četrtek, 26. november 2009

Izjava meseca v sliki

"They photoshopped the fuck out of her ..." je bilo nekoč, nekje in za nekoga rečeno. Jap.
S fotošopom je po moje nekako tako, kot s plastičnimi operacijami pri slavnih in lepih. Enkrat pride tista točka, ko bi bilo dobro odnehati.

Josipa, mudelka, to je to. Jebi ga.

sreda, 25. november 2009

Računalnik je lahko zlobnjak


Jaz ne vem kako je z vami, ampak že ves teden sem z računalniki, bolje rečeno z zunanjimi diski, v nekem hate hate odnosu. Najprej fliknem po tleh zunanji disk prijateljice mojega najboljnaj in dekletu tako enopotezno izbrišem zadnjih nekaj let ujetih v fotko. Fino in seveda nasvidenje prvi vtis.
Takoj zatem pa v enem dihu umre tudi moj zunanji disk.
Ko ga je včeraj Andrejc potestiral mu je velikanski računalnik sporočil takole (v rdeči barvi kakopak):

Test Result:FAIL
Test Error Code:08-Too many bad sectors detected.

Sedaj se zdravi u računalniški bolnici, kjer ga ima Andrejc priključenega na reanimacijske mašine, ki pa kot sam pravi, tudi odkimavajo z glavo, češ, da je zadeva brezupna. Vseeno mu je dal dan do dva, da se zliže.

Disk ne vdaj se! Jutri je nov dan in jaz rabim svojo power point prezentacijo.

torek, 20. oktober 2009

Zlobnjaki


Jaz ne vem kako je z vami, ampak pri meni gre tako, da sem vedno znova na nekaterih semaforjih ujeta na rdeči. Ko bolje pomislim, ugotovim, da ubistvu niti enkrat na njih še nisem ujela zelene. Spomim se dveh. Prvi me bremza, ko letim iz Prul po klancu navzgor in prečkam Dolenjko, drugi pa, ko letim od kina Vič preko Aškerčeve na Prešernovo. Na teh dveh semaforjih je vedno rdeča. Ta dva semaforja sta prava zlobnjaka.

Pogosto, ko sem ujeta v kremplje zlobnjaka se nato sprašujem, ali obstajajo ljudje, ki so na tem semaforju vedno nagrajeni z zeleno lučjo in ali so nato taisti ljudje ujeti v kremplje kakšnega drugega zlobnjaka, ki nagrajuje z zeleno recimo mene?

sreda, 23. september 2009

Zapora


Situacija je taka, da v službenem WC-ju najbolj sovražim, če se kdo postavi pred vrata, kjer pridno čaka v vrsti, morda celo tapka z nogo, ali pa globoko diha, se gleda v ogledalo, včasih prideta tudi dva in potem kramljata in se malo posmejita in navržeta eno ali dve on how life is ...

Ne vem kako je z vami, ampak jaz potem ne morem lulat.

torek, 8. september 2009

Zatreskana do vesolja


Mojo zimsko ljubezen je ustvaril Marc Jacobs. (na sliki)
Od sprehodov ob sončnem zahodu me loči le nežnih 763 ojrov.
Jebi ga, življenje ni potica.

torek, 1. september 2009

Čizi s stilom


Ta je zate. Med petjem seveda malo poskakujem, da ni preveč monotono.

"Hoooooooooooney, you so sweet.
Sugar got a long way to catch you."

sreda, 29. julij 2009

Zmazek

Moj odgovor na tip gnusnosti iz slike ostaja vedno enak.

Enciklopedija Britannica.

Pa ne v smislu:" Pa poglejmo v katero družino, poddružino, razred ... spadaš pa ti", temveč enciklopedija Britannica na gnusnosti iz slike. Da je zadeva opravljena temeljito je včasih potrebno nato še stopit na encikopedijo.

Vsem ljubiteljem žužkognusov, ki se utegnete sedaj zgražati ali detonirati pred mojim stanovanjem pa sledeča pojasnila:
1. jaz ne hodim v gnezdo od kobilice, torej naj ne hodi ona v mojo spalnico

2. narava je veliko bolj prostrana od moje splanice - naj kobilice in njim podobna svojat torej ostane zunaj in naj ne bo požrešna še za mojim stanovanjem - sicer pa je pohlep tako ali tako smrtni greh in jih zato logično doleti tudi kazen božja (tako piše v cerkvenem pravilniku)

3. ven je ne bom pometala in nosila, ker je ta svojat ponavadi hudo nervozna in migota in je sploh zelo neprijetna in potem, ko jo enkrat flikneš ven pride spet nazaj noter in jaz je ne mislim sprehajati, ker imam že dovolj sprehodov z Dvojko

