Ignoriram enakopravnost in 8. marec in se raje družim s fanti

Ta post se mi valja po glavi že od samega začetka mojega neažurnega blogiranja in ga dodelujem in oddelujem. Predvsem, ker je malo nesramen do punc in ker sem jaz punca, seveda ne mislim pljuvati v lastno skledo.

Post je odgovor na fantovske komentarje: - Zakaj so na vsakem žuru pri tebi sami tipi? Zakaj nikoli ne pripelješ s seboj nobene punce? Lenka ti si sebična, vse punce držiš zase!

Ne, ne držim jih zase, toda že od malega se z njimi enostavno ne družim. Zadnjič sem pregledovala stare fotke. Tiste, ko smo rezali torto, jedli smokije, pili Oro, imeli trenirke potegnjene do podpazduhe in se veselili drobnih stvari tipa, tovarišica Meri je bolana in jo jutri v varstvu nadomešča Kajetan, njega se da pa krepko zafrkavati. Madona ga bomo srali.

In potem sem šla brat svoj prvi dnevnik. Stara sem bila 8 let in imela sem vedno po dva fanta, včasih celo tri. Rekla sem jim moji ljubčki in sem bila popolnoma neobremenjena nad dejstvom, da so imeli moji fantje tudi po dve svoji punci. Superca. Pozornost pa se mi je ustavila drugje. Na fotkah in v dnevniških zapiskih, nisem zasledila nobene prijateljice. Povsod sem jaz, z nasmehom do ušes in glej ga vraga, fantje. In potem pogledam novejše fotke in ugotovim da si ostajam zvesta.

Zakaj? Zakaj ni nikjer punc? Zakaj zares ni nikjer punc? Zakaj imam ravno toliko kolegic, da jih lahko preštejem na prste ene roke in tistih ta pravih prijateljic, recimo dve...tri.

Ugotovim da zato, ker sem za druženje s puncami prevelik softy. In takšna sem bila od vedno. V vrtcu me je pretepala Simona, v drugem razredu Karmen (Karmen okrutnica mi je enkrat celo populila vse ta sladke lase spredaj), na tabornikih se spomnim gimnastičarke in plavalke Tine, ki je bila postrižena na kul kratko frizuro (ne tako kot jaz, ki me je mama strigla na obliko, kot ji sama rada pravim filter od čika AKA kvadrat; ni čudno da nisem imela ta zaresnega fanta do gimnazije). Tina je vedela vse o fantih, o svetu in vsi so jo poslušali in včasih je kakšnega fanta tudi zmikastila, Tina je bila frajerka v vseh pogledih in jaz njen podložnik. Potem se spomnim še Irence, ki je danes tudi medijsko prepoznavna, zato na blogu k njenemu imenu ne morem pripeti priimka(tožbe in blah, blah, blah). Irenca je bila lepa in ta glavna in se je ves čas obešala po mojemu očitu, ker je rekla da imam super očita. Bila sem jezna, ker se po mojem očitu lahko obešam samo jaz, hkrati pa sem se bala da me bo nabutala, če se z njo ne bom strinjala. Potem sledi osnovna šola in Vrhnika, kjer smo bile kao kul TATAJ-ke. In tudi tam je ves čas šlo zato katera bo glavna in katera ne. Toda TATAJ mi je dal Trčo in to je best. Bejbo, kot se spodobi. Takih je malo.

Skratka kratek pregled izkušenj z ženskami kaže na to, da sem za žensko družbo res preveč porcelanasta. Ženske se kljub enakopravnosti (beseda enakopravnost in 8. marec; dve zadevi, ki me živcirata) še vedno za vse ves čas borijo. Borijo se za moške, za prepoznavnost, za moške, za službo, za moške, za cunje na razprodajah, za moške, za to katera je lepše oblečena, pametnejša itd. Kljub temu, da so jim velika ženska imena dala v roke vso moč za osvajanje sveta, se še vedno zelo pogosto obnašajo kot poraženke. HVALA BOGU NE VSE!

Problem moje nekompatibilnosti z večino žensk je pa u glavnem ta, da sem zrasla v družini obdana z nekoliko drugačnimi ženskami. Mama, tete, babice. Moje ženske, kot jim rada pravim, so bile vedno neke vrste ninje (Igor hvala za to fantastično ubeseditev naših karakterjev). Da ninje. Nikoli nam ni bilo jasno zakaj toliko prahu o enakopravnosti, zakaj je pomembno da si boljša od moškega, kje je povezava med kariero in družino in zakaj eno brez drugega in zakaj ne eno z drugim in kje je ovira in zakaj se o vsem toliko govori, zakaj ženske pravice, zakaj feminizem, zakaj večanje ženskih kvot v politiki, industriji, zakaj, zakaj, zakaj.... Zakaj je pomembna večna borba za vse? Ninje smo se vedno na vse to požvižgale in si enostavno vzele vse. Vse. Vse. Vse. Za nas je bilo vedno vsega v izobilju. Nekako tako kot v menzi, smo vzele pladenj in si nanj naložile življenje. Vsega po malem, od predjedi do deserta in pri tem nismo nikoli pazile na življenske kalorije.

In zato ne verjamem v besedo enakopravnost in se obnašam kot fantje, ki zase nikoli ne uporabljajo te besede. Fantom je namreč popolnoma samoumevno da so pravni in ne enakopravni, ne razmišljajo o kvotah, maskulinizmu ali karkoli je pač moška verzija feminizma in o združljivosti / nezdružljivosti družine in kareiri itd., oni živijo z motom I am a boy therefore I can have it all. Meni pa je samoumevno drugo in sicer I am a girl therefore I can have it all.

S fanti se torej rada družim zato, ker se vsi skupaj gladko požvižgamo na enakopravnost.