Fantje so kulski

Sem taf punca. Včasih si ponosno rečem, še bor mašino obvladam (Sime pravi, da je to mala malica) pa bo. Ne, fanta za preživetje ne potrebujem. Sem zadovoljna, ne jokam v blazino, si ne trgam udov ...

Pravijo, da bi morala biti brez njih obupana, me celo vprašajo, če sem, nekateri pravijo, da sem že tako daleč, da sem že neobčutljiva na vse skupaj in sem dejansko že uberobupana. To so "misery needs a company" tip ljudi. Je pač tako, da se moram zaljubiti, da ugotovim, da brez fantov ne gre. Julie Delpy pravi, da se to zgodi enkrat na dve leti. In še res je. :)

Pridejo pa trenutki, ko fante zapogrešam do te mere, da bi zagrabila kar prvo površno simpatijo, si rekla, da je ljubav itak overrated in jo poročila. In naj zveni še tako neumno, sem ugotovila, da me na kolena vedno znova z lahkoto spravijo:

1. Kosmati pajki in gomazeči 6-8 nožci v velikosti bogomoljk in večjih hroščev. Ako se kaj takega priplazi v moje stanovanje, bo prva reakcija strah, smiljenje sami sebi, jok in nato humana evtanazija s knjigo. Sledi neskončna žalost.

2. Psihopati aka ljudje, ki bi morali bivati na zaprtih oddelkih. To so osebe, ki jih rahel pritisk na hupo, pripravi do tega, da sredi križišča vstanejo iz avta in te tresnejo, osebe, ki ob malo glasnejšem navijanju glasbe, potrkajo na tvoja vrata in ti grozijo s tresnenjem, osebe, ki ti razbijejo ogledalo na avtomobilu, ker si jih zaparkiral ... S njimi ne znam. Najprej me razkurijo in nato spravijo v jok. Predvsem pa se jih bojim in me srečanje z njimi spravi v neskončno žalost.

3. Pohištvo od ikeje. Kupim ga, odvijem ga, razstavim ga, razvijem načrte in potem obupano sedim med šraufi in jokam. In seveda sledi neskončna žalost.

Fantje seveda mimogrede opravijo s takimi zadevami. Pajka vržejo skozi okno, z osebami iz zaprtih oddelkov opravijo že samo s tem, da so fantje in izgledajo strašno nevarno, ikejino pohištvo pa sestavljajo med gledanjem fuzbala. Prav kulski so.