4. če izumrejo pa itak ni panike, ker bomo naredili nek nov GSO, ki bo odpravil vse une žužke, ki jih ta svojat je in kao "koristi" naravi in bomo njen manjko tako hitro poštopali

sreda, 22. julij 2009

Prepirljivka in tečka

In se skregam. Se ne trudim več za nek odnos, neko prijateljstvo in je morda najtežje, ker mi na začetku sploh ni jasno zakaj je temu tako. Pa mi je osebe žal in sem malo žalostna. Potem pa mine nekaj časa in ugotovim, da je moje življenje brez tega človeka dejansko lepše. Lažje diham, se ne opravičujem več in nisem večno the bad girl ...

Včasih se mi zdi, da je okoli mene veliko ljudi s katerimi sem skregana. Ko bolje pomislim pa ugotovim, da niti enega izmed njih ne pogrešam. Smo zadnjič doma ugotavljali, da je to nek naš family "thing". Kreganje namreč. Za večino smo prepirljivci in tečke, v resnici pa osebi z grdim nakurjenjem in kreganjem sporočamo sledeče (ker drugače ne znamo):

"Ubistvu mi greš grozljivo na živce že en lep čas, ob tebi se ne počutim dobro in od tebe odhajam spraznjena in ker se mi ne da s tabo flikati tega najinega odnosa, ker vedno zmagaš, ker imaš vedno zadnjo besedo in ker vedno nato igrava vlogo ti=good guy in jaz=bad guy in ker seveda meni to ni povšeči in seveda, ker se mi ne da ti tega razlagati in ker ti tega ubistvu sploh ne znam razložiti na način, da boš razumel-a, si raje izmislim neko budalaštino, ali zaigram nek izpad in te tako pometem iz svojega življenja. In potem bom veljala za uno ta tečno in divjo in oh in sploh, v resnici pa sem dosegla ravno to kar sem hotela. Ni te več v bližini in te nikoli ne bo, ker sva se nepopravljivo skregala. I win, zate mi je pa vseeno."

Damit kako nezrelo.
Ah, jebi ga, tako je.

torek, 14. julij 2009

If you forget me


Brskaš in brskaš in najdeš nekoga, ki opiše točno tisto kar se ti dogaja v glavi. A milijonkrat bolje.

IF YOU FORGET ME

I want you to know one thing. You know how this is: if I look at the crystal moon, at the red branch of the slow autumn at my window, if I touch near the fire the impalpable ash or the wrinkled body of the log, everything carries me to you, as if everything that exists, aromas, light, metals, were little boats that sail toward those isles of yours that wait for me. Well, now, if little by little you stop loving me I shall stop loving you little by little. If suddenly you forget me do not look for me, for I shall already have forgotten you. If you think it long and mad, the wind of banners that passes through my life, and you decide to leave me at the shore of the heart where I have roots remember that on that day, at that hour, I shall lift my arms and my roots will set off to seek another land. But if each day, each hour, you feel that you are destined for me with implacable sweetness, if each day a flower climbs up to your lips to seek me, ah my love, ah my own, in me all that fire is repeated, in me nothing is extinguished or forgotten, my love feeds on your love, beloved, and as long as you live it will be in your arms without leaving mine.

by Pablo Neruda

četrtek, 18. junij 2009

Na zmenek z letalom


Med letom sem razmišljala,

da tisto, ko peljejo multibogataši punce na zmenek z letalom meni najbrž ne bi bilo povšeči.

Predstavljam si, da bi morala z lepo oblekico in bosa prečkati detektorje za železje, ker je potrebno dati čevlje z visoko peto v škatlo za pregled z/pod rentgenom. Pa torbico tudi.

Na večerjo v Pariz (tja namreč multibogataši peljejo punce na večerjo) iz Ljubljane bi najbrž letela v nekem malem letalu, ki bi ga ves čas pajtlalo v zraku in bi ga vsak najmanjši vetrič vrgel iz tira, da ne omenim, da bi mogla pretrpeti celotno vzletanje in pristajanje in da bi zategadelj na cilj prišla čisto zašvicana.

Na poti na večerjo bi nato v limuzini obstala tudi v vseh trefik đemih pred Parizom.

Na večerjo bi torej uletela zašvicana, z umazanimi fusami in jezna kot sto hudičev.

No in po večerji bi morala leteti še nazaj, kjer bi bila spet podvržena pajtlanju, toda tokrat s polnim želodcem. In spet bi zašvicala.

