The Slackers in jaz

Kolega je rekel, da starih prdul ne gre gledat. Jaz jih grem, kot vedno do sedaj. Tokrat se nadejam več ska-ja manj dub-a in seveda spogledovanja z Vicom.

Pred kar nekaj leti, ko so moje tačke še krasili bulerji in ne balerinke in se mi je zdelo odlično biti pobrita na nulo, ker taf bejbe ne smejo imeti las in je bilo super zabavno se polivati s pivom na punk koncertih, ker to taf bejbe delajo, so iskali na Ska-Oi forumu pihalce. Kot edina mlada saksofonistka, sem bila v band sprejeta kar preko neta brez avdicije. Najverjetneje zato, ker sta bili preostali dve dekleti v bandu za glavo večji od vseh fantov in najverjetneje tudi močnejši in so se ju bali.

In potem smo se dobili na drinku in med srebanjem piva ugotovili, da sem edina, ki ima inštrument, edina, ki ga je v zadnjih nekaj letih tudi dejansko vadila, edina, ki je prestopila prag glasbene šole in edina, ki zna brati note. Bobnar, ki nikoli ni igral bobnov in se je odločil, da se bo igrati naučil sproti med vajami, je povedal, da so note za pusije. Fino.

Pogovor je nato nanesel na Slackerse in na njihov nedavni koncert v Ajdovščini. Dekleti sta vedeli vse, obvladali vsak komad, kako je tam šlo v levo in tam v desno in kako so tukaj preveč dubali in tam preveč pohiteli. Seveda sama ničesar od tega nisem opazila, ker sem se ves koncert spogledovala s pevcem in pazila, da mi kdo ne pohodi zbiksanih bulerjev ali me polije s pirom. Potem smo stresali šale in takrat sem omenila, da je Vic (pevec) hudičevo spogledljiv in luškan. Pogovor je zastal in dekleti sta se med seboj spogledali in prasnili v smeh, češ kako si ti ljubka in profana. Bobnar se ni smejal. Takoj zatem, ko je zvrnil pivo je pošizil in rekel, da se o Slackersih na tak način ne govori, da to ni band kjer so fantje lepi, temveč je to band, kjer so fantje kvalitetni. Da, rekel je kvalitetni. Ker je bil brez zob in zelo hud si nisem drznila ugovarjati, zato sem mirno obsedela in požirala solze in medtem, ko so pokali šale na moj račun, potiho vzela svoj sax in odšla.

Tega banda Metelkova ni doživela. Doživela pa je Pomouzska, kjer sva z Mihi pihali kot za stavo, jaz alt ona tenor, Andrejček je ob vsaki pavzi uglaševal kitaro, Tatica je šizil, ker smo igrali preveč pussy ska, Sašotu nismo dovolili pihati v mikrofon, ker je fušal kot pes, Martinc je bil lep in to je bilo dovolj, Tomaž pa nam je kmalu pobegnil. In da, pod odrom sta stali obe zgoraj omenjeni bejbi. In your face bitches.

En mesec za tem je šel band u maloro.

Long story short, si vidjamo 29.2. na Metelkovi, kjer se bomo spogledovali z Vicom, čuvali balerinke, da jih ne pohodijo, šizili zaradi cigaretnega dima, pili Solo, zmerjali kretene, ki se polivajo s pivom, se smejali zabritim rude girls in migali ese v ritmu ska-ja.