Mah, težko je biti apolitičen. Jebi ga.Na referendumu v nedeljo bom glasovala proti.
Pa pustimo ob strani vse pravne zadeve, kjer mi je par stvari jasnih in par ne, skratka roke ne dam v ogenj, da bi zadevo znala razložiti pravilno.
Sem pa že od samega začetka vedela, da bom glasovala proti.
Čisti common sense.
Zadevo si jaz razlagam nekako takole.
V nedeljo gremo na volišča, zato da bodisi zavrnemo, ali potrdimo neko pogodbo, ki sta jo podpisali dve strani. Se pravi, da odločamo ali se nam ta pogodba zdi dobra, ali ne.
Kaj ni logično, ampak zares logično, da če je neka pogodba dobro spisana, potem praviloma ne bi smela puščati dvomov? Če je neka zadeva napisana črno na belem, potem je to tako in basta, in si je ne more vsak različno razlagati. In kar vidimo v celotni zgodbi s tem sporazumom, je ravno to, DA SI GA VSAK DRUGAČE RAZLAGA, kar preprosto pomeni, da zadeva ni dobro napisana, ker pušča preveč odprtih opcij za različne interpretacije. Zadeva ni jasna in ni eksaktna.
In ker gre tukaj konec koncu za mojo deželo v kateri trenutno živim, POTEM LOGIČNO DA NE BOM POTRDILA nekega sporazuma, dokler ne bo spisan tako kot se spodobi. Natančno.
Če mi že čisto nič ni jasno, potem mi je jasno vsaj to, da je to zadevo potrebno napisati vsaj tako, da jo bodo vsi pribižno enako brali.
In ne, čisto nikamor se nam ne mudi.
1 komentar:
Ko so moji starši hoteli na mlajšem bratu ponoviti vajo, je med priučene vzgojne trike prišlo tudi filanje z Župančičevimi Mehurčki. Jasno, not je znamenita Lenka, ki se konča z verzom "jest se mudi". No, bratec je bil že takrat bistra glava in je v "jest" prepoznal pogovorno in strašno neslovnično različico osebnega zaimka, se ostro uprl in dosledno lepo popravljal v "meni se mudi".
To je pa tudi odgovor na obreferendumsko vprašanje, komu se mudi.
Objavite komentar