In se skregam. Se ne trudim več za nek odnos, neko prijateljstvo in je morda najtežje, ker mi na začetku sploh ni jasno zakaj je temu tako. Pa mi je osebe žal in sem malo žalostna. Potem pa mine nekaj časa in ugotovim, da je moje življenje brez tega človeka dejansko lepše. Lažje diham, se ne opravičujem več in nisem večno the bad girl ...Včasih se mi zdi, da je okoli mene veliko ljudi s katerimi sem skregana. Ko bolje pomislim pa ugotovim, da niti enega izmed njih ne pogrešam. Smo zadnjič doma ugotavljali, da je to nek naš family "thing". Kreganje namreč. Za večino smo prepirljivci in tečke, v resnici pa osebi z grdim nakurjenjem in kreganjem sporočamo sledeče (ker drugače ne znamo):
"Ubistvu mi greš grozljivo na živce že en lep čas, ob tebi se ne počutim dobro in od tebe odhajam spraznjena in ker se mi ne da s tabo flikati tega najinega odnosa, ker vedno zmagaš, ker imaš vedno zadnjo besedo in ker vedno nato igrava vlogo ti=good guy in jaz=bad guy in ker seveda meni to ni povšeči in seveda, ker se mi ne da ti tega razlagati in ker ti tega ubistvu sploh ne znam razložiti na način, da boš razumel-a, si raje izmislim neko budalaštino, ali zaigram nek izpad in te tako pometem iz svojega življenja. In potem bom veljala za uno ta tečno in divjo in oh in sploh, v resnici pa sem dosegla ravno to kar sem hotela. Ni te več v bližini in te nikoli ne bo, ker sva se nepopravljivo skregala. I win, zate mi je pa vseeno."
Damit kako nezrelo.
Ah, jebi ga, tako je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar