Delo v temi part II. ali CSI L.A.

In seveda se je ponudil v USA tudi odgovor na najbol zignorirani post letošnjega poletja z naslovom Delo v temi. In me ubil. Odgovor namreč.

S Švedinjo Elise sva skoraj demonstrativno skočili iz vlakca, ki je 3 km/h vozil po studiih Universal in skrbel, da je nam trem in 58 članski skupini upokojencev iz Švice, ki so med vožnjo peli narodne pesmi in slikali vse kar se je premikalo po studiih (tudi vrtnarje in Fed Ex uslužbence), ker nikoli ne veš kdo je zvezda in kdo ne, prijetno pihljalo.

Vodič, ki je vso vožnjo govoril vice in sem ga zaradi tega imela namen tudi udariti, je iztegnil roko, usmeril prst v velikanski studio in rekel:" Tukaj snemajo CSI Las Vegas."

Z Elise sva nemo obsedeli in medtem, ko so vsi slikali popolnoma brezvezno fasado velikanskega studija, da ne rečem laboratorija laži, skušali zaobjeti dimenzijo te strašanske prevare. Barabe hudičeve. CSI Las Vegas my ass. Zdaj je jasno zakaj ne dvignejo rolet, ker ko bi jih, bi se najbrž zazrli v hrib na katerem piše Hollywood in morje, ne enega ne drugega pa v Vegasu ni. In seveda delajo zato tudi ponoči, ker če bi se zadeva dogajala podnevi, bi jih spet ujeli na laži, ker bi recimo butnili ob kakšnega modela u kopalkah, teh pa v Vegasu tudi ni, razen, če so preostalo garderobo zagemblali. In obdržali samo hotelsko brisačko.

Takoj zatem, ko sva žalost utopili v velikanskih sladoledih, sva se odločili, da CSI L.A., ker sedaj, ko vemo kje se zadeva zares odvija, je najbolje, da rečemo bobu bob in se nehamo tukaj nekaj zmišljevati z nekimi CSI Las Vegas, enostavno bojkotirava in k temu dejanju pozoveva tudi vse ostale, ki so bili na podoben način opeharjeni kot midve.

Las Vegas ja, my ass. Prevaranti.

Kalifornija, Arizona in mrzle tačke

Tačke u pacifiku. Vtis: are you for real kako je mrzlo. Kopajo naj se tjulni in mone. Jaz se že ne bom.

Spet doma (brez Maria). Rjava, z umazanimi nogami, polna vtisov, ki jih urejam še pozno v noč, ker me jet lag ne pusti spati, iz neta kradem pesmice, ki so me spremljale na poti, odgovarjam na mejle, perem 934876936 novih cunjic, klicarim vse, ki se jih da poklicati, gledam slikice, pogrešam vse, ki jih nikoli več ne bom videla, jezno butam ob tla, ker si z nekaterimi nisem izmenjala mejl naslovov in delno obžalujem, da sem uničila svoj fejsbuk profil, ker bi ga sedaj lahko napolnila z 9385760937 novimi ljudmi.

Vtise iz potovanja je težko opisati, morda še najlažje na način, ki sem si ga izbrala in sicer skozi moje oči in ušesa. Gre pa to nekako takole.

Naslonite se nazaj in si predstavljajte, da ste v avtu. AC nežno pihlja, ste sami, skrbi so v vesolju.
Sedaj počasi skrolajte po slikah in se delajte, da vozite avto po kalifornijski Hwy 1, kjer piha jezen veter in meče morje ob skale, kjer na plažah ni nikogar, samo nekaj ptičev in tjulnov in le tu in tam nekdo, ki sedi na skali in gleda v neskončnost Pacifika ali pa zakopan v pesek pusti, da mu veter briše skrbi. Pred vami in za vami ni na cesti nikogar. Res nikogar (roka na srce). Med vožnjo se ustavljate na osamljenih plažah in strmite v valove in ptiče.

Na videu ni očitno, da je pihalo kot sto hudičev, ker ne vem zakaj sem se odločila posneti svoje obrvi, toda PIHALO JE! Britje vetra pa se menda sliši knede?

Tega, da Kalifornija gori niste vedela, ali pa? Tale pomol je bil moja nagrada za 7 urno vožnjo aka detur iz Hwy 1 zaradi požarov. Med snemanjem je umrl telefon. Smola.

Nato preskočite iz Kalifornije v Arizono. Izberete Route 66 in se peljete skozi puščavo. Če ste na Hwy 1 srečali avto na 5 minut, se ta čas v Arizoni podaljša na 30 min.

Sama samcata ob 6 h zjutraj, ker kasneje bi me sonce kaj hitro zažgalo. 46 stopinj.

In potem je deževalo in končno sem lahko enkrat z nogo stopila na žgoč asfalt. In sem. Sredi puščave sem ustavila avto, pustila dežju da je kapljal in čisto zares zakričala na ves glas. Se mi je zdelo, da je dobro zakričati. Veverica poleg avta je za tisti dan najverjetneje doživela več kot je pričakovala od dneva zjutraj: "Wtf was that?"

V Mojave puščavi ste čisto, čisto sami. Okoli vas rdeče gore, požgana trava, osamljene zapornice, ki so obvisele nad progami, ki jih nihče več ne uporablja. Morda kakšna črpalka, kjer samevajo uničeni avtomobili in bale trave, ki jih veter nosi iz puščave.

Preden sem odšla me je nedko vprašal:"Pa zakaj ravno v Kalifornijo?" in sem se izgovarjala, da zato, ker imam plačano pa kongres pa blah, blah, blah ...

Danes vem samo to, da za kakšno leto pobegniti med rdeče gore, jezno morje, zanimive ljudi in prazne plaže niti ne bi bilo tako zelo švoh.