Bottom line - z multibogatašem se po takem dejtu skoraj sigurno ne bi lupčkala, ampak bi mu rekla, da je en velik kreten.

sobota, 13. junij 2009

Bruhotine

"Moje zamolčanje je način, kako poskušati zaščititi šibkejšega"

by Gregor Golobič (13.6.09 za 24ur)

Pa sem bila prepričana, da ima Fredi Miler balls of steel ... yet I was wrong again.

četrtek, 28. maj 2009

Nesramno


Z Muki sva bili na koncertu od Macy Gray in je bilo prav fino. Pa to ni poanta tega posta.

Poanta je to, da je bilo na žensko ženskem najbolj ženskuljasto ženskem koncertu tudi precejšnje število moških. Pa naju je samo zanimalo, ko sva jih gledali, kako se prižemajo k svojim puncam in se zibljejo na besedila v stilu: "... a woman to myself ..." in "...why didn't you call me ..", če ob vhodu na prizorišče odlagajo svoje testise v isto škatlo kot pijačo in ostre predmete, katerih vnos je prepovedan, ali zato obstaja posebna škatla/garderoba. In seveda, ali dobijo tudi številko, da jih potem lahko vzamejo nazaj. Tako kot torbice in plašče.

Morda pa si pred koncertom rečejo takole:"Ej, bolje da jih pustim doma, ker potem bom moral stati v ful dolgi vrsti za garderobo." Sicer pa se hmmmm ... pri fantih, ki so se ob svojih dekletih zibali na koncertu poraja vprašanje, ali jih sploh rabijo. Testise namreč.

Seveda pa na vse skupaj lahko pogledamo tudi iz drugega zornega kota in rečemo takole, it takes a big man, da dvigneš roke v zrak in skupaj s 1000 ženskami zakričiš v nebo:" I am beautiful and I am sexy."

And yes you are my love.

Kakšni pujsi. Da ne rečem kar pr....(midve, ne fantje, da ne bo pomote)

ponedeljek, 25. maj 2009

The one



Zadnjič sem brala članek o tem, kako veš, da si spoznal "The one". Dana so bila tudi navodila, kaj vse se ti zgodi (fizično, zato da slučajno ne zgrešiš znakov), ko spoznaš "The one" in potem je bila spodaj še masa komentarjev, na varianto, jaz in moj "The one" in kako sem spoznala "The one".

Seveda sem razmišljala o "The one" nato tudi jaz in prišla do sledečih ugotovitev:

1. "The one" ni samo eden.

Sta vsaj dva. Morda trije. Največ štirje. Pa da ne bom težila s številkami, bom rekla takole: blagor tistim, ki so spoznale svojega "The one" kot najstnice in se uspele z njim postarati in ga vmes ne umoriti. Menim, da sta "The one" vsaj dva. Z enim rasteš, z drugim se staraš.

2. "The one" spoznaš šele, ko se sam odločiš kakšen človek želiš biti in kam si namenjen. Z drugimi besedami - ne pričakuj dobrega shoppinga, če ne veš kaj bi rad kupil.

Če izhajam iz svojih izkušenj, sem svoje velike ljubezni spoznala vselej takrat, ko sem se mesec ali dva pred tem odločila, da od danes naprej pa ne bo nič več po starem in da na take ljubezni kot do sedaj ne bom več pristajala in da z naslednjim bo pa drugače. In potem sem bila nekaj časa sama samcata in sem se držala kot pijana plota novega plana in ... potem je prišel.

3. Spoznati "The one" je zgodba o tebi, ali na koncu it's all about you.

Ko si končno videl izdelek ali spoznal "The one" je več kot jasno, da z njim ne moreš ravnati enako kot z vsemi ostalimi izdelki in fanti, ki jih imaš vse preveč. Nekako tako, kot z jopico iz kašmirja ne ravnaš enako kot s sintetičnim puloverjem iz H&M-a (izzvzeti vsi tisti, ki imate doma rejo kašmirskih koz, ki jih ostrugate enkrat na mesec in na statvah nato pletete izdelke iz kašmirja). To pomeni samo, da s svojim ravnanjem delaš stvari, odnosno ljudi, posebne. Znotraj tega zato verjamem, da obstajajo ljudje, in da jih najbrž ni malo, ki nikoli ne spoznajo "The one", ali kot pravi Jane Austen - "Not everybody can afford love."

In tukaj potem sledi tisti misteriozni: "Ja kako pa veš, da je ta nekaj posebnega in da ne bo enak kot vsi ostali pred njim."

Odgovor: "Preprosto veš (jebi ga, nimam pojma kako to veš)."

