Shit happens gre tako:
Z nogo sem se zapletla v kable in s seboj iz mize odnesla zunanji disk prijateljice najboljnaj. O tem se je pisalo že v tem postu.
Bilo je naravnost strašno, še posebej, ker sva bila z najboljnaj ravno na začetku najine zveze in bi tako dogodek tega formata, kaj hitro znal pognati zadevo u maloro.
Skratka ni bilo fino. In sem seveda v opravičilo ponudila Andrejca in Jureta R, da bi ji morda skušala zadevo pozdraviti a se je odločila, da najprej poskusi pri svojih računalniških prijateljih, ker kaj veš kaj tale destruktorka ponuja naokrog.
In seveda po skoraj enem letu, ko sem mislila, da je že vsega skupaj konec in da se je zadeva porihtala in ko sem seveda Andrejcu in Juretu R rekla že hvala za sodelovanje, ampak dekle se je odločilo pomoč poiskati drugod, glej ga vraga: - Ej a bi ti vseeno vprašala te svoje prijatelje, če zadeve pogledajo.
In seveda mi je šlo to na živce. Tako čisto zares na živce. Zdelo se mi je: a. bemuboga kaj se moram zezati z neko zadevo, ki sem jo naredila po nesreči (ma res čisto bemuboga po nesreči) še po skoraj enem letu in b. kaj še po skoraj enem letu še vedno jokaš za tem jebenim diskom.
In potem je šlo še tako, da naj bi zadevo, v kolikor se ne bo dala popraviti, morala tudi kupiti na novo.
To pa se mi sploh ni zdelo več uredu. Pa tudi tak način delovanja mi je nekako tuj.
Razmišljam, da ne moreš nekoga tako mučiti, če veš, da je nekaj storil po nesreči. Po trapasti nesreči. Ne zato, ker ne bi pazil, ne zato, ker bi bil površen pa prehiter pa nemaren, ampak čisto zares po nesreči. Seveda so dogodki, ko lahko rečemo: - You knew better. Recimo brcanje žoge v trgovini s porcelanom. Ampak moj shit happens ne spada v kategorijo - you knew better.
Po nesreči so zame dogodki, ko smo sicer žalostni nad izgubo, ampak hkrati tudi razumemo, da nekdo nečesa ni storil nalašč in da pač shit happens. In da tako kot se je to zgodilo drugemu se lahko morda tudi nam. In kaj bi mi pričakovali od nekoga v takšni situaciji?
To mi luv, da sem ti vrgla po tleh disk, ker sem se zamotala v kable, je zame shit happens, ampak ker ga še po enem letu nisi prebolela ti bom z veseljem pomagala.
3 komentarji:
Če Ste razbila disk, bi ji ga kupila novega; za rešitev podatkov pa - kolikor jih njeni prijetelji ne bi znali rešiti - prosila svoje. Vi bi morala vedeti, da je vseeno, ali Ste to zagodla prijateljici svojega najboljnaj ali komurkoli na tržnici ali cesti ali poljubni stranki, ki Vas - ob vsem vašem trendovskem paraortografskem rebelizmu, bogato garniranem s slengizmi in s-h popačenkami - polvika v ordinaciji - pomembno je, da je to neki drugi osebek in zasluži POLNO povrnitev škode z obrestmi v obliki prijaznosti (nemotoviljenja, nebloganja, nebemuboganja) in drugih galantnih civiliziranosti, ki človeka karakterizirajo kot spodobno žensko.
Shit never happens! You oughta fuck the shit out of you!
@Robert: Ni vse tako črno belo veš. Ker so ljudje in so ljudje. In ker so zgodbe in so zgodbe in ker je en zorni kot in drugi zorni kot.
Kot je svoboda vedno svoboda tistih, ki mislijo drugače, je tudi zgodba vedno zgodba o drugih --- tudi ko pišemo o sebi. Pišemo, da bi (si) pojasnili, da bi artikulirali, oblikovali nevzdržno zagato nedoločenosti, zamejili potencialnost v bogastvu njene fotopične odslikave. Tudi barve so le filterski efekt bogastva sivine (kar ti pove že vsak digitalni fotoaparat) in to razkošje sivin zadošča.
Na začetku je bila Beseda! A bila je le Izgovor. In passage à l'acte, ki ji je sledil, Stvarjenje, je bilo izhod v sili, v stiski, ker Beseda ni bila Prava. Če bi bila Prava, bi si Zadoščala, drugorazredno Stvarjenje bi nam bilo prihranjeno. Zgolj znotraj njega SHIT HAPPENS, toda zakaj se to zgodi ravno NAM?
Ko naredimo napako, so Drugi le voda, s katero si umijemo roke, so ekran, kamor projiciramo žarkovne packe svoje slabe Vesti. Vse v imenu čistosti, v kateri se subjekt vidi, čistosti, ki jo vedno znova poskuša doseči z ločevanjem in zavrženjem dela svoje Celote. Subjekt se lušči v vse manjšo necelost, osušene čebulne plasti pa se odlagajo na Blog.
Objavite komentar