Tvit, tvit, tvitam

Veliko lažje je tvitati kot blogirati . Misel na dan. To je vse. Morda dve, največ tri.

Post, nasprotno pa zahteva celega človeka, pa fotke iskat, pa vejice pedencat (to mi ne gre) in še in še.

Vem ja. Zamujam. Obstaja že sto let, morda že tone v pozabo in sploh ni več hot. Zamudila sem na primer tudi Twiter festival.

Ah briga me, zadeva je naravnost odlična in mi učinkovito pomaga brisati prah iz Lenčule.

Čudovitih je tudi nekaj na novo odkritih tvit prijateljev, ki vsak dan lansirajo v svet nov recept, ali pa dobro idejo, ali pa odštekano novico, ali pa nov modni nasvet.

Meni je tole odlično.

Nine to five levičar

Pogledam kako se obnašaš na delovnem mestu in ti povem kaj voliš. Si levi ali desni (slovenski levi in desni, da ne bo pomote).

To igrico se igram že od trenutka, ko sem diplomirala in začela službovati po slovenskih službah. V tujini tega pojava ni, zato se tam tega nisem mogla igrati.

In ker ne vem ali je to zgolj naključje (več naključij) ali pravilo, sem sklenila, da svoja opažanja vržem na blog, v mlin svojim štirim bralcem.

Gre pa nekako takole.

Karakteristike levičarja (ali levičarke; v postu bom uporabljala moški spol, ker se mi ne da vedno dodajati črke -a na koncu vsake tretje besede) na delovnem mestu so po mojem, sedaj že 8 letnem opazovanju, sledeče:

1. vedno se pritožuje, kako se mu godi krivica (kako premalo služi, kako mu država vse pobere, kako bo imel predolgo delovno dobo, kako bo imel prenizko pokojnino ...)

2. ves čas pazi in brani svoje pravice

3. vedno oddela ravno toliko kot mora, presežkov ne pozna (po njegovem je presežke treba obračunati, ker so drugače najbrž že kršene njegove pravice); večinoma oddela ravno toliko, da mu ničesar ni moč očitati

4. po naravi je zelo ambiciozen, a ne zna tekmovati (ponavadi je prepričan, da mu stvari po nekem vloženem trudu (stopnjo vloženega truda na delovnem mestu ovrednoti seveda sam), avtomatsko pripadajo)

5. nanašajoč se na točko 4, sotekmovalce zato vedno označi za brezsrčne (pritlehne, nepoštene, lažnive, razvajene - vstavi poljubno) ambiciozneže, medtem ko sebe seveda smatra za neambicioznega človeka; pogosto to rad tudi na glas poudari

6. (ta pojav pa mi je še posebej zanimiv) vedno si izbere nekega posameznika znotraj teama ali posameznika (how the fuck jih najdejo mi nikoli ni bilo jasno), ki ga vsi poznamo in ga malikuje na način: - Veš on pa je zame pravi delavec, ali pa: - Veš ona pa je res inteligentna, ali pa: - Veš to pa je zame človek za kapo dol dat. To ponavadi govori na glas, pred celim teamom, najraje pa pred sotekmovalcem (podnapisi pri takem govoričenju se glasijo nekako takole -> dajmo tem bolje hvaliti nekega, sicer nič slabega hotečega slehernika (še enkrat, how the fuck jih najdejo?), samo da se ne bo pohvalilo nekoga, ki je v teamu pa se utegne zgoditi (najverjetneje) da to ne bom jaz. Ali še huje (in najverjetneje) da bo to moj gnusno ambiciozni sotekmovalec.)

Zgoraj omenjenega posameznika / -co ob kakšni kavi ali med kakšno operacijo v šali nato vprašam:

- Ti pa sigurno voliš leve a ne?

In odgovor je vedno enak:

- Ja. Kako pa veš?

Ne vem kako to vem, ampak vedno znova uganem pravilno.

Moj pep talk

Ko sva bila z bratranom mala, nama je deda za vsak rojstni dan podaril po en zlatnik. Na vseh zlatnikih je bil Tito. Tita pri nas nismo marali, ampak včasih je bilo pač tako, da so na vse kar je nekaj veljalo, prilepili njegovo (butasto) glavo.

In dedi je rekel: - To je za težke čase.

In težki časi so bili. Tu in tam. Pa vseeno sem te svoje kovance vedno puščala v predalu, zavite v blago in vse te težke čase na koncu le nekako prebrodila. Vsakič, ko je bilo težko sem si rekla: - Ah to ni to, sigurno obstajajo še težji časi in ko bodo prišli, bom kovance prodala.

In kaj so ti, t.i. težji časi? Kdaj pride tisti trenutek, ko stopiš do predala in prodaš zlato? Vojna? Lakota? Potres? Kaj je najtežji čas od najtežjega časa? Kdaj je tisti "top of the tops"?

Jaz mislim, da je moj zdaj. Ja res. Zdaj. Šlo je tako, da sem se kot norec zagnala svojim sanjam naproti, se spotaknila in pogrnila na trebuh, da je naredilo "fljosk".

Pa se ne dam. Vse gre narobe. Strah me je do kosti, žalostna sem, ljudje s katerimi delam niso prijazni, šefi so goljufivi in stiskaški, na trenutke se sprašujem ali sploh še obstaja kakšna stvar, ki je ni treba plačati in ali mi bo ta država na koncu obdavčila tudi zrak in prdce. Pa še prdce od Enke in Dvojke.

Od "pep talkov" se mi bo počasi zmešalo in če še enkrat slišim: - Saj bo bolje, bom enega na gobec. A kljub temu, da izgleda vse kompletno razvalinsko, je nek tak, kaj pa vem kako naj mu rečem, v meni še kar živ. Nek tisti, raje umrem, kot da se sedaj vdam. Nek tisti, ko cmerim kot nora in potem pogledam v luft in rečem: - Nečeš ti mene.

Je to upanje? Trma? Pogum? Norost? Vse skupaj? Ne vem, ampak recimo temu preprosto, da se še ne dam. Bom raje več cmerila in ponoči gledala v zrak in seštevala dolgove, ampak svojih sanj za miren spanec zaenkrat še ne menjam.