Kakšen bo vajin epilog in ali boš njim za vekom veke, tega ne veš, veš samo to, da ko te bo nekdo nekega dne vprašal: "Kolikokrat si bila v življenju zaljubljena?" boš gladko in brez pomisleka odgovorila: "Enkrat (dvakrat, ... vstavi poljubno). "

In takrat se boš spomnila na "The one (dva, tri ... vstavi poljubno)".

petek, 22. maj 2009

C'est quoi ce bordel avec l'amour



Drži.


C’est quoi ce bordel avec l’amour là ? Comment ça se fait qu’on devient dingue à ce point ? T’imagine le temps qu’on passe à s’prendre la tête la-dessus ?


Quand t’es seule tu te plains: est-ce que je vais trouver quelqu’un ? Quand t’as quelqu’un: est-ce que c’est la bonne ? Est-ce que je l’aime vraiment et est-ce qu’elle m’aime autant que moi je l’aime ? Est-ce qu’on peut aimer plusieurs personnes dans sa vie ? Pourquoi on se sépare ? Est-ce qu’on peut réparer les chose quand ça part en couille ? Toutes ces questions à la con qu’on se pose tout le temps ! ...

Pourtant on peut pas dire qu’on y connaît rien ! On est préparé putain : quand on est petit on lit des livres d’amours, on lit des contes, on lit des histoires d’amours, on voit des films d’amour ! L’amour, l’amour, l’amour ! Et si tu la rappelais juste ?


Les poupées russes

sreda, 20. maj 2009

Modni samomor



Danes zjutraj me je napadla roza pošast, zato sem sklenila, da grem v službo oblečena v stilu easter bunny meets Barbie. Ko sem se v službi nato pogledala v ogledalo in skoraj oslepela, sem padla v globoko roza depresijo.

Šlo pa je takole:
- roza majčka z roza čipkami
- rozasto krilo iz tila
- roza pulover
- roza čeveljci
- roza šal

Nobl za znoret.

Dokumentirano na sliki, ako kdo ne verjame.

Da. Modna policija mi je že zarubila stanovanje.

nedelja, 17. maj 2009

Poljub iz žerjava


Za mano so žvižgali že iz avta. So žvižgali tudi iz pločnika. In potem tudi iz motorjev, traktorjev, koles, oken, skratka od povsod, od koder lahko zdolgočaseni delavci visijo in žvižgajo.

In potem stojim pred semaforjem. Vroč popoldan in spet avto brez ACja.

Iz leve mi nato nekdo potrobi. Ne toliko iz leve, kot iz leve zelo zgoraj. Trobljenje niti ni toliko trobljenje, bolj tak eeeeeeeeee zvok (trobljenje iz avta je pibip zvok).

Gledam naprej.
In spet eeeeeeeeeee. In spet eeeeeeeee.

Nato se ozrem na levo zelo zgoraj in iz žerjava, in to hudičevo visokega žerjava, mi delavec pošlje poljub. Tak ta pravi delavski čmjok.

In ker se vsekakor ne zgodi vsak dan, to namreč, da ti trobijo in pošiljajo pojube iz hudičevo visokih žerjavov, mu poljub pošljem nazaj. Tja nekam visoko, visoko u kabino hudičevo visokega žerjava.

Se mi zdi odlično, da bom od zdaj naprej bejbam lahko rekla takole:
- In jor fejs, a ti je že kdo kdaj moril iz žerjava? No men je.

torek, 21. april 2009

Sem v sramežljivce


Takole. Odločila sem se, da so mi bolj všeč sramežljivi fantje. Čeprav ne maram negotovosti v kateri me puščajo in milijone in milijone let, ki minejo preden me vprašajo za telefonsko, ali me poljubijo, vem eno.

Ko to kočno naredijo, ne potrebujejo več milijonov in milijonov let, da bi ugotovili, ali si zares želijo biti z menoj.

S pogumnimi, nasprotno, pa gre takole. Po telefonski me povprašajo takoj. Naslednji dan me povabijo na zmenek. Seveda me tudi takoj poljubijo. Po zmenku me seveda tudi pokličejo.

Ko vse to naredijo pa nato potrebujejo milijone in milijone let, da bi ugotovili, ali si zares želijo biti z menoj.

Bottom line: Jebeš pogumne.

četrtek, 2. april 2009

Spoštovanje


Fredi Miler. Pevec. Je za Revijo Vino povedal takole:

"Ne pijem veliko vina, niti drugih alkoholnih pijač. Če pa že, potem refošk s kokakolo."

Da za revijo, ki o sebi pravi, da je namenjena ljubiteljem vina, kulinarike in drugih užitkov, na ves glas brez kančka sramu poveš - ajde, jebi ga, v vin si zlivam kokakolo in oro- menim, da moraš imeti jajca iz fakin jekla, da ne rečem iz diamanta (bojda najtrša naravna snov).

