Moj pep talk

Ko sva bila z bratranom mala, nama je deda za vsak rojstni dan podaril po en zlatnik. Na vseh zlatnikih je bil Tito. Tita pri nas nismo marali, ampak včasih je bilo pač tako, da so na vse kar je nekaj veljalo, prilepili njegovo (butasto) glavo.

In dedi je rekel: - To je za težke čase.

In težki časi so bili. Tu in tam. Pa vseeno sem te svoje kovance vedno puščala v predalu, zavite v blago in vse te težke čase na koncu le nekako prebrodila. Vsakič, ko je bilo težko sem si rekla: - Ah to ni to, sigurno obstajajo še težji časi in ko bodo prišli, bom kovance prodala.

In kaj so ti, t.i. težji časi? Kdaj pride tisti trenutek, ko stopiš do predala in prodaš zlato? Vojna? Lakota? Potres? Kaj je najtežji čas od najtežjega časa? Kdaj je tisti "top of the tops"?

Jaz mislim, da je moj zdaj. Ja res. Zdaj. Šlo je tako, da sem se kot norec zagnala svojim sanjam naproti, se spotaknila in pogrnila na trebuh, da je naredilo "fljosk".

Pa se ne dam. Vse gre narobe. Strah me je do kosti, žalostna sem, ljudje s katerimi delam niso prijazni, šefi so goljufivi in stiskaški, na trenutke se sprašujem ali sploh še obstaja kakšna stvar, ki je ni treba plačati in ali mi bo ta država na koncu obdavčila tudi zrak in prdce. Pa še prdce od Enke in Dvojke.

Od "pep talkov" se mi bo počasi zmešalo in če še enkrat slišim: - Saj bo bolje, bom enega na gobec. A kljub temu, da izgleda vse kompletno razvalinsko, je nek tak, kaj pa vem kako naj mu rečem, v meni še kar živ. Nek tisti, raje umrem, kot da se sedaj vdam. Nek tisti, ko cmerim kot nora in potem pogledam v luft in rečem: - Nečeš ti mene.

Je to upanje? Trma? Pogum? Norost? Vse skupaj? Ne vem, ampak recimo temu preprosto, da se še ne dam. Bom raje več cmerila in ponoči gledala v zrak in seštevala dolgove, ampak svojih sanj za miren spanec zaenkrat še ne menjam.