Morje oranžne

In sva odtekli. Moni in jaz. Dm-ov tek za ženske. Po apsih in daunsih preteklih tednov sva dvignili ese in telefone, dorekli uro,10 km skrajšali na 5km, malo potrenirali, na ajpode naložili glasbo, Moni sicer ne, ker je bil Zajc mnenja, da je poslušanje ajpoda med tekom egoistično in izključujoče do sotekačic in zato le Moni in gospa Ivanka, ki jih je štela 80 nista imeli ajpoda. Fino.

Po pregledu najinih tekaških kostumov, ki so bili v primerjavi s sotekačicami, ki so bile ovešene z 2756843659 elektronskimi napravami, odete v super duper pajkice s sto zadrgami in obdane z mikro torbicami za mikro denarnice in mikro flaške z vodo, prav đambalajski. Se nisva dali pregnati in sva se vseeno prijavili. Takoj po vplačilu, so nama v roke porinili velikansko vrečko polno materialnih dobrin, ki me je v sekundi spravila v najbolšejšo voljo na svetu. O majicah oranžne barve pa ne gre izgubljati besed, vsekakor boljša izbira, kot lanskoletna toaletni papir like roza verzija. Moni je izgledala super, jaz malo manj.

Ker nisva imeli mikrotorbic, temveč samo velikanske nahrbtnike je bilo potrebno najti garderobo in garderoberke, ki so prispele na mesto dogodka naravnost iz vesolja.Dialog.
Jaz:- Gospa, kaj lahko dvignem svoj nahrbtnik prosim, samo pulover bi spravila.

(nahrbtnik je bil v garderobi)
Vesoljka aka garderoberka: - Kje pa je?
Fino.

Sledi ogrevanje, kjer fant z rdečo barvo na glavi in preveliko merico veselja, sreče in toplih želja skoraj doseže, da z Moni zapustiva tek.Model, biti tako zelo vesel enostavno ni kul.

In nato stečemo. Proga je lepa. V ušesih Amy in okoli mene morje oranžne. Udarci nog ob tla, pred menoj suhe ese, debele ese, povešene ese, ese v hot pantsih, skratka preveč es. Punce so tiho in to mi je všeč. Vsaka zase plava v morju oranžne. Tukaj velja tista od nikoli lansirane Nike reklame: "No Games. Just Sports."



Tečem mimo Moni, mi pomaha, tečem dalje, nič me ne boli, nisem utrujena, samo lepo je. 3 km. Oranžna se počasi zlije iz gozda na travnik. Jankovića tresnem po roki in konec. Nisem utrujena, zato vprašam fanta, če mi lahko naštimajo tajmer na 10km. Odvrne da ne. Prav pa drugo leto. Se vseeno malo stegnem in počakam Moni. Pride nekaj minut kasneje in pove, da je od hudega skoraj pobruhala nič hudega slutečo družino na sobotnem izletu in da se ne počuti ravno hot, ker je preveč rdeča. Pa sploh ni. Zgleda super in hudo dobro.

Sledi hrana in darilca in slaba glasba in po grlu navzdol potisnjena zabava. Ob vzkliku, kdor ne teče ni Slovenc, napoči čas za odhod iz prireditve, ki se je počasi začela sprevračati v vseslovensko zabavo z lesenimi klopmi, golažem, Sašo Lendero in pridihom nečesa kar naj bi bila Slovenka. Dekleta divjajo od štanta do štanta, tlačijo v torbice zastonj darila, ki jim štrlijo ven že iz vseh razpoložljivih žepov in pijejo 7 jogurtov in zeliščnih čajev hkrati, v stilu kot pravi stara bevška: "Kar je zastonj je treba ponucat pa tut če škodje."

Povzetek: lepa proga, fantastična darilna vrečka, katastrofalna barva majic, zelo slaboumen zabavni program in izbor glasbe, voditelja ogrevanja je potrebno užalostit ali prestrašit, ker lahko z veseljem koga še umori, Janković (sorry Radkezi), čeprav ga ne maram, se mi je tokrat dopadel, lepi štanti in prijazni ljudje, garderoberke pa je potrebno poslati nazaj v vesolje.

Tistega na tiho pričakovanega, sisters are doing it for themselves in woman in the moon feelinga, kakor tudi dobrodelnosti prireditve, za katero sem kasneje izvedela, da sploh ni dobrodelna, žal ni bilo niti v sledeh, je pa zato moja omara bogatejša za 4785637496 kozmetičnih izdelkov in meni je to čisto uredu.