Sanfrancisko

Sesti dan. Brez sumnikov. In res je tista od Khaleda Hosseina, ko pravi, da je pri voznji v ulice SF, ki lezijo na vrhu hribov, vcasih okoli tebe in nad teboj samo se nebo.

Sanfrancisko je mesto, za katerega si bom drznila reci, ki mu manjkam jaz.:) Pisano mi je na kozo, ker ga je skupaj ena sama asimetrija. Hribi in doline, ulice z naklonom skoraj 90 stopinj po katerih gres gor in potem spet dol, hise razlicnih barv, z razlicnim vrati, stopnisci, okni, hise razlicnih velikosti, stojece levo, desno, naprej in nazaj.

Moj hostel je lociran na zelo busy ulici Broadway. Prevec luci, prevec ljudi, avtomobilov, restavracij, ogromno hrupa. Luv it. Zase pravi, da je party hostel No.1 v SF. Drzi. Vsak vecer je festa. Vceraj se je jedlo zastonj, danes se bo tekmovala v pitju piva. Kdor ga spije najvec, dobi eno noc v hostlu zastonj. Fino.

Samo utrip z ocesom stran od hostla je China Town. Danes sem prisluskovala nekemu vodicu, ki je povedal, da je to najvecja kitajska skupnost/cetrt ziveca izven Kitajske. Morda. Vsekakor pa drzi tista od Pabla Francisca, ko pravi, da v nekem trenutko, ko preckas ulico in prides iz ameriskega v kitajski del, prides dejansko na Kitajsko.
Napisi, jezik, trgovine in ce zapustis turisticni del, kar pomeni, da zavijes
samo rahlo desno od glavne ulice, o Ameriki ni vec ne duha ne sluha. Dober dan Kitajska. Na Kitajskem sredi SFja gojijo tudi kokosi. To sem ugotovila takoj zatem, ko me je zbudil petelin. Fino. Takoj za vogalom pa so kokosi dozivljale tudi svoj britek konec v klavnici. Popoldan, ko sem se vracala iz kongresa, so bile gole, vsem na oceh, ze izobesene v izlozbah klavnic. Petelinu so ocitno prisparali klavbo, ker me se vedno vsako jutro poklice iz svoje kletke.

Pomocila pa sem svoje tacke tudi v Pacifik. Disalo je po borovcih, pihal je mrzel veter, tako, da sem se morala ogrniti v pashmino, in na pomolu so se prav nemarno soncili morski levi. Obcutki -mesani. Morje in tjulni enostavno ne gredo skupaj pa pika. Par modelov je tudi plavalo. Med tjulni seveda. Fino.

Pa samo mesto ne bi bilo tako lepo, ce ga ne bi poselili tudi lepi ljudje. Tukaj vsi ves cas cvekajo. Ceprav sem sama, nisem v tem mestu nikoli sama. Cvekam z ljudmi pri sosednji mizi na kavi, ker so golobi pokakali mizo in je seveda potrebno to pokomentirat, srecam gospoda s kalifornijsko Enko in Dvojko, materiala imava takoj veliko, srecam fanta, ki ima psa kot Drejceva Caja, spet klepet, nato stara in utrujena Americanka, ki sopiha v hrib in seveda ves svet v hostlu.

Voila, toliko o Sanfrancisku, naslednja postaja je Yosemite, kjer bom objemala sekvoje. Komaj cakam.

P.s.Oproscam se za strasansko grdo urejene fotke, toda na racunalniku, kjer sem jih urejala je pac tole najvec, kar je slo.