mafijcevim vrtom.

Danes sem rjava z nekaj belimi preskoki, nekoliko mozoljasta, lasje kričijo po frizerju, a ne glede na izgled, super contenta.

Poljub na drevesu

Ali vas je že kdo poljubil na drevesu? Ja, na drevesu ja. Ne pod, ne poleg, prav zares na drevesu. No mene je. In to na Korčuli leta 1999. Zakaj sva se odločila da spleževa na drevo, ne vem.

Poljuba nisem pričakovala, fant si ga je preprosto vzel. Kasneje sem ga vprašala, kako to da me je poljubil kar tako, brez uvoda in sladkih besed in brez dovoljenja. Rekel je, da je vedel da mi je všeč.

Pa ni bilo res. Tisti večer sem se pred ogledalom poigravala z idejo, kako bi bilo če bi ga po enotedenskem spogledovanju danes poljubila. Vedela sem, da imam samo še tri dni pred seboj in nato bo on ubral smer Pariz in jaz smer Ljubljana. Na koncu sem vseeno odmajala z glavo in si rekla: "Ah to ni to, morda kakšen drug večer. Poslovilni večer ja, to bo še najbolje, da bom potem lahko pobegnila domov, če mi ne bo všeč."

Po drevesnem poljubu sem nato živela eno leto med Parizom in Ljubljano in še vedno nisem vedela, ali je to res to. In potem, ko je nastopilo leto 2000 je bilo vsega konec. Konec pariško-ljubljanske pravljice. Rekel je, da je tako najbolj prav in da se bova čez 6 let dobila na kavi v Parizu in da bo takrat vse drugače.

Leta 2006 sem dobila službo v Parizu, ne toliko službo, kot polovico službe. V nasprotju s plani, sem zelo kratek čas spet živela med Parizom in Ljubljana. Poklicala pa ga vseeno nisem, kakor se tudi na ulici nisem zaletela vanj in tudi na kavo nisva odšla.

In jutri se vračam nazaj. Na Korčulo, kjer sem dobila ta poljub. Drevesa ne bom iskala, ker ne vem kje je, najverjetneje tudi za fantom ne bom jokala, ker je vse zelo, zelo daleč. Vem pa, da mi je hudičevo žal, da po 6 letih nisem šla na tisto presneto kavo, konec koncu, poljuba na drevesu pa res ne dobimo vsak dan.

Opanci

Gledala sem stare slike in ugotovila, da je imela poleti vsa družina razen očeta, na nogah čeveljce iz slike. Oče je nosil espadrile. Takoj sem poklicala naokrog in podrezala v vse na msn-ju, če se morda kdo spomni, kako se imenujejo. Nekaterim se niti sanjalo ni o katerih čevljih govorim in šele vic o tem, zakaj jih imajo Srbi, zato da se lahko primejo za njih, da ko se pokakajo ne padejo vznak v drek (ups), je dosegel tisti želeni: "Aha!"

In smo poskusili s sandali, srbskimi sandali, bosanskimi sandali, pletenimi sandali, srbska narodna noša, toda google, razen nekaj zelo, zelo čudnih fotografij in vseh mogočih prodajnih akcij sandalov in natikačev v Beogradu in Sarajevu, ni ponudil nič oprijemljivega.

Čisto na koncu, sem vpisala v search:opanki, et voila. Torej vso mladost (dokler me je oblačila mama), sem na morju nosila srbske opanke. Drsele so kot sto vragov in sovražile dež. Razmišljam o kakšnih za pod kavbojke, morda namesto balerink. Naaaa, ne bo šlo.