Spoštovanje brat moj (ravnokar sem se s pestjo potrkala po prsih).

nedelja, 29. marec 2009

Pirata


Z Domnom sva bila u big bengu in se sprehajala med policami z DVDji. V levi roki sem nosila zunanji disk in 50 praznih DVDjev, v desnici pa nov 8 giga USB.

Med prijetnim kramljanjem je Domen z mobijem slikal ovitke od DVDjev, jaz pa sem gledala koliko stanejo. Vmes naju je ogovoril tudi prijazni prodajalec, češ ali potrebujeva pomoč pri izbiri filmov. Odvrnila sva, da ne.

Domen se nenadoma ustavi: "Poglej naju. Sprehajava se med policami s filmi, s praznim 1000 giga zunanjim diskom, škatlo praznih DVDjev in 8 giga USBjem. Jaz slikam ovitke, ti čekiraš cene. Hudo."

Skupaj sva si predstavljala sledečo situacijo:

"Gospod (prodajalec, policaj, sodnik), ne, ne, ni to kar mislite. Zunanji disk in DVDje rabim zaradi doktorata, prijatelj pa je slikal ovitke, ker mu je všeč grafika." (resnica)

Prodajalec (policaj, sodnik): "Sure you did."

sobota, 21. marec 2009

Kosmate tace


Med surfanjem sem naletela na zanimiv pogovor. In potem našla še to. Odlično.


Markus Says:
May 17th, 2007;15:45


I like girls with hairy arms!


Edward Says:
May 17th, 2007;16:30


And I like totally hairy girls, not just with hairy arms. Hair proclaims woman sexually mature adult, why take that hair away? I wish there were more courageous and non-brainwashed women, who dare to walk on the streets (come on) in the way nature had created!


Cash Says:
May 17th, 2007; 18:37


You both have hairy arms.


Markus, meet Edward.
Edward, meet Markus.


If there’s one thing this site is about, it’s bringing people together.

četrtek, 19. marec 2009

Lepo, bruh in žalostno


V zadnjih tednih je bilo takole.

1. Oznaka: Lepo

Misel od ZZ Packer

"Constantly saying what one doesn't mean accustoms the mouth to meaningless phrases. Maybe you'll understand that when you finally need to express something truly significant your mouth will revert to insignificant nonsense it knows so well."

2. Oznaka: Bruh

Vem, da je zadeva passe pa vseeno ne razumem. Viktorjev namreč. Nisem jih gledala, ker kot je enkrat povzel Zajc: "Meni je ob gledanju tega nerodno."

Ne razumem zakaj zadeva ne gre takole.

Podeljevalci pridejo na oder in povedo:

"Dober večer moje ime je .... in danes zvečer sem/sva tukaj, da podeliva Viktorja za ....Pa si poglejmo nominirance (gledamo nominirance) ... In Viktorja za ....prejme ...."

Nagrajenec pride na oder in pove (potem, ko se poljubijo in vse ostalo):

"Hvala za nagrado, ob tej priložnosti bi se rad zahvalil ....še enkrat hvala"

Kaj je res tako težko priti na oder brez čigumija, brez rok v žepu, brez debilnih govorov in žalitev ljudi, ki to gledajo, branja nesmešnih vicev in nepotrebne glume, da ti je za vse skupaj vseeno? Ne razumem. Konec koncu odkrito povedano, bi tudi jaz raje gledala kakšen film namesto te budalaštine. In če nam je zadeva že vsiljena in če se je vsa slovenska "estrada" udeležuje in zapravi milijone za obleke, s katerimi se sprehodi po rdečem laufarju, ja presneto, kako je mogoče potem v isti sapi glumit, da ti je za vse skupaj vseeno in da sploh ne veš zakaj si tam. Ne razumem.

3. Oznaka: Žalostno.

Silvij je nehal blogirati.

sobota, 28. februar 2009

Čeveljci leta


Kupila Vogue. Tokrat ameriški. Za spremembo. In se do ušes zagledala v peep toe čeveljce od Agyness. Bolj natančno od Oscarja de la Rente.

Lepo.

petek, 27. februar 2009

Peter Fox je zares super


Tale tip je kul. Z njim bi se takoj poročila. Eht bed boj. Če si izračunam z njim procente POROKA, torej:

Alenka H. in Peter Fox

potem dobim 74%, kar pomeni, da je verjetnost da se bova poročila kar velika. Superca.

Vanjga, njegovo glasbo in način kako se predstavlja, sem že približno en mesec. Pregledala njegove videje tukajle in se nato kot nora pričela poditi za njegovo glasbo po širinah svetovnega spleta. Med brskanjem po Petrovem materialu, našla tudi nemško verzijo manjifiko stila glasbe -> trube first in nato vse ostalo. Kdo je bil prvi?

