Razstava in pol

Za božični menu priporočam ogled pregledne razstave Kostje Gatnika v Narodni galeriji: Kaj sem videl 1968 - 2000?

Videli boste slike iz študentske revije Tribuna (kjer je bila celo moja mami tipkarica), videli boste plakate za koncerte (Novi Rock itd.), loge, ki jih je Kostja oblikoval za različna podjetja (Fructalovo drevesce) in lutke in medalje in slike in še milijon ostalih zanimivščin.

Največja poslastica pa so vsekakor ilustracije, s katerimi je Kostja krasil knjige za otroke. Spet sem bila mula, ki se odpravlja spat in sili mamo, da ji bere ena in iste pravljice: Doživljaji mačka Toša, Jure Kvak Kvak, Pekarna Mišmaš, Gal v galeriji ...

Pri Jure Kvak Kvaku ne bom nikoli pozabila slikice na kateri Jure je jagode s smetano, ki sem si jih seveda tudi sama takoj zaželela, ne glede na to, da sem morda ravnokar zmazala največje kosilo na svetu.

Odlična razstava. Toplo priporočam. Nujno pogledat.

3 božične bruhotine

1. Čestitke od ljudi za katere mi po domače dol visi. Vse leto (morda dve, tri) se nisi oglasil/-a zakaj se moraš ravno za božič? Kaj je narobe z veliko nočjo? Dnevom mrtvih? In če si že taka mona, da ne znaš iz svojega seznama kontaktov skenslat ljudi, ki se jim eno fakin leto nisi oglasil, daj prosim pokliči me in ti rade volje pokažem, kako se zadevi streže ob božiču.

Danes me je totalno iztirila čestitka moje bančne referentke. Ko sem sredi Kalifornije skoraj zaglavila brez denarja, sem en mesec dobivala od nje out of office autoreply, danes pa mi je prijazno poslala celo dve enaki brezosebni čestitki, ker je po nesreči kliknila na gumb send 2x. Hvala.

2. Dobrodelne akcije. Če ste taki smrduhi/skopuhi, da ne znate kaj dobrega za svet postoriti preko leta, potem v svojem stilu tudi tisti evro ob božiču raje zapravite za en per / kuhano vino. In prosim prihranite mi s tisto: - Boljše kot nič. Skopuhi in smrduhi.

3. Fakin božični zvončki v vsakem komadu. Če si preko leta spisal crap komad, ga lahko v kombinaciji z božičnimi zvončki ljudem potisneš še enkrat po grlu ob koncu leta. Seveda sem spadajo tudi evergrini, ki jih ob zvončkasti spremljavi, v kolikor vam jih v 10 - 20 letih še ni bilo dovolj, lahko še enkrat slišite za božič. Vsako leto. Beri Lionel Richie: "All night long" z zvončki batefkors.

Lenčula ma dve leti

Lenčula je danes stara dve leti in priznati moram, da ko sem pregledala statistiko na google analytics, me je skoraj zabrisalo na rit. Od lanskega leta se je namreč število obiskovalcev mojega bloga povečalo za 1000 (unique visitors), od katerih se jih 71% vrača nazaj ponovno brati moje neumnosti.

Pred enim letom je bil Silvijev blog glavni vhod do mojega bloga, leto kasneje pa večina obiskovalcev vstopa na moj blog direktno preko googla. Vseeno pa so vrata, ki vodijo iz Silvijevega domovanja do mojega, številka 2. Hvala Silvij.

Rada bi vam stresla osladnost tipa: - Mates, you're my inspiration, ampak bi se zlagala, ker resnici na ljubo, ob pisanju postov ne mislim na nikogar drugega, kot samo nase.

My blog my shit.

Ljudje so zanimivi. Po kakšnem smešnem skupnem dogodku me recimo vprašajo: - Ej a boš napisala to zgodbo na svoj blog?
In potem so tukaj še drugi, ki recimo pridejo do mene in se čutijo dolžne mi povedati, kako zelo jim moj blog ni všeč. Ena je nekoč v odgovor takšnim napisala takole: - Če ti kaj ni všeč, pač spizdi dol z mojega bloga. Drži. Blogosfera je danes tako pestra, da se za čisto vsak okus nekaj najde.
In potem so tukaj tretji, ki mi svetujejo, kaj naj spremenim, da bom bolj berljiva. Recimo več fotk ipd. Prejšnji nasvet je uporaben tudi za to skupino.

Vseeno je po dveh letih potrebno kaj tudi spremeniti. Razmišljam recimo, da bi Lenčulo preoblekla in včlanila v kakšno blogersko skupnost. Razmišljam tudi, da bi tu in tam napisala kakšen nasvet za življenje :), že dolgo recimo se lotevam posta o tem, da naj se ženske nehajo ves čas nalivati z litri vode, češ da se rehidrirajo. Ga še dodelujem.

Skratka to bo ob dveletnici vse in kljub temu, da je ta blog predvsem odsev moje nore zagledanosti vase in trdne prepričanosti, da je moje življenje zelo zanimivo, hvala vsem, ki me berete.

O čudnih veterinarskih pogovorih

V veterinarskem poklicu marsikateri pogovor zveni čudno. Veterinarji se sami sebi sicer ne zdimo niti najmanj čudni, kakor se nam niti najmanj čudni ne zdijo naši pogovori. Kakšne klatimo, se pričnemo zavedati šele, ko se kakšen kurir, dostavljalec ali obiskovalec sunkovitu ustavi sredi inštituta in se nekje v svoji glavi vpraša ali je prav slišal, kar je slišal.

Ker trenutno večji del dneva preživljam za računalnikom, sem sklenila, da bom en dan beležila vse izrečene bizarnosti, ki strašijo naše obiskovalce, ravno toliko, da lahko razložim svoj point. V oklepaju je uradna razlaga.

Imena sodelavcev so izmišljena.

Bizarnost številka 1: "Miran, si dal penis na mizo?" (normalno vprašanje pri vajah iz anatomije spolnih organov) in "Koliko penisov imam danes na razpolago?"

Bizarnost številka 2: "Marija, a so koze v prvem al v drugem predalu?" (s tem je mišljen DNA koz; DNA lahko spravimo v predal, koze pa ne, knede)

Bizarnost številka 3: "Kolk ovc morm dons podelat?" (prečiščevanje in analiza DNA)

Bizarnost številka 4: "Maja daj mi dlako." (dlaka za izolacijo DNA; s tem ni mišljena Majina dlaka); nekoliko kasneje pa: "Te dlake mi skoz bežijo." (med pripravo so mu padale iz mize)

Bizarnost številka 5:" Ti, a mi boš nastavla?" (nastavila PCR reakcijo)

Bizarnost številka 6: "Spet sem konja zgubu." (vzorec krvi od konja)

Bizarnost številka 7: "Gospod, spet ste ovce narobe v škatlo zložili." (vzorce krvi)

Pašta je ubila kuhinjo

Zadeva, ki me ubija od prvega dne, ko sem poprijela za kuhalnico. Tokrat posneto (postrani in s telefonom).