Včasih malo sanjavo razmišljam, kaj vse bi lahko bila. Da, v usta si polagam stavke na BI. Stavkov na BI načeloma ne uporabljam, ljubši so mi tisti z BOM.
A vseeno sem tu in tam malo romantična in preigravam ideje o tem, kaj bi bila, če ne bi bila in kaj bi bilo, če ne bi bilo in kako super bi bilo, ker bi potem ...
Torej, če BI se mi dalo delati v tej smeri, BI bila dvoje: vinogradnica ali lastnica restavracije.
Vinogradništvo mi je že od nekdaj všeč, kljub temu, da o zadevi ne vem praktično nič. Ko je bil pradedek še živ, smo pridelovali vino tudi pri nas na Krasu. Imelo je tri lastnosti: bilo je semi dobro, bilo je naše in nismo ga kupovali od soseda. V lasti smo imeli nekaj brajd, ki jih je bilo potrebno vsako leto obrati in kot muli, mi je bilo to precej odveč. Dolgočasne dneve na Krasu sem najraje preživljala ob gledanju Rai Una, ki ga v Ljubljani nismo lovili. Kot prikovana sem ure in ure strmela v kričave kvize, kjer so v bleščice odete hostese, vrtele velikanska kolesa za srečo.
Ko sem začela ceniti šarm vandime (trgatve) je bilo že vsega konec. Naš nono je umrl, trte smo dali v najem in vino začeli kupovati pri sosedu. S polovičnim navdušenjem in stavkom:" Kaj ne bi bilo fino, če bi ..." sem sicer kasneje zasledila možnost podiplomskega študija vinogradništva v Gorici, naknadno izvedela, da je program slab in idejo opustila.
Vseeno včasih še vedno zavzdihnem:" Kako super bi bilo imeti par brajd in delati vino."
Drugi BI je biti lastnica restavracije. Sem sucker na oddaje, kjer kuhajo in kuhajo in seksi kuharji tiščijo svoje nosove v paradižnike, baziliko in bučke in jih z zamaknjenim pogledom božajo in s solznimi očmi mečejo v krop.
Razmišljam, kako bi ob petih zjutraj na ljubljanski tržnici tudi jaz tiščala nos v paradižnike in bučke in sode z ribami in se nato na kolesu s košaro polno rož, paradižnikov in bučk vozila po megleni Ljubljani in kupovala hrano za svojo restavracijo, kjer bi kuhala po receptih naše none in nato delavcem na ulici iz rok trgala četrtkilske štruce z ljubljansko salamo in jim namesto tega postregla s pašto in mineštro.
Ob večerih, bi stregla gostom hrano v stilu zakotnih provansalskih in toskanskih kuhinj "brez menujev" in poleg stregla vino, ki bi ga seveda izbrala sama. Madona BI bilo super.
7 komentarjev:
Excellent posting, Lenka!
Thank you
Thank you. :)
jaz pravim da svojo kuharsko/vinjarsko žilico obrneš v prid svojih prijateljev in nas enkrat na vsake kvarte zvabiš k sebi na kosilo, kjer si daš duška z nakupovanjem po tržnicah, paradižniki, bazilikami, dobrimi vini in podobnim in nam postrežeš s samimi specialitetami.. mene lahko tudi malo večkrat navabiš, pa ti v zameno pomijem posodo pa vsake toliko psa čuvam ;)
@Muki: Ne moreš verjet, zelo, zelo dolgo sem se poigravala s to idejo, ker sem enkrat brala v vogu (Vogue) o neki kuharici, ki je to delala in sem se totalno navdušila. Mislim, da se kaj takega utegne začeti dogajati, še posebej, če bom v zamenjavo deležna čuvanja psa. Na umazano posodo pa se gladko požvižgam (beri prejšne poste).
Mene je enkrat, ko sem bila še zelo mala (kakih 5 let) ata vprašal, kaj bom, ko zrastem, pa sem rekla, da bom izmišljevalka. Go figure! Drugače se pa pridružujem Muki...
no, torej, ker psa itak čuvam vsake toliko, pričakujem kmalu povabilo!!! če pa pomivat ni treba pa še toliko boljše :D
@Petra: Ko je mene mami pri 5 letih vprašala kaj bom sem rekla kraljica. In poglej si ga vraga, saj sem! :))))
@Muki: Bomo videli, sem v cajt in finanz notu, ampak, ko zlezem na zeleno vejo bom navabla.
Objavite komentar