Še vedno iščem partnerja za obisk veselice, na kateri bo Peter z ansamblom zaigral v živo. Domc je rekel, da gre z mano samo pod pogojem, da v isti noči obiščeva še kakšen korovski koncert. Ko sem mu predlagala, da lahko namesto tega prižgem multipraktik in ga poslušava med vožnjo domov, ni bil za. Kakšno zmišljevanje, da ne rečem preseravanje.

Da uvidite, kako zelo super je Peter in da kako on res ve, kako se zadevi streže, evo vam pjesmice (v tem stavku sem uporabila tri kakoje - nobl). Če ne razumete besedila, ste si pač sami krivi. Ako ne bi zviška gledali na dojč aktiv v srednji, bi sedaj lahko s Petrom skupaj peli.

torek, 17. februar 2009

Fantje iz zadnjih petih minut


Poznate tisto, ko šele na koncu večera, na koncu smučarije, na koncu koncerta, na koncu izleta, na koncu žura, na koncu večerje ...opazite nekoga, ki ga prej ves večer, preko celotne smučarije, koncerta, večerje, izleta in žura niste opazili.

Šele čisto, čisto na koncu, ob slovesu, morda medtem, ko tlačite smučke v avtobus, pride on / ona in nekaj pove in to je to. In potem ga še tedne in tedne ne spravite ven iz glave. Seveda bi si najraje izpulili ude, ker ste imeli priložnost in čas si ga bolje ogledati, ali kaj pametnega storiti pa tega seveda niste naredili, ker ste zapravljali čas z recimo smučanjem, popivanjem, plesanjem, poslušanjem koncerta, ali s klepetanjem z neumneži o neumnostih.

Včasih imam občutek, da je moje življenje sestavljeno iz fantov iz "zadnjih petih minut". Jezna sem na vesolje, ker z mano dela tako kot jaz z Enko (Dvojka na te fore namreč ne trza), ko mu pomaham pred nosom s svetlečim predmetom, ki ga potem skrijem in Enka ponori in laja in je živčen, ker bi rad bolje spoznal, beri pogrizel, ta svetleči predmet, ki sem mu ga vzela in skrila, ko je ravno vzbudil njegovo zanimanje. Tako nekako se počutim jaz. Vesolje mi pred nosom pomaha z zanimivim fantom, ki mi ga nato skrije.

Meni se to ne zdi fer in me pošteno jezi in sem živčna.

Komentarji v stilu, če sta si usojena se boste srečala, bodo grobo cenzurirani.

četrtek, 5. februar 2009

Policaji so super


O policajih danes ne smemo pisati grdo, ker gremo lahko v zapor. Všeč mi je ta nova, t.i. nepolicijska država. Pred novo nepolicijsko državo smo bili policijska država. Zdaj nismo več. Zdaj smo končno svobodni.
Novo vlado imam zato rada in ji zaupam. Vsako stvar namreč temeljito preučijo in preučijo. S problemi se spopadajo vedno tako, da jih z ekipo strokovnjakov preučijo. Za nas se borijo in skrbijo za blagor te dežele v preučenih pogojih. Fino. Všeč mi je, da nam vladajo strokovnjaki, učenjaki in preučevalci.

S policaji kot organom te države je bilo pa takole. Imela sem hudo nesrečo. Kamion je objel moj avto in jaz avto pred menoj. V snegu so tako sredi Tržaške ceste stali trije popolnoma razbiti avtomobili, pardon, 2 avtomobila in 1 kamion. Dan je bil pa tisti, ko je, kot navajajo mediji, "Slovenijo ohromil sneg". No in seveda je bilo potrebno poklicati policijo. In sem jo. In je prišla. Po 45 minutah. V veliki marici so se pripeljali trije policaji, en je imel očala, druga dva pa ne.

Naj še enkrat opišem sceno. Dva popolnoma razturena avtomobila in kamion, katerega prva polovica je ležala v mojem prtljažniku in zadnjih sediščih, druga polovica pa sredi ceste. Za nami največji zastoj na svetu. In še lažje poškodovana oseba - jaz.

Policaj z očali vpraša: - Kdo je poklical policijo?
Jaz: - Jaz.
Policaj z očali vpraša: - Zakaj ste klicali policijo?
Jaz (popolnoma zaprepadena in v mislih) : - Ne vem mudel, NAJBRŽ ZATO, DA BI SREDI TRŽAŠKE MALO POKRAMLJALA Z VAMI V TEM SNEŽNEM JUTRU!!!!!!(še enkrat preberite kakšna je bila scena, v katero je policaj z očali vstopil)
Jaz v resnici: - Ker smo hoteli prijaviti nesrečo in ker sem poškodovana.

