Čeveljci leta

Kupila Vogue. Tokrat ameriški. Za spremembo. In se do ušes zagledala v peep toe čeveljce od Agyness. Bolj natančno od Oscarja de la Rente.

Lepo.

Peter Fox je zares super

Tale tip je kul. Z njim bi se takoj poročila. Eht bed boj. Če si izračunam z njim procente POROKA, torej:

Alenka H. in Peter Fox

potem dobim 74%, kar pomeni, da je verjetnost da se bova poročila kar velika. Superca.

Vanjga, njegovo glasbo in način kako se predstavlja, sem že približno en mesec. Pregledala njegove videje tukajle in se nato kot nora pričela poditi za njegovo glasbo po širinah svetovnega spleta. Med brskanjem po Petrovem materialu, našla tudi nemško verzijo manjifiko stila glasbe -> trube first in nato vse ostalo. Kdo je bil prvi?

Še vedno iščem partnerja za obisk veselice, na kateri bo Peter z ansamblom zaigral v živo. Domc je rekel, da gre z mano samo pod pogojem, da v isti noči obiščeva še kakšen korovski koncert. Ko sem mu predlagala, da lahko namesto tega prižgem multipraktik in ga poslušava med vožnjo domov, ni bil za. Kakšno zmišljevanje, da ne rečem preseravanje.

Da uvidite, kako zelo super je Peter in da kako on res ve, kako se zadevi streže, evo vam pjesmice (v tem stavku sem uporabila tri kakoje - nobl). Če ne razumete besedila, ste si pač sami krivi. Ako ne bi zviška gledali na dojč aktiv v srednji, bi sedaj lahko s Petrom skupaj peli.

Fantje iz zadnjih petih minut

Poznate tisto, ko šele na koncu večera, na koncu smučarije, na koncu koncerta, na koncu izleta, na koncu žura, na koncu večerje ...opazite nekoga, ki ga prej ves večer, preko celotne smučarije, koncerta, večerje, izleta in žura niste opazili.

Šele čisto, čisto na koncu, ob slovesu, morda medtem, ko tlačite smučke v avtobus, pride on / ona in nekaj pove in to je to. In potem ga še tedne in tedne ne spravite ven iz glave. Seveda bi si najraje izpulili ude, ker ste imeli priložnost in čas si ga bolje ogledati, ali kaj pametnega storiti pa tega seveda niste naredili, ker ste zapravljali čas z recimo smučanjem, popivanjem, plesanjem, poslušanjem koncerta, ali s klepetanjem z neumneži o neumnostih.

Včasih imam občutek, da je moje življenje sestavljeno iz fantov iz "zadnjih petih minut". Jezna sem na vesolje, ker z mano dela tako kot jaz z Enko (Dvojka na te fore namreč ne trza), ko mu pomaham pred nosom s svetlečim predmetom, ki ga potem skrijem in Enka ponori in laja in je živčen, ker bi rad bolje spoznal, beri pogrizel, ta svetleči predmet, ki sem mu ga vzela in skrila, ko je ravno vzbudil njegovo zanimanje. Tako nekako se počutim jaz. Vesolje mi pred nosom pomaha z zanimivim fantom, ki mi ga nato skrije.

Meni se to ne zdi fer in me pošteno jezi in sem živčna.

Komentarji v stilu, če sta si usojena se boste srečala, bodo grobo cenzurirani.

Policaji so super

O policajih danes ne smemo pisati grdo, ker gremo lahko v zapor. Všeč mi je ta nova, t.i. nepolicijska država. Pred novo nepolicijsko državo smo bili policijska država. Zdaj nismo več. Zdaj smo končno svobodni.
Novo vlado imam zato rada in ji zaupam. Vsako stvar namreč temeljito preučijo in preučijo. S problemi se spopadajo vedno tako, da jih z ekipo strokovnjakov preučijo. Za nas se borijo in skrbijo za blagor te dežele v preučenih pogojih. Fino. Všeč mi je, da nam vladajo strokovnjaki, učenjaki in preučevalci.

S policaji kot organom te države je bilo pa takole. Imela sem hudo nesrečo. Kamion je objel moj avto in jaz avto pred menoj. V snegu so tako sredi Tržaške ceste stali trije popolnoma razbiti avtomobili, pardon, 2 avtomobila in 1 kamion. Dan je bil pa tisti, ko je, kot navajajo mediji, "Slovenijo ohromil sneg". No in seveda je bilo potrebno poklicati policijo. In sem jo. In je prišla. Po 45 minutah. V veliki marici so se pripeljali trije policaji, en je imel očala, druga dva pa ne.

