Lenčula dobiva status zaprašenke, kar preprosto pomeni: - Jebemuboga nimam več časa pisat. In če malo posurfam po netu, so opcije blogerja, ki se odloči zavzeti status zaprašenca ali mrtvaka, tele:
a. dostjanstveni umik - Silvij
b.updejtiranje bloga na 12 let
c. enkrat mesečno lepljenje videjov iz you tuba s pripisi: - Tako se počutim ...- Tako razmišljam ...- To se mi dogaja ...- Svet je krut
Seveda zaprašenost bloga lahko sovpada tudi s tem, da se egocentričnemu narcisoidnemu posamezniku brez socialnega življenja/partnerja - klasični profil blogerja - končno nekaj dogaja in potem se lahko zgodi tudi tisto najhujše in sicer berljivi blogi, postanejo neberljivi.
Opcije so tele:
a. ljudje se zreproducirajo in potem pišejo blog o tem kako je dojenček podrl prvi kupček in kakšna je zgledala prva posrana plenica in kako mali po dveh mesecih več ne škili
b.ljudje se poročijo in potem dokumentirajo celoten proces v stilu, danes sva šla pogledat cerkev, potem sva izbrala torto, potem sem ugotovila, da moram izgubiti 385789475 kg, da z eso ne bom razplojznila obleke ...
c.ljudje se preselijo na drug konec sveta in o tem pišejo, kar utegne biti zanimivo - beri blog od Šale, ali pa strašanko dolgočasno.
Od vseh opcij sem izbrala opcijo b. zgoraj, in sicer updejtiranje bloga na 12 let.
8 komentarjev:
jah, moj je pa bolj a....
Od časa do časa pokukam na teh nekaj kvadratnih decimetrov puščobe, redko posejane z intermitetnimi kserofilnimi tihožiji. Kot brezbložni komentator, lahko le vprašam: Pa je to pravi medij zate? Ali bolje: Zakaj zveni "nimam časa" tako inovativno? Ali še bolje: Who bloody cares?
Hej, jaz bom živel 120 let, zato se tehle na 12 let sploh ne sliši tako slabo :)
Sem se pa resno ustrašil, da boš enga Silvija usekala. Kaj bom pa potem bral? Cukjatija v Našem časopisu? Kill me now or do me later...
@Pegula:Sorazmerno, da je tvoj blog ugledal luč sveta šele januarja (bravo) žal statusa zaprašenca še ne moreš zavzeti.Btw-z dojenčki pa le previdno, da res ne zdkrneš pod točko a.:)
@Robert:V obziru, da moj blog bereš in ga celo komentiraš (lepo in fino) je moj odgovor na vprašanje, ki si mi ga zastavil:Who bloody cares? You, obviously.
(v pojasnilo tistim, ki ste me spraševali kaj pomeni kserofilen - sušoljuben)
@Tomaz:Všeč mi je da mi stojiš zvesto ob strani, ti in preostali štirje bralci -mami, oči, fant in Robert.
Nu, blog javno je zrcalo,
kjer avtor/ica narcisuje,
kjer vsako butasto česnalo
lahko besede izmenjuje.
Oda škorenjčkom kljubuje,
dokler trenutek ne napoči,
da deklica si jih sezuje,
ker čas je, da si prstke zmoči.
Dragi Robert:
Predlagam, da ugasneš kompjuter, ker ti je le ta ocitno postal edino okno v svet, zameglil um in pokvaril rimo. Sprehodi se po svežem zraku in razgibaj svoje očesne leče, da ne dobiš (močnejše) dioptrije.
Z gotovostjo lahko rečem, da bomo vsi z lahkoto preživeli nekaj časa brez tvojega "občasnega" kukanja/postanja na tej strani.
Zvesti Bralec
@Zvesti Bralec:Ti si dober človek in sedaj sem v resnični dilemi komu posvetiti svoje memoare v obsegu 112984686 strani - Kosu ali tebi.
Oh, oh, brljavi Zvesti Bralec, mar nisi opazil, da je moja rima brezhibna, navzlic temu, da tebi ni všeč?
Pa tudi sicer: Tvoj priliznjeni nagovor se hitro izteče v obtožbe in ekskluzivistično klanovstvo. Kdo smo "mi", lepo te prosim, ki smo "vsi"? Še dobro, da je Lenčula v pravem fohu in ji lahko povsem zaupam glede taksonomske uvrtstitve tvojega primerka med "dobre človeke" (izjemno redka človeška podvrsta, namreč Homo sapiens, var. Bonus), sicer bi ji moral zavidati, da si je dobila tako zelo dobrega psa čuvaja, da je vešč celo čarunalniškega komuniciranja in skoraj človeških manir.
In to v dnevih, ko dobiva pasja zvestoba (in obratno) naravnost zlovešč pridah.
Objavite komentar