Avdicija za reklamo

IKEA people so presneto domiselni. Odločili so se, da naredijo avdicijo za reklamo, na katero lahko pride vsak, ki rad nastopa. In res so prišli vsi. Nekateri so bili tudi zelo čudni. Dva izmed, bojda od avdicije naprej, nestrpno čakata vsak dan pred nabiralnikom, na nadaljne usmeritve za snemanje. Ikea people so jima namreč po zaključenem snemanju rekli, da bodo ostali v kontaktu. Onadva sta mnenja, da tega najverjetneje ne rečejo vsem.

Kandidat številka 1.

Kandidat številka 2.

Moški, cigare in kučme

Danes, med vožnjo v avtu in včeraj na večerji, sem ugotovila, da ne razumem dveh moških zadev. Fascinacije nad cigarami in nošenje kučem.

Nikoli mi ni bilo čisto jasno, zakaj je kajenje cigar tako super in kaj početi z dimom, ki ga ne smeš inhalirati. Ta del me je vedno najbolj begal. Kaj početi z vsem tem dimom v ustih, ki ga ne smeš potegniti v pljuča? Ga grgraš? Ga z jezikom obračaš? Ga voziši od enega konca ustne votline do drugega? Ne razumem tudi, zakaj bi to počela eno uro. Bojda se dobre cigare kadi eno celo uro, lahko tudi več in se jih poleg tudi pridno zaliva s konjakom. Ne, cigar ne razumem.

Pri moških kučmah pa me bega funkcionalnost le - teh, namreč moški zase pogosto trdijo, da pri izbiri oblačil gledajo predvsem na njihovo funkcionalnost. Pa poglejmo. Ena kučma odtehta vsaj 32986598364 trupelc gozdnih glodalcev, a vseeno ne sega preko ušes. Pokrivalo si gospodje nadenejo na vrh glave, kot nekakšen nebotičnik. Tudi v Sibiriji, kjer je - 3000 stopinj, jih možje še vedno ne potegnejo preko ušes. Kaj ni poanta zimskega nošenja pokrival, še posebej takšnih v velikosti nebotičnika ravno v tem, da se jih potegne preko ušes, ker kako drugače pa bi pokrivala ušesa lahko grela? Če pozabimo na modne zapovedi in kučme obravnavamo striktno iz vidika funkcionalnosti, torej gretja ušes, so kučme popolnoma nefunkcionalna pokrivala. Tudi sama sem v zelo temnem obdobju svojega oblačenja, nekje med strehica obdobjem in britjem glave na nula, nosila od dedija kučmo in poleg tega, da tisto zimo nisem imela nobenega fanta, mi tudi v uhlje ni bilo kaj prida toplo. Ne, zadeve s kučmami tudi ne razumem.

Kaj pa vem, moške zadeva pač, ugibam, da bi veliko raje nosili petke in se šminkali, a ker vedo, da to ni vredu, raje eno uro žvečijo dim in na glavah nosijo dlakave nebotičnike. Čudno in zabavno.

Otroci s Petrička

Včasih me je sram, da sem Slovenka. Recimo včeraj, po ogledu nagrajenega dokumentarca "Otroci s Petrička", režiserja Mirana Zupaniča.

Še posebej pa me je sram in strah, da so ljudje, ki so počeli povojne zločine tega tipa še vedno med nami, namreč od njih, do danes, še nihče ni bil postavljen pred sodišče. Nekako si ne morem kaj, da nebi razmišljala v smeri, kar ni kaznovano je dovoljeno. Gre to tako? Pozabimo na pretekle spore, gre to tudi tako?

Se vam morda ne zdi čudno, da je pred kamero stopilo od približno 90 ljudi, ki so bili kot otroci zaprti na Petričku samo 12 ljudi, ki so bili pripravljeni povedati svoje zgodbe o izgubljenem otroštvu. Je morda ljudi še vedno strah? Ali je to mogoče?

To res ni OK.