Naj še enkrat opišem sceno. Dva popolnoma razturena avtomobila in kamion, katerega prva polovica je ležala v mojem prtljažniku in zadnjih sediščih, druga polovica pa sredi ceste. Za nami največji zastoj na svetu. In še lažje poškodovana oseba - jaz.

Policaj z očali vpraša: - Kdo je poklical policijo?
Jaz: - Jaz.
Policaj z očali vpraša: - Zakaj ste klicali policijo?
Jaz (popolnoma zaprepadena in v mislih) : - Ne vem mudel, NAJBRŽ ZATO, DA BI SREDI TRŽAŠKE MALO POKRAMLJALA Z VAMI V TEM SNEŽNEM JUTRU!!!!!!(še enkrat preberite kakšna je bila scena, v katero je policaj z očali vstopil)
Jaz v resnici: - Ker smo hoteli prijaviti nesrečo in ker sem poškodovana.

In seveda neučinkovitost policije in njihove debilne akcije in preiskave, kot berem v medijih, nimajo nikakršne zveze z novo vlado in novo notranjo ministrico. Verjamem. Ona ima namreč precej pomembnejših nalog (najbrž tudi preučevanje), kot na primer, da je ga. Rupel spet odšla v Interspar po rolo sekret papirja s službenim avtomobilom, lopovka grda.

Sex v kopalnici

Obiskala sem Red Light District. Ulico rdečih luči. V Amsterdamu kakopak. No, v Amsterdam nisem odšla s tem namenom, zibanje po tej ulici je bil le eden izmed dogodkov, ki so zaznamovali prejšnji teden. Severne Benetke sem obiskala, da izpilim svoje znanje o delu z mikroskopi v velikosti manjše sobe, ki svetijo s pomočjo laserjev in so strašansko komplicirani. Pritisk na napačen gumb, človeka namreč lahko stane popravila v višini proračuna manjše afriške države.

No pa se vrnimo k izhodiščni temi.
Na ulico rdečih luči smo se odpravili v sestavu: Kitajec, Angležinja, Romunka, Turkinja, Nemec, Slovenka.

Turistov se je trlo do vesolja in v izložbah so stala dekleta. Po večini zdolgočasena, nekatera so klepetala po telefonu, ena je reševala križanko, videla sem tudi eno, ki je srebala juho. Fino.

Nemec mi reče, da to vse skupaj sploh ni seksi. Se strinjam. Srebanje juhe ni bilo nič kaj seksi. Namesto deklet v izložbah pa je moje oko pritegnila izložba sama. Od vedno sem si predstavljala, da se plačljivi seks odvija v sobicah oblečenih v žamet. Mehke rjuhice, veliko zaves, mehka postelja, ogledala, po stenah visijo pripomočki in oblekice za poredne medicinske sestre, ali nune, lisice, biči, maske, itd. :)

Namesto mehke in udobne sobe pa so v nas zijale kopalnice. Da, kopalnice. Stene in tla so prekrivale ploščice, takšne, kot jih po navadi vidimo v mesnici, v ozdaju pa so bile postelje, narejene za ljudi s težavami v križu, prekrite z brisačkami v različnih barvah (stršn grdih). Za kopalnicami, kot sem uspela ujeti v eni izmed sob, ki so gledale na ulico, so se nahajale kuhinje. Da. Dekle je stalo v kopalnici, za njo je bilo ortopedsko ležišče prekrito z brisačkami, v ozadju pa so rahlo priprta vrata odpirala pogled na kuhinjo z neoprano posodo v lijaku.

Z Nemcem sva razmišljala - medtem, ko se je Kitajec kregal s policajem, ki mu je očital, da ga je videl kako fotografira dekleta, Zechuan pa mu je zatrjeval, da je to navadna laž - da ulica rdečih luči ni prav nič seksi.
Prvič, ker se nahaja poleg najlepše cerkve v Amsterdamu, kar je v končni fazi zelo uredu, ker je spovednica, ko opraviš pri dekletih, oddaljena od sobic praktično samo korak do dva.
Drugič, ker masa turistov ulici odvzame vse tisto, kar naj bi takšne ulice imele - skritost.
Tretjič, ker je ulica obdana z najdražjimi stanovanji v Amsterdamu in ker je v bližini par hudičevo dobrih restavracij in potem vse skupaj nekako ne pride do izraza v obliki, kot bi človek pričakoval.
Četrtič, ker so mesarske ploščice, ortopedska ležišča in kuhinje v ozadju sobic hudičevo ne seksi - s tem se je strinjala celotna ekipa.

Zaključek: Ulica rdečih luči ni prav nič kurbiš, priporočam pa ogled cerkve (De Oude Kerk) in obisk italijanske restavracije na drugi strani kanala, ker majo dobro pašto.

V naslednjih tednih bo zanimivo spremljati ključne besede s katerimi bodo ljudje uletavali na moj blog.