Van vrijdag tot vrijdag

Skoraj pol leta sem že tukaj. Življenje teče od petka do petka. In nato prekinitev. Dva dneva sladkega počitka, hrustljavih rjuh, svežega vetra v sobi pred spanjem in nekoliko predolgega branja, brez strahu, da bom ves naslednji dan zaspana.
Dan je enak dnevu. Vstajam prezgodaj, v temo, peljem psa na sprehod, oddelam 10 ur, psa peljem na sprehod na podeželje, po mokrem, blatnem, mrzlem in lepem, nato skok do trgovine, kjer preden pridem do parkirišča doživim vsaj 4 prometne nesreče, nakup, skok v avto, spet skoraj 4 prometne nesreče, ko speljujem iz parkirišča, nato dom, težke vreče polne hrane in knjige in pes v dvigalo in že sem doma. Pogled na Gent, globok vdih in izdih, večerja, umazana kuhinja, skajp, on in nato spat. Še malo branja pred spanjem in to je to. To recimo so lepi večeri, drugo je, ko sem dežurna. Takrat se po vdihu in izdihu vrnem v službo lahko tudi 1-2 x na noč. 10 minut vožnje in je. EKG, tahikardija, tahipneja, hipovolemija, anemija, sticky gums, trombocitopenija, prenizka oksigenacija, hipoglikemija, centralni venski kateter, arterijska kri ...
In dnevi minevajo. In spet je tukaj petek in vikend, ko se sprehajam po mestu, kupim preveč hrane, skuham preobilna kosila in prespim popoldan na kavču in nato študiram pozno v večer.Flamsko vsak dan več in vsak dan bolje. Ik begrijp Nederlands maar ...
Med sprehodom po parku s psom sklenem vsakič znova, da bom prekinila svojo rutino in se kam vpisala in nato končam na kavču in spim ob odprti televiziji in mi res čisto nič ne manjka.
Potem pa pride na obisk on iz Slovenije in me zdrami. Prekine rutino, mi pokaže da je zunaj še kaj drugega, morda dolgi sprehodi, predolge kave, muzeji,...ko pride on je Gent drugačen. Po službi me doma nekdo čaka.

In nato odide spet domov in za en dan je konec sveta. Za en dan si ne želim domov in gledati dveh šalic na mizi, dveh dek na postelji in madeža od njegove toaletne vrečke na pralnem stroju. In preveč hrane v hladilniku. Potem jokam kot dež, se z zabuhlimi očmi uležem v posteljo in se spet zbudim v življenju od petka do petka.
Pa vseeno ta rutina ni tako slaba, ker med preobilnimi kosili za vikend lahko pojem celo karamelno torto čisto sama, na zakonski postelji spim na sredini in ves večer gledam na TVju brez pogajanja totalne debilane.