In seveda neučinkovitost policije in njihove debilne akcije in preiskave, kot berem v medijih, nimajo nikakršne zveze z novo vlado in novo notranjo ministrico. Verjamem. Ona ima namreč precej pomembnejših nalog (najbrž tudi preučevanje), kot na primer, da je ga. Rupel spet odšla v Interspar po rolo sekret papirja s službenim avtomobilom, lopovka grda.

nedelja, 1. februar 2009

Sex v kopalnici


Obiskala sem Red Light District. Ulico rdečih luči. V Amsterdamu kakopak. No, v Amsterdam nisem odšla s tem namenom, zibanje po tej ulici je bil le eden izmed dogodkov, ki so zaznamovali prejšnji teden. Severne Benetke sem obiskala, da izpilim svoje znanje o delu z mikroskopi v velikosti manjše sobe, ki svetijo s pomočjo laserjev in so strašansko komplicirani. Pritisk na napačen gumb, človeka namreč lahko stane popravila v višini proračuna manjše afriške države.

No pa se vrnimo k izhodiščni temi.
Na ulico rdečih luči smo se odpravili v sestavu: Kitajec, Angležinja, Romunka, Turkinja, Nemec, Slovenka.

Turistov se je trlo do vesolja in v izložbah so stala dekleta. Po večini zdolgočasena, nekatera so klepetala po telefonu, ena je reševala križanko, videla sem tudi eno, ki je srebala juho. Fino.

Nemec mi reče, da to vse skupaj sploh ni seksi. Se strinjam. Srebanje juhe ni bilo nič kaj seksi. Namesto deklet v izložbah pa je moje oko pritegnila izložba sama. Od vedno sem si predstavljala, da se plačljivi seks odvija v sobicah oblečenih v žamet. Mehke rjuhice, veliko zaves, mehka postelja, ogledala, po stenah visijo pripomočki in oblekice za poredne medicinske sestre, ali nune, lisice, biči, maske, itd. :)

Namesto mehke in udobne sobe pa so v nas zijale kopalnice. Da, kopalnice. Stene in tla so prekrivale ploščice, takšne, kot jih po navadi vidimo v mesnici, v ozdaju pa so bile postelje, narejene za ljudi s težavami v križu, prekrite z brisačkami v različnih barvah (stršn grdih). Za kopalnicami, kot sem uspela ujeti v eni izmed sob, ki so gledale na ulico, so se nahajale kuhinje. Da. Dekle je stalo v kopalnici, za njo je bilo ortopedsko ležišče prekrito z brisačkami, v ozadju pa so rahlo priprta vrata odpirala pogled na kuhinjo z neoprano posodo v lijaku.

Z Nemcem sva razmišljala - medtem, ko se je Kitajec kregal s policajem, ki mu je očital, da ga je videl kako fotografira dekleta, Zechuan pa mu je zatrjeval, da je to navadna laž - da ulica rdečih luči ni prav nič seksi.
Prvič, ker se nahaja poleg najlepše cerkve v Amsterdamu, kar je v končni fazi zelo uredu, ker je spovednica, ko opraviš pri dekletih, oddaljena od sobic praktično samo korak do dva.
Drugič, ker masa turistov ulici odvzame vse tisto, kar naj bi takšne ulice imele - skritost.
Tretjič, ker je ulica obdana z najdražjimi stanovanji v Amsterdamu in ker je v bližini par hudičevo dobrih restavracij in potem vse skupaj nekako ne pride do izraza v obliki, kot bi človek pričakoval.
Četrtič, ker so mesarske ploščice, ortopedska ležišča in kuhinje v ozadju sobic hudičevo ne seksi - s tem se je strinjala celotna ekipa.

Zaključek: Ulica rdečih luči ni prav nič kurbiš, priporočam pa ogled cerkve (De Oude Kerk) in obisk italijanske restavracije na drugi strani kanala, ker majo dobro pašto.

V naslednjih tednih bo zanimivo spremljati ključne besede s katerimi bodo ljudje uletavali na moj blog.

ponedeljek, 12. januar 2009

Zebe me do kosti


Danes in včeraj me je dvakrat zazeblo do kosti. Kako vem? Ker se nisem in nisem mogla odzebst, kljub 3869386 puloverjem, ki sem jih navlekla nase.

Sklepam, da če te zazebe do kosti, se lahko odzebeš samo tako, da se tudi segreješ do kosti. In to s puloverji več kot očitno ne gre. Tut s kaloriferjem ne gre. To vem zato, ker sem sedela pred njim pol ure. Tut s čajem ne gre. Segrelo me je samo po grlu, ko pa sem ga spila, me je še naprej zeblo. Pod toplo vodo pa nisem upala, ker sem se bala slečt 3869386 puloverjev.

Na koncu sem se zavila v deke in trpela, šla spat in zjutraj končno pod tuš.
In potem je bilo toplo.
Seveda sem vse skupaj takoj uničila, ko sem peljala Dvojko ven in si oblekla tanek lep plašček in se jovo na novo premrazila do kosti.

Ta mraz naj se gre solit. Mi gre grozljivo na živce.

četrtek, 8. januar 2009

Žur za lahko noč in Dvojka za dobro jutro


Moji novi sosedi so študenti. Morda samo študent, ali pa študenta. Nevermind. Bistvo je, da imajo žure. Veliko žurov. Superca. Žuri trajajo do poznih nočnih ur, med tednom batefkors. Mislim, da sem slišala tudi pogovarjanje v štajerskem jeziku. Slišala pa zato, ker so v starih blokih stene tanke kot papir in ko imajo sosedi žur, je čisto vseeno ali je žur v moji sobi ali pri njih. Glasnost je enaka.

Razmišljala sem o metodah utišanja. Udrihanje z metlo po stropu. Nimam metle, samo malo metlico, s katero bi lahko sproducirala le lahno potrkavanje. Druga varianta je zvonenje na vrata. Nah, to ne bo šlo, ker to pomeni, da bi se mogla oblečt in obut in se pogovarjat. In ker so med njimi Štajerci, to pomeni tudi pogovarjanje v tujem jeziku.

In potem sem se spomnila. Žur do poznih ur -> dolgo spanje zjutraj.
Jaz in Dvojka med tednom dolgo ne spiva, ker moram jaz v službo, Dvojka pa po pasjih opravkih in med pasje opravke spada lajanje na vse kar se premika mimo vrat in mimo balkona. In ker so stene tanke kot papir, to pomeni, da imajo študenti zjutraj težave s spanjem, ker imajo lajajočo Dvojko v spalnici.

Porihtano.

1:1 suckers and a damn good morning to you too.

petek, 2. januar 2009

Novoletne bruhotine


Novoletne bruhotine so logično nadaljevanje božičnih bruhotin. Govorim o stršn prisrčnih čestitkah. Ob novem letu jih ljudje pošiljajo preko smsjev. Meni že ne. Ker me najbrž takšen tip ljudi ne mara, ali pa sem jih črtala iz friend liste (tnx god). Pa se jih je nekaj vseeno odločilo, da mi čestita. Med njimi tudi nekaj tistih, ki jih že leta nimam več v imeniku. Oni me začuda še imajo. Aja, in tudi eno leto o njih ni bilo ne duha, ne sluha.

Ampak to niso prave bruhotine.

Bruhotine so čestitke tega tipa. Z Moni sva jo izbrali za zmagovalko bruh čestitk leta 2008 (naj omenim, da Moni sploh ne ve kdo je Rok z družino - avtor te prisrčnosti). Gre pa takole:

"Sreče se ne da prijeti in ne videti, le v srcu jo nosimo in čutimo. Zato naj bodo v letu, ki prihaja, trenutki polni sreče, iskrenih oči, prijetnih dotikov, zdravja, uspehov in seveda miru. Srečno."

Sklepam, da je mudel z družino, čestitko neprizanesljivo poslal vsem v svojem imeniku, t.j. petim prijateljem vključno s starši.

Druga bruhotina pa so vsekakor čestitke na radiju.Tik preden sem odšla v noč (beri na večerjo k Zajčevim), sem poslušala Radio Si in seveda tudi stršn prisrčne čestitke. V spomin se mi je vtisnila predvsem tale: "Marija (ime je izmišljeno, ker ne vem več kdo je to bil) se ravnokar odpravlja na koktejl parti in želi vsej Sloveniji fantastično leto 2009."

Od Marije to do list pred koktejl partijem:

1. Tuš (lasje, depilacija itd.)
2. Frizura
3. Nohti
5. Puljenje obrvi
6. Mejk ap
7. Kliči na Radio Si in zaželi Sloveniji srečno 2009
8. Oblečt se
9. Tekilo vzet
10. Denar za taxi
dOOOOOOOOOOOOh ??!!!!

Pa da ne bom izzvenela po tem postu kot nek novoletni Grinch, naj razložim, da z novoletnimi čestitkami ni prav nič narobe v kolikor so osebne in lahko iz njih razbereš, da te imajo ljudje na oni strani žice, ali vesolja radi in so si sredi novoletne frke vzeli čas in odtipkali en - mala drži se.